Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

ponedeljek, 30. maj 2011

Razlog mojega upanja

Sv. Duh - Tolažnik opogumlja. Ne gre samo za takrat, ko smo žalostni ali razočarani. Gre za vsak trenutek. Vsi potrebujemo njegovega poguma, njegove Resnice, njegove gotovosti, da je Bog tisti, ki ima zadnjo besedo pri vseh stvareh.
Nobena negotovost, ki nam jih vsiljuje svet, nas v naši veri ne sme omajati. Če se odpremo Svetemu Duhu, nas opogumi, da gremo preko vsega. Tako kot so šli tudi prvi učenci in apostoli preko vsega, preko vseh strahov in preko vseh nevarnosti.
Bog je tisti, ki je Gospodar vsega in nič, kar se nam zgodi, se ne zgodi brez smisla.
Zato je pravi vernik, pravi kristjan, vesel človek, ker tudi v trpljenju in tudi ko gleda, kako se okrog njega vse podira, zaupa Bogu, da ga bo vodil preko vsega do končne sreče.
Kristjan se veseli v upanju. Ker je Jezus Kristus, naš Gospod v katerega smo krščeni, vstal od mrtvih in gospoduje nad vsem.

Prav zato pa nam danes v berilu apostol Peter kliče: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.«

To je pomembnejše vprašanje kot vprašanje, kje in kdaj smo grešili.

Čeprav je vprašanje enostavno, nanj ni tako enostavno odgovoriti.

Spomnim se, kako sem bil sam postavljen pred to dilemo. Seveda sem teoretično vedel povedati, kaj naj bi bil razlog mojega upanja, lahko bi zdrdral to, kar sem se učil o Bogu in o krščanstvu, toda ...
Kaj je resnični razlog mojega upanja?
Bil sem v zadregi in moral sem si vzeti čas, da sem nanj odgovoril.
Tudi vsakič znova, ko si zastavim to vprašanje, moram nekaj časa premisliti.

Gotovo si tudi vi kdaj postavite to vprašanje: Kaj počnem tukaj? Kam grem? Za kaj se najbolj borim, na kaj stavim? V čem je moje upanje?

Le obnavljanje tega vprašanja nam obrača krmilo v smer, da lahko tako kot naroča apostol Peter: »Gospoda Kristusa slavimo v svojem srcu.

Prosimo Gospoda, naj nam še in še pošilja svojega Duha resnice, da bo v nas prižigal pravo luč spoznanja in nas osvobajal navezanosti na napačne skrbi.

nedelja, 22. maj 2011

Jezus, Gospod

Videti Jezusa, pomeni videti Boga Očeta.
Verjeti v Jezusa pomeni verjeti v Boga Očeta.

Glede na to, kar je Jezus rekel, se k Bogu ne da priti mimo njega.
Tako kot od sonca nihče ne more biti obsijan, razen preko žarka in tudi sonca ne moremo videti, razen preko njegovih žarkov, v podobni povezavi sta tudi Božji Sin – Jezus in Bog Oče.

Morda se na tem mestu sprašujete, kaj pa tisti, ki niso kristjani, kaj pa predstavniki drugih verstev?
Da, tudi oni se ne bodo mogli zveličati mimo Jezusa. Če bodo hoteli biti pri Bogu bodo morali priznati Jezusa za Gospoda, vsaj tako Jezus sam o sebi pravi.

Toda mi lahko to včasih narobe razumemo. V zgodovini je bilo veliko primerov, ko so tudi kristjani s silo širili evangelij in so si domišljali, da imajo vero v posesti, da samo oni razpolagajo z Bogom.
Bog je velik in njegov Duh veje kjer hoče.
Zato imajo tudi verniki drugih verstev, če so iskreni v iskanju Boga, možnost, da ga spoznajo in da sprejmejo Kristusa.
Vzemimo vsem znani primer: Verski voditelj Gandhi je s svojim življenjem in s svojim idealom nenasilja veliko naučil tudi nas kristjane. Razumel in ovrednotil je neko zelo pomembno evangeljsko točko.
Gandhi sam je nekoč rekel, da ga je Jezus Kristus navdušil, kristjanov pa ga je strah. Ni edini, ki je to občutil in žal vsem tem ne moremo oporekati, češ da se motijo. Soočenje z drugimi religijami nas torej končno sili, da smo bolj ponižni, ne pa bolj arogantni.
Pravega kristjana, ki veruje v Jezusa Kristusa, druga verstva ne motijo.
Prvič zato ne, ker je iskalec Boga, ki se čudi nad vso Božjo dobroto in veličino in v drugače verujočem iskrenem iskalcu prepozna svojega brata - še enega, ki mu ta svet, to hlastanje za materialnim ni dovolj in išče drugačna, višja merila za svoje življenje.
Drugič pa tudi ne zato, ker se vzidava na vogelni kamen Jezusa Kristusa in s tem postaja trdno pričvrščen na Resnico. Zato ga ne moti nekdo, ki govori drugače, pa tudi če to počne z nasiljem, saj mu je Jezus tudi pot in življenje.

Zato se ne morem strinjati s tem, da bi na svetu zavladal mir, če bi odpravili religije.
Mislim, da bi na svetu nastal resnični kaos, če bi odpravili vse, ki tako ali drugače s prstom kažejo v nebo in se sprašujejo ter razlagajo, kaj nas čaka potem.

Danes se zato lahko Bogu še posebej zahvalimo, da nas je poklical v Cerkev, da smo bili krščeni in da nam po Svetem pismu, ki ga je po svojem Duhu izročil Cerkvi, daje besedo tolažbe in besedo resnice, ki nam vedno znova pomaga usmerjati življenje.

Pa še tega se spomnimo, da smo s krstom postali deležni tudi Jezusovega duhovniškega dostojanstva. Po Jezusu Kristusu lahko vedno znova molimo k Bogu Očetu za kogarkoli.
Naše krstno dostojanstvo je zato veliko bogastvo tudi za ves svet okoli nas.
Zato danes, ko bomo v mislih vsi skupaj povzdignili pateno in kelih in molili »po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu… vključimo v zahvalo tudi vse tiste, ki ne poznajo Boga, ki ga morda celo zavračajo.
Bodimo tudi s tem dejanjem sol zemlje in luč sveta.

nedelja, 15. maj 2011

Skozi Jezusa

Jezus je v današnjem evangeliju, da bi bolje nakazal vez med njim in nami, ki verujemo vanj, uporabil za nas prispodobo ovc, ki potrebujejo svojega pastirja.
Nasproti tej prispodobi je postavil sebe predvsem v dveh podobah.

Prvi lik je lik pastirja, ki ga ovce prepoznajo po glasu. Čreda se umiri in zaupa, ko sliši njegov glas.
S to podobo nam Jezus želi povedati, da nam njegov nauk ni tuj, da nam njegove besede in njegov način ni tuj. V drugem berilu nas apostol Peter opozarja, da Jezusovo bližino še posebej lahko najdemo prav v trpljenju, čeprav je v očeh sveta nesmiselno.
Jezusova logika – trpljenja, smrti in vstajenja je logika, ki je lahko tudi nam kristjanom razumljiva in domača, ko Jezusa sprejmemo za Gospoda našega življenja.
Sv. Avguštin moli k Bogu celo z besedami: »Zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.«
Kogar Jezusova bližina vznemirja, moti, sem prepričan, da se v resnici še ni srečal s pravim Jezusom in da njegova vera ne temelji na Bogu, ki je brezpogojna ljubezen. Seveda ni enostavno pustiti, biti ljubljen. Ni enostavno pustiti predsodkov, ki v nas sejejo dvome o tem, da smo od njega resnično sprejeti. Zato pa nam Jezus ponuja tudi drugo podobo, drugo značilnost za njegovo delovanje med nami.
Pravi, da ga lahko primerjamo tudi z vrati.
Večkrat ko vstopiš, ali izstopiš skozi nje, bolj ti postanejo znana, bolj ti postajajo vrata v nek znan prostor, v dom.

S tem, ko nas Jezus opozarja na ta svoj lik, pa nam želi povedati še drugo stvar. Hoditi skozi njegova vrata pomeni tudi skozi njegovo perspektivo ljubezni in usmiljenja tudi vedno znova odhajati v svet.
Skozi vrata, ki se imenujejo Jezus Kristus vstopamo najprej pri vseh zakramentih. Prvo berilo v tem smislu močno poudarja krst, kot prvi in najmočnejši izhod iz grehov in prehod v življenje v Svetem Duhu.
V smislu vrat, skozi katera večkrat vstopamo, pa bi še posebej poudaril tudi zakramenta sv. spovedi in sv. evharistije. Pri teh dveh zakramentih vstopimo skozi Jezusa, ki nas pošilja na pravo pašo, ki resnično okrepi.

Ne pozabimo pa tudi na možnost, da Jezusa povabimo, da še na poseben način povsod v našem življenju postane kot vrata, skozi katera stopamo … v najrazličnejše odnose, v najrazličnejše dejavnosti.

In naj nam bo Jezus tudi »vrata«, skozi katera v naše življenje spuščamo različne vplive. Ne bojmo se ga prositi tudi na tak slikovit način. To podobo lahko večkrat uporabimo tudi v naših molitvah. Pomenljive so namreč tudi Jezusove besede v evangeliju, kako kot vratar oz. vrata, mimo sebe ne spusti tatu, ki bi nam lahko škodoval.
Želi pa seveda, da ga za vse darove, ki jih od njega želimo prejeti, vedno znova prosimo in se zahvaljujemo, tudi ko to že prejmemo. Nikoli nam namreč svojih rešitev ne bo vsiljeval, tudi če ve, kaj je za nas prav.

nedelja, 8. maj 2011

"Kakor vidite in slišite"

Simon Peter je v današnjem berilu pričeval o Božjem delovanju, o delovanju Sv. Duha. Prav tako tudi učenca, ki sta se po srečanju z Jezusom obrnila nazaj v Jeruzalem.
Sv. Duh razvname. Eden od simbolov, s katerim ga označujemo, ko govorimo o njem je tudi ogenj.
Ker smo po krstu postali tudi svetišče Sv. Duha – naše telo je postalo njegov tempelj, (zato) se Božja prisotnost lahko tudi tako očitno kaže navzven in ima v nas tako velike učinke, kot so opisani v današnji Božji besedi:
Učenca v Emavsu sta rekla: »Ali ni najino srce gorelo v nama?«
Peter pa je pred vsemi na trgu pričeval, da je Jezus poslal Sv. Duha tudi njemu z besedami: »Od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega je razlil, kakor vidite in slišite.«

Današnja Božja beseda nas torej želi spomniti na otipljivost in konkretnost Božje milosti.
Sporoča pa nam tudi, kdaj postane otipljiva.
To se ne zgodi takrat, ko Bogu postavimo zahtevo, da se nam da videti, če hoče, da bi verovali. To so od Jezusa v svoji prevzetnosti zahtevali tudi judje in seveda niso bili uslišani. Še ko so ga pribili na križ so ga izzivali, naj naredi čudež, da bodo verovali.
Božja milost postane otipljiva takrat, ko mu pustimo, da na naše življenje deluje tako, kot sam hoče.
V naravi bi lahko temu primerjali plašnost živali. Nobene od živali nikoli ne moreš udomačiti s surovostjo, če se zapodiš proti njej bo gotovo zbežala. Pač pa je potrebna velika mera potrpežljivosti in občutljivosti.

Tudi Božja milost se nikoli ne vsiljuje.
Žal zanjo največkrat postanemo dojemljivi šele, ko se nam poruši svet, ki smo ga dolgo časa sami gradili na minljivih temeljih. Šele ko odidejo lažna upanja, nastane prostor za nova.
Tako se je zgodilo z učencema na poti v Emavs (Jezusu sta rekla: »Mi pa smo upali, da je on tisti…) in tako se je zgodilo tudi s Petrom, ko je spoznal, da v resnici ni tak junak, kot si je prej domišljal.

Poleg take korenite krize pa obstaja še ena pot. Še ena pot do tega, da postane Božja prisotnost v našem življenju otipljiva in vidna.
To je pot Marije.
Njene litanije nam govorijo o tem, kako otipljiv je bil Bog v njenem življenju.
To je pot žene, ki je v popolni svobodi odgovorila Bogu: »Glej dekla sem Gospodova« in je nerazumljive dogodke in besede zgolj ohranila v svojem srcu ter jih premišljevala.
V mesecu maju nam še posebej sveti njena podoba.
Ona tudi nam želi, da bi bili polni Sv. Duha, katerega sadovi so, kot smo videli tudi pri Petru, v berilu: pogum, gotovost in veselje.
Naj Božja prisotnost tudi nas v teh dneh po vel. noči vedno bolj ogreva in naj nas zavest, da smo svetišče Sv. Duha odpira za njegovo delovanje v našem življenju.

nedelja, 1. maj 2011

usmiljene oči

Vsakič, ko se je Jezus po vstajenju prikazal je rekel:
»Mir vam bodi!«
Danes v evangeliju se to zgodi kar dvakrat.

Ko je to rekel, nikdar to ni bil le pozdrav, ampak ga je resnično tudi delil.
Potrebovali so ga apostoli in potrebujemo ga mi danes.
Apostoli so bili zaprti v dvorani, v strahu pred Judi, da jim ne bi kaj hudega storili.
Greh na človeka učinkuje tako, da mu jemlje podobo Božjega otroka oz. mu zamegljuje ta pogled do take mere, da ne zaupa več v to, da je ljubljen, da je sprejet; ne zaupa več v Božjo ljubezen in bližino.
Takrat se znajde sam in pojavijo se negotovost, strah in nezaupljivost.

Iz te megle se človek ne more rešiti sam. Za to potrebujemo odrešenika.
Ta pa, ko se pojavi takoj začne zdraviti te rane, to nezaupljivost z besedami »mir z vami«.
Da bi človek na vse okoli njega, na vsakega človeka lahko pogledal neobremenjeno, potrebuje tak pogled najprej nase – na svoje življenje.
Jezusov mir nas dvigne kot balon nad našo sedanjost. Pogledati jo iz vrha, pogledati jo skozi Božje oči, pomeni tako več stvari:
Najprej opazimo, da iz razdalje vsi problemi zgledajo manjši, tudi vsa negativna skrb za prihodnost, ves obup odpade, ko vidimo iz vrha, da nas že za ovinkom čaka nova priložnost. Predvsem pa je pomembno, da ko nas Jezusov mir dvigne, pogledamo tudi na prehojeno pot – na ovinke, kjer smo imeli vse možnosti, da bi zgrmeli v prepad, a smo po Božji milosti vzdržali in zvozili.
To v nas rodi hvaležnost in zavest, da smo nekaj posebnega, da smo vredni tega, da je bil Bog do sedaj vedno ob nas in da bo tako tudi v prihodnje.

Tudi apostoli so se razveselili tega miru. V evangeliju smo prebrali tole:
In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran.
Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

Danes, ko obhajamo nedeljo, ki ji je pokojni papež Janez Pavel II. še posebej dodal ime nedelja Božjega usmiljenja, pa bi poudaril še najpomembnejšo stvar, ki jo vidimo, če pogledamo nase in na svoje življenje skozi Božje oči.

To je Božje usmiljenje. To je usmiljenje, ki nima mej in se ne ustavi pred nobenim grehom. Le pustiti je potrebno Bogu, da nas ljubi, da nas ima rad. Včasih je to najtežje.

Prosimo torej čim pogosteje vstalega Jezusa, da bi lahko na svoje življenje pogledali skozi njegove usmiljene oči, skozi oči miru in radosti.

Temu pogledu pa naj nas danes približa tudi spomin na lastni krst, ko smo bili brezpogojno sprejeti za Božje otroke.
V svojo sredo oz. v skupnost Božjih otrok bomo danes sprejeli dva nova člana. Tudi Andrej in Tine bosta lahko klicala Boga, Oče in se bosta lahko zavedala, da kadarkoli bosta pritekla nazaj v njegov objem, kakor oče izgubljenega sina tudi njiju ne bo vprašal, kam si zapravil moje premoženje, ampak bo rekel: »veselimo in radujmo se, moj sin se je vrnil«.

Božje usmiljenje… vate zaupamo.