Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 26. junij 2010

Pogled naprej

Zanimiva se mi zdi v današnjem evangeliju predvsem Jezusova reakcija na navdušenje nekega človeka, ki je prišel k njemu.
Kljub temu, da je Jezus zato prišel na svet, da bi nas odrešil in da bi verovali vanj, da ga je poslal Bog Oče, sedaj ni z vzhičenostjo skočil in objel človeka, ki mu je dejal, da hoče hoditi za njim, temveč ga je opozoril, za kaj se odloča.

Včasih slišim tudi očitke Cerkvi, češ da veliko zahteva in pričakuje ter da pri pripravah na zakramente predvsem govori o dolžnostih in o odgovornosti, ki jo nekdo s tem sprejema.

S tem se gotovo strinjam. Toda to ne pomeni, da bi Cerkev ne bila vesela odločitve kogarkoli za Kristusa. Nasprotno. Po Jezusovem zgledu iz današnjega evangelija, je vsake pobude, tako za krst, kot za birmo in potem za zakon, tako vesela, da gleda naprej in želi, da bi tovrstne odločitve gradili kot hišo na skali.

Zato s tem, ko noče dajati napačnih iluzij in govori o nevarnostih, želi pokazati na skalo, čeprav grdo in neobdelano, kljub temu edino dovolj trdno za gradnjo na dolgi rok.

O tem, da Jezus s svojo iskrenostjo ni hotel odvrniti človeka, ki mu je dejal, da bi hodil za njim, nakaže tudi evangelist, ko takoj v naslednji povedi spregovori, kako je tudi Jezus ob neki drugi priložnosti, tako kot že prej apostole, sam povabil: »Hodi za menoj!«

In zakaj je Bog tako zahteven do nas, da želi našo korenito odločitev in ne dovoljuje niti majhnega oziranja nazaj, niti majhnega odstopanja?

Zato ker v zameno za to daje sam sebe.

O tem kako je to za nas pomembno je spregovoril tudi sv. Gregor iz Nise, cerkveni učitelj iz 4. stoletja. Tako pravi:
»Človek ni srečen samo ob tem, da ve, kaj je zdravje, ampak predvsem v tem, da je sam zdrav. Zato tudi Gospod Jezus ne pravi, da je človek srečen že s tem, da nekaj ve o Bogu, ampak s tem, da ga ima v sebi.«

Zato je tudi za vsakega od nas tako pomembna odločitev za Boga in to, da ga potem v tej veri prejemamo tudi preko zakramentov.


Naj nam pri teh odločitvah pomaga tudi Božji blagoslov in naj nam Marija, Jezusova mati s svojo priprošnjo in zgledom usmerja naš pogled vedno naprej, da ne bi nikoli pogledali vstran, ali celo nazaj.

ponedeljek, 7. junij 2010

Ima oblast

V današnjem evangeliju ne gre zgolj za enega izmed mnogih čudežev, ki jih je Jezus storil.
Če smo pozorni na nekaj podrobnosti in jih skupaj sestavimo, lahko dobimo čudovito celoto, ob kateri tudi glede ostalih poznejših dogodkov dobimo močno sporočilo.

Ko je Jezus obudil mladeniča, ki so ga nesli proti grobu, je storil nekaj, kar nas spominja na obuditev od mrtvih, ki se je zgodila po molitvi preroka Elija, o kateri smo brali v prvem berilu.
Evangelist je jasno pokazal na to vzporednico. Ta mladenič, ki ga je Jezus obudil, je bil prav tako sin edinec, matere, ki je bila vdova.
Jezus pa je to vzporednico poudaril še z gesto, ki jo je pred njim naredil že prerok Elija – od mrtvih obujenega mladeniča je dal njegovi materi.

Iz začudenja okoli stoječih ljudi je opaziti, da so zaznali to vzporednico in Jezusu priznali, da je velik prerok.

Spregledali pa so morda nekaj, v čemer je med Elijem in Jezusom velika razlika.
Elija je nad dečkom kar nekaj časa molil in klical h Gospodu, da ga je ta obudil.
Imel je veliko vero v Božjo moč.
Jezus pa ni tisti, ki zgolj veruje – on je tisti, ki ima oblast. Zato so bile dovolj besede: »Mladenič, rečem ti: Vstani!«

In če to oblast nad naravo, nad smrtjo povežemo še z evangelijem, ki smo ga brali na praznik Svetega rešnjega telesa in govori o čudežni pomnožitvi kruha,
nam je lahko vsaj delno jasno, kako lahko Jezus pride pri sv. maši med nas v podobi kruha in vina; in kako lahko Jezus v celoti pride prav v vsakega izmed nas, kljub velikemu številu hostij.

Jezus je, kljub temu, da se sveta maša obhaja na nešteto krajih hkrati, v polnosti navzoč v vsaki sveti hostiji.
Zato pa lahko Jezusa tudi častimo v tabernaklju ali, še bolje, v monštranci, tudi če smo ga nekaj trenutkov pred tem prejeli pri svetem obhajilu.
Saj s tem, ko zremo v posvečeno hostijo, zremo v tistega, ki je hkrati tudi v nas. Ko ga gledamo in mu želimo spregovoriti, zato ni nujno potrebno odpreti ustnic, saj nas sliši v naši notranjosti in prav tam nas Tisti, ki ga gledamo v monštranci lahko tudi nagovarja.

In zakaj je vse to tako zelo pomembno?
Naj se vrnem na začetno misel – zato, ker mi lahko verujemo v Jezusa, ki ne le veruje naprej v Boga, ki ni le prerok, temveč ker je tisti, ki ima oblast.
Tudi v našem življenju ima lahko nad vsem oblast. Edina prepreka, ki jo je Bog sam postavil, zato ker nas neskončno ljubi in spoštuje, je naša svoboda.
Preko nje Jezus nikoli ne gre in zato je tako pomembno, da se njegove bližine spomnimo čim večkrat in se s tem odpremo njegovemu blagoslovu.