žeja

Dve vrsti vode, ki si stojita nasproti, pomenita dva načina dojemanja in uresničevanja lastnega življenja, dva različna cilja, dvoje različnih obzorij. Samarijanka je doslej skušala dati smisel svojemu življenju in napolniti praznino svojega srca s človeško ljubeznijo. Toda zaman, kot ji razodeva Jezus, je zamenjala pet moških in trenutno živi z ljubimcem. Doslej ni delala drugega, kot pila vodo, »ki ne more pogasiti žeje«, kar pomeni, da je iskala srečo tam, kjer je ni ali pa je zelo kratkotrajna.

Jezus pa ponuja drugačno vodo. In pravi tako:
»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.«

Toda ni dovolj, da sem kot kristjan slišal o tej vodi. Ni dovolj, da Jezusu prikimam, da ima res tako moč.

Potrebno je postati kot Samarijanka. Potrebno je reči:
» Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejen!« … »Daj mi tega miru, da ne bom begal, daj mi tega, kar v resnici potrebujem, da bom srečen.«

Kar čuti se ton pri Samarijanki. Morda je celo zavzdihnila, ko je izgovorila te besede. Podobno kot slepi Bartimaj, ki je vklikal »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«

Samo taka odprtost - samo to je prava krščanska drža, ki prepriča tudi drugega človeka. Tudi sodobni človek temu prisluhne.


Kdor se napije te prave vode, ki odžeja, postane avtomatično tudi sam studenec za druge.
To je tesno povezano eno z drugim. Tako kot pri Samarijanki.
Ta močna vera (ta voda, ki odžeja) je nalezljiva, je kot radioaktivno sevanje.

Tudi Samariankini sokrajani so nazadnje vzklikali: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«
Gredo torej celo še korak naprej. Medtem, ko je Samarijanka pravila: kaj, če je on Kristus, so Samarijani prepričani: vemo, da je on zares odrešenik sveta!
Gospodov pogled v dno človekove duše, ki ne obsoja, ampak usmerja v večno življenje, da poslušalcem vedeti, da je on res Emanuel, Bog z nami!
Njegov način ni tak, da bi kot čarovnik v hipu popravil vse zablode in vse napake ljudi, temveč kot neusahljivi izvir, ki žubori v večno življenje, človeka stalno sveži in mu daje moč. Postopno, a zanesljivo. In je tudi zraven kot prijatelj, ki človeka na poti spremlja. Če je človek le dovolj odprt za njegovo drugačnost, za drugačnost vode, ki dokončno odžeja.

"waw" trenutki

V življenju se nam včasih zgodijo kakšni posebni trenutki. Trenutki ko rečemo »WAW, kako je fajn!« Pri tistih prav najlepših niti ne vzklikamo tega naglas. Pri tistih po navadi samo zašepetamo: »Waw. Ko bi vsaj trajal ta trenutek večno.«
Takih stvari se običajno ne da opisat in se niti ne trudimo, ker bi jim vzeli ves čar. In po navadi se ne zgodijo v neki množici, niti ne takrat ko bi jih človek pričakoval, ko bi se pripravljal nanje. Te prav naj, najlepše trenutke po navadi delimo le z najbližjimi.
Nekaj takega se je zgodilo na gori, ko je Jezusovo obličje zažarelo kot sonce.
Jezus ni vzel na goro vseh 12 apostolov ali celo vseh drugih učencev. Vzel je samo 3. Tiste 3, ki jih je prve poklical in jih je pozneje tudi v uri svojega trpljenja vzel s seboj v vrt Getsemani.
Tudi zanje je bil to trenutek, za katerega bi hoteli da traja – Simon Peter se je hitro ponudil, da naredi 3 šotore.

To je bil trenutek, ki je spominjal na večnost.
Ta trenutek je nekaj podobnega kot če bi otroku dali en zelo dober bombon ali čokolatin. »Mmm, kako je dober, a lahko še enega, bi hitro rekel.«
Odrasel pa mu bo rekel dalje: »Najprej naredi nalogo do konca, potem pa jih dobiš cel paket.«
Tudi trenutki, ki so v našem življenju nekaj posebnega nas spominjajo na to kakšna je večnost.
Človek včasih razmišlja, kaj bomo počeli v nebesih celo večnost. Ali ne bo postalo dolgčas? Ravno v teh posebnih trenutkih našega življenja, ko se čas ustavi, lahko najdemo odgovor na nebesa.
To je en sam večni trenutek, ko se čas ustavi, ko je tako lepo, da se ne moreš in ne moreš do konca nasrkati vsebine tega trenutka.
Kaj bi nam hodili svetniki nazaj govoriti, kako je v nebesih, če pa še mi tistih drobnih srečnih trenutkov na zemlji ne razlagamo – ker jih nočemo pokvariti in ker jih niti ne znamo opisati.

Današnji evangelij je sicer nabit še z mnogimi drugimi sporočili, toda morda bi veljalo omeniti še eno stvar.
Namreč – trenutki sreče, posebej v veri, torej trenutki iskrenega, pravega srečanja z Bogom so običajno povezani tudi s ponižnostjo.

Predstavljajmo si Simona Petra. Ob prvem srečanju je že začutil, da je to drugačen človek, kot vsi drugi, da ima z Bogom posebno povezavo je začutil že iz njegovih prvih besed in iz bogatega ulova rib sredi belega dne.
Potem pa je hodil za njim. Postal je Jezusov prijatelj. V njem se je postopoma, skozi različne dogodke oblikovala prava Jezusova podoba.
Ko je že mislil, da ga pozna, ko je že mislil, da je Jezusa sprejel, se je moral odpovedati podobi Jezusa kot voditelja neke klape, ki se imenujejo apostoli, tudi podobi Jezusa kot zdravilca in pametnega človeka.
Ko se je Jezusu obličje spremenilo in sta se z njim prišla pogovarjat Mojzes in Elija je moral sprejeti, da je Jezus veliko več. Da je on samo apostol, ki je poklican k hoji za njim. Spoznal je, da Jezus ni le velik prerok, ki živi v njegovem času, ampak je dejansko Božji sin, ki je bil že pred Mojzesom in Elijem, ki se je z Mojzesom pogovarjal v gorečem grmu, ki je s svojim Očetom ustvarjal svet. Takrat je spoznal, da za Jezusa ni dovolj le izraz učenik, ampak je njegov Gospod: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod!«, je dejal.

Podobno je tudi v našem življenju. So trenutki, ko Boga čutimo posebej blizu in takrat je čas, da se tudi naša vera, naše doživljanje Boga prestavi v drugo fazo.

Je pa vsekakor pomembno, da skozi življenje pripravljamo z molitvijo, ki je včasih prej žrtev, kot pa užitek in tudi s postom, da nas te trenutki posebne Božje bližine, ki jih ne moremo predvideti, ne presenetijo in grejo mimo nas, ne da bi nam prav ogreli srce.
Zato je redna molitev in reden obisk svete maše tudi nekaj tako lepega in pomembnega. To je kot vzdrževanje kondicije.
Prosimo Gospoda, naj nam tudi današnja sv. maša poživi vero, da bomo lažje vztrajali pri hoji za Kristusom.

preizkušnja - vsakdanji kruh

Ob Jezusovem rojstvu smo razmišljali, kako je Bog postal človek. Toda Jezus ni bil človek le zato, da je izkusil mraz betlehemske noči in človeško nasilje, ko je trpel na križevem potu.
Postal je človek v vsem, razen v grehu.
Torej tudi v skušnjavi.
Mar ni bistveno za človekovo življenje na zemlji ravno to, da se nahaja v neprestani preizkušnji, v nenehnem boju s skušnjavami?
Saj ravno odločitve delajo človeka. V tem se izrazi vsa lepota ali pa na drugi strani vsa tragičnost svobodne volje.

Možnost svobodnega odločanja je korenina človeške zgodovine. Je naša človeška veličina in je naše tveganje. Starši dajo po navadi možnost izbire otroku takrat, ko mu zaupajo, da jo bo sposoben odgovorno izpeljati, saj vedo, da bo tako tudi bolj motiviran, da nekaj izpelje, kot če mu zgolj dajo nalogo.
Podobno Bog daje naloge tudi nam in nas s tem oblikuje -
čeprav bi morda večkrat raje ubežali kakšnim odločitvam, posebej če gre za odločitev, kjer moramo za seboj pustiti določene stvari, neko udobje, gotovost in se prepustiti novemu izzivu.
Toda le tako gremo lahko naprej, kar pa je pomembno tudi za našo zavest o samem sebi. Če ne naredimo odločitve takrat, ko čutimo, da jo moramo, ne ostanemo le na istem mestu, kot smo bili prej, pač pa začnemo nazadovati, ker naša samozavest, naše veselje do samega sebe (če hočemo), potrebuje uspehe, da se z njimi hrani.

Boj s preizkušnjami in skušnjavami je potreben. Največja skušnjava je vedno v tem, da bi se nehali boriti. Za skušnjavo se ni potrebno posebej odločiti.
To je nakazala tudi tretja po vrsti v današnjem evangeliju, ki jo je hudič predložil Jezusu.
»Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.«
Kot, da bi hotel reči: »A ni brez veze, da se bova celo življenje borila? Ti samo poklekni pred mano in mi pokaži, kdo je glavni, pa ti bom dal za vedno mir.«
Toda Jezus je vedel, da je dejanski mir ne takrat, ko ti nihče ne teži, temveč takrat, ko si povezan z Bogom. Takrat ti lahko cel svet skače po glavi, pa te vseeno ne zmede in te ne omaja. To držo nam je pokazal tudi na križu.

S tem je hkrati ozdravil tudi rano izvirnega greha, ki se je, kot pravi Pavel, razširila iz prvega človeka na vse ljudi.
Prvi greh je bil ravno v tem, da prva človeka nista bila dovolj povezana z Bogom, da nista zaupala vanj.
Bistvo prvega greha namreč ni bil v tem, da bi bil sadež tako slasten, da se Adam in Eva nista mogla upreti njegovi lepoti in okusu, pač pa je bila tragika v nezaupanju, da jima Bog daje čisto vse, kar potrebujeta in kar je dobro za njiju.
Hotela sta spoznanje, ker nista zaupala v Božjo ljubezen in sta mislila, da jima Bog kaj skriva. Na to struno je zaigral tudi hudič, ko ju je skušal.

Jezus je torej to nezaupanje popravil. Toda kot sem na začetku rekel, ni še konec. Vrata raja so odklenjena, vseeno pa moramo prijeti za kljuko in jih odpreti. Še vedno se je torej potrebno boriti in odločati.
Zato pa nam je dan tudi ta postni čas. Lahko ga sprejmemo kot dar, kot priložnost, da z odpovedjo kakšni dobrini ali ugodnosti preusmerimo pozornost od trebuha k srcu in ojačamo glas, po katerem nam govori Bog.

Da nam bo lažje, izpovejmo vero vanj in se mu priporočimo.

pepelnica

Postni čas, ki ga začenjamo je čas milosti.
Žalost, ki jo opisuje berilo izhaja iz obžalovanja grehov in gre za spoznanje, ki vodi v spreobrnjenje. Skušnjava tistega, ki se posti je, da bi se smilil sam sebi, ker si ne privošči vsega, kar mu življenje ponuja. Toda post ni namenjen temu.
Jezus pravi, da moramo celo zakriti videz, ki bi drugim pokazal, da se postimo.
Glede posta nam Sveto pismo v Stari zavezi predstavlja lep primer 4 mladeničev, ki so se postili v babilonski sužnosti, kljub prepovedi kralja. Če bi se s svojim slabim videzom izdali, bi bilo po njih. Toda ti mladeniči zaradi posta niso izgledali nič slabše kot drugi ljudje, temveč so bili videti celo bolj zdravi in veseli.
Post ni namenjen raznim shujševalnim kuram in podobnim stvarem. Tudi ni namenjen trpinčenju samega sebe. Zgodba o 4 mladeničih nam pravi, da se s postom bolje odpiramo Bogu.
Post nam pomaga, da z zdržnostjo in obvladovanjem krepimo svojo voljo, ta pa nam pomaga k trdnejšim odločitvam, ki ne pustijo bežnim čustvom in trenutnim ugodjem, da bi nas odpeljali v neželeno smer. Odločitve delajo človeka, mu krepijo dostojanstvo, s tem pa mu tudi vlivajo veselje.

In ker človek svoj pravi obraz najde ravno v Bogu, so seveda vsakodnevne odločitve zanj ravno najtežje. Zato nas post, odpira tudi za Boga.

Velja pa seveda tudi obratno. Vedno lahko prosimo Boga, da nam on pomaga pri postu in da nam krepi voljo. Saj dejansko sami težko napredujemo.
Lepo je imeti Boga ob sebi, saj le tako dobri sklepi dejansko postanejo resničnost in ne doživimo le še enega razočaranja nad samim seboj.

Post pa je hkrati tudi priprava. Sam po sebi nima smisla, če mu ne sledi praznovanje.