Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

ponedeljek, 21. november 2011

Kralj, ki poišče

Jezusovo kraljestvo se nam predstavlja skozi dve lastnosti:
pravičnost (kjer prav nihče ne uide poslednji sodbi) ter usmiljenje (Jezus kot dobri pastir išče svoje ovce, ki so se porazgubile).

Čeprav je torej Bog usmiljen, so njegovi principi jasni. On je življenje in luč in nobene teme ni v njem.
Bog je usmiljen in ljubi vsakega človeka, toda med dobrim in zlim mora biti razlika in ta razlika mora biti osvetljena ter jasno razmejena, to čutimo vsi. Zato je poslednja sodba čisto nekaj realnega in nujnega.

Toda Božja ljubezen je neskončna in se tudi pred smrtjo ne ustavi, to še posebej poudari Pavlovo pismo Korinčanom.
Prvo berilo pa nam oriše Pastirja, ki bo poiskal ovce. Ta glagol se v istem odlomku pojavi celo trikrat.
Ezekiel nas s tem jasno vabi, naj se ne vdamo. Pastir namreč neutrudno išče, dajmo se mu najti.
V tem je naše veselje, v tem je naš praznik Kristusa kralja.

ponedeljek, 14. november 2011

Nič več, nič manj

Ena od zanimivih stvari, iz nedeljskega evangelija mi je ta, da je vsak od prvih dveh služabnikov pridelal še enkrat toliko talentov in nič več in nič manj.
Iz tega sledi, da tudi Bog ne pričakuje od vsake osebe enake rezultate, pač pa glede na talente, ki so mu bili dani.
Včasih je nevarnost ne le ta, da talentov ne bi vzeli dovolj resno, da jih ne bi dovolj z veseljem in ljubeznijo tudi drugim razdajali in s tem množili, pač pa tudi ta, da bi se sekirali, da nismo dali dovolj. Gospodar od tistega, ki je imel 5 talentov ni pričakoval 10 drugih, pač pa 5.
Glede svojih sposobnostih je potrebno, da jih vedno znova raziskujemo, tudi potem, ko se nam že zdi, da jih poznamo, saj smo lahko ob globini, ki jo premoremo in jo ponazarja tudi vrednost talenta v zgodbi, vedno znova navdušeni in jo zaradi tega veselja (ne zaradi ukaza, da je treba pridobiti pet drugih talentov) delimo še z drugimi ter s tem množimo.
Pomembno je, da smo ob pogledu na svoje talente realni. Da od sebe ne terjamo tistega, kar nam Bog ni namenil.
Iščimo srečo v tem, kar smo, ne v tem, kar bi morali biti in odprlo se nam bo še več možnosti, kot smo si jih želeli.

nedelja, 6. november 2011

"Išče take, ki so je vredni"

Danes nam Božja beseda nasproti pametnim in nespametnim devicam ponudi besede o Modrosti.
Sveto pismo pravi, da se modrost da spoznati z lahkoto. Toda ne odgovarja na vsak pristop.
Da bi se ji odprli, potrebujemo nekaj, česar nespametne device niso imele.

Odnosu z Bogom in odprtosti do modrosti bi lahko primerjali tobogan oz. dolino v obliki črke U, v kateri bi se po eni strani spustili po klancu navzdol, na drugi strani pa bi mu sledil vzpon.

Tistim, ki ljubijo in iščejo modrost z vsem srcem, jo najdejo in jih ta modrost spremlja pri vsem življenju, pri vseh poteh in pri vsaki misli, pravi prvo berilo. Lahko bi rekli, da se naseli v logiko, s katero dojemamo in rešujemo stvari in situacije.

Prepustiti se tej modrosti bi lahko primerjali tudi z neko drugo Jezusovo priliko, ko je človek, ki je odkril pravi biser, prodal vse kar je imel in vse upe položil v ta biser.
Na tej poti je veliko ovir in negotovosti, toda z iskreno molitvijo in zakramenti si lahko utrdimo zaupanje.
Pri iskanju modrosti ne gre toliko za moralni vidik. Tudi to je seveda pomemben faktor, saj je greh tisti, ki nam vliva dvom in nas napotuje k preračunljivosti, k nezaupanju in mislim, da smo sami v boju z življenjem.
Toda za te vrste grehov obstaja izhod v kesanju in v zakramentu sv. spovedi, ko jih zaznamo.

Ko pa se enkrat zgodi, da se ne znamo več prepustiti Bogu, mu zaupati, ko ne znamo več, kot bi Jezus dejal »biti kot otroci« in se preprosto prepustiti, potem od tega spusta po »toboganu« modrosti nimamo nič.

Ta zalet pa je potreben, ker nas potem čaka klanec oz. kot pravi evangelij: noč v kateri nam ne sme zmanjkati olja. Luč upanja nam ne sme ugasniti, ker sicer zamudimo prihod ženina, Jezusa, ker sicer obtičimo na istem mestu, na točki 0, na najnižji točki črke U (tobogana).

Tega pa sem prepričan, si nihče ne želi, posebno ne tisti, ki je enkrat vsaj malo spoznal, kaj pomeni biti z Jezusom, kaj pomeni biti povabljen na »ženinovo« gostijo.
Naj nam bodo torej v spodbudo besede iz prvega berila: »Kdor se bo k modrosti zgodaj odpravil, se ne bo utrudil«

sreda, 2. november 2011

Vsi sveti

Sveti je samo eden, Bog. Samo on ima v sebi to kot del svojega bistva. Zato mu tudi angeli, ki stojijo ob njem vzklikajo: »Svet, svet, svet si ti Gospod…«
Svetniki pa so tisti, ki so sveti. To je njihov pridevnik. So deležni te svetosti Boga ob katerem so in katerega gledajo.
Bi pa verjetno lahko rekli, da so svetniki zagotovo tisti, ki so si že na zemlji prizadevali živeti tako, da so bili sveti, da so sijali od Božjega sijaja, ki so ga znali uzreti tako v zakramentih, v bližnjem, kot v svetu in naravi.
Kaj je z drugimi, za katere ne vemo, da bi v času zemeljskega bivanja ravno izžarevali Božjo bližino in njegov sijaj, ne vemo. Vemo pa, da je Bog neskončno usmiljen. In to je tisto, kar še na poseben način današnji dan dela praznik.
Največja je ljubezen in ne greh.

In kot nalašč v teh dneh naš planet predira mejo 7 milijard prebivalcev. Kot da bi nam Bog hotel s tem nekaj sporočiti.

Veselimo se (večnega) življenja!