Popolnost ali pomanjkljivost?

Morda bi danes izpostavili popolnost, h kateri nas vabi Jezus v današnjem evangeliju?
Kako naj bomo vendar popolni? Najprej, ali se to sploh da postati?
In drugič – potem ne bi potreboval več zakramentov, če sem popoln. Ne bi potreboval več sv. maše, obhajila in sv. spovedi.
Skratka nihče mi ne bi mogel ničesar več dodati, kar bi mi koristilo. Torej tudi bližnjih ne bi več potreboval, razen za to, da bi bil tudi do njih popoln. Ničesar mi ne bi mogli dati, kar bi potreboval, lahko bi dajal samo jaz.

Kaj pa je potem Jezus hotel povedati z besedami: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«?

Da bi si znali prav odgovoriti na to vprašanje je prav, da pogledamo celoten evangelij
in se obenem ozremo tudi na življenje tistega, ki je bil v resnici edini na zemlji popoln – na Jezusa.

V svoji popolnosti je želel biti odvisen od drugih. Želel je, da uspeh njegovega delovanja zavisi od 12 povprečnih ljudi, želel je biti žejen, da je lahko dobil kisa z žolčem mešanega, želel je biti umazan in krvav, da ga je lahko Veronika obrisala, želel je biti izmučen, da mu je lahko pomagal Simon iz Cirene, morda bi lahko rekli, da je izpostavil tudi svoj moški ponos, ko se je pred vsemi kakor otrok prepustil objemu svoje matere, ko sta se srečala na križevem potu.

Jezus je morda hotel pokazati, da je največja mera popolnosti, ki jo človek lahko doseže v tem, da pred ljudmi izgubi gotovost in varnost - ko se pokaže popolnoma odvisen od drugih.
Kaj pa drugega pomeni ljubiti svoje sovražnike in moliti za tiste, ki nas preganjajo, kot to, da si ranljiv. Toda ne ranljiv kar tako. Vse to ima svoj smisel.
Filozofi pravijo, da vsakega nasilneža ali tistega, ki sovraži, lahko prepričaš, da se spreobrne samo tako, da mu pokažeš, da se v njem skriva človek. To pa mu pokažeš z dejanjem, ki je zanj nesmiselno, da na njegovo agresijo odgovoriš s tem, da ga sprejemaš. Da mu nastaviš še drugo lice – mu še enkrat pokažeš svojo človeškost.
Logično je, da ne sprejemaš njegovega nasilja. Torej se bo prej ali slej vprašal, kaj je tisto, kar je na njem vredno sprejemanja in ljubezni.
Nihče namreč ne sovraži drugega, če prej nima slabega mnenja o sebi, slabe podobe o samem sebi.

In če se sedaj zopet vrnemo na začetek – postajati popoln kakor nebeški Oče torej pomeni zavedati se, da sem ljubljen brezpogojno in iz te zavesti kot zdravilo - to ljubezen, ki ne izhaja iz mene, ampak sem jo prejel, širiti na oboljeno tkivo naših odnosov, na ljudi, ki so ob nas in se sočloveka ne zmorejo veseliti. To torej pomeni ljubiti sovražnike.

Izročimo se torej Gospodu, naj nas on napolni s svojo popolnostjo, ki edina prav napolnjuje človeka.

Kar v srce še ni prišlo

V evangeliju smo slišali veliko jasnih Jezusovih napotkov za življenje, lahko bi rekli, da so kar pravila – okvir, s katerim nam želi omogočiti svobodno odločitev zanj, ki bi bila hkrati tudi korenita.
Jezus je zahteven do vsakega izmed nas, toda le zato, da bi nas njegova ozka pot dejansko osrečila. Nikoli ni zahteven čez mero, ki jo premoremo.
To je trening ali celo tekma, ki jo moramo dati skozi, da dosežemo cilj.

Kaj pa je cilj?
To se je tudi pomembno vprašati. Pavel nam predstavi nagrado kot nekaj, kar oko ni videlo, kar uho ni slišalo in kar v človekovo srce še ni prišlo.

Včasih, ko se sprašujemo o nebesih, preveč razmišljamo s pogledom, ki ga premoremo zdaj.
Nekako si težko predstavljamo nebesa kot kraj, kjer bomo non-stop pred Bogom, kjer bomo nenehno molili.
To pa verjetno zato, ker je sedaj na zemlji molitev nekaj za kar se je potrebno potruditi in včasih tudi s težavo vztrajati.

Bolje je, če pomislimo, da bo doživljanje vsega takrat veliko bolj kvalitetno in navdušujoče, kot je bilo katerokoli čustvo v življenju.

Na to se je dobro spominjati, saj je motivacija ena glavnih stvari, ne samo v športu, pač pa tudi v veri in v življenju.

Predstavljajmo si športno ekipo, ki ni motivirana. Nič ji ne pomaga, tudi če jo sestavljajo sami zvezdniki. Na tak način izgubi tudi proti veliko slabši ekipi.

Zato tudi Pavel na nekem drugem mestu govori o tem, kako naj se med seboj spodbujamo in krepimo z besedami, ki nam jih je po svojem Sinu izročil Nebeški Oče.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo res hrepeneli po cilju, ki nam ga predstavlja in da bi zares mogli s srcem sprejeti tudi vse, kar nam daje na poti k temu cilju.

okus, svetloba, trdnost/vidnost

sol, luč in mesto na gori.
Vse to naj bi bil kristjan.

In že takoj izziva vprašanje:
Kaj pa če se sol spridi?

– treba je biti zelo previden, saj sol, ki se spridi ni jed, ki jo je potrebno soliti. Soli, ki se spridi ni kaj soliti.
Najslabše je od vere odpasti. Kdor še ni kristjan, lahko vseeno išče in je v svojem beganju iskren, saj še ni našel pravega odgovora na svoje iskanje. Kdor pa zanemari svojo vero, se ne sprašuje. Ravno nasprotno, vprašanja o veri, ga vznemirjajo, ker bi mu odgovor nanje pokazal, da je zgrešil in to kar je že imel, izgubil.
Pred tem je v nevarnosti vsak izmed nas.
Odpad od vere največkrat ni odločitev, temveč zgolj ostajanje v neki sivini in dvomih, ki človeku jemljejo jasnost – podobno kot soli ostrino.
Današnji čas je za oznanjanje evangelija ravno zato veliko manj prodoren, kot je bil še kakšno desetletje nazaj.
Če je nekdo odkrito proti nečemu, se da z njim vsaj pogovarjat in tehtat argumente, če pa je v zraku neka apatija, misel, da je vse isto in se sploh nima smisla truditi niti za eno niti za drugo, potem ni kaj narediti. Človek, ki obupa je kot sol, ki izgubi svojo moč in postane kot navaden pesek.

Na to seveda dodatno vplivajo tudi razne zgodbe o tajkunih, ob katerih se človek čuti nemočen in brez vpliva in kot nalašč nas je podobna zgodba doletela še iz cerkvene strani.

Morda bi ob vsem tem kdo rekel, da živimo v času, ki za našo vero ni ugoden, toda sam sem prepričan, da je to lahko tudi velika priložnost, da znova odkrijemo bistvo. Kdo je tista prava luč. In da zavržemo vse umetne luči ter odseve, in tudi sami zažarimo v odsevu te Luči, te Resnice, Jezusa Kristusa.

Pravi nam, naj svetimo tako pred ljudmi,
da bodo videli vaša dobra dela'.« … in hvalili Boga.

Toda mislim, da ne zaradi dobrih del samih. Pavel pravi: »Ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.«
Gre za pristop do dobrih del. Gre za odnos.
Ta odnos pa lahko drugim sporoči bodisi, da niso zaželeni in da jim delam dobro zgolj iz dolžnosti,
ali pa jim sporoči, da sem sol, ki jim bo dala okus in da sem utrjeno mesto na gori, ki daje gotovost. Da sem vesel samega sebe, in zato z veseljem prihajam tudi do drugega.

To pa lahko nekdo da samo, če se sam napaja in se oblikuje po zgledu tiste prave Soli, ki vse ohranja in vsemu daje okus, tiste prave Luči, ki edina sveti iz same sebe in nikdar ne ugasne in iz tistega pravega Mesta na gori, ki daje trdnost in gotovost, ki je ne more dati nihče drug.

Na Božjo ljubezen se vedno znova splača nasloniti. Pa ne samo zato, ker ima vse, kar potrebujejo sol, luč in utrjeno mesto, da ostanejo to, kar so in kar bi morali biti, temveč zato, ker je naša sreča, naš smisel v tem, da se najdemo v njegovem mirnem in ljubečem pogledu ter varnem objemu.