Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 29. januar 2011

Pridi k nam, Gospod

Blagri so gotovo vedno znova, ko jih beremo, nekaj posebnega. Ni čudno, da evangelist Matej to poudari tudi s svojo literarno strukturo in jih tudi s samim opisom dogajanja slovesno otvori.
Najprej zbudi pozornost to, da se je Jezus povzpel na goro, ko je videl množice.
Pomembno pa je tudi sporočilo, da je sedel, odprl usta in učil.
Vse to skupaj naznanja, da bodo besede, ki bodo sledile zelo pomembne.

Pri branju blagrov, teh novozaveznih zapovedi oz. predlogov, je ravno zaradi tega "povabila" nevarnost, da ostajamo zunaj njih in jih opazujemo kot nekaj, kar je samo za tiste, ki se odločijo, da bodo popolni. Kot neka luksuzna izbira.
Toda, če bolje pomislimo, sploh ne gre za to.
Evangelist Matej jih ne bi tako poudaril, če ne bi bili prav za vsakega izmed nas.

V povezavi z njimi se lahko odpre tudi vprašanje molitve Očenaša, najbolj prvinske in direktne molitve k Bogu Očetu, ki nas jo je naučil Jezus sam.
Pri Očenašu namreč rečemo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«

Ustava Božjega kraljestva, ki ga kličemo so ravno blagri.
S tem torej na nek način prosimo, da bi postali ubogi v duhu, čisti v srcu, usmiljeni in nenazadnje celo lačni in žejni pravice. S tem, ko prosimo, da pride k nam Božje kraljestvo, torej z eno besedo prosimo, da bi postali ranljivi.

Zakaj bi prosili Boga za nekaj, kar je v svetu, kjer živimo popolnoma brez vrednosti ali celo neumnost?

Zato ker ta ranljivost, to izpraznjenje samega sebe, ni cilj, temveč samo pripravljen prostor, da ga napolni s svojo prisotnostjo Bog.
Jezus namreč ni rekel: Blagor vam, ki ste fajn, blagor vam, ki vas imajo vsi radi, ampak obratno.

Kot pravi drugo berilo: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre in izbral si je slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno.«

Zato prosimo Gospoda, da se ne bomo bali biti krotki, usmiljeni, lačni in žejni pravice, žalostni in zaradi pravičnosti preganjani, saj nam Bog že v istem trenutku daje sam sebe, svojo tolažbo in bližino.
Biti z Njim pomeni imeti vse.
Zato naj tudi danes velja prošnja, ki jo bomo molili v Očenašu: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«

nedelja, 23. januar 2011

Za mano!

»Hodita za menoj!«… s temi besedami je začel Jezus vabiti učence, ki so pozneje postali apostoli. S temi besedami je vabil prvo Cerkev in s temi besedami vabi tudi nas.
Te Jezusove besede so bile dovolj močne za nov začetek.
Najprej nov začetek, ko so učenci dejansko odšli za Jezusom oz. z njim in pustili prejšnje življenje, pozneje pa tudi za nov začetek v osebni rasti.

Spomnimo se Simona Petra. Skala - ga je imenoval Jezus. A preden je to postal se je moral dobro izklesati.
Podobne Jezusove besede je Peter drugič slišal, ko je Jezusu prigovarjal, naj ne gre v Jeruzalem, ker ne bi bilo prav, da trpi in umre. Takrat ga je Jezus zavrnil: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«

Še tretjič pa je Jezus Petru na samem rekel »Hodi za menoj!«, ko ga je po vstajenju ob jezeru trikrat vprašal »Ali me ljubiš?« in mu naročil naj pase njegove ovce.
Ko mu je Jezus že razodel, da je on tisti, ki bo nadaljeval njegovo Cerkev in kako bo umrl, ko mu je dal še zadnja navodila, mu je torej še tretjič rekel »Hodi za menoj!«
Peter je vedel, da bo po Jezusovem vnebohodu, hoja za njim drugačna kot takrat, ko je bil fizično navzoč. Na nek način je šele tedaj dejansko začel hoditi za Jezusom.

Že od začetka Cerkev vedno znova posluša Jezusov glas, ki pravi: »Hodi za menoj!«. Tega glasu pa se skupaj, kot Cerkev še posebej spominjamo tudi v tej osmini za edinost kristjanov, ki jo obhajamo.
Po Jezusovem vnebohodu so se apostoli vrnili v dvorano, ki je bila verjetno dvorana zadnje večerje in enodušno vztrajali v molitvi, kot poročajo Apostolska dela. Molitev jih je povezovala v enoto.

Ko gre za edinost kristjanov, je molitev osrednjega pomena. Najbrž ni naključje, da je Jezus svojo misel o edinosti izrazil v molitvi, prisrčni molitvi k Očetu.
O edinosti ni dosti govoril, ampak je zanjo molil.

Cerkev se mora vztrajno obračati k Svetemu Duhu in prositi od njega milost edinosti kristjanov. Polne edinosti ni mogoče doseči zgolj s človeškimi napori, čeprav so ti potrebni. Edinost je vedno dar Svetega Duha.
Prav tako velja tudi za edinost med nami v župniji. Tu se začne. Najprej moramo mi napredovati v ljubezni do bližnjega, tako do tistega, ki nam je simpatičen, kot tudi do tistega, ki ga težje prenašamo.
Najprej moramo postati eno v našem občestvu, šele nato lahko postanemo eno tudi v škofiji, v katoliški cerkvi in tudi z vsemi drugimi kristjani (protestanti in pravoslavnimi).
Vsakokrat, ko kristjani skupaj molimo, je cilj edinosti bliže. Dolga zgodovina, ki je zaznamovana s številnimi razdrobitvami, se spet sestavlja skupaj.
V molitvi se vračamo k Izviru edinosti, ki je Jezus Kristus in se povezujemo okoli njega. Ob tem raste naša zavest o tem, da je dejansko malo tega, kar nas ločuje, v primeri s tem, kar nas združuje.

Če ne drugo, vsem veljajo iste Jezusove besede: »Hodi za menoj!«
Podobno kot Simonu Petru:
- tako na začetku poti vere,
- tako v preizkušnji, predvsem napuha, ki bi rad hodil po svoje, namesto za Jezusom,
- kot tudi v trenutku spreobrnjenja, ko začenjamo na novo.

Preverjajmo ta Jezusov klic in vztrajajmo na njegovi poti.
Tako bomo zares lahko čutili, da smo eno s Cerkvijo, ki jo Apostolska dela opisujejo takole:
»Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.«

sobota, 15. januar 2011

pomazati podboje in naddurje

V Janezovem vzkliku: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta« se skriva več stvari, ki nas lahko nagovorijo.
Morda ga pri sveti maši, ko ga vsakič znova slišimo, vzamemo preveč iz navade in gre njegovo sporočilo prevečkrat mimo nas.
Toda poglejmo si ta vzklik od blizu.
- Greh sveta
Pri maši se ta del sliši v množini »grehe sveta«. Torej vse grehe. Janez pa je s svojo povedjo izpostavil, da gre v bistvu za en sam greh iz katerega rastejo in katerega del so vsi ostali grehi. Vsi grehi izhajajo iz prekinitve ali oddaljitve odnosa z Bogom.
- Zato te grehe oz. ta greh lahko odjemlje oz. odvzame le Bog. In prav so
ugotovili judje, ko so rekli Jezusu, da nihče ne more reči »Odpuščeni so ti grehi«, razen Bog. Zato Janez Krstnik z drugim delom povedi Jezusa že predstavi kot Božjega Sina.
- S prvim delom pa izrazi način, s katerim bo svet odrešil.
Beseda »jagnje« je jude takoj spomnila na klavno daritev in na pomazane podboje vrat z njegovo krvjo. S tem dejanjem so bili namreč v Egiptu obvarovani pred smrtjo.


Sedaj gre za drugačno Jagnje, za drugačno kri in tudi za druga, drugačna vrata, ki jih je potrebno pomazati z njegovo krvjo.

Jezus je postal »brezmadežno Jagnje«.
Čeprav ni storil nobene krivde, je nosil na sebi posledice sleherne krivde. »Kazen za naš mir je padla nanj … Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh … Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol.«
Tako ga je napovedal že prerok Izaija (Iz 53,5 sl.).

In kot so Izraelci morali na veliko noč pojesti to jagnje, ki so ga darovali, tako se tudi Jezus vedno znova pri vsaki sv. maši ponavzočuje. Vsakič znova prihaja kot jagnje, da ga darujemo Bogu Očetu in da z njegovo daritvijo Bog sprejme tudi vse naše molitve, prošnje in zahvale. In vsakič znova prihaja, da ga zaužijemo in prejmemo v srce.
Duhovnikov vzklik »Glejte, Jagnje Božje…« pa nas vabi, da se pred tem velikim darom, ko se je Božji Sin ogrnil v našo krivdo in se žrtvoval najprej ponižno poklonimo, potem pa, da njegovo žrtev tudi sprejmemo in s tem, ko ga prejmemo v srce tudi na nek način z njegovo krvjo pomažemo podboje vrat svojega srca, svojih misli in doživljanja.
Njegova žrtev je namreč močnejša od vsakršnega zla. In sklicevanje nanjo je to, kar nam tudi Bog vedno znova želi.

Oklenimo se te pravice in izkoristimo potencial, ki nam ga ponuja.
Treba je samo priznati, da je Jezus Gospod in vse ostalo je v njegovih rokah.

sobota, 8. januar 2011

Besede Očeta/očeta

Ob Gospodovem krstu v Jordanu se spominjamo svojega krsta; krst ni zgolj nek obred, ampak življenjska zveza, je na nek način kot »sveti zakon« z Bogom, ki je neločljiv, ki pomeni izročitev vsega življenja Bogu.
Program za življenje v duhu krsta nam je zarisal, kot smo slišali preroka, Gospod sam. Ni le luč narodom, ampak tudi vsakomur osebno.

S krstom nismo le pridruženi Cerkvi. Krščeni smo v Kristusa.
Pri izročitvi belega oblačila besedilo pravi, da je krščeni s krstom postal oblečen v Kristusa.

Oblekli smo torej Tistega, ki ga današnja božja beseda opisuje takole:

- ne bo vpil, ne bo hrupa delal: v svojem nastopu je pravo nasprotje kričečim in največkrat zavajajočim reklamam.
Že ob začetku svojega javnega nastopanja je prišel k Jordanu, ne da bi ga kdo, razen Janeza Krstnika sploh prepoznal.

- ne bo opešal, ne podlegel, dokler ne utrdi na zemlji pravice, kljub stalnemu in ponovnemu teptanju človekovih pravic, vrednot in dostojanstva je vztrajal:
blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki izkazujejo usmiljenje, blagor tistim, ki imajo krotko, potrpežljivo srce, blagor tistim, ki zmorejo odpuščati;

- vedno bo opogumljal, nalomljenega trsta ne bo zlomil: človeka, ki se otepa s slabostmi in jim tudi podleže, ne bo pohodil, ne bo se zgražal nad grešnikom, ampak mu bo spodbudno dajal moč: ne bom te obsodil. »pojdi in ne greši več« … so njegove besede vsakemu grešniku.

In tistega, ki so mu bile namenjene besede od Boga Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Po krstu, ko smo v Kristusa oblečeni in po vsakem obhajilu, ko ga prejmemo tudi v srce, v svojo notranjost, te besede veljajo tudi nam.

Najprej te besede pomenijo, da je Bog svojega Sina pred svetom potrdil, da ga lahko v vsem poslušamo,
potem so te besede kot rečeno namenjene nam, da bi se zavedali, da smo od Boga ljubljeni, nazadnje pa te besede tudi nas vabijo, da na isti način ljubimo naprej in damo tudi mi drugim vedeti, da jih sprejemamo in da smo jih veseli.
Včasih se težko veselimo drug drugega, ker imamo pred seboj idealno podobo in bi radi drugega spreminjali.
Toda tudi tu nam daje zgled Bog, ki kot pravi v Svetem pismu,

»pošilja dež pravičnim in krivičnim« in daje, da sonce sveti na oboje.
Bog bi rad, da rastemo in se trudimo, da bi bili vedno boljši, vendar nas sprejema in nas ljubi takšne, kakršni smo, ljubi nas v upanju.
In želi, da se po odnosu, ki ga imata Bog Oče in Sin zgledujejo tudi naši odnosi med starši in otroci.
Oče Jezusa pred vsemi na glas priznava in se ga veseli, Sin, Jezus pa javno večkrat pove, da je prišel, da izpolni Očetovo voljo.

Naj velja danes naša prošnja Gospodu, da bi se znali med seboj iskreno sprejemati takšne, kot smo, in da bi se znali razveseliti svojih bližnjih ter v njih videti Božji dar.

ponedeljek, 3. januar 2011

On nam je razložil

Beseda je meso postala, pravi evangelij.
Beseda, ki lahko v prevodu pomeni tudi modrost in jo opeva 1. berilo – njeno prebivanje med nami, njeno učlovečenje pomeni, da je prevzel našo naravo Tisti, ki je od začetka, »pred vekom« in na veke ne bo nehal biti.
O tem nam govori sam skrivnostni dogodek Jezusovega rojstva na betlehemskih poljanah.

Že sam Janezov opis nam prinaša veliko sporočilo o Jezusovem pomenu bivanja na zemlji in nam, ki ga beremo daje slutiti, kako nekaj velikega je, da je prava luč prišla v temo, da jo dokončno razsvetli.
Ob tem pa je najpomembneje, da v tišini svojega srca vsak prepozna tudi svoje temne kotičke, in jih izpostavi večni Luči, ki prihaja k vsakemu človeku posebej, da ga ozdravi in posveti.

Nadaljnji korak pa nam predstavlja sv. Pavel v 2. berilu, ko po zahvaljevanju in slavljenju Boga za vero, ki jo je srečal pri kristjanih, še naprej tudi prosi zanje.
In sicer zato, da bi prejeli duha modrosti in razodetja, da bi ga SPOZNALI.
Torej tistega, ki že vanj verujejo – da bi ga spoznali.
Beseda spoznati je v judovski terminologiji pomenila veliko več, kot nam sporoča danes. Pomeni neko stvar izkusiti tako notranje, da te spremeni in spremlja za vedno povsod.

Takega spoznanja torej Pavel želi Efežanom. Z njim bi namreč imeli vedenje (globoko zavest) o tem, kakšno je dejansko bogastvo in veličastvo bivanja v Bogu in z Bogom, saj se ga z besedami nikoli ne da dovolj približati.

To velja tudi za zadnje besede iz evangelija: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razložil.«
Jezus nam ni razlagal le z govorom, kdo je Bog, pač pa predvsem z njegovimi dejanji. Z njim nam še vedno najbolje razlaga, kdo je Bog in kdo želi biti Bog za vsakega izmed nas tudi danes.

Še vedno se predstavlja enako kot Mojzesu v gorečem grmu, če mu prisluhnemo. »Jaz sem, ki sem« - tukaj in sedaj zate/ za vas.
Zato naj velja Pavlova prošnja Bogu tudi za vse nas. Da bi zares spoznali in izkusili to Božjo bližino in bogastvo, ki ga lahko iz tega spoznanja črpamo v vse naše življenje.

sobota, 1. januar 2011

Gremo naprej

Ob začetku novega leta, ko se po eni strani s hvaležnostjo oziramo nazaj, po drugi strani pa že kujemo načrte in dobre sklepe za naprej, se hkrati oziramo tudi na Boga in ga prosimo blagoslova za vse dneve, ki nam bodo v tem letu podarjeni, da bi jih čim boljše izkoristili. Zato nas tu še posebej nagovarja Aronov blagoslov iz prvega berila.
Hkrati pa nas še naprej spremlja podoba svete družine. Veliko se je dogajalo okoli nje v povezavi z Jezusovim rojstvom, zapisi o njej sami, o sveti družini pa so precej statični. Razen prihoda v Betlehem in bega v Egipt, se zdi, kot da sta Jožef in Marija zgolj spremljala dogodke in obiske, ki so se jim zgodili.

Morda nam želi evangelij po teh opisih sporočiti, da je pomembno velike dogodke ponotranjiti in jim ne pustiti, da gredo prehitro mimo nas, ne da bi se nas v globini dotaknili. Prav tako pa lahko njuna drža govori o tem, da so veliki trenutki že sami po sebi dovolj prelomni, ne da bi si človek ob njih nalagal še druge skrbi in se dodatno obremenjeval.

Ta drža pa nas spominja tudi in predvsem na to, da moramo imeti ob času blagoslova (ob času Božjega prihoda) »svetilke prižgane«, kot je Jezus pozneje govoril o pametnih in nespametnih devicah, ki so čakale ženina.
Antene in sprejemniki srca morajo biti prižgani.

Nekaj podobnega nam sporoča tudi Bog, ki je Aronu naročil, kako naj blagoslovi ljudstvo.
Bog je želel, da so v njegovem ljudstvu stalno prisotni ljudje, posebej izbrani za duhovniško službo, (ne zato ker bi si to zaslužili, temveč zato) da bi bili znamenje, da je Bog med ljudmi vedno/non stop navzoč in da bi njegov blagoslov prejemali po rokah konkretnih ljudi in bi bil izgovorjen v jeziku, ki ga razumejo, z besedami, ki so jim znane, da bi jih s tem njegov blagoslov še bolj celostno zajel – izkustveno in razumsko.

Blagoslov, ki ni le lepa beseda Boga ljudem, temveč veliko več…
O njem nam veliko povesta zadnji vrstici prvega berila in evangelija.
V berilu smo prebrali:
»Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove«.
Evangelij pa pravi: »dali so mu ime Jezus«.

In če to dvoje povežemo, dobimo naslednje:
Ime Jezus pomeni »Bog rešuje«.

Blagoslavljati, oz. klicati Božje ime na ljudi pomeni:
Vsakič ponovno klicati Božje rojstvo.
In Bog, kot je že Aronu obljubil, potem to tudi stori. Zato se Božje rojstvo tudi danes lahko ponavlja vedno in povsod. Povsod lahko med nas in med druge ljudi kličemo »Boga, ki rešuje«.

Zato smo tudi mi povabljeni, da se ne naveličamo blagoslavljati drugih
in da tudi sami, ko smo deležni blagoslova, kot pastirji na božično noč, prisluhnemo dogajanju in se prepustimo čudenju, ki nas vodi k hvaležnosti in k temu, da Bogu priznamo njegovo vsemogočnost.