»Gospod, ne prištevaj jim tega greha!«

Štefan, ki je bil poln milosti in moči, je med ljudstvom delal čudeže in velika znamenja.

Gotovo, da je to zmotilo nasprotnike kristjanov. Pri veliki veri, kot jo je imel Štefan, da je kar iz njega žarela milost in moč, ki ju je prejemal od Boga, gotovo nihče ne more ostati miren in indiferenten. Lahko te le prepriča ali odbije.
Lahko bi rekli, da je pri vsakem posebnem posegu Božjega v naše človeško življenje, v življenje na zemlji, tako. Ali poklekneš pred njim, ali pa ga preganjaš, kot kralj Herod, ki je dal pobiti vse dečke, da bi pobil tudi Jezusa.

Tudi danes ni nič drugače – pa ne samo kot posameznike, tudi Cerkev lahko ljubimo ali pa jo preganjamo, govorimo čez njo.

Pa tudi ta poudarek o predstavnikih shodnic ni zanemarljiv. Najbolj zagrizeno preganjanje se vedno dogaja iz strani tistih, ki so blizu.

Sv. Štefan pa nam je zgled ne samo v njegovi gorečnosti, ko je delal velika znamenja in čudeže, pač pa je še bolj zgovorna njegova vdanost v Božjo voljo.
Ni sovražil tiste, ki ga niso razumeli in so ga ovirali pri njegovih dobrih delih.
Pri nas je večkrat nevarnost, tudi znotraj Cerkve, znotraj župnijskih občestev, da ne znamo prenesti nasprotovanja. Lahko bi za tiste, ki nas ne razumejo molili, tako kot sv. Štefan, toda naš ponos nam k temu ugovarja in nam narekuje, da se moramo postaviti po robu. Od tega pa seveda nihče nima nič. Samo jeza se še dodatno pomnoži.

Naj nam bo sv. Štefan zgled ne samo takrat, ko gre za življenje ali smrt, pač pa tudi v vsakdanjem življenju, ko čutimo od raznih ljudi nestrinjanje, včasih tudi čisto prikrito neodobravanje, da bi zares iskreno odpuščali in molili za vse, ne zato, ker so naši preganjalci, pač pa zato, ker so tudi oni Božji sinovi in hčere.

Svetišče

Danes lahko s svetim Pavlom znova vzkliknemo: »razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi.«

To ni le fraza, ki pač pride prav na božič, pač pa gre dejansko za milostni trenutek. Obhajali smo advent – pripravo zato, da bo danes za nas milostni trenutek.

In Pavel nadaljuje: »Vzgaja nas, naj se odpovemo brezbožnosti in posvetnemu poželenju.«
Ravno zadnji pojem »posvetno poželenje« pa se gotovo močno pojavlja prav v tem času okrog božičnih praznikov, pa čeprav kot tak ni velikokrat imenovan.
Pa gre prav zato – predstave, kako naj izgleda naš božični praznik, kaj vse mora vsebovati, kako mora izgledati dom, kakšni naj bodo naši bližnji – vsi prijazni, vsi nasmejani, najlepše okrašena smrečica, najlepše razsvetljen balkon,… in kaj ostane? Prepir in razočaranje ob misli, da se nam ravno na najpomembnejši večer v letu vse podira in ne gre tako, kot smo si zamislili. In potem je človek vesel predvsem takrat, ko gre praznik mimo, ne pa prej.

Nasproti temu stoji angel v evangeliju, ki nam ob začetku praznika pravi: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo.«
In nam pokaže z roko ne na lučke, pač pa na hlev, na »štalo« - izposodil si bom, ta pojem, ker želim, da zveni grdo, brez olepševanja.

Na našo štalo torej - Tam, kjer smo ranjeni, kjer smo neizpolnjeni, kamor si še sami ne upamo pogledati, ker se ustrašimo občutka nemoči in sramu.
V mrzle jasli naše neobčutljivosti, na grobo slamo, ki zbada, kot zbadajo naše obsodbe (tako do sebe, kot do drugih), umazati se želi z našo nečistostjo, jezo in nezaupanjem.
In angel nadaljuje: »To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito.«
Majhno ranljivo detece, da se naša »štala« v svoji ranjenosti ne bi prestrašila mogočnosti in se kot cvet zaprla.

Ko Bog torej želi, da nebogljenemu detetu pustimo »do živega«, nas hkrati vabi, da vsa pričakovanja tudi vsa razočaranja, vso svojo »štalo« preložimo nanj.
Tako kot je križ naredil za okras naših stanovanj in ponos kristjanov ter umazano pastirsko stajo v tem božičnem času za center naših dnevnih sob in cerkva, tako lahko povzdigne tudi naše osebne »štale« in iz njih naredi svetišče.
On, po čigar podobi smo ustvarjeni, lahko edini pokaže našo pravo vrednost.
In ta vrednost je že.
Ni nam potrebno postati vreden. V Božjih očeh smo že (vredni) njegove ljubezni.
Naj se sedaj ob tej misli dviga molitev tudi k Mariji:

Marija, ti si slavila Boga, ko si ga nosila v sebi.
Tudi v nas prebiva Bog. Nauči nas sinovskega odnosa,
da se mu bomo zaupno odprli in ga priznali za Odrešenika in Očeta.

Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki

Evangelij o angelovem oznanjenju Mariji nam razkriva veliko sporočil o Božjem načinu, o pristopu Boga tudi k našemu življenju.

Takoj po pozdravu, angel reče, ne boj se, Marija.
Tudi nam s tem sporoča, naj ne ustrašimo, ko odkrijemo Boga, ki nas nagovori.

Strah se običajno pojavi pred stvarmi, ki predstavljajo nekaj novega, nerazumljivega, nekaj česar ne obvladam in me presega.
Tako so se prestrašili tudi apostoli ob Jezusovem vstajenju in še mnogi drugi. Tudi mnogi svetniki, ko je Bog posegel v njihovo življenje.

Strahu pa sledi nevarnost dvoma.
Tudi na to je angel računal in tudi Bog v našem življenju računa na to. Takoj se nam pojavi kup vprašanj in dvomov, ko nam Bog predstavi svoj načrt z nami.

Toda s tem ni nič narobe, če seveda pri tem ne vztrajamo. Zato si vedno lahko izprosimo tudi dovolj znamenj.
Čeprav Bog pričakuje zaupanje, ki včasih zahteva od nas naravnost nore preobrate v življenju, pa nikoli ne pričakuje, da mu moramo kar tako, brez osnove, verjeti.
Mariji je prav tako dal znamenje – Elizabeto, ki je spočela v starosti, takrat, ko so jo že vsi označili kot nerodovitno.
Tudi mi imamo veliko takih znamenj. Lahko se samo spomnimo preteklih Božjih dejanj, posegov v našem življenju, gotovo jih lahko takoj najdemo nekaj. In na to izkušnjo se lahko naslonimo, tudi ko hočemo znova obnoviti vero, ko hočemo še okrepiti zaupanje v Njegovo pomoč.

Brez zaupanja se namreč pojavljajo negotovosti, tudi strah postane vedno večji, vedno bolj smo sami s svojimi skrbmi in tudi molitev postane neznosna, saj se nikakor ne moremo otresti teh misli in skrbi, morda celo jeze.
Iz strahu in ogroženosti ljudje po navadi ne naredimo ravno veliko dobrega.

Tako kot žival napade, ko se počuti ogroženo, ko se prestraši, tako tudi človek zbode, rani, ko se v njem nahaja strah in razdvojenost. Največkrat čisto nevede.

Današnja Božja beseda nas zato vabi, da tudi mi z vsem srcem odgovorimo Bogu in mu rečemo naš »Zgodi se mi po tvoji besedi«. S temi besedami lahko vedno v življenju najdemo tisti mir, ki ga je Bog po preroku Natanu obljubil kralju Davidu.
Na nek način je po Marijini odločitvi tudi zanjo začel veljati ta Natanov stavek, ki je namenjen tudi nam, ko sprejmemo pobudo Boga:
»Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki.«

Bog nam daje besedo, da bo zvesto z nami, če mu bomo zaupali, zato ga povabimo predvsem v naše slabosti in nepopolnosti.
Naša nezmožnost in naša ranljivost je lahko v tej pripravi na Božič idealna točka - vhodna vrata, skozi katera lahko k nam vstopi Jezus in naše življenje spremeni v praznovanje.

molitev duše, duha in telesa

Tudi na 3. adventno nedeljo poslušamo v Božji besedi povabilo k temu, da zravnamo pot za Gospoda.
Krajša in bolj ravna kot je ta pot, bolj okusimo lepoto »biti z Bogom«.

Pavel nam pravi, naj se veselimo in neprenehoma molimo.
To dvoje gre krasno skupaj. Veselje brez molitve, brez povezave z Bogom, z večnostjo, postane prazno, razposajeno veseljačenje brez pravega razloga.
Molitev brez veselja pa postane teženje, težka in neprijetna obveznost brez hvaležnosti.

Če pa smo z Bogom, molitev postane pravi pogovor z Njim, ki je neskončno dober in vsemogočen. Iz tega odnosa pa se človek načrpa tudi pristnega veselja. Veselja zaradi tega, ker ga Bog že sedaj ljubi. Ni nobenih pogojev, ki jih še mora izpolniti, da bo ljubljen, temveč je že.
Zato je seveda povabljen samo še k odgovoru na to ljubezen.

Seveda pa tu ne gre brez težav. Kakršnokoli zlo ne sme priti zraven, kot pravi Pavel, prizadevati si moramo da nas Bog posveti.
Zato pa Pavel tu postavi še eno pomembno opozorilo.
Ko smo z Bogom, moramo biti pri stvari z vsem, kar smo, tako z dušo, kot tudi z duhom in telesom.

Predvsem slednje, telo, je včasih lahko preveč oddaljeno od naše molitve. Ko smo z Bogom, pa moramo vedno biti tudi v telesu, saj je to svetišče Svetega Duha in ni »brez veze« Jezus ustanovil evharistijo, da se nam vedno znova daje v jed, da ga prejmemo ravno preko lastnega telesa, da ga pojemo. Tam kjer smo ranjeni nas ozdravlja, da bi v skladnosti duše, duha in telesa lahko Bogu zapeli "novo pesem".
Le tako so naše poti do Boga zares odprte in ravne.

V veselju in hkrati spoštovanju, kot ga je imel Janez Krstnik, ki je rekel: »Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal«, se tudi v tem adventu pripravimo na božič, pa tudi danes pri sveti maši na njegov prihod pod podobi kruha in vina.

Naj nam Gospod da, da bomo z vsem srcem začutili, da je on tisti, ki rešuje iz vsake stiske in vsakega greha.

Kralj, ki poišče

Jezusovo kraljestvo se nam predstavlja skozi dve lastnosti:
pravičnost (kjer prav nihče ne uide poslednji sodbi) ter usmiljenje (Jezus kot dobri pastir išče svoje ovce, ki so se porazgubile).

Čeprav je torej Bog usmiljen, so njegovi principi jasni. On je življenje in luč in nobene teme ni v njem.
Bog je usmiljen in ljubi vsakega človeka, toda med dobrim in zlim mora biti razlika in ta razlika mora biti osvetljena ter jasno razmejena, to čutimo vsi. Zato je poslednja sodba čisto nekaj realnega in nujnega.

Toda Božja ljubezen je neskončna in se tudi pred smrtjo ne ustavi, to še posebej poudari Pavlovo pismo Korinčanom.
Prvo berilo pa nam oriše Pastirja, ki bo poiskal ovce. Ta glagol se v istem odlomku pojavi celo trikrat.
Ezekiel nas s tem jasno vabi, naj se ne vdamo. Pastir namreč neutrudno išče, dajmo se mu najti.
V tem je naše veselje, v tem je naš praznik Kristusa kralja.

Nič več, nič manj

Ena od zanimivih stvari, iz nedeljskega evangelija mi je ta, da je vsak od prvih dveh služabnikov pridelal še enkrat toliko talentov in nič več in nič manj.
Iz tega sledi, da tudi Bog ne pričakuje od vsake osebe enake rezultate, pač pa glede na talente, ki so mu bili dani.
Včasih je nevarnost ne le ta, da talentov ne bi vzeli dovolj resno, da jih ne bi dovolj z veseljem in ljubeznijo tudi drugim razdajali in s tem množili, pač pa tudi ta, da bi se sekirali, da nismo dali dovolj. Gospodar od tistega, ki je imel 5 talentov ni pričakoval 10 drugih, pač pa 5.
Glede svojih sposobnostih je potrebno, da jih vedno znova raziskujemo, tudi potem, ko se nam že zdi, da jih poznamo, saj smo lahko ob globini, ki jo premoremo in jo ponazarja tudi vrednost talenta v zgodbi, vedno znova navdušeni in jo zaradi tega veselja (ne zaradi ukaza, da je treba pridobiti pet drugih talentov) delimo še z drugimi ter s tem množimo.
Pomembno je, da smo ob pogledu na svoje talente realni. Da od sebe ne terjamo tistega, kar nam Bog ni namenil.
Iščimo srečo v tem, kar smo, ne v tem, kar bi morali biti in odprlo se nam bo še več možnosti, kot smo si jih želeli.

"Išče take, ki so je vredni"

Danes nam Božja beseda nasproti pametnim in nespametnim devicam ponudi besede o Modrosti.
Sveto pismo pravi, da se modrost da spoznati z lahkoto. Toda ne odgovarja na vsak pristop.
Da bi se ji odprli, potrebujemo nekaj, česar nespametne device niso imele.

Odnosu z Bogom in odprtosti do modrosti bi lahko primerjali tobogan oz. dolino v obliki črke U, v kateri bi se po eni strani spustili po klancu navzdol, na drugi strani pa bi mu sledil vzpon.

Tistim, ki ljubijo in iščejo modrost z vsem srcem, jo najdejo in jih ta modrost spremlja pri vsem življenju, pri vseh poteh in pri vsaki misli, pravi prvo berilo. Lahko bi rekli, da se naseli v logiko, s katero dojemamo in rešujemo stvari in situacije.

Prepustiti se tej modrosti bi lahko primerjali tudi z neko drugo Jezusovo priliko, ko je človek, ki je odkril pravi biser, prodal vse kar je imel in vse upe položil v ta biser.
Na tej poti je veliko ovir in negotovosti, toda z iskreno molitvijo in zakramenti si lahko utrdimo zaupanje.
Pri iskanju modrosti ne gre toliko za moralni vidik. Tudi to je seveda pomemben faktor, saj je greh tisti, ki nam vliva dvom in nas napotuje k preračunljivosti, k nezaupanju in mislim, da smo sami v boju z življenjem.
Toda za te vrste grehov obstaja izhod v kesanju in v zakramentu sv. spovedi, ko jih zaznamo.

Ko pa se enkrat zgodi, da se ne znamo več prepustiti Bogu, mu zaupati, ko ne znamo več, kot bi Jezus dejal »biti kot otroci« in se preprosto prepustiti, potem od tega spusta po »toboganu« modrosti nimamo nič.

Ta zalet pa je potreben, ker nas potem čaka klanec oz. kot pravi evangelij: noč v kateri nam ne sme zmanjkati olja. Luč upanja nam ne sme ugasniti, ker sicer zamudimo prihod ženina, Jezusa, ker sicer obtičimo na istem mestu, na točki 0, na najnižji točki črke U (tobogana).

Tega pa sem prepričan, si nihče ne želi, posebno ne tisti, ki je enkrat vsaj malo spoznal, kaj pomeni biti z Jezusom, kaj pomeni biti povabljen na »ženinovo« gostijo.
Naj nam bodo torej v spodbudo besede iz prvega berila: »Kdor se bo k modrosti zgodaj odpravil, se ne bo utrudil«

Vsi sveti

Sveti je samo eden, Bog. Samo on ima v sebi to kot del svojega bistva. Zato mu tudi angeli, ki stojijo ob njem vzklikajo: »Svet, svet, svet si ti Gospod…«
Svetniki pa so tisti, ki so sveti. To je njihov pridevnik. So deležni te svetosti Boga ob katerem so in katerega gledajo.
Bi pa verjetno lahko rekli, da so svetniki zagotovo tisti, ki so si že na zemlji prizadevali živeti tako, da so bili sveti, da so sijali od Božjega sijaja, ki so ga znali uzreti tako v zakramentih, v bližnjem, kot v svetu in naravi.
Kaj je z drugimi, za katere ne vemo, da bi v času zemeljskega bivanja ravno izžarevali Božjo bližino in njegov sijaj, ne vemo. Vemo pa, da je Bog neskončno usmiljen. In to je tisto, kar še na poseben način današnji dan dela praznik.
Največja je ljubezen in ne greh.

In kot nalašč v teh dneh naš planet predira mejo 7 milijard prebivalcev. Kot da bi nam Bog hotel s tem nekaj sporočiti.

Veselimo se (večnega) življenja!

spet na tapeti duhovniki in pismouki?!

Ja. Je že tako.
Gotovo besedilo iz prvega berila in evangelija včerajšnje Božje besede gotovo leti tudi na nas danes.
Poskušam se postaviti v kožo teh pismoukov in duhovnikov.
Prepričan sem, da niso bili to neki zlobni ljudje in baubavi, kot je nevarnost, da si jih danes večkrat naslikamo, ko poslušamo v evangeliju vedno znova kritike na njihov račun. Nenazadnje Jezus celo pravi, puslušajte jih in izpolnjujte njihove besede, zasedli so Mojzesovo stolico.
Gotovo so bili v začetku podobno kot smo tudi mi duhovniki danes, poklicani in se niso sami izbrali za to službo. Nenazadnje je to tudi bila služba (oz. lahko je bila) v pravem pomenu besede.
Zdi se mi pa, da ravno beseda "pismouk" kaže na neko skušnjavo, ki se kristjanu ponuja tudi danes (posebej to velja za "poklicne" oznanjevalce), da bi Božjo besedo že takoj, ko jo preberem naravnal na ciljno publiko, kateri jo bom razložil oz. posredoval, ne da bi pustil, da prej ogreje mene.
Če me Božja beseda ne nagovori, potem ne začutim Božjega usmiljenja do sebe in potemtakem je kakršnakoli njena nadaljna "uporaba" (oznanjevanje) prisiljeno. Postane zloraba.
Potem pride do golih zapovedi - moraliziranja. Če ne začutim iz Božje besede najprej povezavo na vprašanje: Kdo sem?, ne morem nadaljevati na vprašnje: Kaj naj storim?
Sploh pa je tudi nevarnost, da radi vidimo, kako Jezus uči druge in popravlja druge napake, namesto naših. In to lahko postane naš način pristopa k vsaki Njegovi besedi.
Podobno kot je bil odziv neke osebe na neko pridigo: "Gospod, kako ste fajn povedali! Škoda, da ni pri maši tistih, ki bi morali to slišati."

Namesto tega raje molimo s kraljem Salomonom: "Daj svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal ... razločevati med dobrim in hudim."

z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem

Judovski pismouki so našteli v Svetem pismu 248 zapovedi in 365 prepovedi, skupaj torej 613 pravil. Težko, da bi vse poznali, kaj šele, da bi jih izpolnjevali.
Zato pa nam Jezus olajša delo in nam danes izpostavi eno oz. dve zapovedi, v katerih je obseženo vse Sveto pismo.

Zakaj dve?
Lahko bi rekli, da stojita druga ob drugi kot človek na dveh nogah.
Če bi imeli samo zapoved ljubi svojega Boga z vsem srcem, bi se pojavila nevarnost, da ta ljubezen ne bi imela osnove, ta pojem bi lahko postal preveč ohlapen, odprt za špekuliranje, kar se vsekakor ne more več imenovati ljubezen.
Tako pa kot pravi Jezus nekje drugje: »Če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.«

Prav tako pa na drugi strani ne vzdrži sama tudi 2. zapoved iz današnjega evangelija.
Brez ljubezni do Boga, ki je stvarnik mojega bližnjega in tisti, ki ga še vedno neskončno ljubi, se tudi ljubezen do bližnjega lahko izrodi in postane navezovanje na samega sebe – lahko se na neko osebo tako močno navežem, da ji ne pustim več svobode, ali na drugi strani malikovanje, ko določena oseba v mojem življenju prevzame vlogo, ki pripada samo Bogu. Obe skrajnosti vodita v razočaranje in nesrečo tako pri meni, kot pri mojemu bližnjemu.

Zato pa se glasi 1. Zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem«, torej mora Bog najprej dobiti celotno pozornost, potem pa skozi njega zrem svojega bližnjega in ga vidim z očmi ljubezni, s katerimi ga gleda Bog. Le tako bom svoboden jaz in bom hkrati tudi drugega osvobajal in s tem osrečeval.

Pa še ena podrobnost je v drugi zapovedi, ki je tudi ne smemo preskočiti.
Jezus je dejal: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«
Zelo pomembno je, da je moja ljubezen do Boga odgovor na ljubezen, s katero najprej Bog ljubi mene.
V tej ljubezni najdem najprej sebe, vidim, da sem vreden, da sem cenjen in da nasploh, da je dobro, da sem.
Šele iz te perspektive sem povabljen k bližnjemu. Če najprej sebe ne spoštujemo in ne ljubimo, tudi bližnjemu ne bomo mogli tega dati.

V tri smeri gre torej današnja zapoved ljubezni: ljubezen do Boga, ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega.
Če ljubimo, lahko preskočimo vsako, še tako visoko oviro, prej in temeljiteje dojemamo stvari in ljudi, gremo dlje in globlje.
In nasploh je to vodilo za vsa dejanja.
»Ljubi in delaj kar hočeš«, se glasi star izrek.

Očetova gostija

Ko razmišljam o gostiji, ki nam jo Bog pripravlja in o privlačnosti tega, k čemur nas vabi, se mi zdi, da najlepšo vzporednico, ki nam pomaga razumeti to gostijo, predstavlja pripoved o razodetju Jezusovega veličastva na gori in odziv apostolov nanj.
Tam trije apostoli, ki so bili z Jezusom niso počeli nič posebnega, vsaj zapisano ni. Dovolj je bilo to, da je Jezusu zasijal obraz kakor sonce in da so njegova oblačila postala bela kot luč in že je Peter vzkliknil: »Gospod, dobro je, da smo tukaj, postavimo tri šotore…«. Bilo je tako lepo, da bi kar tam ostali.

Nasproti tem doživetjem apostolov, pa nam Jezus danes postavlja svate, ki so bili povabljeni na podoben dogodek, na kraljevo gostijo – na gostijo vseh gostij, na to, kar je tudi smisel njihovega življenja in dela v tem kraljestvu.
Nič jim ni bilo treba prinesti s seboj, samo preprosto prišli bi zraven. A niso.

Odločitev vredna začudenja, bi lahko rekli. Gostija, ki jo pripravi kralj, gostija, ki jo pripravlja Bog – biti povabljen nanjo in se ji odreči.

Toda ali nismo tem nespametnim svatom velikokrat podobni tudi mi?
Kolikokrat se mi zaradi brezveznih stvari odpovemo Božji bližini.

Kaj je dejansko tisto, kar nas vleče proč, kaj je tisto, kar nas odvrača od gostije?
Kaj je tako prepričljivo, da nas vleče proč od Petrovega vzklika: »Gospod, dobro je, da smo tukaj…«? Zakaj je tako težko zbrati voljo in vstopiti h kralju?

Lahko bi rekli, da je greh tisti. Kot je bil v raju, ko sta Adam in Eva, ko sta imela vsega kar sta hotela, podvomila, da jima Bog resnično želi samo dobro.


S to izkušnjo (kako težko je včasih pristopiti h gostiji) se gotovo vsi kristjani srečujemo.
Kako težko se je spraviti k osebni molitvi – da bi si vzel nekaj časa zase. Čeprav vsi vemo, kako zelo potrebujemo ta čas, si ga vseeno težko zorganiziramo. In čeprav imamo izkušnjo, kako lepo je zaupati Bogu in čutiti njegovo navzočnost v čutenju in mišljenju, kako se z njim kar naenkrat vse stvari postavijo na svoje mesto, se mu vseeno vsakič znova težko odpremo.

Današnji evangelij pa pokaže, da ta drža ni opravičena in da moramo vedno iskati izhod iz nje.
In ne le, da je pomembno, da se udeležimo svatbe, kot na koncu spoznamo je pomembna tudi pripravljenost na to svatbo.
Molitev in sv. maša, če nanju nismo pripravljeni in če ju jemljemo kot obveznost namreč ne prinašata ravno velikega zadovoljstva in blagoslova. Nepripravljen svat je bil vržen v najglobljo temo.
Pa ne vzemimo tega kot grožnjo, pač pa kot povabilo, saj bo praznovanje pri kraljevi mizi veliko bolj smiselno in osrečujoče, če se bomo vsakič spomnili zakaj smo prišli in se na srečanje s kraljem pripravili.

Tako bomo z občutljivostjo za Božjo prisotnost, tudi mi v srcu ponavljali Petrove besede: »Gospod, dobro je, da smo tukaj…«

Naj zato Gospod sprejme za vse nas danes to molitev, ki jo je zapisal apostol Pavel: »Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetlí oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical«

Od zemlje do neba

»Vaše misli, niso moje misli in vaša pota niso moja pota«.
Ker smo vsi grešniki in nihče ni pravičen pred Bogom, imamo vsi tudi misli in pota, ki niso od Boga in nas zato ovirajo k polni uresničitvi in k polnemu življenju.

Kot da bi poskušal npr. stol s štirimi nogami obdržati na eni sami točki – potrebna je neprestana pozornost, tako je uravnavanje naših misli in poti z Božjimi.

Tako tudi prilike iz evangelija ne moremo doumeti, če ne uravnamo misli na pomen, ki ga prinaša Bog.

Bog je drugačen, kot si mi lahko predstavljamo. Zato je najslabše reči, da Boga poznamo in da o njem vemo dovolj.
Biti v pristnem odnosu z njim pomeni biti neprestano presenečen, ker vedno prinaša nekaj novega.

Pa ne le, da je Bog drugačen. Ob njem se učimo tudi sprejemati drugačnost drugih ljudi.
V Evropi in tudi v Sloveniji v zadnjem času zopet rastejo nekatere nacionalistične skupine, ki so do tujcev nestrpne. V tem ne vidim nobene ljubezni do lastnega naroda in do lastnih kulturnih korenin, pač pa le strah pred drugačnostjo.
Kdor je v miru s samim seboj, kdor ima resnično rad svoje korenine in kdor svojo krhkost polaga pred Boga, da jo On okrepi, tega drugi človek, drugačen ne ogroža. Pa to ne velja le za odnos do priseljencev. S tem se začne že v naših družinah, na vasi, v šoli, na delovnem mestu…

Nihče od nas pa ni popolnoma svoboden od vseh predsodkov in nihče ne zmore take ljubezni, kot nas ljubi Bog. Zato tudi »njegove misli niso naše misli«.

Boga moramo v molitvi spraševati, kaj bi rad On, kaj si On misli o nas, kako se naše prošnje vidijo iz Njegove perspektive,…
Pa tudi skupna molitev z drugimi nas lahko osvobaja našega zornega kota, ki je lahko zelo daleč od Jezusovega.

Naj nam Gospod pomaga, da bi mu zaupali – da bi mu pustili, da nas njegove misli, ki so nad našimi, kot je nebo visoko nad zemljo, vodijo, da bodo tudi naši koraki vedno bolj naravnani na pot miru in ljubezni.

Privošči si odpuščanje

Puščava oz. preizkušnje so v življenju vsakega človeka gotovo največkrat povezane z izzivom odpuščanja.
Usmiljenje slavi zmago nad sodbo, pravi Sveto pismo.
Izvoljeno ljudstvo iz Egiptovske sužnosti ne bi prišlo tako daleč, če ne bi bil njegov zaveznik pred Bogom Mojzes. Čeprav so ga večkrat hoteli celo ubiti, ker jih je izpeljal iz Egipta in mu je Bog ponudil, da na njegovo besedo takoj pobije vse te »nehvaležneže« in iz njega naredi novo izvoljeno ljudstvo, ki ga bo peljal v obljubljeno deželo, je vedno prosil Boga zanje usmiljenja.
Bolj kot vse pogajalske in vodstvene sposobnosti, je pri Mojzesu štela ta sposobnost. To je lastnost, ki jo pozneje Pavel primerja s tistim Jezusovim klicem iz križa: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Imeti rad tiste, h katerim si poslan. Ne zato, ker so simpatični, pač pa zato, ker si bil k njim poslan. Ker je pač tako, da so oni tvoji in si ti njihov. Zavzeti se zanje, ko so oni proti tebi. Ljubiti jih, ko te oni ne razumejo, morda celo sovražijo. To je največja sposobnost voditelja.
To je zgled, ki nam ga predstavlja Mojzes.

Jezus pa naredi še korak naprej. V evangeliju nam je ob zgodbi jasno, da smo poklicani k odpuščanju zato, ker je najprej Bog nam odpustil in nam odpušča veliko, veliko več, kot bomo mi lahko kadarkoli komurkoli odpustili. O tem govorijo tudi razlike v vsoti denarja, ki ga gospodar odpusti služabniku in vsoti, ki jo je drugi dolžan njemu.

In Pavel ugotavlja, da Jezusovo odrešenje na križu pomeni, da nas je Bog odkupil. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.
Svoboda namreč ni stanje brez Boga, ampak njegov dar. Če ne pripadamo Bogu, ne pomeni, da pripadamo sebi, pač pa si nas lasti greh. Zato je to »evangelij« – veselo sporočilo za nas.
Vsak od nas je odrešen, dolg mu je odpuščen in to je oznanilo, ki je temeljno krščansko in smo poklicani, da ga dajemo naprej.

K odpuščanju pa smo poklicani tudi zato, ker je nenazadnje za nas same dobro, da odpustimo. Če nosimo v sebi jezo, se v nas naseli oblačnost in megla.
Vemo kako megla deluje na človeka. Sprva ga ne moti, ker je to običajen pojav. Toda če se to nadaljuje dneve, morda tudi tedne, človek postane vedno bolj siten. Nič mu ni prav in kaj šele, da bi se znal poveseliti kakšne stvari.
Podobno stanje v naših srcih naredi tudi neodpuščanje. To tudi ni stanje, ki je vedno enako, pač pa počasi razjeda naprej in najeda tudi druge odnose, ki niso nič krivi za to, da se mi z nekom ne razumemo najbolje. Počasi se ta megla prelije na vse pore našega življenja.

Zato je zelo pomembno, da z odpuščanjem ne odlašamo. Tudi če smo prepričani, da si ga določena oseba ne zasluži. Če ne drugače, ga privoščimo sebi in tistim, ki z nami živijo.
Z Božjo pomočjo, s katero je dokončno edino zares mogoče odpustiti, pa tudi lahko začutimo, kako resničen je vedno znova Jezusov vzklik iz križa: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Na koncu lahko vedno ugotovimo, da ljudje vedno ranimo tam, kjer smo bili tudi mi ranjeni. Zato je še toliko pomembneje odpuščati, ker le odpuščanje lahko prekine začarani krog jeze.

Trudimo se torej, da bi drug drugemu iz srca odpuščali, kot nas uči Jezus. To je tisto, kar bi moralo nas kristjane razlikovati od drugih ljudi. Ker vemo, da je Bog najprej nam odpustil in ker se tudi nanj obračamo, da nam k temu tudi sam pomaga.

Ljubezen da pravo mero

Ezekiel nam danes sporoča, kako smo kot kristjani odgovorni, da povemo na glas tisto, kar moramo, kot mora stražar mestu sporočiti novico, tudi če je grenka, tudi če je mesto ne sprejme. To je pač njegova naloga. Od tu naprej odgovornost ni več njegova.

Na drugi strani pa ljudje vedno znova ugotavljamo, kako imamo navado, da se večkrat pritožujemo nad vsem, nad delom, prijatelji, vremenom in nad vsakdanom nasploh.

Kje je tista prava mera: o nečem govoriti ali o nečem biti tiho?

Kako težko je biti tiho, ko vidimo nekoga, da dela drugače kot mi, da dela narobe. Takoj imamo veliko povedati zoper njega.
In zopet, kako težko je včasih nekomu povedati, da je nekaj narobe, ker se bojimo, da bomo zavrnjeni.

Pristen bratski opomin, za razliko od opravljivosti, je ena od stvari, ki zahteva veliko notranje svobode in zrelosti in je prav zato precej redka na tem svetu.

»Ne govorite drug proti drugemu,« pravi Sveto pismo (Jak 4,11).

Jezus pa dodaja: »Opomni ga na štiri oči«? Predvsem zaradi spoštovanja bratovega dobrega imena, zaradi njegovega dostojanstva.

Slabe, hudobne in celo spotikljive novice imajo danes na razpolago številne kanale, po katerih se širijo – časopise, telefone, televizijo.
Mi pa smo tisti, ki lahko rečemo stop in tega naprej ne širimo


Če se vrnemo k opominjanju, moramo reči, da uspešnost le-tega ni vedno odvisna od nas, od našega načina, kako smo to naredili (kljub naši najboljši pripravljenosti ga drugi lahko zavrne, se zapre vase). Vedno in izključno od nas pa je odvisno, kako sprejmemo opomin. Dejansko sem lahko tisti, ki »je grešil«, prav jaz, in »opominjevalec« je nekdo drug
V posameznih primerih ni lahko razločiti, ali je bolje opomniti ali pa pustiti, da stvari tečejo dalje; spregovoriti ali molčati. Zato je potrebno upoštevati zlato pravilo, ki velja za vse primere in nam ga apostol Pavel daje v današnjem drugem berilu:
»Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen … Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega.«
Treba je predvsem zagotoviti, da je naše srce odprto do drugega. Potem bo vse, kar se bomo odločili storiti, bodisi da bo to opomin ali pa molk, dobro, kajti »ljubezen nikomur ne dela slabega«.

To dobro mero, ta pristop, ki ga je seveda težko najti, pa črpajmo od Jezusa.
Spet nam On kaže, kako. Ko so farizeji pripeljali ženo, ki je grešila, jo je najprej vzljubil in je ni obsodil, šele nato ji je rekel: »Pojdi in ne greši več«.
In tako je ta žena tudi sprejela. Vsakega učenca se Jezus dotika na podoben način. Že iz tega lahko črpamo moč, da smo tudi mi do drugih usmiljeni.
Glavno moč za ljubezen, ki edina prav presoja, kdaj biti tiho in kdaj spregovoriti, pa prejemamo pri evharistiji. Po tem ko Jezusa prejemamo vase postajamo deležni njegove ljubezni – se upodabljamo po njem.

Jezus, usmili se tudi mene

Jezus je postavil ženo, ki se je izpostavila in ga prosila za ozdravljenje na preizkušnjo.
Lahko bi odvrnila drugače, češ da ima enako pravico, kot drugi in verjetno potem ne bi ničesar dobila.

Ta Jezusova tišina, ko ji na začetku ni odgovoril nič, ne govori o tem, da on te žene ni slišal in jo začutil v njeni stiski. Le pustil je, ker je vedel, kaj misli ona in kaj mislijo okoli stoječi. Pustil je, da se je izkazala ženina prava ponižnost v njeni prošnji in nato ji je pomagal.

Vsak kristjan mora prej ali slej, včasih tudi večkrat iti skozi obdobje tišine, ko je Bog tiho in nas s tem preizkuša.
Včasih tudi opazimo, kako morda usliši nekoga, ki se je manj potrudil kot mi in ima manj zaslug pri njem kot mi, vsaj mislimo si tako. Toda njegova pota so skrivnostna.
Nekaj pa gotovo drži, vedno zmaga ponižnost.
Tista ponižnost, ki jo je poleg žene iz današnjega evangelija pokazala tudi Marija. V Kani Galilejski je preprosto rekla svojemu sinu: »Vina nimajo« in čakala.

Vera in z njo ponižnost, je tista stvar, na katero se je Jezus vedno skliceval, ko je ozdravljal. Tako pri današnji »kanaanski ženi«, kot pri slepem Bartimaju, pri hromem in vseh drugih primerih, ki so opisani v evangelijih.

Po veri in ponižnosti pa tudi danes Bog obiskuje in ozdravlja. Ne ozira se na kakšne pretekle zasluge, temveč zgolj na srce.

Poklonimo se mu tudi pri današnji sveti maši. Poiščimo v mislih, kje v našem življenju bi ga najbolj potrebovali, kje nam največkrat spodleti in ga prosimo z besedami, ki nam jih v usta polaga današnji evangelij:
»Gospod, Davidov sin, usmili se me!«

Če si ti...

Hoja po vodi je gotovo neka izredna stvar, ki nam vsem zbudi pozornost.
Ozdravljenje neozdravljivih bolezni, pomnožitev kruha, pomiritev viharja in hoja po vodi so samo nekatera dejanja, ki prelamljajo pravila naravnih zakonov in logike.
Predstavljeni pa so nam ti dogodki zato, da bi lahko sami iz njih potegnili črto tudi na vse druge podobne priložnosti.
Iz njih lahko posplošimo. Iz hoje po vodi so učenci spoznali svojega Gospoda, tistega, ki lahko tudi v njihovem življenju spreminja naravne in druge zakonitosti. Zato so se mu poklonili do tal.
Tak učenec sem lahko tudi jaz. Tudi jaz lahko potegnem to vzporednico.

Bi pa lahko tokrat še posebej izpostavili tudi zgled sv. Petra.
Čeprav morda v odlomku izpade kot negativna figura, ker jih edini sliši od Jezusa, pa je v bistvu pozitiven lik.
On se je vsaj odpravil, ostali so počakali v čolnu.

To je naša prava smer. Smer kristjana.
Ni poanta v tem, da bi kar hodili po vodi. To dela Jezus, ki je Gospod. Mi nimamo v oblasti narave in njenih zakonov, temveč smo tisti, ki lahko rečemo: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.«
»Gospod, če si ti, daj da pridem k tebi mimo vseh ovir.«
To je drža kristjana. V tem je sreča, da imamo Boga, s katerim vse zmoremo.

In ... da seveda tudi vstanemo in gremo. Ne glede na to, da se s tem izpostavimo in bomo mogoče doživeli razočaranje, ker naša vera še ni dovolj močna. Ne bojmo se Jezusovega očitka: »Malovernež, zakaj si podvomil?«, saj le tako lahko rastemo.
Peter je moral veliko tvegati in je s tem sicer bil velikokrat tudi razočaran, ker je vsakič spoznal svojo majhnost, toda le tako je postal apostol, na katerem je Jezus zgradil svojo Cerkev.

Noč na Galilejskem jezeru pa se vedno znova ponavlja tudi v naših življenjih.

V moči evharistije, ki jo bomo danes obhajali in prejeli tudi mi lahko vzkliknemo v svojih molitvah Jezusu: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem, kot Peter po vodi tudi jaz k tebi po vrhu vseh problemov, strahov in pasti, ki mi grozijo.«
In če smo pazljivi lahko opazimo, slišimo in čutimo, kako nam že s to sveto mašo Jezus vrača odgovor in nam pravi: »Pridi!«

Hvala za pomnožitev

Ustavimo se najprej pri Izaiji. Govori o večni zavezi, ki so Davidove dobrote.
Zakaj je za dobrote sploh potrebna zaveza?
Saj gre pri zavezi za neke vrste pogodbo. Kakšna pogodba je v tem, da mi nekdo nekaj podari – samo to?
A vendar je. Dar, ki je iz srca zavezuje k spoštovanju in hvaležnosti.

In danes je v celi Božji besedi govora o tem daru, o Božji milosti, ki prekipeva in se ji moramo le odpreti, saj potem ko nas napolnjuje, drugo ni več pomembno pravi Pavel.
Tudi čudežna pomnožitev kruha govori o tem.
To ni dogodek, ki bi bil sam sebi namen.

Morda se kdo ob tem dogodku sprašuje, zakaj se taki čudeži ne dogajajo danes.
Pa v bistvu se. Koliko je stvari, dogodkov, talentov, časa, ko darujemo tistih naših »pet hlebov in dve ribi«. In če ne bi Jezus tudi danes posegel ter vse te stvari čudežno pomnožil, ne bi bilo sadov, ki smo jim vsakodnevno priča in nas razveseljujejo. Ali ni enak čudež, ko v zemljo na vsakih 3o cm vsadiš en krompir, ko pa odkoplješ je na isti površini vsaj 10x toliko krompirja.

Morda se nam zdi samo po sebi umevno, pa ni. Lahko se to ne bi zgodilo. Sedaj, ko je čas dopustov tudi veliko načrtujemo, kaj bomo počeli kateri dan itd., ne da bi sploh pomislili, da je jutri v Božjih rokah in da ni nujno, da bom naslednjo uro še hodil po tej zemlji.
Toliko darov prejemamo redno iz Božjih rok, da smo se jih kar navadili.

Prav zato pa je tu pomembna molitev Oče naš, in v njej tisti del: »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. To prošnjo moramo vedno znova obnavljati iz dveh razlogov: Ker zares potrebujemo vsakdanji kruh in ker ni nujnost – nekateri ga nimajo, ter zato da se spomnimo, kaj vse sploh prejemamo in obujamo hvaležnost.

Potrebujemo jo – hvaležnost. Tudi ta stvar ni toliko zaradi Boga. On je ljubezen in bo to ostal tudi če bomo mi do njega popolnoma brezbrižni.
Mi potrebujemo hvaležnost, saj je na ta način lažje pogledati v prihodnost z veseljem in upanjem ter v preteklost z usmiljenjem in odpuščanjem.

vse

Že tretjo nedeljo zapored poslušamo Jezusove besede o Božjem kraljestvu.
Toliko primerjav nam ponuja, da bi si ustvarili kar se da dobro predstavo o njem in o tem, kje se v odnosu do njega nahajamo mi.

Danes lahko v evangeliju zaznamo predvsem »totalnost«.
besede: »proda vse kar ima« ne govorijo toliko o nenavezanosti na dobrine, na imetje, pač pa nam govorijo o spoznanju tega, kako nekaj pomembnega in velikega je biti Božji otrok, Božji prijatelj. Kako nobena stvar ne doseže te vrednosti, pa čeprav te vrednosti na zunaj na hitro ni zaznati.

Majhnosti gorčičnega semena iz evangelija prejšnje nedelje se tokrat pridružita tudi zaklad na njivi in biser.
Oboje je potrebno najti in prepoznati bogastvo, ki ga nosita v sebi.

To, da tisti, ki najde to bogastvo, proda vse, kar ima, samo da ga dobi, ni nobena prisila. Ta naravnanost izhaja iz spoznanja, da če je Bog z menoj, ni nikogar in ničesar, kar bi lahko bilo proti meni in bi bilo močnejše od te vezi.

Tudi vsako tveganje ni več tveganje v prazno. Vedno je ob nas varna Očetova roka.

ruvati ljulko

Služabniki pa so mu rekli:
»Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?« - ljulko namreč.
Pa Gospodar odgovarja, da nikakor, saj bi lahko z njo vred izruvali tudi pšenico.

Kako radi bi včasih ruvali ljulko! Toliko jo je v tem našem svetu, da človeka prime, da bi jo kar ruval.
Tako si želimo pogleda na lepo žitno polje, kjer ni ljulke, na lepo življenje, kjer ni problemov, na prijeten teden, ko v medijih ne bomo zasledili novic o izkoriščanju, o umorih in drugih podobnih stvareh.
Toda v tem svetu živimo. In zato je pomembno, da znamo biti pozorni na pšenico. – na tisto dobro, ki ga je vseeno več kot je plevela.
In da pustimo sodbo za tistega, ki bo to polje požel.
Mi, če se postavimo v kožo služabnikov iz današnje prilike, moramo še naprej skrbeti za to polje tako kot če bi bilo celo posuto samo s pšenico.
Saj včasih tudi pogled vara in lahko se v kakšnem grmu ljulke skriva tudi kakšen šop pšenice, ki ga na prvi pogled ni niti opaziti.

Sodb je v današnjem svetu že tako ali tako dovolj. Gotovo se jim tudi mi ne moremo izogniti, toda zdi se mi, da bi lahko kvas ali gorčično zrno, o katerem Jezus govori, da je majhno a ima velik učinek primerjali s človekom, ki ne obsoja in se skuša čim manj ravnati po vtisih in predsodkih.
Tak človek, kot služabnik v evangeliju, ki na gospodarjev ukaz ne izruva ljulke, nosi v sebi upanje. In s tem pogledom se usmerja v vsakega človeka tudi tistega, nad katerim so že vsi obupali. Takim ljudem bi zagotovo lahko rekli, da so kot kvas, saj kar vlečejo s svojim zgledom – so kot magnet.

Tudi danes imamo veliko takih ljudi. Gotovo so taki najprej svetniki. Če se ozremo predvsem po teh, ki jih morda bolj poznamo: Mati Terezija, Janez Pavel II., Pater Pij,... lahko rečemo, da je za vse te skupno, da niso nikoli delili na naše in vaše. Na tiste, ki so dobri in tiste, ki se ni vredno z njimi ukvarjati.

Morda nam ne bo uspelo postati ravno Mati Terezija ali Pater Pij ali kdo od drugih svetnikov, lahko pa se danes odločimo, da želimo vsaj izbrati to pot – poskusiti biti »služabnik« ki ne ruva ljulke.

zemlja in seme

S semenom, ki ga sejalec meče, današnji evangelij in prvo berilo primerjata Božjo besedo. Ta Božja beseda pade zato, da obrodi sad.

Lahko pa ta simbol semena razširimo tudi bolj na splošno – na vsak dober dar, ki prihaja od Boga – na vsako milost, ki mora v nas še roditi sadove.

Današnji evangelij nam ne ponuja vprašanja, kakšen naj bo sejalec in kakšno naj bo seme. O tem se nihče v evangeliju ne vpraša, pač pa je od rodovitnosti odvisno to, kam to seme pade.

Vzemimo kar to primerjavo in jo povežimo z današnjim življenjem. Z
di se mi namreč, da smo pot in skala, ki ne sprejme semena in mu ne da rodovitnosti predvsem takrat, ko presojamo to seme in sejalca.

Naloga zemlje ni, da presoja, kakšno seme je padlo vanjo, pač pa da ga sprejme v zaupanju v sejalca.

Velikokrat bi radi sami Bogu povedali, kakšno seme naj vrže.
Kakšnega otroka naj pošlje družini, kakšne sorodnike naj nam da, da bodo po naši meri, nenazadnje tudi kakšnega župnika, kakšnega škofa in kakšnega papeža naj pošlje.
Vse vemo najbolje in ne znamo zaupati v to, da sejalec ve, kakšno seme drži v roki in zakaj.

Zgodi se tudi da ko enkrat obrodimo stoteren sad, težko sprejmemo, da bomo v naslednjem trenutku rodili le trideseternega, kljub temu, da smo v obeh primerih vložili enako truda.

Jezus ne primerja med seboj zemlje s trideseternim, šestdeseternim in stoternim sadom. Za vse je važen skupni imenovalec – da rodi.
To je Božja volja.
In Božjo voljo izpolniti - je cilj kristjana, ne pa preštevanje sadov. Sadovi so namreč tako kot seme dar od Boga in zato njemu pripada ta skrb.

Morda je težko sprejeti to misel toda, zemlja in njena rodovitnost v priliki dejansko ne nosijo te odgovornosti.
Naloga zemlje je le odprtost za to, kar daje Bog – kar daje sejalec.

vse ali nič

Lahko bi rekli, da nam današnji evangelij govori o tem, da ni pomembno samo kaj naredimo. Pomembno je tudi kako to storimo in zakaj smo se odločili za to stvar.
Pri vsaki stvari je pomembno naše srce. Iz kakšnega nagiba smo nekaj storili.
Lahko bi iz tega potegnili, da ni dovolj le dobro delo. Potrebno ga je narediti z ljubeznijo.
V tem bi verjetno morala biti razlika med kristjanom in poganom.

Bog je že pri Kajnovi daritvi pokazal, da ne sprejema nekih na pol stvari – viškov. Kajnova daritev, ne le da mu je bila manj všeč od Abelove, pač pa mu sploh ni bila všeč.

Pomembno je kako darujemo.
Eden od psalmov pravi: »Veselega darovalca Bog ljubi.«

Zato tudi pravi Jezus: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.«
Sprejeti križ gotovo ne pomeni pustiti ga, da me vleče k tlom, temveč ga objeti, kot ga je na križevem potu objel Jezus.

Gotovo ni lahko sprejemati vse križe in se z ljubeznijo lotiti vsake stvari, toda gotovo križi so in bodo.
Imamo pa dve izbiri: pod njimi lahko obupujemo in s tem še povečamo svoje trpljenje, lahko pa jih sprejmemo kot priložnost, da iz njih naredimo nekaj lepega, dar za Gospoda – dar, ki bo morda k odločitvi pomagal nekomu, ki se morda na drugem koncu sveta ravno ta trenutek bori, da bi vztrajal pri dobrem, a mu zmanjkuje moči.

Tolažba pri prenašanju trpljenja in križev zaradi ljubezni do Gospoda je namreč v tem, da izguba življenja zaradi Gospoda pomeni, da bomo prejeli novo življenje. In to še v veliko večji meri.
Glede izgube življenja gotovo ni mišljena samo smrt, pač pa vsako odrekanje, ki ga darujemo Gospodu.

Telo ... za nas

Praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, nam sporoča, kaj je najboljše vstopno mesto za Boga v našem življenju.
Čeprav se pojmu krščanstvo hitro kar samo po sebi prilepi pojem »duhovnost« in na ta način radi dojemamo vero – kot nekaj, kar je poleg življenja, nekaj kar se dogaja samo na duhovni ravni, nekaj, kar potrebujemo, da bomo pripravljeni na življenje, ko ne bomo več v tem telesu, … pa nam današnji praznik sporoča ravno nekaj drugega.
Jezus ne prihaja k nam le kot nek duhovni lik. Sv. maša je njegova daritev – je daritev njegovega telesa in krvi za nas.
Njegovo telo in kri pa tudi mi lahko prejmemo samo preko lastnega telesa. Tudi pri maši smo navzoči s telesom.
S telesom sprejemamo dražljaje in jih tudi oddajamo.
Bog ne želi biti z nami le na neki simbolni ravni, le v nekem domišljijskem svetu, pač pa želi biti z nami tam, kjer tudi mi živimo.
Ker živimo v svetu, ki ga zaznavamo in se vanj vključujemo s svojim telesom, z njim tudi izražamo stanje svoje duše, ki je s telesom skrivnostno zraščena in ker je veliko ranjenosti, zasvojenosti in nasploh neuspehov deležno ravno naše telo…
Zato potrebujemo Jezusovo telo in kri.
Že v molitvi »O Gospa moja« izročamo Mariji vsa naša čutila (oči, ušesa, usta in ne nazadnje srce kot sprejemnik in oblikovalec vseh čutenj), Jezusova navzočnost pod podobo kruha pa te čuti tudi dejansko »fizično« doseže, čeprav mi tega ne vidimo in včasih tudi ne čutimo.

In kdaj, če ne ravno danes, v tem času, najbolj potrebujemo ravno Kristusovega telesa in krvi, ko so naša telesa, naši čuti tako okupirani? Kdaj bolj potrebujemo zrenja in češčenja Kristusovega telesa, da očisti naše poglede, večkrat polne raznih podob in sodb, kot danes?
Kdaj bolj potrebujemo očiščenje srca vseh vtisov in predsodkov, ki smo jih na takšnih ali drugačnih delovnih mestih in tudi sicer tako deležni in se nam kar sami vsiljujejo, kot ravno v današnjem času?
Kdaj je naše srce potrebovalo več polnosti ob prejemu sv. obhajila, kot ravno danes ob vseh puhlih in bežnih, strokovno bi lahko rekli »profesionalnih« odnosih, ob vseh raznih parolah in že v naprej pripravljenih odgovorih.

Za srečanje z Njim, ki nas ne nagovarja le na teoretični ravni in njegov mir ni le v besedah, je sicer veliko priložnosti. Tu so svete maše, spovedi, drugi zakramenti in tudi molitev, h kateri smo povabljeni vsak dan.
Priložnost pa je tudi današnji praznik.
Prosimo Gospoda, naj nas s svojim svetim telesom prevzame in objame v celoti in nas v globini pomiri in poživi.

Ljubezen - milost - občestvo

Pozdrav, ki ga je uporabil Pavel v 2. berilu in ki ga tudi duhovniki uporabimo na začetku sv. maše:
»Milost Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!« nam najlepše spregovori o načinu kako se Bog razodeva in deluje v našem življenju.

Bog Oče nas ljubi z neskončno ljubeznijo, Bog Sin to ljubezen udejanja, jo prinaša kot milost, kot dar, kot vsakdanji kruh (kot molimo pri očenašu), Sveti Duh, pa nas zbira v občestvo, ostaja pri nas in tem milostim v nas daje rast.

Kljub vsemu, kar je Jezus povedal o sebi in o odnosu s svojim Očetom in Svetim Duhom, pa skrivnost Boga ostaja še vedno skrivnost.
Bog je neskončen, zato tudi spoznavanje njega nima nikdar konca. Niti v večnosti.
Že glavno lastnost, s katero se nam predstavlja – ljubezen - ne razumemo, pa čeprav nam je govoril o njej in nam jo je tudi pokazal in nam jo še izkazuje.

Če strnemo sporočilo vseh treh današnjih svetopisemskih odlomkov, pa lahko potegnemo črto:
Ni pomembno, da z razumom poznamo skrivnost odnosov v Sveti Trojici. Pomembno je drugo. Vsi trije odlomki nam pravijo, da je Bog ljubezen in usmiljenje. Pomembno je, da se tej ljubezni predamo. Potem nam bo vse jasno, kar je pomembno vedeti.
Predvsem pa bomo potem v miru, ker bomo deležni tega usmiljenja in nas ne bo več vznemirjala misel, kakšni bi morali biti, da bi bili v redu, da bi bili Bogu všeč.
Vse kar je pomembno, je verovati vanj in mu zaupati.
Potem dejansko postane vse tako kot nam je bilo rečeno pri krstu, ko nas je oblila krstna voda: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.

Poživitev

Kot je Bog z Jezusovo veliko nočjo nadgradil pomen starozavezne pashe, tako tudi s posebnim prihodom Svetega Duha postavlja novo postavo in oblikuje novo izvoljeno ljudstvo.
Na gori Sinaj je nastal vihar, ko je Bog spregovoril Mojzesu, prav tako je bil vihar tudi v dvorani zadnje večerje, ko so apostoli prejeli Svetega Duha.

Veliko je podob iz narave, s katerimi označujemo delovanje Sv. Duha.
Sv. Duha ne moremo videti, lahko pa čutimo in vidimo njegove učinke.
Omenjen vihar spominja na osvežitev, na menjavo zraka, na burjo, prepih... Podoba ognja, o kateri smo slišali v prvem berilu in jo uprizarja tudi rdeča liturgična barva, nam govori o očiščevanju odvečnega »materiala« - o talilnici, kjer se sežgejo vse smeti in o lastnosti, da razsvetli in ogreje.
Pri Jezusovem krstu je uporabil simbol krotke živali, goloba, ki je tudi simbol miru.
Še en simbol, ki govori o delovanju Sv. Duha pa je voda.
Voda govori o življenju. Posebej dobrodošla je po dolgotrajni suši, takrat rastline kar oživijo, skoraj vidno rastejo in vzbrstijo.
Prerok Ezekiel lepo nakazuje s svojo podobo suhih kosti, ki so oživele, kako malo je potrebno za Boga, da naredi novo življenje.
Te podobe, predvsem zadnja, nam govorijo o tem, kako se moramo vedno znova prenavljati in poživljati v Svetem Duhu.
Tudi zaradi odnosa do Boga Očeta in do Jezusa Kristusa, saj brez Svetega Duha ne moremo prav moliti.
Pa tudi preprosto zaradi vsakdanjega življenja. Sv. Duha potrebujemo, da sploh lahko živimo, pa tudi njegove novosti potrebujemo. Tako v našem krščanstvu, kot tudi v življenju nasploh. Potrebujemo poživitev. V sebi imamo hrepenenje po tem. Če te poživitve ne najdemo pri Svetem Duhu, jo bomo pa začeli iskati drugje - v užitkih, strasti, v takih in drugačnih vznemirjenjih.
Sveti Duh je tisti, kot smo videli tudi pri apostolih, ki so šli po svetu neustrašeni oznanjat evangelij, ki daje tiste svežine in novosti, ki jo potrebujemo in razvije naše sposobnosti tako kot si ne moremo niti predstavljati in pričakovati.

Starozavezni pomen praznika binkošti nam ponuja, da tudi po novozaveznem praznovanju zopet sklenemo zavezo z Bogom, po njegovem Duhu in da mu prepustimo, da nas poživi. Potrebujemo Duha, da bi lahko svojo vero ohranili kot nekaj življenjskega, kot nekaj kar spada v naš vsakdan.

Enodušno so vztrajali v molitvi

Pomenljiv je zaključek velikoduhovniške molitve: »…da bodo eno, kakor sva midva«
Isto misel nam posreduje tudi prvo berilo. »Vsi so enodušno vztrajali v molitvi.«

Vprašanje, ki se mi iz tega poraja je: Zakaj mi danes ne moremo biti eno, kakor sta Bog Oče in Jezus eno?

Kaj je tisto, kar nas najbolj razdvaja in najbolj oddaljuje od drugih?

Učenci so lepo nakazali, kje so iskali svojo skupno točko.
Veliko stvari je, ki nas lahko ločujejo. Med seboj smo različni. Tudi Jezusovi učenci so bili. Molitev pa združuje.

Toda iskrena molitev nikdar ne more iti mimo odnosov z ljudmi.
Gotovo tudi sami čutite, kako je težko moliti, ko nas kakšen odnos s kakšnim človekom vznemirja in teži.
Bog nikoli ne deluje in ne odgovarja mimo naših odnosov.

Če pustimo predsodkom, da nam oblikujejo mnenje o drugih ljudeh, če pustimo mislim, da si oblikujejo sodbe o drugih, ne da bi jih zares preverili in če tudi na glas sodimo in obsojamo, nas Bog ne more doseči.
Obsojanje tudi, če se dogaja le v nas in tega ne povemo na glas, dela v nas hrup in nemir, Bog pa vedno govori v tišini, na dnu srca, kjer smo mi sami.

Mir je zelo pomemben za življenje. Pomembno je da vsem tem hrupom in nemirom pogledamo v oči. Včasih je to lahko le beg pred srečanjem s samim seboj, pred resnico o samih sebi.
Tudi obsojanje se velikokrat zgodi ravno zato, ker mi globoko v sebi z nekim stanjem v katerem se nahajamo nismo zadovoljni.

Molitev – odnos z Bogom, ta stanja razkrinka in jih lahko postopoma ozdravlja. Zato pa je velikokrat tudi neprijetna in naporna.

Zato pa tudi pravi sv. Peter v 2. berilu: »Kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli«
Veselje kristjana ni v tem, da se dobro počuti in da mu gre vse dobro, pač pa je globlje. Je veselje v gotovosti, v usmeritvi.
Pravo držo v tem smislu nam razodeva v Stari zavezi predvsem Job, ki pravi: »Bog je dal in Bog je vzel, bodi hvaljeno Gospodovo ime.«

Zaupanje v Boga nam daje radost in mir, najboljši preizkusni kamen za zaupanje pa je ravno trpljenje oz. takšne ali drugačne težave, ki so hkrati tudi najboljša priložnost, da ga bolj opazimo in izboljšamo.

Zato tudi pravi Peter, da bo veselje, ki vztraja kljub trpljenju ostalo pravo tudi ob razodetju Jezusa ob koncu časov.

Razlog mojega upanja

Sv. Duh - Tolažnik opogumlja. Ne gre samo za takrat, ko smo žalostni ali razočarani. Gre za vsak trenutek. Vsi potrebujemo njegovega poguma, njegove Resnice, njegove gotovosti, da je Bog tisti, ki ima zadnjo besedo pri vseh stvareh.
Nobena negotovost, ki nam jih vsiljuje svet, nas v naši veri ne sme omajati. Če se odpremo Svetemu Duhu, nas opogumi, da gremo preko vsega. Tako kot so šli tudi prvi učenci in apostoli preko vsega, preko vseh strahov in preko vseh nevarnosti.
Bog je tisti, ki je Gospodar vsega in nič, kar se nam zgodi, se ne zgodi brez smisla.
Zato je pravi vernik, pravi kristjan, vesel človek, ker tudi v trpljenju in tudi ko gleda, kako se okrog njega vse podira, zaupa Bogu, da ga bo vodil preko vsega do končne sreče.
Kristjan se veseli v upanju. Ker je Jezus Kristus, naš Gospod v katerega smo krščeni, vstal od mrtvih in gospoduje nad vsem.

Prav zato pa nam danes v berilu apostol Peter kliče: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.«

To je pomembnejše vprašanje kot vprašanje, kje in kdaj smo grešili.

Čeprav je vprašanje enostavno, nanj ni tako enostavno odgovoriti.

Spomnim se, kako sem bil sam postavljen pred to dilemo. Seveda sem teoretično vedel povedati, kaj naj bi bil razlog mojega upanja, lahko bi zdrdral to, kar sem se učil o Bogu in o krščanstvu, toda ...
Kaj je resnični razlog mojega upanja?
Bil sem v zadregi in moral sem si vzeti čas, da sem nanj odgovoril.
Tudi vsakič znova, ko si zastavim to vprašanje, moram nekaj časa premisliti.

Gotovo si tudi vi kdaj postavite to vprašanje: Kaj počnem tukaj? Kam grem? Za kaj se najbolj borim, na kaj stavim? V čem je moje upanje?

Le obnavljanje tega vprašanja nam obrača krmilo v smer, da lahko tako kot naroča apostol Peter: »Gospoda Kristusa slavimo v svojem srcu.

Prosimo Gospoda, naj nam še in še pošilja svojega Duha resnice, da bo v nas prižigal pravo luč spoznanja in nas osvobajal navezanosti na napačne skrbi.

Jezus, Gospod

Videti Jezusa, pomeni videti Boga Očeta.
Verjeti v Jezusa pomeni verjeti v Boga Očeta.

Glede na to, kar je Jezus rekel, se k Bogu ne da priti mimo njega.
Tako kot od sonca nihče ne more biti obsijan, razen preko žarka in tudi sonca ne moremo videti, razen preko njegovih žarkov, v podobni povezavi sta tudi Božji Sin – Jezus in Bog Oče.

Morda se na tem mestu sprašujete, kaj pa tisti, ki niso kristjani, kaj pa predstavniki drugih verstev?
Da, tudi oni se ne bodo mogli zveličati mimo Jezusa. Če bodo hoteli biti pri Bogu bodo morali priznati Jezusa za Gospoda, vsaj tako Jezus sam o sebi pravi.

Toda mi lahko to včasih narobe razumemo. V zgodovini je bilo veliko primerov, ko so tudi kristjani s silo širili evangelij in so si domišljali, da imajo vero v posesti, da samo oni razpolagajo z Bogom.
Bog je velik in njegov Duh veje kjer hoče.
Zato imajo tudi verniki drugih verstev, če so iskreni v iskanju Boga, možnost, da ga spoznajo in da sprejmejo Kristusa.
Vzemimo vsem znani primer: Verski voditelj Gandhi je s svojim življenjem in s svojim idealom nenasilja veliko naučil tudi nas kristjane. Razumel in ovrednotil je neko zelo pomembno evangeljsko točko.
Gandhi sam je nekoč rekel, da ga je Jezus Kristus navdušil, kristjanov pa ga je strah. Ni edini, ki je to občutil in žal vsem tem ne moremo oporekati, češ da se motijo. Soočenje z drugimi religijami nas torej končno sili, da smo bolj ponižni, ne pa bolj arogantni.
Pravega kristjana, ki veruje v Jezusa Kristusa, druga verstva ne motijo.
Prvič zato ne, ker je iskalec Boga, ki se čudi nad vso Božjo dobroto in veličino in v drugače verujočem iskrenem iskalcu prepozna svojega brata - še enega, ki mu ta svet, to hlastanje za materialnim ni dovolj in išče drugačna, višja merila za svoje življenje.
Drugič pa tudi ne zato, ker se vzidava na vogelni kamen Jezusa Kristusa in s tem postaja trdno pričvrščen na Resnico. Zato ga ne moti nekdo, ki govori drugače, pa tudi če to počne z nasiljem, saj mu je Jezus tudi pot in življenje.

Zato se ne morem strinjati s tem, da bi na svetu zavladal mir, če bi odpravili religije.
Mislim, da bi na svetu nastal resnični kaos, če bi odpravili vse, ki tako ali drugače s prstom kažejo v nebo in se sprašujejo ter razlagajo, kaj nas čaka potem.

Danes se zato lahko Bogu še posebej zahvalimo, da nas je poklical v Cerkev, da smo bili krščeni in da nam po Svetem pismu, ki ga je po svojem Duhu izročil Cerkvi, daje besedo tolažbe in besedo resnice, ki nam vedno znova pomaga usmerjati življenje.

Pa še tega se spomnimo, da smo s krstom postali deležni tudi Jezusovega duhovniškega dostojanstva. Po Jezusu Kristusu lahko vedno znova molimo k Bogu Očetu za kogarkoli.
Naše krstno dostojanstvo je zato veliko bogastvo tudi za ves svet okoli nas.
Zato danes, ko bomo v mislih vsi skupaj povzdignili pateno in kelih in molili »po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu… vključimo v zahvalo tudi vse tiste, ki ne poznajo Boga, ki ga morda celo zavračajo.
Bodimo tudi s tem dejanjem sol zemlje in luč sveta.

Skozi Jezusa

Jezus je v današnjem evangeliju, da bi bolje nakazal vez med njim in nami, ki verujemo vanj, uporabil za nas prispodobo ovc, ki potrebujejo svojega pastirja.
Nasproti tej prispodobi je postavil sebe predvsem v dveh podobah.

Prvi lik je lik pastirja, ki ga ovce prepoznajo po glasu. Čreda se umiri in zaupa, ko sliši njegov glas.
S to podobo nam Jezus želi povedati, da nam njegov nauk ni tuj, da nam njegove besede in njegov način ni tuj. V drugem berilu nas apostol Peter opozarja, da Jezusovo bližino še posebej lahko najdemo prav v trpljenju, čeprav je v očeh sveta nesmiselno.
Jezusova logika – trpljenja, smrti in vstajenja je logika, ki je lahko tudi nam kristjanom razumljiva in domača, ko Jezusa sprejmemo za Gospoda našega življenja.
Sv. Avguštin moli k Bogu celo z besedami: »Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.«
Kogar Jezusova bližina vznemirja, moti, sem prepričan, da se v resnici še ni srečal s pravim Jezusom in da njegova vera ne temelji na Bogu, ki je brezpogojna ljubezen. Seveda ni enostavno pustiti, biti ljubljen. Ni enostavno pustiti predsodkov, ki v nas sejejo dvome o tem, da smo od njega resnično sprejeti. Zato pa nam Jezus ponuja tudi drugo podobo, drugo značilnost za njegovo delovanje med nami.
Pravi, da ga lahko primerjamo tudi z vrati.
Večkrat ko vstopiš, ali izstopiš skozi nje, bolj ti postanejo znana, bolj ti postajajo vrata v nek znan prostor, v dom.

S tem, ko nas Jezus opozarja na ta svoj lik, pa nam želi povedati še drugo stvar. Hoditi skozi njegova vrata pomeni tudi skozi njegovo perspektivo ljubezni in usmiljenja tudi vedno znova odhajati v svet.
Skozi vrata, ki se imenujejo Jezus Kristus vstopamo najprej pri vseh zakramentih. Prvo berilo v tem smislu močno poudarja krst, kot prvi in najmočnejši izhod iz grehov in prehod v življenje v Svetem Duhu.
V smislu vrat, skozi katera večkrat vstopamo, pa bi še posebej poudaril tudi zakramenta sv. spovedi in sv. evharistije. Pri teh dveh zakramentih vstopimo skozi Jezusa, ki nas pošilja na pravo pašo, ki resnično okrepi.

Ne pozabimo pa tudi na možnost, da Jezusa povabimo, da še na poseben način povsod v našem življenju postane kot vrata, skozi katera stopamo … v najrazličnejše odnose, v najrazličnejše dejavnosti.

In naj nam bo Jezus tudi »vrata«, skozi katera v naše življenje spuščamo različne vplive. Ne bojmo se ga prositi tudi na tak slikovit način. To podobo lahko večkrat uporabimo tudi v naših molitvah. Pomenljive so namreč tudi Jezusove besede v evangeliju, kako kot vratar oz. vrata, mimo sebe ne spusti tatu, ki bi nam lahko škodoval.
Želi pa seveda, da ga za vse darove, ki jih od njega želimo prejeti, vedno znova prosimo in se zahvaljujemo, tudi ko to že prejmemo. Nikoli nam namreč svojih rešitev ne bo vsiljeval, tudi če ve, kaj je za nas prav.

"Kakor vidite in slišite"

Simon Peter je v današnjem berilu pričeval o Božjem delovanju, o delovanju Sv. Duha. Prav tako tudi učenca, ki sta se po srečanju z Jezusom obrnila nazaj v Jeruzalem.
Sv. Duh razvname. Eden od simbolov, s katerim ga označujemo, ko govorimo o njem je tudi ogenj.
Ker smo po krstu postali tudi svetišče Sv. Duha – naše telo je postalo njegov tempelj, (zato) se Božja prisotnost lahko tudi tako očitno kaže navzven in ima v nas tako velike učinke, kot so opisani v današnji Božji besedi:
Učenca v Emavsu sta rekla: »Ali ni najino srce gorelo v nama?«
Peter pa je pred vsemi na trgu pričeval, da je Jezus poslal Sv. Duha tudi njemu z besedami: »Od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega je razlil, kakor vidite in slišite.«

Današnja Božja beseda nas torej želi spomniti na otipljivost in konkretnost Božje milosti.
Sporoča pa nam tudi, kdaj postane otipljiva.
To se ne zgodi takrat, ko Bogu postavimo zahtevo, da se nam da videti, če hoče, da bi verovali. To so od Jezusa v svoji prevzetnosti zahtevali tudi judje in seveda niso bili uslišani. Še ko so ga pribili na križ so ga izzivali, naj naredi čudež, da bodo verovali.
Božja milost postane otipljiva takrat, ko mu pustimo, da na naše življenje deluje tako, kot sam hoče.
V naravi bi lahko temu primerjali plašnost živali. Nobene od živali nikoli ne moreš udomačiti s surovostjo, če se zapodiš proti njej bo gotovo zbežala. Pač pa je potrebna velika mera potrpežljivosti in občutljivosti.

Tudi Božja milost se nikoli ne vsiljuje.
Žal zanjo največkrat postanemo dojemljivi šele, ko se nam poruši svet, ki smo ga dolgo časa sami gradili na minljivih temeljih. Šele ko odidejo lažna upanja, nastane prostor za nova.
Tako se je zgodilo z učencema na poti v Emavs (Jezusu sta rekla: »Mi pa smo upali, da je on tisti…) in tako se je zgodilo tudi s Petrom, ko je spoznal, da v resnici ni tak junak, kot si je prej domišljal.

Poleg take korenite krize pa obstaja še ena pot. Še ena pot do tega, da postane Božja prisotnost v našem življenju otipljiva in vidna.
To je pot Marije.
Njene litanije nam govorijo o tem, kako otipljiv je bil Bog v njenem življenju.
To je pot žene, ki je v popolni svobodi odgovorila Bogu: »Glej dekla sem Gospodova« in je nerazumljive dogodke in besede zgolj ohranila v svojem srcu ter jih premišljevala.
V mesecu maju nam še posebej sveti njena podoba.
Ona tudi nam želi, da bi bili polni Sv. Duha, katerega sadovi so, kot smo videli tudi pri Petru, v berilu: pogum, gotovost in veselje.
Naj Božja prisotnost tudi nas v teh dneh po vel. noči vedno bolj ogreva in naj nas zavest, da smo svetišče Sv. Duha odpira za njegovo delovanje v našem življenju.

usmiljene oči

Vsakič, ko se je Jezus po vstajenju prikazal je rekel:
»Mir vam bodi!«
Danes v evangeliju se to zgodi kar dvakrat.

Ko je to rekel, nikdar to ni bil le pozdrav, ampak ga je resnično tudi delil.
Potrebovali so ga apostoli in potrebujemo ga mi danes.
Apostoli so bili zaprti v dvorani, v strahu pred Judi, da jim ne bi kaj hudega storili.
Greh na človeka učinkuje tako, da mu jemlje podobo Božjega otroka oz. mu zamegljuje ta pogled do take mere, da ne zaupa več v to, da je ljubljen, da je sprejet; ne zaupa več v Božjo ljubezen in bližino.
Takrat se znajde sam in pojavijo se negotovost, strah in nezaupljivost.

Iz te megle se človek ne more rešiti sam. Za to potrebujemo odrešenika.
Ta pa, ko se pojavi takoj začne zdraviti te rane, to nezaupljivost z besedami »mir z vami«.
Da bi človek na vse okoli njega, na vsakega človeka lahko pogledal neobremenjeno, potrebuje tak pogled najprej nase – na svoje življenje.
Jezusov mir nas dvigne kot balon nad našo sedanjost. Pogledati jo iz vrha, pogledati jo skozi Božje oči, pomeni tako več stvari:
Najprej opazimo, da iz razdalje vsi problemi zgledajo manjši, tudi vsa negativna skrb za prihodnost, ves obup odpade, ko vidimo iz vrha, da nas že za ovinkom čaka nova priložnost. Predvsem pa je pomembno, da ko nas Jezusov mir dvigne, pogledamo tudi na prehojeno pot – na ovinke, kjer smo imeli vse možnosti, da bi zgrmeli v prepad, a smo po Božji milosti vzdržali in zvozili.
To v nas rodi hvaležnost in zavest, da smo nekaj posebnega, da smo vredni tega, da je bil Bog do sedaj vedno ob nas in da bo tako tudi v prihodnje.

Tudi apostoli so se razveselili tega miru. V evangeliju smo prebrali tole:
In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran.
Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

Danes, ko obhajamo nedeljo, ki ji je pokojni papež Janez Pavel II. še posebej dodal ime nedelja Božjega usmiljenja, pa bi poudaril še najpomembnejšo stvar, ki jo vidimo, če pogledamo nase in na svoje življenje skozi Božje oči.

To je Božje usmiljenje. To je usmiljenje, ki nima mej in se ne ustavi pred nobenim grehom. Le pustiti je potrebno Bogu, da nas ljubi, da nas ima rad. Včasih je to najtežje.

Prosimo torej čim pogosteje vstalega Jezusa, da bi lahko na svoje življenje pogledali skozi njegove usmiljene oči, skozi oči miru in radosti.

Temu pogledu pa naj nas danes približa tudi spomin na lastni krst, ko smo bili brezpogojno sprejeti za Božje otroke.
V svojo sredo oz. v skupnost Božjih otrok bomo danes sprejeli dva nova člana. Tudi Andrej in Tine bosta lahko klicala Boga, Oče in se bosta lahko zavedala, da kadarkoli bosta pritekla nazaj v njegov objem, kakor oče izgubljenega sina tudi njiju ne bo vprašal, kam si zapravil moje premoženje, ampak bo rekel: »veselimo in radujmo se, moj sin se je vrnil«.

Božje usmiljenje… vate zaupamo.

velika noč - As za vse štihe

Človek se iz leta v leto spreminja, zato tudi praznik velike noči vedno znova kljub stalnosti obredov, ki so z njim povezani, prinaša novost.

Ko sem tako razmišljal, kaj mi letos sporoča praznik velike noči, na kakšen način me letos nagovarja, sem se ustavil predvsem na besedi odrešenje. To je kot ključ, ki ga dobiš za neka vrata. Od tu naprej je vse v tvojih rokah. Lahko odkleneš in vstopiš, ali pa ostaneš zunaj.

In kaj to pomeni za naše življenje?
Spomnil sem se na našega kantavtorja Iztoka Mlakarja, ki življenje primerja z Briškolo. To igro s kartami verjetno vsi poznate.

Enkrat pobereš, drugič zgubiš, »punti gor, punti dol, ku kdaj ku kdo«, pravi.

Poskusite si predstavljat, kako bi izgledala ta igra, če bi imel vsak štih na voljo najboljšo karto. Bi vrgel karika in pobral in potem bi ga lahko spet vzel in porabil za naslednji krog.
Verjetno boste rekli, da taka igra ne bi bila več zanimiva.
Se strinjam.

Toda, če pomislimo, da gre v prispodobi za igro z lastnim življenjem, z lastno preteklostjo in prihodnostjo, z lastno samopodobo, pa bi verjetno kar radi pristali na možnost, da bi imeli vedno na voljo najboljšo karto, ki vse pobere.
V življenju namreč lahko zelo boli že en izgubljen »štih«. Lahko pusti zelo globoke rane, ki bolijo še leta in leta in človek zaradi tega lahko izgubi zaupanje vase, v ljudi in seveda tudi v Boga.

Nekaj podobnega kot prej omenjeno možnost glede karika pri briškoli, nam daje velika noč. Daje nam možnost, da imamo med svojimi kartami vedno tisto karto (karika), ki vse pobere. To je vstali Jezus. Zanj po vstajenju ni več nobene ovire. Nič ga ne more ustaviti – edino naša svobodna volja, ki se jo je odločil spoštovati do konca.

Toda če je tako preprosto, da Jezus premaga vse, zakaj naše življenje vseeno ni tako preprosto?


Veliko je ovir, ki še vedno ostajajo. A te so v glavnem v nas.
Nevarnosti je več – vzemimo spet za primer igro »briškolo«:
- Prvi problem je lahko ponos. Ta možnost, da dobimo glavnega asa, terja od nas vsakič vsaj malo časa in ponižnosti, da bi zanj prosili. Zato se nam včasih zdi nesmiselno, da bi prosili, saj imamo pravkar v rokah kar močne karte,
- Kljub resnosti briškole, ki ji pravimo življenje, se nam včasih zazdi nesmiselno uporabiti karika, ko si zadnji na vrsti in so na mizi same liše
- postopoma pa se na ta način tudi v »štihu«, ko so v igri pomembnejše karte, lahko zgubi vera v moč najvišje karte, pa čeprav se je večkrat pokazalo, da zares pobere vse.

in tako se počasi zgodi, da na to možnost pozabimo. Igra postane resna in zdi se nam, da so karte, ki jih držimo v rokah edine resnične. – da v resnici nikoli prav zares nismo imeli izbire, da bi kadarkoli lahko zamenjali katero od obstoječih kart za glavnega asa.

Zdi se nam, da Jezusove besede: »Vzemite nase moj jarem… in našli boste počitek svojim dušam… kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko«, ne držijo čisto zares.
Ne verjamemo vanje. Vsaj ne toliko, da bi lahko zaigrali na to karto.

Potem pa ostanemo sami in velika noč je le en zunanji praznik. Z njim se nič ne spremeni.

Po evangeliju pa Jezus ravno nam danes, takim kot smo, govori: »Ne boj se! … Ne bojte se! … Jaz sem svet premagal.«

Verujete v Boga… tudi vame verujte!

Naj nas spremljajo v teh prazničnih dneh tudi besede sv. Pavla v pismu Rimljanom:
»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen«.

Velika sobota

»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«

Kaj vse lahko pomenijo temine srca in duha?

Temine – ali sence so tam, kjer ni svetlobe, s tem pa tudi ne toplote.
Sence v nas so podobe greha. Greh vedno postopoma zamegljuje pomembne vidike našega življenja, ki nam dajejo veselje in hvaležnost.

Pomen sence oz. temine nam spregovori predvsem o lastnosti greha, da nam prikrije pogled, tudi na greh sam.
Največja tema je takrat, ko ne znamo več ločiti svetlobo od teme, ko nam je vseeno.
Temni kotički srca so tam, kjer nimamo realnega vpogleda in zato tudi ne rešitve.

Zato govorimo tudi o oblasti greha. Človek nikdar ne išče teme, tema se s prevaro luči sama vsiljuje in če nismo pozorni pri majhnih stvareh, se tema vedno bolj naseli v nas.
Izraz »bloditi v temi« pa kaže na to, da človek v temi ne more zdržati in išče vedno nekaj več. A sam se samo še bolj zapleta v lastno grešnost in izgublja moč. Pomoč mora priti od zunaj.

Človek je ustvarjen po Božji podobi tudi v tem smislu, da vedno išče in si želi dobro.
Če si kdaj človek želi slabo, je to posledica prevare hudega duha, ki nam vedno približa greh kot nekaj, kar je za nas dobro, sicer se ne bi nikoli zanj odločili. V tem je vsa moč skušnjave.

Zato je moč in volja za vztrajanje v dobrem vedno odvisna od tega, koliko se pustimo podpreti in osvetliti Kristusu.

Ne gre za to, da bi nam Kristus dajal odločitve. Naše odločitve že naravnane na dobro, ker je to v nas položil že Stvarnik.
Gre za to, da nam Jezus pomaga videti, kaj je zares dobro.

Jezus nas po svojem vstajenju s svojo Božjo besedo in prisotnostjo v evharistiji želi še posebej krepčati, da bi naši čuti za drobne odločitve postajali vedno bolj izostreni, naša volja pa vedno močnejša in odločnejša v hoji za Njim.

Zato je tudi sporočilo velikonočne sveče in velike noči same v tem, da Jezus ne izžareva svetlobe in moči za naše življenje le kot odsev, kot npr. luna, marveč kot sonce, kot pravi izvir luči in življenjske moči.

Ni večjega izvira luči, kot je Jezus, ker je pravi sin Boga Očeta. Prava »LUČ OD LUČI«.
In ker je s svojim vstajenjem tudi nas povabil k deležnosti pri njegovem božanstvu in njegovi svetlobi, lahko v tem najdemo tudi vzrok radosti in razbremenjenosti za vse nas.

veliki četrtek

Na današnji dan se spominjamo tistega, čemur rečemo vsakič pri sv. maši »skrivnost vere«.
Ko je Jezus vzel kruh, ga razlomil, dal učencem in rekel: »Vzemite in jejte. To je moje telo, ki se daje za vas.«

To je bilo za apostole nekaj povsem drugega, kot so pričakovali od Jezusa, od kralja, ki ga je pozdravljalo judovsko ljudstvo in so pred njim polagali na tla svoje obleke. Nekaj nerazumljivega, če ne celo pohujšljivega. Če bi kdorkoli drugi rekel nekaj takega bi se mu morda smejali, ali pa bi mu pritrdili, češ: »seveda, to gotovo misliš simbolično.«
Zanimive pa so morale biti misli v glavah apostolov, ki so se jim šele sestavljali vtisi iz zadnjega obdobja življenja z Jezusom:
pomnožitev kruha, pomiritev viharja na morju, povrnitev vida in sluha in samo kakšen teden pred zadnjo večerjo obuditev Lazarja od mrtvih.
Kaj pomeni, če ta človek reče: »vzemite in jejte moje telo«?
Jezus jih je že tolikokrat presenetil, da so verjetno samo nemo čakali, kaj se bo zgodilo.

Po svoje so te besede iz človeške perspektive nerazumljive, iz Božje pa ne. Že narava nam pravi o tem, da svet, ki nosi v sebi odtis oz. podpis tistega, ki ga je ustvaril, govori tudi o njegovi logiki križa oz. umiranja zaradi življenje drugega.
Ena iz teh podob iz narave, ki jo bomo imeli na mozaiku tudi na našem zvoniku – pelikan govori ravno o tem - to je ptica, ki se rani in izkrvavi zato, da njeni mladiči preživijo.

Narava pa le odslikava to, kar je Jezus sedaj tudi kot Bog storil.
Od tega dogodka naprej, ljudje postajamo pri obhajilu direktno deležni Jezusove osebnosti, njegove identitete, tudi njegove božanskosti.
Zato je tudi rekel Jezus, da sedaj ni več templja, kraja, kjer bi prebival Bog v Jeruzalemu, pač pa je On tisti, ki iz nas, ko ga prejemamo dela tempelj. Že od krsta naprej smo svetišče Sv. Duha.
To je tista skrivnost vere, o kateri govorimo pri vsaki sv. maši.

Iz tega pa nastaja še nekaj drugega. Ko se upodabljamo po Kristusu, se upodabljamo tudi po njegovem žrtvovanju.
Jezus je pri zadnji večerji tudi rekel: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako«.
Če torej zares iskreno prejemamo »Kristusovo telo, ki se daje za nas«, tudi Jezus v našem življenju, v našem telesu pravi: »To je moje telo, ki se daje za vas,… to je moja kri, ki se za vas preliva.«
Tudi naše življenje s tem postane življenje za druge.
Popolna sreča, popoln mir na svetu ne bi bil dosežen takrat, ko se ne bi več sovražili med seboj, takrat ko bi bili drug do drugega strpni, pač pa takrat, ko bi vsi lahko rekli: »To je moje telo, ki se daje za vas.«

Pomislimo danes in prosimo Jezusa posebej pri vzkliku »skrivnost vere«, da bi njegovo telo lahko sprejeli s čim večjo spoštljivostjo in odgovornostjo.

Moli zame, molim zate

Bolj, kot se bliža praznik velike noči, večje Jezusove čudeže nam prinašajo evangeljski odlomki. V današnjem evangeliju je tudi vidno, kako se je Jezus kljub žalosti, že v naprej veselil čudeža, ki ga bo storil in njegovega učinka.
Podobno, kot se razveseli kvartopirec, ki ve, da ima igro v svojih rokah in da bo v zadnjem »štihu« vrgel dol ta glavno karto, ki bo nasprotniku vzela še zadnji up za zmago.

Ta današnji čudež je nekaj posebnega. Jezus je obudil od mrtvih 4 dni mrtvega in pokopanega človeka.
To pove vse. Tako, kot je Jezus prej rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje«.
Lahko bi rekli, da je to njegovo dejanje kot povzetek vsega, kar je prej govoril in delal.
S tem dejanjem se je Jezus podpisal pod vse njegovo delovanje in naredil uvod v svoje trpljenje, smrt in vstajenje.
Ta podpis nam razlaga 1. berilo. Bog je tisti, ki pošlje svojega Duha, kamor in komur hoče. Tistega Duha, ki edini lahko oživlja. Tako tudi prerok Ezekiel posreduje Božje sporočilo: »Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove.«

Ta zadnja Jezusova karta se je dejansko izkazala za učinkovito, saj je s tem našlo vero veliko ljudi, za njegove nasprotnike pa je s tem postal Jezus še bolj nedotakljiv. Zato so poleg Jezusa sedaj hoteli ubiti tudi Lazarja, ker je postal »dokazno gradivo« za Jezusov božanski izvor.

Današnji evangeljski odlomek pa lahko v sebi skriva še eno globoko sporočilo za nas.
Lazar lahko simbolizira tudi vsakega izmed nas, posebej takrat, ko smo omrtveli, ko smo duhovno izčrpani. Pridejo trenutki, ko je težko - ne le v življenju, ampak tudi v duhovnosti, v molitvi.
Takrat smo podobni Lazarju, ki je bil mrtev. Sam si ni mogel pomagati. Potreboval je pomoč. Sam ni mogel prositi Jezusa, naj ga obudi, pa čeprav je bil njegov prijatelj.
V takih trenutkih je na preizkušnji skupnost. Pa ne le navadna skupnost v nekem kraju – tudi to. Nekaj posebnega pa je skupnost zbrana okoli Jezusa. To smo oz. bi morali biti kristjani.
K žalujočem je prišlo veliko judov, ki so poznali Lazarja. Seveda je bilo njihovo sočutje žalujočim v olajšanjem, toda verujoči ima veliko več kot to.

Zanimivo se mi zdi, kako se je Jezus pustil prositi, čeprav si je sam tudi zelo želel, da bi Lazar čim prej nazaj oživel. Najprej Marta. Potem pa je kar čakal, dokler ni prišla še Marija. Obe sta morali izpovedati vero.
To je prispodoba za nas kristjane. Jezus nam je dal posebno zelo močno orodje. S krstom smo del njegovega telesa, del njega. Svojo moč prepušča naši veri.
Vidimo, kako je pomembno, da molimo za druge. Bog tako molitev še raje sprejme. Če molimo drug za drugega je to nekaj najlepšega.
Morda tisti za katerega molimo dejansko v danem trenutku ne more moliti ali si kako drugače pomagati. Nikoli ne vemo, kdaj bomo mi v takem položaju in bomo potrebovali te molitve naših sokristjanov.
Gotovo ste se tudi sami že kdaj počutili lepo, ko vas je nekdo prosil za molitev in ste molili zanj. Človek kar čuti, kako takrat zares živi svoje krščanstvo. Je kar lepši dan, se mi zdi, da kristjan kar čuti, kako živi svoje poslanstvo.
Zato smo tudi najintimnejši trenutek z Jezusom (obhajilo) in vse praznike obhajamo skupaj z drugimi.
Kristjani smo dejansko v polnosti to šele en z drugim. Samo skupaj smo »Kristusovo skrivnostno telo«.

Pa še nekaj lahko vidimo v evangeliju. Ko je bil Lazar obujen in je prišel ven, je Jezus prav tako naročil drugim, naj ga odvežejo in razvijejo iz povojev. Bog vedno želi delovati v svetu po nas. Čeprav imamo skromne moči in zmožnosti, želi uporabiti prav nas. Želi se nas dotakniti preko bližnjega in želi, da se bližnjega dotakne preko nas.

z blatom

2 stvari mi v današnjem evangeliju padeta posebej v oči

- slepota (kdor ne prizna, da je slep ostaja v slepoti)
- vera v Jezusa – osebna vera

Slepota – Farizeji so nam lahko v izpraševanje vesti. Podobni smo jim takrat, ko bi radi Bogu vsilili naš način čudežev, naš način razodetja, naš način molitve.
Božji poseg se vedno zgodi na revolucionaren način. Ne moremo ga predvideti. Ljudje pa smo nagnjeni k temu, da želimo predvideti čim več stvari, ker nam to da občutek obvladovanja situacije (trenutka).
Farizeji niso mogli dojeti, da je tisti veličastni Bog, o katerem govori njihovo obredje, njihove obleke in nenazadnje vsa judovska zgodovina (tudi ogromna tempeljska ploščad s templjem (svetlečim od zlata in marmorja) – da se ta Bog lahko spomni, da bo nekoga ozdravil s tem, da mu bo oči namazal z blatom – z umazanijo.
To je pohujšljivo.
Toda zakaj? Zato, ker so si prej ustvarili premočne predstave o Mesiji (o Odrešeniku). Te predstave so njihova SLEPOTA.
Tudi mi imamo velikokrat predstave o neki stvari. In ugotovimo, ko pridemo na nek kraj ali se srečamo z neko osebo, kako bi bilo bolje, če bi se prej tem predstavam odpovedali – saj nam ravno te predstave povzročijo nemalo razočaranja.
In ko je človek razočaran, težko spremeni svoj pogled, težko kar na enkrat postane očaran.
Zato je pomembno Jezusa enostavno sprejemati – Boga enostavno sprejemati. To je težko, a le ta način vodi v rast. Vnaprejšnje predstave, predsodki onemogočajo rast, onemogočajo čudenje, s tem pa tudi vzklik »Verujem vate, Gospod«. Jezus se pač poslužuje blata, da ozdravlja – se umaže, da ozdravi.

Pa pojdimo naprej. Ko je Jezus drugič prišel do sleporojenega, ki je spregledal, ga je vprašal: »Veruješ v Sina človekovega?«
Isto vprašanje je postavljeno tudi nam – meni in tebi. Sem se pripravljen odpovedati slepoti, pogledom in sodbam, ki me omejujejo na poti k drugemu in pustiti, da me očara na svoj način?

Npr.: Človek se zaljubi, ker je srečal nekoga, ki je v njem zbudil ljubezen. Na enak način se nihče ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.

Tako tudi Jezus pravi: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.«
Tako kot prejšnje vprašanje, tudi te Jezusove besede niso namenjene le sleporojenemu, temveč vsakemu od nas.

Torej, ni potrebno iti daleč, da bi ga našli - temveč: »ta, ki govori s teboj, ta je.«

žeja

Dve vrsti vode, ki si stojita nasproti, pomenita dva načina dojemanja in uresničevanja lastnega življenja, dva različna cilja, dvoje različnih obzorij. Samarijanka je doslej skušala dati smisel svojemu življenju in napolniti praznino svojega srca s človeško ljubeznijo. Toda zaman, kot ji razodeva Jezus, je zamenjala pet moških in trenutno živi z ljubimcem. Doslej ni delala drugega, kot pila vodo, »ki ne more pogasiti žeje«, kar pomeni, da je iskala srečo tam, kjer je ni ali pa je zelo kratkotrajna.

Jezus pa ponuja drugačno vodo. In pravi tako:
»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

Toda ni dovolj, da sem kot kristjan slišal o tej vodi. Ni dovolj, da Jezusu prikimam, da ima res tako moč.

Potrebno je postati kot Samarijanka. Potrebno je reči:
» Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejen!« … »Daj mi tega miru, da ne bom begal, daj mi tega, kar v resnici potrebujem, da bom srečen.«

Kar čuti se ton pri Samarijanki. Morda je celo zavzdihnila, ko je izgovorila te besede. Podobno kot slepi Bartimaj, ki je vklikal »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

Samo taka odprtost - samo to je prava krščanska drža, ki prepriča tudi drugega človeka. Tudi sodobni človek temu prisluhne.


Kdor se napije te prave vode, ki odžeja, postane avtomatično tudi sam studenec za druge.
To je tesno povezano eno z drugim. Tako kot pri Samarijanki.
Ta močna vera (ta voda, ki odžeja) je nalezljiva, je kot radioaktivno sevanje.

Tudi Samariankini sokrajani so nazadnje vzklikali: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Gredo torej celo še korak naprej. Medtem, ko je Samarijanka pravila: kaj, če je on Kristus, so Samarijani prepričani: vemo, da je on zares odrešenik sveta!
Gospodov pogled v dno človekove duše, ki ne obsoja, ampak usmerja v večno življenje, da poslušalcem vedeti, da je on res Emanuel, Bog z nami!
Njegov način ni tak, da bi kot čarovnik v hipu popravil vse zablode in vse napake ljudi, temveč kot neusahljivi izvir, ki žubori v večno življenje, človeka stalno sveži in mu daje moč. Postopno, a zanesljivo. In je tudi zraven kot prijatelj, ki človeka na poti spremlja. Če je človek le dovolj odprt za njegovo drugačnost, za drugačnost vode, ki dokončno odžeja.

"waw" trenutki

V življenju se nam včasih zgodijo kakšni posebni trenutki. Trenutki ko rečemo »WAW, kako je fajn!« Pri tistih prav najlepših niti ne vzklikamo tega naglas. Pri tistih po navadi samo zašepetamo: »Waw. Ko bi vsaj trajal ta trenutek večno.«
Takih stvari se običajno ne da opisat in se niti ne trudimo, ker bi jim vzeli ves čar. In po navadi se ne zgodijo v neki množici, niti ne takrat ko bi jih človek pričakoval, ko bi se pripravljal nanje. Te prav naj, najlepše trenutke po navadi delimo le z najbližjimi.
Nekaj takega se je zgodilo na gori, ko je Jezusovo obličje zažarelo kot sonce.
Jezus ni vzel na goro vseh 12 apostolov ali celo vseh drugih učencev. Vzel je samo 3. Tiste 3, ki jih je prve poklical in jih je pozneje tudi v uri svojega trpljenja vzel s seboj v vrt Getsemani.
Tudi zanje je bil to trenutek, za katerega bi hoteli da traja – Simon Peter se je hitro ponudil, da naredi 3 šotore.

To je bil trenutek, ki je spominjal na večnost.
Ta trenutek je nekaj podobnega kot če bi otroku dali en zelo dober bombon ali čokolatin. »Mmm, kako je dober, a lahko še enega, bi hitro rekel.«
Odrasel pa mu bo rekel dalje: »Najprej naredi nalogo do konca, potem pa jih dobiš cel paket.«
Tudi trenutki, ki so v našem življenju nekaj posebnega nas spominjajo na to kakšna je večnost.
Človek včasih razmišlja, kaj bomo počeli v nebesih celo večnost. Ali ne bo postalo dolgčas? Ravno v teh posebnih trenutkih našega življenja, ko se čas ustavi, lahko najdemo odgovor na nebesa.
To je en sam večni trenutek, ko se čas ustavi, ko je tako lepo, da se ne moreš in ne moreš do konca nasrkati vsebine tega trenutka.
Kaj bi nam hodili svetniki nazaj govoriti, kako je v nebesih, če pa še mi tistih drobnih srečnih trenutkov na zemlji ne razlagamo – ker jih nočemo pokvariti in ker jih niti ne znamo opisati.

Današnji evangelij je sicer nabit še z mnogimi drugimi sporočili, toda morda bi veljalo omeniti še eno stvar.
Namreč – trenutki sreče, posebej v veri, torej trenutki iskrenega, pravega srečanja z Bogom so običajno povezani tudi s ponižnostjo.

Predstavljajmo si Simona Petra. Ob prvem srečanju je že začutil, da je to drugačen človek, kot vsi drugi, da ima z Bogom posebno povezavo je začutil že iz njegovih prvih besed in iz bogatega ulova rib sredi belega dne.
Potem pa je hodil za njim. Postal je Jezusov prijatelj. V njem se je postopoma, skozi različne dogodke oblikovala prava Jezusova podoba.
Ko je že mislil, da ga pozna, ko je že mislil, da je Jezusa sprejel, se je moral odpovedati podobi Jezusa kot voditelja neke klape, ki se imenujejo apostoli, tudi podobi Jezusa kot zdravilca in pametnega človeka.
Ko se je Jezusu obličje spremenilo in sta se z njim prišla pogovarjat Mojzes in Elija je moral sprejeti, da je Jezus veliko več. Da je on samo apostol, ki je poklican k hoji za njim. Spoznal je, da Jezus ni le velik prerok, ki živi v njegovem času, ampak je dejansko Božji sin, ki je bil že pred Mojzesom in Elijem, ki se je z Mojzesom pogovarjal v gorečem grmu, ki je s svojim Očetom ustvarjal svet. Takrat je spoznal, da za Jezusa ni dovolj le izraz učenik, ampak je njegov Gospod: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod!«, je dejal.

Podobno je tudi v našem življenju. So trenutki, ko Boga čutimo posebej blizu in takrat je čas, da se tudi naša vera, naše doživljanje Boga prestavi v drugo fazo.

Je pa vsekakor pomembno, da skozi življenje pripravljamo z molitvijo, ki je včasih prej žrtev, kot pa užitek in tudi s postom, da nas te trenutki posebne Božje bližine, ki jih ne moremo predvideti, ne presenetijo in grejo mimo nas, ne da bi nam prav ogreli srce.
Zato je redna molitev in reden obisk svete maše tudi nekaj tako lepega in pomembnega. To je kot vzdrževanje kondicije.
Prosimo Gospoda, naj nam tudi današnja sv. maša poživi vero, da bomo lažje vztrajali pri hoji za Kristusom.

preizkušnja - vsakdanji kruh

Ob Jezusovem rojstvu smo razmišljali, kako je Bog postal človek. Toda Jezus ni bil človek le zato, da je izkusil mraz betlehemske noči in človeško nasilje, ko je trpel na križevem potu.
Postal je človek v vsem, razen v grehu.
Torej tudi v skušnjavi.
Mar ni bistveno za človekovo življenje na zemlji ravno to, da se nahaja v neprestani preizkušnji, v nenehnem boju s skušnjavami?
Saj ravno odločitve delajo človeka. V tem se izrazi vsa lepota ali pa na drugi strani vsa tragičnost svobodne volje.

Možnost svobodnega odločanja je korenina človeške zgodovine. Je naša človeška veličina in je naše tveganje. Starši dajo po navadi možnost izbire otroku takrat, ko mu zaupajo, da jo bo sposoben odgovorno izpeljati, saj vedo, da bo tako tudi bolj motiviran, da nekaj izpelje, kot če mu zgolj dajo nalogo.
Podobno Bog daje naloge tudi nam in nas s tem oblikuje -
čeprav bi morda večkrat raje ubežali kakšnim odločitvam, posebej če gre za odločitev, kjer moramo za seboj pustiti določene stvari, neko udobje, gotovost in se prepustiti novemu izzivu.
Toda le tako gremo lahko naprej, kar pa je pomembno tudi za našo zavest o samem sebi. Če ne naredimo odločitve takrat, ko čutimo, da jo moramo, ne ostanemo le na istem mestu, kot smo bili prej, pač pa začnemo nazadovati, ker naša samozavest, naše veselje do samega sebe (če hočemo), potrebuje uspehe, da se z njimi hrani.

Boj s preizkušnjami in skušnjavami je potreben. Največja skušnjava je vedno v tem, da bi se nehali boriti. Za skušnjavo se ni potrebno posebej odločiti.
To je nakazala tudi tretja po vrsti v današnjem evangeliju, ki jo je hudič predložil Jezusu.
»Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.«
Kot, da bi hotel reči: »A ni brez veze, da se bova celo življenje borila? Ti samo poklekni pred mano in mi pokaži, kdo je glavni, pa ti bom dal za vedno mir.«
Toda Jezus je vedel, da je dejanski mir ne takrat, ko ti nihče ne teži, temveč takrat, ko si povezan z Bogom. Takrat ti lahko cel svet skače po glavi, pa te vseeno ne zmede in te ne omaja. To držo nam je pokazal tudi na križu.

S tem je hkrati ozdravil tudi rano izvirnega greha, ki se je, kot pravi Pavel, razširila iz prvega človeka na vse ljudi.
Prvi greh je bil ravno v tem, da prva človeka nista bila dovolj povezana z Bogom, da nista zaupala vanj.
Bistvo prvega greha namreč ni bil v tem, da bi bil sadež tako slasten, da se Adam in Eva nista mogla upreti njegovi lepoti in okusu, pač pa je bila tragika v nezaupanju, da jima Bog daje čisto vse, kar potrebujeta in kar je dobro za njiju.
Hotela sta spoznanje, ker nista zaupala v Božjo ljubezen in sta mislila, da jima Bog kaj skriva. Na to struno je zaigral tudi hudič, ko ju je skušal.

Jezus je torej to nezaupanje popravil. Toda kot sem na začetku rekel, ni še konec. Vrata raja so odklenjena, vseeno pa moramo prijeti za kljuko in jih odpreti. Še vedno se je torej potrebno boriti in odločati.
Zato pa nam je dan tudi ta postni čas. Lahko ga sprejmemo kot dar, kot priložnost, da z odpovedjo kakšni dobrini ali ugodnosti preusmerimo pozornost od trebuha k srcu in ojačamo glas, po katerem nam govori Bog.

Da nam bo lažje, izpovejmo vero vanj in se mu priporočimo.

pepelnica

Postni čas, ki ga začenjamo je čas milosti.
Žalost, ki jo opisuje berilo izhaja iz obžalovanja grehov in gre za spoznanje, ki vodi v spreobrnjenje. Skušnjava tistega, ki se posti je, da bi se smilil sam sebi, ker si ne privošči vsega, kar mu življenje ponuja. Toda post ni namenjen temu.
Jezus pravi, da moramo celo zakriti videz, ki bi drugim pokazal, da se postimo.
Glede posta nam Sveto pismo v Stari zavezi predstavlja lep primer 4 mladeničev, ki so se postili v babilonski sužnosti, kljub prepovedi kralja. Če bi se s svojim slabim videzom izdali, bi bilo po njih. Toda ti mladeniči zaradi posta niso izgledali nič slabše kot drugi ljudje, temveč so bili videti celo bolj zdravi in veseli.
Post ni namenjen raznim shujševalnim kuram in podobnim stvarem. Tudi ni namenjen trpinčenju samega sebe. Zgodba o 4 mladeničih nam pravi, da se s postom bolje odpiramo Bogu.
Post nam pomaga, da z zdržnostjo in obvladovanjem krepimo svojo voljo, ta pa nam pomaga k trdnejšim odločitvam, ki ne pustijo bežnim čustvom in trenutnim ugodjem, da bi nas odpeljali v neželeno smer. Odločitve delajo človeka, mu krepijo dostojanstvo, s tem pa mu tudi vlivajo veselje.

In ker človek svoj pravi obraz najde ravno v Bogu, so seveda vsakodnevne odločitve zanj ravno najtežje. Zato nas post, odpira tudi za Boga.

Velja pa seveda tudi obratno. Vedno lahko prosimo Boga, da nam on pomaga pri postu in da nam krepi voljo. Saj dejansko sami težko napredujemo.
Lepo je imeti Boga ob sebi, saj le tako dobri sklepi dejansko postanejo resničnost in ne doživimo le še enega razočaranja nad samim seboj.

Post pa je hkrati tudi priprava. Sam po sebi nima smisla, če mu ne sledi praznovanje.