spet na tapeti duhovniki in pismouki?!

Ja. Je že tako.
Gotovo besedilo iz prvega berila in evangelija včerajšnje Božje besede gotovo leti tudi na nas danes.
Poskušam se postaviti v kožo teh pismoukov in duhovnikov.
Prepričan sem, da niso bili to neki zlobni ljudje in baubavi, kot je nevarnost, da si jih danes večkrat naslikamo, ko poslušamo v evangeliju vedno znova kritike na njihov račun. Nenazadnje Jezus celo pravi, puslušajte jih in izpolnjujte njihove besede, zasedli so Mojzesovo stolico.
Gotovo so bili v začetku podobno kot smo tudi mi duhovniki danes, poklicani in se niso sami izbrali za to službo. Nenazadnje je to tudi bila služba (oz. lahko je bila) v pravem pomenu besede.
Zdi se mi pa, da ravno beseda "pismouk" kaže na neko skušnjavo, ki se kristjanu ponuja tudi danes (posebej to velja za "poklicne" oznanjevalce), da bi Božjo besedo že takoj, ko jo preberem naravnal na ciljno publiko, kateri jo bom razložil oz. posredoval, ne da bi pustil, da prej ogreje mene.
Če me Božja beseda ne nagovori, potem ne začutim Božjega usmiljenja do sebe in potemtakem je kakršnakoli njena nadaljna "uporaba" (oznanjevanje) prisiljeno. Postane zloraba.
Potem pride do golih zapovedi - moraliziranja. Če ne začutim iz Božje besede najprej povezavo na vprašanje: Kdo sem?, ne morem nadaljevati na vprašnje: Kaj naj storim?
Sploh pa je tudi nevarnost, da radi vidimo, kako Jezus uči druge in popravlja druge napake, namesto naših. In to lahko postane naš način pristopa k vsaki Njegovi besedi.
Podobno kot je bil odziv neke osebe na neko pridigo: "Gospod, kako ste fajn povedali! Škoda, da ni pri maši tistih, ki bi morali to slišati."

Namesto tega raje molimo s kraljem Salomonom: "Daj svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal ... razločevati med dobrim in hudim."

z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem

Judovski pismouki so našteli v Svetem pismu 248 zapovedi in 365 prepovedi, skupaj torej 613 pravil. Težko, da bi vse poznali, kaj šele, da bi jih izpolnjevali.
Zato pa nam Jezus olajša delo in nam danes izpostavi eno oz. dve zapovedi, v katerih je obseženo vse Sveto pismo.

Zakaj dve?
Lahko bi rekli, da stojita druga ob drugi kot človek na dveh nogah.
Če bi imeli samo zapoved ljubi svojega Boga z vsem srcem, bi se pojavila nevarnost, da ta ljubezen ne bi imela osnove, ta pojem bi lahko postal preveč ohlapen, odprt za špekuliranje, kar se vsekakor ne more več imenovati ljubezen.
Tako pa kot pravi Jezus nekje drugje: »Če kdo pravi: »Ljubim Boga,« pa sovraži svojega brata, je lažnivec. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, katerega ni videl.«

Prav tako pa na drugi strani ne vzdrži sama tudi 2. zapoved iz današnjega evangelija.
Brez ljubezni do Boga, ki je stvarnik mojega bližnjega in tisti, ki ga še vedno neskončno ljubi, se tudi ljubezen do bližnjega lahko izrodi in postane navezovanje na samega sebe – lahko se na neko osebo tako močno navežem, da ji ne pustim več svobode, ali na drugi strani malikovanje, ko določena oseba v mojem življenju prevzame vlogo, ki pripada samo Bogu. Obe skrajnosti vodita v razočaranje in nesrečo tako pri meni, kot pri mojemu bližnjemu.

Zato pa se glasi 1. Zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem«, torej mora Bog najprej dobiti celotno pozornost, potem pa skozi njega zrem svojega bližnjega in ga vidim z očmi ljubezni, s katerimi ga gleda Bog. Le tako bom svoboden jaz in bom hkrati tudi drugega osvobajal in s tem osrečeval.

Pa še ena podrobnost je v drugi zapovedi, ki je tudi ne smemo preskočiti.
Jezus je dejal: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.«
Zelo pomembno je, da je moja ljubezen do Boga odgovor na ljubezen, s katero najprej Bog ljubi mene.
V tej ljubezni najdem najprej sebe, vidim, da sem vreden, da sem cenjen in da nasploh, da je dobro, da sem.
Šele iz te perspektive sem povabljen k bližnjemu. Če najprej sebe ne spoštujemo in ne ljubimo, tudi bližnjemu ne bomo mogli tega dati.

V tri smeri gre torej današnja zapoved ljubezni: ljubezen do Boga, ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega.
Če ljubimo, lahko preskočimo vsako, še tako visoko oviro, prej in temeljiteje dojemamo stvari in ljudi, gremo dlje in globlje.
In nasploh je to vodilo za vsa dejanja.
»Ljubi in delaj kar hočeš«, se glasi star izrek.

Očetova gostija

Ko razmišljam o gostiji, ki nam jo Bog pripravlja in o privlačnosti tega, k čemur nas vabi, se mi zdi, da najlepšo vzporednico, ki nam pomaga razumeti to gostijo, predstavlja pripoved o razodetju Jezusovega veličastva na gori in odziv apostolov nanj.
Tam trije apostoli, ki so bili z Jezusom niso počeli nič posebnega, vsaj zapisano ni. Dovolj je bilo to, da je Jezusu zasijal obraz kakor sonce in da so njegova oblačila postala bela kot luč in že je Peter vzkliknil: »Gospod, dobro je, da smo tukaj, postavimo tri šotore…«. Bilo je tako lepo, da bi kar tam ostali.

Nasproti tem doživetjem apostolov, pa nam Jezus danes postavlja svate, ki so bili povabljeni na podoben dogodek, na kraljevo gostijo – na gostijo vseh gostij, na to, kar je tudi smisel njihovega življenja in dela v tem kraljestvu.
Nič jim ni bilo treba prinesti s seboj, samo preprosto prišli bi zraven. A niso.

Odločitev vredna začudenja, bi lahko rekli. Gostija, ki jo pripravi kralj, gostija, ki jo pripravlja Bog – biti povabljen nanjo in se ji odreči.

Toda ali nismo tem nespametnim svatom velikokrat podobni tudi mi?
Kolikokrat se mi zaradi brezveznih stvari odpovemo Božji bližini.

Kaj je dejansko tisto, kar nas vleče proč, kaj je tisto, kar nas odvrača od gostije?
Kaj je tako prepričljivo, da nas vleče proč od Petrovega vzklika: »Gospod, dobro je, da smo tukaj…«? Zakaj je tako težko zbrati voljo in vstopiti h kralju?

Lahko bi rekli, da je greh tisti. Kot je bil v raju, ko sta Adam in Eva, ko sta imela vsega kar sta hotela, podvomila, da jima Bog resnično želi samo dobro.


S to izkušnjo (kako težko je včasih pristopiti h gostiji) se gotovo vsi kristjani srečujemo.
Kako težko se je spraviti k osebni molitvi – da bi si vzel nekaj časa zase. Čeprav vsi vemo, kako zelo potrebujemo ta čas, si ga vseeno težko zorganiziramo. In čeprav imamo izkušnjo, kako lepo je zaupati Bogu in čutiti njegovo navzočnost v čutenju in mišljenju, kako se z njim kar naenkrat vse stvari postavijo na svoje mesto, se mu vseeno vsakič znova težko odpremo.

Današnji evangelij pa pokaže, da ta drža ni opravičena in da moramo vedno iskati izhod iz nje.
In ne le, da je pomembno, da se udeležimo svatbe, kot na koncu spoznamo je pomembna tudi pripravljenost na to svatbo.
Molitev in sv. maša, če nanju nismo pripravljeni in če ju jemljemo kot obveznost namreč ne prinašata ravno velikega zadovoljstva in blagoslova. Nepripravljen svat je bil vržen v najglobljo temo.
Pa ne vzemimo tega kot grožnjo, pač pa kot povabilo, saj bo praznovanje pri kraljevi mizi veliko bolj smiselno in osrečujoče, če se bomo vsakič spomnili zakaj smo prišli in se na srečanje s kraljem pripravili.

Tako bomo z občutljivostjo za Božjo prisotnost, tudi mi v srcu ponavljali Petrove besede: »Gospod, dobro je, da smo tukaj…«

Naj zato Gospod sprejme za vse nas danes to molitev, ki jo je zapisal apostol Pavel: »Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetlí oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas je poklical«