Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 29. december 2012

Kaj je krščanska družina?

SVETA DRUŽINA
Današnja Božja beseda nam še na poseben način odpira krščanski pogled na odnose v družini – to je tisto, kar se verjetno vsak verni starš neprestano sprašuje. Ali delam prav? Kaj je Božja volja? Ali mi bo uspelo prav vzgojiti otroka? Potem pa so tu še druga vprašanja, pa pritisk okolja, pa mnoga pričakovanja do kristjanov, pa kaj bodo ljudje rekli, itd. Radi bi bili najboljši, pa nam ne uspe. Toda to v bistvu ni pravi krščanski pogled na družino. Mi žal večkrat pod pojmom »krščanski pogled« razumemo skupek nekih norm, pravil, s pomočjo katerih naj bi bili kristjani kot dobro zdresirani konji, čistokrvne pasme, ki takoj odreagirajo na ukaz jezdeca. In če se še v Sveti družini niso vedno razumeli, to smo videli v evangeliju, ko je bil Jezus star 12 let – pri teh letih so Izraelci doživeli »Bar micvah« – to je bila neke vrste birma, tudi nam ni namenjeno, da bi se s tem preveč obremenjevali. Torej bi lahko rekli, da je bil Jezus birmanec. Vsak pubertetnik in mladostnik pa vemo, da ko začne razmišljati s svojo glavo postavlja veliko stvari, ki so bile prej samoumevne, pod vprašaj. In čeprav je to za starše naporno, je v bistvu tako prav, ker ob tem cela družina raste. Podobno je rasla tudi Jezusova družina. Morda se nam zdi ta Jezusov odgovor: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« vsaj čuden in se lažje vživimo v skrb, ki sta jo čutila Jožef in Marija, toda v tem odgovoru se skriva na nek način vsa modrost, ki jo predstavljata obe predhodni berili. To je namreč pravi odgovor vernika: vsakega odraščajočega otroka staršem, vsakega moža ženi in obratno, vsakega človeka svojemu prijatelju, vsakega poslovnega partnerja, itd. ... vsakega, ki doživi Božji klic, vsakega ki začuti, da je Bog vstopil v njegovo življenje. Verjetno je grdo slišati, morda tudi nezaslišano, morda se z mano tudi ne boste strinjali, toda biti pravi kristjan pomeni ravno to – kot bi rekel sv. Pavel, ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus – da, odslej pripadam Bogu. Če ste že imeli izkušnjo Božjega klica (pa ne govorim o duhovniškem ali redovniškem poklicu, včasih se seveda pokaže tudi na ta način, vendar bi rad izpostavil eksistencialni klic – življenjski klic), potem veste, da takrat obstajata samo 2 izbiri: ali delaš še naprej iste stvari na isti način in se sam boriš z življenjem, ali pa odgovoriš in stopiš kot prvi štirje apostoli iz svojega čolna in greš za Gospodom. V tem primeru vse stvari izgubijo prejšnjo pozornost in skrb. Celo družina, sozakonec, mama, oče, vse stopi v 2. plan. Ponavljam - za tiste, ki ne doživijo tega klica, ali ga preslišijo in za svet na splošno, se to zdi nezaslišano, tudi neodgovorno. Toda to je pot Ane iz prvega berila, ki je edinega sina Samuela, ki ga je rodila v visoki starosti peljala v tempelj in ga tam pustila, ker se je pred spočetjem tako zaobljubila ter se s tem odpovedala svojemu velikemu hrepenenju, da bi imela doma otroke, jih vzgajala, z njimi živela in na starost gledala svoje vnuke. To je tudi pot Marijinih staršev, ki sta jo po izročilu na isti način starša Joahim in Ana pustila v templju. To je tudi pot Janeza Krstnika in mnogih drugih. Krščanski pogled na družino gre namreč v to smer, da družina ne sme postati malik. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi tudi s tem, da so v nas vsajena velika pričakovanja. Za nas ni dovolj, da kot živali preživimo – da nekaj pojemo, spijemo, se sprehodimo in spimo. To je morda dovolj za psa, za divjad, ki ji je ves cilj, da se pase in da preživi. Nas ženejo večje stvari. Življenje mora imeti smisel. Hrepenenja so ogromna, še poznamo jih ne vsa. Če se ustavimo v tišini in jim prisluhnemo smo vedno lahko presenečeni. Prav zato pa ne morejo biti nosilci teh uresničitev naši najbližji, ker je to preveliko breme, ki jim ga nalagamo in bomo vedno znova razočarani, ker ga ne bodo uresničili. Koliko je takih primerov? Koliko je razbitih zakonov zaradi tega, ker so se porušile sanje?! Koliko je zlorab zaradi teh stvari? Dam samo en primer, pa bi jih lahko takoj naštel 10 zelo podobnih in gotovo jih vsak od vas pozna vsaj še toliko takih v svojem okolju. Tudi v svoje življenje lahko pogledamo in bomo takoj lahko kaj našli: Oče živi za svojega sina. Vse bi mu dal. In ko sin dobi veselje za nogomet, oče živi samo še zato, da ga vozi iz treninga na trening in iz tekme na tekmo. Vsa njegova služba in ves njegov prosti čas je temu podrejen in to da sinu nekoč tudi jasno vedeti, zato sin pod tem pritiskom trenira, ker noče razočarati svojega očeta. Nekoč pa odraste in odide v Ljubljano na študij, kjer se jasno takoj spremeni in tudi za vikende noče priti domov, kjer bi bil spet izpostavljen očetovim pritiskom in visokim pričakovanjem, ki ga močno obremenjujejo. Ker pa očetu tega noče priznati, mu raje navaja izgovore, kot so tekme in treningi čez vikend, ter velike dolžnosti v šoli kjer študira. Nazadnje mu želi oče sezidati še stanovanje poleg svoje hiše, a sin ima dovolj tega pritiska in ostane v Ljubljani ter si ustvari svoje življenje. Med njima vse življenje ostane napetost in še obiski za praznike postanejo mučni. Na vseh ravneh se lahko dogaja taka manipulacija. Rešitev je, da ta svoja velika pričakovanja izročimo Bogu in pustimo svojim bližnjim, da naredijo isto. Le tako se lahko zgodi to kar naroča Pavel: »Žene bodite pokorne svojim možem,… Možje ljubite svoje žene (kot svoje lastno telo, kot pravi na nekem drugem mestu), otroci ubogajte svoje starše v vsem in … očetje, ne grenite svojih otrok. »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu«, se glasi nek pregovor. Naj nam bo to vodilo pri vsakem delovanju in pri vsaki vzgoji, tudi pri vzgoji samega sebe, ko nas ima, da bi bili nezadovoljni s tem, kar smo uspeli uresničiti. Tudi, ko pregledujemo prehojeno pot v preteklem letu in si dajemo cilje za naprej, naj nas usmerja Božji usmiljeni pogled.

nedelja, 30. september 2012

Da bi bili svobodni

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj… V 2. berilu se zdi, da so nagovorjeni predvsem bogataši, kot tisti, katerih bogastvo je minljivo, a so nanj vseeno vezana tudi njihova srca, ki jih s tem čaka podobna usoda propada. Vendar, če človeka ob besedah apostola Jakoba že prime, da bi se pri sebi privoščljivo zasmejal, češ »Prav jim bodi«, nam že v naslednjem trenutku Jezus v evangeliju razširi pogled tudi na "manjše" primere. Greh nas prepričuje v to, da bi bili polovičarski, da se ni dobro Bogu čisto do konca prepustiti, hkrati pa seveda ravno ta drža nenehnega tehtanja in iskanja izgovorov, najbolj utrudi človeka. Greh nas zavaja, da moramo vedno »za gvišno« – za vsak slučaj najprej pomisliti nase. Radi bi verovali v Boga, toda ko ljudje začutimo nekje malo trdnosti pod nogami, se radi hitro zasidramo, ker mislimo, da bomo tako vsaj nekaj časa imeli mir. Sidro je sicer simbol upanja, ker pomeni, da smo na nekaj pripeti, toda lahko je veliko breme, če to upanje, to sidro ni pripeto na Boga. Zakaj sidro? Zdi se mi dobra primerjava zato, ker ima običajno ravno prav dolgo vrv, da se čoln lepo prilagaja valovom in se giblje po njih (dokler ne pride nevihta se prav dobro obnese). Prav tako se tudi levo in desno glede na tok lahko premakne nekaj metrov, kar človeku lahko da navidezen občutek, da se v življenju premika, da je nekam usmerjen. Toda v zasidranem čolnu je v bistvu nesmiselno sedet, če z njim nimamo namena tudi kam odpluti. Nekaj podobnega lahko pomeni roka, noga ali oko, ki pohujšuje. Sami na sebi so tako roka, kot noga, pa tudi oko zelo pomembni človeški udi. Pomenijo velik Božji dar. Toda bolje, kot da oko, ki v Svetem pismu simbolizira hrepenenje, ki usmerja srce ter določa cilje, preko tega, kar lahko noga doseže in roka vzame pripelje celega človeka v nesvobodo, da človek ostane »hrom«. Saj tudi trta ali sadno drevje, ko ga obrežemo, na videz zgleda »pohabljeno«, a vemo, da bomo dobre sadove dobili le na ta način. Vsak pri sebi najbolje ve, kje je v prenesenem pomenu v njegovem življenju tisto njegovo oko, roka in noga, ki ga vodijo proč od bistvenih stvari. Ko pa se tega sedaj skušamo spomniti in zavedati nam evangelij predstavlja še eno pomembno malenkost. Jezus sam nam jih ne bo sekal, tudi kdorkoli drug ne. Ker ve, da so to naša občutljiva področja, se jih moramo s potrpežljivostjo in hkrati z odločnostjo lotiti sami. Predvsem pa je pri tem pomembno, da je vsaka žrtev narejena iz ljubezni, da pride neka odpoved iz srca. Krščanska askeza nima smisla v trpinčenju, tudi ne v nekih drugih ciljih, ki so lahko sami posebi sicer dobri, kot je npr. zdravje ali lep izgled, pač pa ima svojo vrednost v tem, da je to dejanje ljubezni. To je edino znamenje, da smo odsekali pravi "ud", ki nas je zares obremenjeval. Ko ravno premišljujemo o teh bremenih našega življenja, ki nas upočasnjujejo na poti za Jezusom, pa lahko tudi danes ravno te stvari položimo na oltar pred Jezusa. Naj On, ki se je odpovedal vsem udom in jih dal pripeti na križ pomaga k resnični svobodi tudi nam.

ponedeljek, 10. september 2012

Gospod, reci tudi meni!

Evangelij na 23. navadno nedeljo pred nas postavlja gluhonemega, ki ga Jezus ozdravlja na prav poseben način. S slino se dotika njegovih čutil. Nekateri evangeljski odlomki omenjajo tudi, da je pljunil na tla in s tem naredil blato, s katerim je pomazal človeka, ki je prišel, k njemu, da ga ozdravi. To pa ne pomeni, da je Jezus uporabljal kakšno magijo, ali uroke, pač pa bi s tem dejanjem lahko razumeli, da Jezus hoče še bolj poudariti vzporednico med svojimi ozdravitvami in Božjo stvariteljsko dejavnostjo. V Stari zavezi je namreč Stvarnik opisan kot kipar, ki iz zemlje naredi raznovrstna bitja, nazadnje tudi prvega človeka, Adama, ki ga že ime označuje, da je zemljak. Razlog, da so dali evangelisti tudi besedi »Efatá« takšen poudarek (ena redkih besed, ki je ostala v aramejščini v Svetem pismu – poleg Abba, amen…), pa je v tem, da so že v prvi Cerkvi razumeli, da se ta beseda ne nanaša le na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred, kjer je ostala vse do današnjih dni. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se dotakne njegovih ušes in ust ter pravi: Efatá, odpri se! S tem hoče reči: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje, za življenje. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in oči, da bi videlo. To je del najbolj splošnega človeškega prepričanja in je izraženo tudi v nekaterih izrazih vsakdanje človeške govorice. Tudi za človeka zato rečemo, da ima »odprto« srce, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je »zaprto« za sleherno sočutje? Kolikokrat smo tudi mi gluhi, ko nočemo slišati nasveta prijatelja, ko gredo Jezusove besede mimo nas, ko slišimo, da nekdo trpi in rečemo »Bogu hvala, da se to ni zgodilo meni«, ko nas pretekle zamere omejujejo, da bi lahko sploh slišali kaj dobrega o določenem človeku. Pa tudi nemi smo velikokrat, ko ne zmoremo reči »oprosti«, ko ne zmoremo pohvale in priznanja, ko nekomu nekaj uspe, ko se nam zdi samoumevno, da je nekdo izpolnil svojo nalogo, ko ne najdemo besed tolažbe in upanja… Koliko je teh trenutkov v našem življenju! Gotovo se vsakemu, ko to razmišlja, kar slikajo prizori iz življenja, ko je šel trenutek mimo in ni bil sposoben dati od sebe pravo besedo ali dejanje pozornosti. Sedaj je lepa priložnost, da v mislih pokličemo Jezusa, naj pride na te trenutke, na te odnose, pa če so se zgodili v daljni preteklosti ali pa morda danes zjutraj in naj tudi nam zakliče »Efatá!« - Odpri se! Razveži se! Nekaj podobnega slišimo tudi vsakokrat pri spovedi: »…in jaz te odvežem tvojih grehov…« tudi danes Jezus dela čudeže. Tudi danes ozdravlja in osvobaja, le pusti mu je treba, ponižati se je treba in odkrito priti pred njega. Jezus nas ne vabi, da se zavarujemo pred svetom in njegovimi grožnjami, ali da se zapremo sami vase, v svoj varen kotiček, kjer nas nihče ne more prizadeti in kjer tudi mi ne moremo nikogar raniti, pač pa nas vabi po poti za njim. To je pot ranljivosti, to je pot umivanja nog, joka pred Lazarjevim grobom, izdajskega poljuba v Getsemani in nenazadnje pot nemoči ter ranjenosti na križu. Prosimo Gospoda z besedami preroka Samuela: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša«, da bi preko Njegove besede in preko prejemanja njegovega telesa in krvi tudi mi rasli v odprtosti zanj ter za bližnjega.

nedelja, 26. avgust 2012

verske mineštrice

Današnja Božja beseda nas pelje do roba. Tako Jozue v prvem berilu, kot Jezus v evangeliju sprašujeta, ali hočemo tudi mi oditi in želita, da se odločimo. Da naredimo znova rez med pravim osebnim Bogom in raznimi kompromisi, ki jih delamo bodisi v veri, bodisi na splošno v življenju. Treba se je odločiti, ali bomo poslušali Boga, ki je včasih tudi nelogičen in pričakuje od človeka na videz čudne stvari, ali pa bomo sami delali verske »mineštre«: Bog ja, Jezus Kristus ne, Marija ja, Cerkev ne. Morda si malikovanje in češčenje večih bogov prevečkrat predstavljamo kot nekaj, kar je bilo lastno primitivnim plemenom, mi danes pa naj bi bili pred tem varni. Pa je res tako? Duhovniki se srečujemo z različnimi ljudmi in mnogi si vero razlagajo malo po svoje. Pa ne gre za to, da bi moralo biti po moje, ali po naše. Škoda se mi zdi za tistega človeka, da se ne zmore predati Bogu in tudi Marijo in svetnike razumeti kot vesele služabnike istega, enega ljubečega Boga. Namesto tega se velikokrat zgodi, da smo kristjani zelo nesvobodni. Da se nam zdi, kot da moramo z molitvijo in sv. mašo potolažiti jezo Boga in kot da potem ne smemo pozabiti na nobenega od svetnikov, ker bi se sicer ta utegnil obrniti proti nam (ali pa se nam zdi molitev k njemu celo pomembnejša kot molitev ko Bogu) in potem pride tudi do tega, da se obračamo tudi na Marijo, kot da jih obstaja več istih – kot da se čutimo dolžni, da se obrnemo tako na fatimsko Marijo, kot na lurško, na svetogorsko, na brezjansko, međugorsko in morda še na kakšno, da ne bi slučajno kakšne izpustili, ker potem ne bomo izprosili tega, kar potrebujemo. Je pa to samo en primer modernega malikovanja. Oblik je še mnogo več in so tudi še hujše. Hotel sem le pokazati, kako se tudi v krščanstvo hitro lahko prikrade nesvoboda. Zato je morda prav, da se danes ob teh vprašanjih Jozueta in Jezusa tudi mi zazremo vase in si priznamo naše malike, da se odpovemo kompromisom, s katemi nočemo čisto zaupati Bogu in iščemo življenjsko trdnost tudi v kakšnih drugih stvareh. Človek je ustvarjen po Božji podobi in zato vedno znova išče njegov obraz, tudi če se ima za nevernega. Ali veruje v Boga, ki se nam razodeva, ali pa si boga sam naredi. Pozorni moramo biti na naše predstave in jih vedno znova preverjati na preizkusnem kamnu Svetega pisma, sicer se nam kajhitro lahko zgodi, da na neki točki obstanemo razočarani, ker se nam je vse, kar smo gradili podrlo, kot se je to zgodilo mnogim Jezusovim učencem. Tako blizu so mu bili, vedno so hodili za njim in ga poslušali, celo gledali njegove čudeže, a nazadnje so ugotovili, da ga ne poznajo in da so te besede, da bodo morali jesti njegovo meso in piti njegovo kri, trde in da jih ne morejo sprejeti. Če pa želimo biti podobni tisti peščici, ki je ostala pri Jezusu, je prav, da se morda najprej ozremo na celo zgodovino Božjega delovanja. Iz celotne Stare in Nove zaveze lahko potegnemo predvsem eno misel: »Njegove misli niso naše misli in njegova pota niso naša pota.« Ne moreš razumeti vsega, kar ti Bog pošlje v življenje, lahko pa to sprejmeš v veri, da je neskončno dober in da on ve, da je to zate najboljše. Tako tudi Peter in apostoli verjetno niso nič boljše razumeli, kaj je Jezus govoril, kot tisti učenci, ki so godrnjali in Jezusa zapustili, toda ostali so pri njem zaradi izkušnje, da je vse, kar je do tedaj naredil, dobro in da nihče ne more delati takšnih stvari ter tako učiti, če mu ni dano od Boga. Za protistrup malikovanju lahko torej skupaj z apostolom Petrom tudi mi danes ponovimo: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, božji Sin.«

nedelja, 19. avgust 2012

Modrost pogrinja svojo mizo

Danes nas vabi h gostiji Božjega kruha poosebljena Modrost. Pravi nam, naj pustimo nespametnost, da bomo živeli in naj korakamo proti razumnosti. Kdo pa si sploh želi biti nespameten? Gotovo nihče. Torej temu vabilu takoj lahko odgovorimo pritrdilno. Toda kaj ima resnično v mislih Modrost, ko nas vabi, da bi bili pametni in zakaj to ni tako enostavno? Ravnati razumno pomeni preudarjati določene vzgibe in jih preverjati z znamenji, ki se povezujejo z določeno stvarjo ter izkušnjami iz preteklosti. Pomeni povezovati vsa dejstva, ki jih poznamo in sestaviti celoto. V nasprotuju s tem je, če nasedamo in reagiramo na prvo besedo, ali celo samo na sum, ki je konstrukt nekih osebnih domnev. S slednjim se namreč prične dvom. Tudi jeza deluje vedno na ta način – neka govorica, ali pa tudi samo domneva o tem, da mi je nekdo želel nekaj slabega, že potegne na plan mojo sodbo o določenem človeku. Nasprotno nas Bog oz. njegova modrost, Beseda – Jezus Kristus vabi, da ga preizkujemo, da ga preverjamo, da si izprošamo vedno znova znamenj. Če razmišljamo o Bogu in njegovih načrtih brez vnaprejšnjih sumničenj, da nam v resnici ne želi dobrega, da nam nekaj prikriva, odkrijemo ob številnih znamenjih, kako razne povezave kar padejo skupaj, najdejo stično točko in kako nič potem ne izpade naključje in je vse del neke širše logike, širšega načrta. Nismo povabljeni k slepi veri, kot je Eva v raju nasedla kači, ki jo je prvič srečala in ni imela prej nobenega odnosa z njo in nikakršne osnove, na podlagi katere bi Eva sploh lahko dala kakšnokoli težo njenim besedam, kaj šele pričevanju proti Bogu, pač pa smo poklicani k razumni veri, kot Marija. Veliko je premišljevala in povezovala dogodke in znamenja med seboj in vedno je našla dovolj trdno podlago, da je lahko zaupala. Tako smo povabljeni k razumni veri tudi danes pri maši. Kakšen nevernik bi se lahko čudil, kako kristjani stojimo v vrsti za ubogi majhen košček kruha in ga potem tako spoštljivo sprejemamo. Toda nam je Jezus najprej po današnjih evangelskih besedah čisto očitno naročil, da moramo jesti njegovo meso in kri, potem pa je še s številnimi znamenji potrdil to, da danes zares zauživamo njegovo telo in kri. Že če pomislimo na besede angela Gabriela »pri Bogu ni nič nemogoče«, smo lahko mirni, da Bog res lahko pride pod podobo kruha. Spomnimo pa se tudi Jezusovih najbolj očitnih povezav, s katerimi je želel podpreti današnje direktne besede v evangeliju »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje…«: Pomnožitev kruha (Jezus – gospodar količine), obuditev Lazarja (Jezus gospodar življenja), spremenitev vina iz vode v Kani (Jezus – gospodar materije), zadnja večerja in Emavs po vstajenju (Jezusova daritev ni ujeta v čas - gospodar časa). Vse te niti peljejo samo v eno točko – v evharistijo, v sveto mašo, kjer Jezus pride pod podobo telesa in krvi. Kot pri maši se tudi v Galilejski Kani na videz ni nič zgodilo, šele starešina je ugotovil spremembo in tudi pri pomnožitvi kruha se ni nič posebnega bliskalo. In če še naprej iščemo povezave, lahko vidimo, da ni problem, da bi bil v vsaki hostiji skrit ves Jezus. Saj nam tudi v vesti lahko vsem ljudem hkrati govori isti cel Bog in vsakemu drugače. Prav tako tudi vidik žrtve najdemo povsod v naravi. Spomnimo se samo letnih časov. Jesen plodove in listje daruje za nov preporod spomladi. Pa tudi v našem telesu celice, ki odmirajo služijo kot hrana novim celicam. Še ogromno drugih vzporednic je na voljo, da le ne nasedemo slepo Kači, ki za Evo vedno znova tudi nas prepričuje v to, da nam Bog nekaj prikriva, da nam v bistvu ne želi srečo – nenazadnje vsak greh izhaja iz tega dvoma. Zaupajmo se danes še posebej Gospodu, ko ga gledamo na križu, kako se v svoji žrtvi ni »šparal«. Nič ni zadržal zase in v tej popolni daritvi nas vabi, da jo sprejmemo. Da ga zaužijemo pod podobo kruha. Ne zato, ker bi si ga kakorkoli zaslužili, temveč zato ker ga potrebujemo in ker s tem odgovarjamo na njegov dar z »DA« oz. »amen«.

nedelja, 5. avgust 2012

kruh iz nebes

Lonci mesa iz egiptovske sužnosti nas sponjajo na navidezno srečo, ko imaš vse, kar potrebuješ a te ravno to vse zasužnjuje, ker živiš v stalnem strahu, da boš kaj od tega izgubil. Spominjanje na te polne lonce je tista »nostalgija«, ko potem, ko smo že naredili odločitev gledamo nazaj in premišljujemo: »kaj bi če bi« in sanjarimo o možnostih, ki bi se nam ob drugačnem scenariju odprle, kako bi se lahko bolje uresničili, kako bi bili upoštevani, opaženi, morda bolj pohvaljeni, ali pa, da bi si preprosto »dali duška«. Tako premišljevanje lahko kajhitro privede do dvoma, da je to kar delamo prav, do dvoma o tem, da pot svobode, ki zahteva vedno znova premišljene odločitve in razumno ravnanje, zares pelje proti cilju, ki si ga želimo. Potem začnemo godrnjati (morda ne ravno tako naglas kot Izraelci pred Mojzesom, a vendar). V nas se začne nabirati neko nezadovoljstvo, morda tudi nevoščljivost, do tistih, za katere se nam zdi, da imajo lažjo pot kot mi. Za Boga pa je pomembno vdano nošenje križa in naša potrpežljivost. In tudi puščava ima svoje oaze. Pot svobode ni manj privlačna zato, ker Bog ne bi premogel polnih loncev mesa, pač pa zato, ker nas vzgaja in želi, da s potrpežljivostjo tudi sami rastemo. Zato se je ozrl tudi na lakoto Izraelcev ter jim poslal kruha in mesa, toda vedno samo za en dan, da ne bi pozabili, da jim je hrana vedno znova dana in da jih hrani Bog. Podobno vzporednico potegne tudi Jezus, ko pravi, da je Bog tisti, ki daje kruh. Evangelist Janez pa še dodatno Jezusove besede okrepi z besedo »znamenje«. Jezus je storil znamenje, ker to ni bil preprost čudež brez namena, ampak je govoril o globljem pomenu, o tem, da je pomemben izvor tega kruha. In potem na vprašanje judov, kaj naj storijo, Jezus odgovarja z besedami: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Ta izvor kruha, nam je torej odprt, kot na dlani, toda moramo delati to Božje delo. Seveda je to torej najprej delo Boga, je pa tudi za nas delo, kar pomeni, da vera ne more biti samo enkratna odločitev, pač pa gre za nenehno pripenjanje vsakega dneva in vsake misli na Jezusa, v zaupanju, da on daje vse. To je delo, tako kot je bilo delo pri Izraelcih učenje življenja v svobodi med hojo po puščavi. To je kot nekakšen krogotok. Pri sveti maši se krepčamo s tem Božjim kruhom, z Jezusom pri evharistiji, zato da bi krepili svojo vero in verujemo oz. se trudimo z vsemi močmi verovati zato, da bi lahko prav prejeli Božji kruh in da bi ta imel pravi učinek. Naj nam na tej poti zaupanja pomaga tudi današnji zakrament svete evharistije in naj se v naših srcih rodi iskrena prošnja: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«

torek, 31. julij 2012

O Emanuel, bodi še naprej Bog z nami

Vprašanje, s katerim nas danes Jezus izziva preko apostola Filipa se glasi: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« Morda še posebno sedaj v času dopustov, se lahko ozremo vase, pa tudi na ljudi okrog nas, tudi na turizem sam kot pojav. Dopust naj bi bil verjetno čas, ko si izberem stvari, okolje, ljudi in aktivnosti, ki jih sicer v življenju pogrešam. To naj bi bile »jedi«, »kruh«, ki ga želimo in potrebujemo. Pa smo ljudje zares zadovoljni in mirni, ko pridemo nazaj? In ko se oziramo v te ljudi okrog nas, nas Jezus, kot svoje učence, izziva, kje naj kupimo tisti kruh, ki bo »ta prav« zanje? Vprašanje je seveda retorično. Mi pa verjetno kot apostoli velikokrat pomislimo, na oddaljeno vas s trgovino, ki bi rešila Jezusov problem. Jezus pa tega vprašanja ne pušča v zraku. Velikokrat prej je že dejal, da so ga napovedovali vsi preroki in s tem je ljudem dajal ključ, da bi ga lahko razumeli. Ključ, ki bi ga tokrat lahko uporabili, nam poda prerok Elizej v besedilu iz prvega berila te nedelje. Tam najprej srečamo množico – 200 lačnih mož, prav tako nastopajo ječmenovi hlebi in čudežna pomnožitev, ki ima za rezultat to, da so se vsi nasitili in še je ostalo, tako kot v evangeliju. To zadnje bi lahko vključili tudi v prejšnje razmišljanje o času in z njim povezanih dogodkih, ki si jih izbiramo. Pravi kruh nam lahko da le Jezus. Spoznamo pa ga tako, da se ob njem resnično nasitimo in še ostane. Lahko bi rekli, da prejmemo mir, ki nas prevzame v vseh smereh življenja in ga še ostane tudi za druge okrog nas. Jezus torej želi pokazati s svojim znamenjem na vzporednico s starozaveznim dogodkom, kjer je bilo vsem jasno, da gre za Božji poseg in s tem želi poudariti, da je Bog tisti, ki dobrotno odpira svojo roko, ki da hrano ob pravem času. Zato se je tudi umaknil, ko so ga ljudje hoteli postaviti za kralja. Postaviti za kralja pomeni, da so si želeli nekaj, česar naj ne bi še imeli. Toda Bog in z njim njegov sin Jezus že kraljujeta, od vekov. To je podobno, kot da bi v Očenašu prosili: »daj nam danes naš kruh«. Brez besede »vsakdanji« zveni, kot da bi od Boga hoteli nekaj kar nam sicer ne da. Beseda »vsakdanji« pa vključuje tudi zahvalo in priznanje Bogu, da je z nami bil, je in bo. Zato ob čudežu pomnožitve kruha, tako apostoli, ki so to opazovali, kot mi danes, ki se tega znamenja spominjamo in ga povezujemo tudi z raznimi dogodki v našem življenju, ko se je zgodilo nekaj posebnega, Jezusu najbolje odgovarjamo na vprašanje, kje naj kupimo kruha, z zaupanjem, da nam on lahko poteši vsako lakoto in vse potrebe.

nedelja, 24. junij 2012

Naredil me je za gladko puščico

Verjetno sosedje in sorodniki Janeza Krstnika niso hoteli nič slabega s tem, ko so vztrajali, da bi bil otrok poimenovan po svojem očetu, vendar sam v tem dogodku vidim predvsem vzporednico na tipično reakcijo nas ljudi, ko srečamo nekega bližnjega človeka. Takoj ga sklačimo v nek kalup, takoj ga želimo definirati. Ljudje hitro vidimo, kako nekdo ponavlja iste napake, kot so jih že njegovi starši in si ponavljamo pregovor »Jabolko ne pade daleč od drevesa.« Gotovo je res, da marsikdaj ponavljamo neke vzorce, predvsem za bližnjimi in da pač pripadamo določeni skupnosti, ki nas zaznamuje. Toda Bog vedno kliče po imenu. Zanj je vsak človek nekaj posebnega in edinstvenega. In če podrobneje pogledamo v oči bližnjemu, bomo tudi sami spoznali, da nam je v bistvu, velika neznanka, kot smo neznanka tudi sami sebi, če se ustavimo in se zazremo v to Božjo podobo v nas, v ta brezštevilna hrepenenja. Ta edinstvenost je kot tista gladka puščica, ki jo omenja prerok Izaija. Gladka in ostra puščica leti daleč in lažje prebije določeno oviro. Tako je tudi z nami. Vsak je unikaten, nekaj posebnega in omogočanje tega bližnjemu, sprejemati v njegovi svojskosti, tudi z njegovimi značilnimi napakami, je v bistvu napenjanje loka, ki lahko to puščico izstreli daleč. Moč te puščice pa je predvsem v čudenju tej edinstvenosti in veličini človeka - »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je z njim« in je hkrati tudi odprtost za Boga. Le tako lahko predremo ovire naveličanosti in nezaupanja ter prebijemo tiste besede: »Saj so vsi enaki.« Naj nam bo torej Janez Krstnik priprošnjik, da bi po zgledu njegove neuklonljivosti in edinstvenosti zmogli priti tudi do uresničenja besed »on mora rasti, jaz pa se manjšati«.

ponedeljek, 11. junij 2012

Kje si?

Problem, ki ga tokratna nedeljska Božja beseda izpostavlja, je dvom v Božjo dobroto. Cilj greha je, da v nas naseli dvom, da je Bog dober. Problem se za nas ljudi velikokrat začne, kot izpostavlja 2. berilo že tedaj, ko se absolutizira to, kar se vidi, a je le začasno in se pozabi na to, kar se ne vidi in je večno. Zaupati v to kar se ne vidi – lahko bi rekli tudi, kar se ne občuti, kar se ne zaznava (tudi z razumom), je vera. Ko Bog močno poseže v naše življenje običajno tudi s tem, kar se ne vidi nimamo težav in nam je vse jasno, vendar se lahko pogled na celotno sliko prav hitro spremeni. Dovolj je že kakšno razočaranje in že lahko postanemo črnogledi. Problem je, ko »naša trenutna stiska«, kot jo imenuje Pavel, preko greha nezaupanja, postane neznosna sedanjost, ki ji ni videti konca. Začelo se je že pri Adamu in Evi v raju. Skušnjava je še danes vedno znova ista. Vsi čutimo, kako nam danes zmanjkuje časa za molitev, za pogovor z družinskimi člani in prijatelji, za prosti čas... Začne pa se vse pri majhni domnevi – dvomu, da morda Bog res ne ponuja vsega in da si moram še sam kaj vzeti, kar mi paše, ali se mi zdi koristno. Ves cilj skušnjave je samo osamitev človeka. Da dela, kot da ni Boga, ali pa kot da Boga ravno pretirano ne zanima naše življenje. In ko se to zgodi počasi začne umirat na obroke (kot če bi kateremu koli živemu bitju vzeli hrano) in se mu začne vse po vrsti rušiti. Začuti, kako izgublja svoje najbližje, kako jih v svojem nabitem urniku, ki mu obljublja, da bo nekoč ušel vsemu skupaj in si našel srečo, niti več dobro ne pozna, potem začne izgubljati stik s seboj, s svojimi željami in nazadnje izgubi ves smisel. Toda Bog tako kot Adama in Evo v rajskem vrtu, po grehu išče tudi nas in nas sprašuje: »Kje si?« To je veliko več kot le vprašanje po lokaciji. Vsak od nas ga lahko danes zasliši. Še posebej pa je to vprašanje zadonelo s prihodom njegovega Sina Jezusa. In kot nam sporoča tudi praznik, ki smo ga pretekli teden praznovali, to vprašanje odmeva vsakič, ko ga duhovnik v posvetilni molitvi prikliče pod podobo kruha in vina. Ni mi potrebno kot Adamu hiteti z razlagami, zakaj sem se znašel nag in se skril. Tudi ni potrebno krivdo iskati pri takšnih in drugačnih "Evah". V tihi skrivnosti obhajila mu lahko odgovorim na Njegov "Kje si?"

nedelja, 3. junij 2012

Sveta Trojica

Danes se še posebej spominjamo, da naš Stvarnik, naš Bog ni nek osamljeni osebek daleč od nas in našega življenja, tudi ni kot dobrota, zgolj enakovredno nasprotje zla. On je edini, ki resnično je in vse drugo, kar je, kar biva, biva iz njega in zaradi njega. In On, ki mu pravimo Bog je troedini Bog. Je ljubezen sama, ker je to odnos s katerim so povezane te tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh tako močna, da so ene Božje narave in tako eno, da jih ne moremo ločiti ene od druge, ko razmišljamo o njihovih delih. Ko govori Sin – Jezus, po njem govori Bog Oče in ko deluje Sveti Duh, je to Duh, ki ga hkrati z nebeškim Očetom pošilja tudi Božji Sin, Jezus. – lahko pri maši to lepo vidimo. Boga Očeta vsakič prosimo, da pošlje svojega Duha, da bo kruh in vino spremenil v telo in kri Božjega Sina. In ta ljubezen, ki kipi, ustvarja v popolni svobodi vse stvarstvo. V popolni svobodi, ker ni nobenega osebnega interesa v tem. Bog ne potrebuje stvarstva za svojo hvalo, ne potrebuje ga za kakšen boj proti zlu, ali kaj podobnega. Vse dela preprosto iz svojega »viška«, če hočemo ta izraz. On ima »viška« časa, energije, ljubezni, moči, pozornosti,… vse to in še mnogo drugega najprej te Tri Osebe dajejo v neskončnih merah druga drugi, potem pa v to srečo obdarjenosti vključujejo še vse stvarstvo. Vse kar je, je deležno te obdarjenosti, je dar in česar ni, ni deležno oz. še ni bilo deležno te stvariteljske moči. In v tem tiči tudi skrivnost zla, ki je nič drugega, kot le umanjkanje dobrega, kot pravi tudi sv. Avguštin - je umanjkanje Boga in s tem njegovega stvarjenja – je praktično »nič« oz. strah pred »ničem«. In ta Bog je poslal svojega Sina, eno od teh treh Oseb, na zemljo v podobo človeka, da bi nam še bolj pokazal Božjo ljubezen do svojega stvarstva in do nas ljudi, tako, da je želel, da tudi mi tako, kot on sam, njegovega Očeta, kličemo Oče in skupaj z Jezusom postanemo njegovi sinovi in hčere. Ker pa so ga naši grehi pribili na križ in je njegova pot preko trpljenja peljala nazaj k Očetu, samo ta pot pelje k Njemu tudi nas (moramo na nek način postati deležni njegove »usode«). Tako nam je razodel tudi sv. Pavel v pismu Rimljanom: »sodediči smo s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.« Smisel naših odnosov in življenja je namreč v tem, da na zemlji čim bolj posnemamo skrivnost Svete Trojice, da bi bila potem tudi naša dokončna združitev z Bogom samo še nekakšno logično nadaljevanje in dovršitev tega, kar živimo že sedaj na zemlji. Zato so tudi vice (kot jih imenujemo) kot nek dodatni pripravljalni tečaj (katerega dolžina je odvisna od predhodnih osnov, osvojenih v tem življenju). Na nas je torej sedaj predvsem to, da se, v zaupanju v Boga, da nas ne bo preizkusil čez mero, ne ustrašimo trpljenja, da se odpremo Božjemu Duhu, ki nas napolnjuje s svobodo, se z njegovo pomočjo upremo grehu in se skozi križ, ki ga ima vsakdo od nas, oklenemo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, ki nam je tudi v današnjem evangeliju obljubil dvoje: - da ima oblast v nebesih in na zemlji in - da bo z nami vse dni do konca sveta. Prosimo ga, naj nam neprenehoma pošilja svojega Duha in nas z njim vključuje v neskončno ljubezen Svete Trojice.

četrtek, 31. maj 2012

binkošti

Kaj vse prejemamo po Svetem Duhu, se v veliki meri niti ne zavedamo. Prvo berilo je prikazalo predvsem tiste sadove, ki so bili navzven najbolj vidni. Apostol Pavel (2. berilo) pa je nekaj let potem pokazal, kako so pri delovanju Svetega Duha še bolj pomembni notranji sadovi: ljubezen, mir, veselje, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost... In gotovo je to vprašanje tudi za nas danes pomembneje kot sámo govorjenje različnih jezikov in oznanjevanje na javnih mestih. Začne se že pri sami molitvi, ki je zlagana če ni izraz Duha in Resnice. Gotovo imamo vsi izkušnjo, kako se znajdemo v molitvi kot barka v brezvetrju – kot da se nikamor nič ne premakne. Takrat je nevarnost, da nas prevzame malodušje, češ saj je vseeno. Še večja nevarnost pa tiči v naši samovolji. Pa ne gre toliko za to, da bi odkrito dvomili v moč molitve. Ko Bog preizkuša našo potrpežljivost, ali pa preprosto želi odpreti vrata do določenega problema drugje, kot si mi predstavljamo, mi velikokrat Bogu samo namišljeno izročimo molitev, brez posebne vere, da se bo to res zgodilo in potem gremo in delamo, kot da določene dejavnosti oz. skrbi Bogu sploh nismo izročili. Podobni tistim mrtvim kostem iz knjige preroka Ezekiela postanemo, ko izpolnjujemo obveznosti iz minute v minuto, iz ure v uro, iz dneva v dan. Ko imamo pogled uprt v tla, samo nekaj korakov naprej. »Dela mesa« kot Pavel imenuje tovrstna dela, pa nam dajejo tudi lažne odgovore na naša globoka hrepenenja – češ da je ta »začasnost« edina resničnost. Toda Duh resnice nas nasprotno vsakokrat, ko se mu odpremo in mu pustimo, da v nas deluje, uči resnice, ker izhaja iz Boga Očeta in Sina in nas uvaja v vso resnico. Če ni sadov Duha, ki jih omenja apostol Pavel: »mir, veselje, potrpežljivost«, potem je potrebno pot, ki jo hodimo znova prevetriti in preveriti, kje se skriva strah in zapora, ki darove Svetega Duha v nas slabi in zavira ali celo zamrzne. Zato še kako tudi mi danes potrebujemo Binkošti. Sveti Duh je tisti, ki lahko posvečuje naše življenje in s tem naše dejavnosti. Ni potrebno, da spremenimo svoj delavnik, potrebno je le, da dobi naše početje svoj pomen, svojo globljo vrednost v luči večnosti, v luči graditve Božjega kraljestva med nami ljudmi in tega duha, lahko vlije samo Sveti Duh. V zvezi s Binkoštmi in problemi glede molitve, ki sem jih omenil zgoraj, pa bi poudaril še dvoje: - 50 dni so učenci pričakovali Sv. Duha. Samo pomislimo, koliko časa je letos že minilo od velike noči in kaj vse smo v tem času naredili. Toliko časa so apostoli čakali po vstajenju, da bodo prejeli Duha, ki jim bo pokazal kaj in kako naprej. Podobno je tudi sv. Frančišek, ko se je odločal, ali naj gre oznanjat Jezusov evangelij, ali naj se raje posveti molitvi, odločitev sprejemal veliko časa in v raznih samostanih prosil naj molijo za njegovo pravo odločitev. S tem se je izognil dvomom, ki nikoli niso sad Svetega Duha. - druga stvar pa se skriva v poročilu o tem, kako so se v tem času po veliki noči apostoli zbirali skupaj z Marijo v templju k molitvi. V tem tednu smo obhajali praznik Marije, pomočnice kristjanov. Cerkev se vedno zbira okrog Marije že na začetku so jo apostoli takoj vzeli za svojo mater in z njo pričakovali Svetega Duha. In to dvoje ČAKANJE in MOLITEV Z MARIJO je nato Sv. Duh napolnil in povzdignil v novo kvaliteto. To dvoje bi lahko primerjal dvokrilnim vratom, ki jih imajo skoraj vse cerkve. Ko je kakšen praznik, jih ponavadi vedno odpremo na stežaj. Tudi v našem življenju ta vrata čakajo, da jih odpremo. Ne pustimo Boga samo skozi stranska vrata, ali celo samo skozi zakristijo. Odprimo mu dvokrilna vhodna vrata čakanja/potrpežljivosti in molitve z Marijo. In Sveti Duh bo prišel ter nas napolnil s pravimi besedami ter pravo držo pred Bogom, saj nam edino On lahko navdihne pravo molitev, ki povzdigne in napolni prej omenjeno pripravljenost, že apostol Pavel je namreč rekel: »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« Tako bo naše življenje v tem zaupanju, samo postalo molitev in hvalnica, kljub raznim slabostim, ki jih imamo. Pridi, Sveti Duh!

nedelja, 29. april 2012

Najprej ovca, potem pastir

Božja beseda nas danes najprej zbode z besedami, da razen Jezusa Kristusa Nazarečana, pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se rešili. Na podlagi tega Jezus v evangeliju lepo zgradi svojo vlogo pastirja, kot edinega, ki je dober že sam po sebi, vsi drugi pa so lahko poklicani za pastirje le v toliko, kolikor jih on za to pokliče in v kolikor odsevajo njegovo podobo. Danes se torej znova srečujemo z likom dobrega pastirja. Predvsem dve napetosti oz. odnosa nam skuša predstaviti ta lik. Napetost med vlogama pastirja in ovce ter napetost med pastirjem in najemnikom. Če je torej vera v Jezusa Kristusa edini certifikat pred Bogom, če je le v tej veri rešenje in večno življenje, potem mi kristjani pred tem Pastirjem ne moremo igrati nobene druge vloge, kot vlogo ovce, še posebej, če gre za pastirja, ki je dober, ki da življenje za svoje ovce in jih vodi na najbolj sočne pašnike, kjer daje v jed celo sam sebe, da bi bili deležni njegovega božanskega življenja. Že samo ta podatek, da smo kot njegove ovce, ki mu sledijo, vedno bolj deležni njegovega božanstva, če mu seveda sledimo na njegovo pašo – ki je paša njegovega telesa in krvi, pa hkrati tudi nas, njegove ovce, dela pastirje. Pa ne gre tu samo za direktno, po Svetem Duhu v Cerkvi izbrane ljudi – papeža, škofe in tiste, ki jih oni posvečujejo: duhovnike, redovnike, … Skoraj vsak človek, pride kdaj pred izziv, da je sam drugim pastir. Imamo tudi veliko takih služb: učitelji, vzgojitelji, kateheti, trenerji, razni inštruktorji, tudi razne druge družbene voditeljske vloge so tukaj in ne nazadnje je tu tudi starševska vloga. Sedaj se nam torej postavlja pred oči še druga napetost: napetost med najemnikom in pastirjem. Ta napetost pa se v nas zopet bojuje ravno preko prej omenjene sposobnosti, postajati ovca v odnosu do Jezusa, prvega pastirja. Vsi taki ali drugačni pastirji smo tudi danes poklicani, da človeka, ki potrebuje pomoč, najprej sami opazimo in mu po svojih močeh damo, kar potrebuje, nato pa razodenemo, da smo le »podaljšana roka« ali kot beremo v evangeliju po Luku »nekoristni služabniki«. V svetu, ki nam narekuje, naj bomo delavni in uspešni, velikokrat postavljamo sebe v ospredje in čisto podzavestno sami sebe pohvalimo, kaj vse in kako dobro smo naredili ali pa si vsaj želimo te pohvale. Tudi najemniku je seveda mar za ovce, pomembno mu je, koliko jih je in koliko bodo dale od sebe. Tudi zavzel se bo zanje, dokler se mu splača, dokler ni v nevarnosti on sam in njegovo dobro ime. Toda to držo je Bog kaznoval že pri kralju Davidu. Ko se je nekoč sprehajal po dvoru v času miru, ko je njegovo kraljestvo cvetelo, je dal prešteti vse prebivalce Jeruzalema in vso vojsko. Sveto pismo ob tem pravi: »Potem, ko je preštel ljudstvo, je Davidu bilo srce.« Hotel je številke, hotel je človeško gotovost, kar pa je tudi sam potem spoznal za greh in sprejel kazen za to. Tudi vsaka pastirska vloga (tudi ko smo enkrat za to vlogo poklicani, ko si je nismo sami izbrali) se lahko sprevrže v t.i. najemniško vlogo. Saj ne gre samo zato, da bi se rad na račun tistih, ki so mi dani, okoristil. Včasih gre lahko že za pretirano skrb, ali bo neka stvar, nek projekt, ki ga zaupani mi ljudje izvajajo, uspel in zaradi tega zanemarimo ljudi, osebe. Lahko tudi med tistimi, ki jih imamo radi preveč skrbimo za ugled, kako bomo kot skupnost delovali navzven, ker nas skrbi, kaj bodo ljudje o nas rekli. Pastir pa je tisti, ki ljubi. Ljubezen nikoli ne tehta in ne preračunava. Tako kot tudi Jezus ni. Ne boj se mala čreda, je nekoč dejal in ni se ustrašil tudi tega, da ga bodo vsi zapustili. Ljubezen ima namreč vedno zadnjo besedo, pa čeprav ni vsiljiva in se jo zlahka pohodi.

nedelja, 22. april 2012

Kaj ste preplašeni?

Res je, Jezus. Kaj smo preplašeni in kaj se nam v srcu oglašajo dvomi? Kako nekaj velikega je biti kristjan! Večkrat se vprašam: "Ma kaj me sploh vznemirjajo te bežne stvari, te obveznosti, ta vsakdan?" Saj imam vendar njega, ki mi pravi: "Nasloni se name!", "Vzemi moj jarem nase... moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." Sprašujem se, kaj me še ovira, da se zares ne morem od srca sprostiti in reči: "Hvala Bogu, rešen sem. Sem kot ptička na veji." Zakaj se vendar kristjani, ki (morda se nam tako samo zdi) nesporno verujemo v Jezusovo vstajenje in posledično tudi v naše vstajenje, sedaj v tem trenutku ne morem iz srca razveseliti, se vzradostiti tega trenutka. Opažam, da je tudi pri nas veliko tistega "veselja", ko se veseliš, da bo neke stvari konec, da bo šla mimo in bom potem lažje zadihal. Velikokrat se razveselim kakšnega srečanja v bližnji prihodnosti, kakšnega dopusta ali preprosto prostega dneva. Kaj pa sedaj? Ali podpišem, če mi nekdo ponudi pogodbo, da bi ta trenutek sedaj trajal večno? Če tega ne morem, če ne sprejmem tega trenutka (ne zaradi tega v kar se bo ta trud spremenil, ne zaradi sadov, ki jih od tega trenutka pričakujem, pač pa čisto zaradi njega samega) z vsemi težavami, ki jih ima in vsemi drugimi lastnostmi, potem je čas, da si pozorno še enkrat preberemo današnje 2. berilo, še posebej vrstico, ki po mojem še posebej "štrli" ven. Kdor pravi: ›Poznam ga‹, pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. Iz tega sledi: Katere so "njegove zapovedi"? Ena je: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega, kakor samega sebe. Rekel bi, da je naš trenutek izgubljen ravno zaradi nezmožnosti živeti to zapoved. Pa nikar se sedaj ne obrnimo stran, če nam ne uspeva. Sprejmimo njegove besede: "Mir vam bodi"

nedelja, 8. april 2012

Kakor pride dež...

V letošnjem postnem času smo se precej ozirali v nebo in se spraševali, kdaj bo padlo kaj dežja. »Sicer bo suša«, smo se naglas zavedali.
Zanimivo je, kako Bog uporabi tudi naravne pojave za to, da v nas prebudi občutek za čakanje, za potrpežljivost.
Prerok Izaija prav v tem smislu pravi: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha«
V adventu pa smo prav tako molili: »Rosite nebesa od zgoraj in oblaki dežite Pravičnega.«

Sedaj, preko velikega petka in velike noči smo prejeli ravno to rast, to odrešenje, ki si ga sami ne moremo nikoli dati, tako kot tudi zemlja ne more dati druge vode, kot tisto, ki jo prej dobi iz neba.
Zgovorna pa je tudi podoba groba, ki je omenjen v vseh poročilih o Jezusovem vstajenju.
Voda ne ostane na strehah, pa če so še tako lepe in tudi na lepih marmornatih ali granitih skalah odteče, dokler ne najde zemlje, da jo ta vpije.
Zemlja je tista snov, ki je sestavljena iz razpadajočih in gnijočih stvari.
Tako tudi Jezus najde prostor v grobu, v prostoru, ki ni naša dnevna soba, pač pa je prostor razpadanja in gnitja.
Jožef iz Arimateje je ponudil za Jezusa svoj kamniti grob, mi pa lahko Jezusu ponudimo svoje notranje grobove. Vsak nosi gotovo kaj takega v sebi, morda je to kakšna grešna razvada ali kakšna druga neurejenost, ki nas dela malodušne ali vsaj nezmožne pristnega veselja. To so tisti "prostori" naše duše, ki jih običajno ne kažemo navzven. Vsak se boji drugim pokazati svoje neodrešene (trohneče) stvari, zato si velikokrat tudi postavljamo maske.
Jezus pa je tisto zrno, tista voda, ki naredi, da vzbrsimo ravno takrat, ko ga položimo v svoj "grob".
In naredi, da je težak kamen, s katerim je zagrnjen ta "grob", odvaljen. Lahko si predstavljamo, da s tem Jezus "prelufta" te naše "zadeve" in ne pusti groba razkopanega, pač pa nas ob pogledu na "zložene povoje" prevzema z veseljem in tisto vero, o kateri je evangelist spregovoril, ko je omenil vstop drugega apostola v grob: "In videl je in veroval".
V preprostosti odrešenega "groba" je mogoče verovati, drugače ne.

četrtek, 5. april 2012

veliki četrtek

Evangelist Janez, ki je bil najverjretneje hkrati tudi apostol Janez in torej edini od apostolov, ki je z Jezusom ostal tudi na križevem potu in pod križem, nam zadnjo večerjo pokaže v prav posebni luči.
V ospredje še posebej stopajo besede: »vzljubil je svoje, ki so bili na svetu« in jim »izkazal ljubezen do konca«.

Ko se spominjamo zadnje večerje in jo tudi obhajamo pri vsaki sveti maši, se nam gotovo pred oči zariše neka skupnost, ki skupaj nekaj praznuje – neka skupina ljudi, ki je med seboj tesno povezana. Domača miza tudi nam pomeni nek prostor pristnosti in pripadnosti.
Ni slučaj, da ta trenutek Jezus uporabi za bistveni element, ko tudi po smrti, vstajenju in vnebohodu ostaja navzoč v svoji Cerkvi.

Prav tako tudi niso bili slučaji znamenja oz. čudeži, ki jih je Jezus delal v svojem času oznanjevanja. Z vsem svojim delom je pripravljal teren za svoj zadnji čudež, ki je ostal učencem sprva skrit, a so ga spoznali po Jezusovem vstajenju in tudi mi danes ob njem rečemo »skrivnost vere«.

Že prvi čudež, ki ga je Jezus naredil je bil tako rekoč pri mizi – na svatbi v Kani Galilejski. Spomnimo se, kako je Jezus ogromno količino vode skrivnostno, v trenutku in v tišini, brez kakšnih posebnih zvočnih in svetlobnih efektov, spremenil v vino.
Prav tako se lahko spomnimo tudi čudežne pomnožitve kruha. Tam sicer ni bilo mize, ker so bili na prostem, a prav tako so se zbrali v množici k obedu.
Spet je Jezus, v podobnem slogu kot v Kani, ob zahvali svojemu Očetu čudežno pomnožil kruh.

In danes pri zadnji večerji, ko nas spomin na te čudeže spremlja, nam Jezus pravi: »Vzemite in jejte, to je moje telo, …Vzemite in pijte, to je moja kri«. Ni razloga, da mu ne bi verjeli in sledili.

Tako nas Jezus od zadnje večerje naprej vabi k mizi njegovega telesa in krvi.
In tudi mi, kot apostoli, potrebujemo to skupnost, to mizo, saj potem sledi vselej tudi to, da od mize vstanemo. In po izkušnji »biti skupaj« in »biti z Njim« sledi samota vrta Getsemani ter Kalvarije – tudi za nas, za vsakega.
Čeprav smo še vedno obdani z ljudmi, ki nas imajo radi in za nas tudi molijo, smo na križevem potu vseeno sami, sami pred Bogom. Vsak mora izboriti svoj križev pot.

Seveda nas skozi kalvarijo vedno čaka tudi vstajenje, kot nam je Jezus obljubil. V tem upanju zmagujemo.
Današnji dan pa nas še posebej spodbuja predvsem k temu, da se pred tem bojem, pred to samoto preizkušenj okrepimo z Božjo hrano, z Jezusovim telesom in krvjo.
Če so nekoč v Egiptovski sužnosti namazali vrata s krvjo jagnjeta, da je šla morilna šiba mimo njih, smo danes povabljeni, da svoja srca pomažemo s krvjo in telesom novega Jagnjeta – Jezusa, da se izognemo morilni šibi greha, šibi nesvobode.

Naj pride torej Gospod tudi danes pri tej daritvi na oltar pod podobo kruha in vina ter nas po njegovem prejemu pri obhajilu ozdravi ter naredi svobodne za služenje svojim bližnjim po Njegovem zgledu.

nedelja, 1. april 2012

Ne boj se, sionska hči!

Tako nam pravi današnji evangeljski odlomek ob kraljevskem prihodu Jezusa v Jeruzalem.
Tudi mi mu vzklikamo "Hozana, Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu" pri vsaki sveti maši.
Tako zelo potrebujemo ta Njegov "prihod"! Prav v teh dneh ko se po naših župnijah obhaja "praznik usmiljenja" (sv. spoved) mi vedno bolj v zavest prihaja ta vzklik.
Koliko raznih pričakovanj nosimo v sebi: do sebe, do drugih, drugih do nas,... Čutimo, kakšni bi radi bili, kakšni bi radi postali, a hkrati čutimo svojo nemoč. Radi bi naredili korak naprej, a se nam zdi, da stopicamo na istem mestu, da se nam grehi vedno znova ponavljamo in zdi se nam, da izgubljamo energijo in motivacijo, da bi sploh še znova začeli.
Drug na drugega se jezimo, ker si želimo, da bi bili prazniki odlično izpeljani (tako kot lepo izgleda družina v kakšni reklami za nov avto ali za mačjo hrano) pa prav nič ne kaže na to. Želimo si, da bi bili skupaj, kot da se včeraj ni nič zgodilo in kot da nas jutri ne čaka kup obveznosti.

Jezus pa nas na veliki petek gleda s križa. Gol (brez mačje hrane, brez novega pralnega praška in brez novega avtomobila z rekordno nizko porabo), pribit - negiben (brez skrbi, kakšen opravek ga še čaka, ker se itak ne more premakniti in brez "jutri"). Pa ne išče pri nas sočutja, da bi mu rekli: "O, ubogi, kako je moral trpeti", Išče naš pogled in nam pravi: "Daj še sebe sem zraven mene, daj mi svojo težo. Bova šla skozi kalvarijo. Se vidiva v raju."
Hoče, da sprejmemo njegovo usmiljenje.
In hoče, da sem tudi jaz z njegovim pogledom usmiljen do sebe in do svojega bližnjega.

nedelja, 11. marec 2012

"Gorečnost za tvojo hišo me použiva"

Med praznikom pashe, ko je bil Jezus v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Tako zaključuje evangelist danes pripoved o tem, kako je Jezus "očistil" tempelj.
Gotovo ne po naključju. Ti ljudje so morda začutili tudi, kako se ta Jezusov izgon tistega, kar ne sodi v tempelj povezuje z njihovim življenjem.
Če je Jezus govoril o svojem telesu kot templju, ki ga bo prenovil, so v to zaobjeta tudi naša telesa, tudi naša življenja.
Tako kot je ljubosumen na tempelj, "hišo njegovega Očeta", tako močno se zavzema tudi za nas, ki smo ustvarjeni po Božji podobi in zato, da bi bili svetišča Svetega Duha.
Vse tisto, kar ne spada k nam, kar nas razdvaja in vznemirja, kot je vznemirjal kraval na "tržnici" odstranja in nam podarja svoj mir.

nedelja, 26. februar 2012

ogledalo ljubezni

Jezus nas danes vabi, da stopimo z njim za 40 dni v puščavo.
To seveda ni le "čas zase", ampak predvsem "čas s seboj"
Takrat nas sicer obkrožajo "zveri", toda tudi angeli nas krepčajo. Če vzamemo post zares nam bo gotovo za vsako preizkušnjo Bog dal tudi potrebne milosti, da jo bomo prestali. Seveda pa se mora vedno na nek način zgoditi tudi "vesolni potom" - umreti mora staro in se roditi novo.

Bog, ki nas kliče k sebi v puščavo pa nam ne postavlja pred nos ogledala zato, da bi v njem uzrli svojo podobo, ki je ranjena od greha, ne želi, da bi ostali ranjeni, temveč želi, da bi v ogledalu videli podobo, ki nam jo je On pripravil, da bi se nad njo znova navdušili in z novimi močmi krenili naprej.

Kot je dejal že sv. Avguštin: »Naše življenje je vaja v hrepenenju. Toliko bolj bo učinkovita ta vaja v hrepenenju, kolikor bolj bomo trgali iz srca posvetna hrepenenja. Nekoč sem že rekel, da se je treba najprej izprazniti, če se hočemo napolniti. Poln dobrega moraš postati, zato moraš srce očistiti zla.
Predstavljaj si, da te hoče Bog napolniti z medom. Če si poln kisa, kam boš dal med? Izlij, kar je v posodi, in jo očisti. Očisti jo, četudi še tako težko, čeprav moraš drgniti, da bo lahko sprejela vase kaj drugega.«

Zato povabimo znova v svoje življenje Svetega Duha in mu pustimo, da nas tako kot Jezusa odvede v puščavo. Bolje, da nas s svojimi teminami, svojimi "demoni" sooči On, ki nas bo tudi rešil in izpeljal iz tega boja kot zmagovalce, kot da bi se temu boju izognili.
Saj nas te sence, ki se nabirajo v nas, sicer lahko prehitijo po desni in nas v življenju presenetile ravno takrat, ko si tega najmanj želimo.

Zaupajmo našemu Odrešeniku. Že tolikokrat je pokazal svojo moč in svojo dobroto v našem življenju. Naj bo tudi tokrat zdravnik naših duš.

nedelja, 5. februar 2012

Kaj je sedaj na vrsti?

Božja beseda se danes loteva problema človekove krhkosti, ki se na posebej občuten način izraža z boleznijo. S tistim stanjem torej, v katerem človek čuti svojo slabotnost, svojo odvisnost od drugih, ko mu zmanjkuje moči in volje, ko se pogled v prihodnost zamegli.
Poleg tega pa nam ponuja tudi razmislek o našem času na zemlji oz. bolj natančno o našem delavniku, o našem dnevu. In predvsem ta vidik bi rad danes nekoliko osvetlil.
Na eni strani nas Job ne le opominja na bolezen in na to, kako težak je lahko njen križ, ampak lahko to njegovo primerjavo razumemo tudi v povezavi z našimi dnevi, kadar jih zapravimo. Pravi: »Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček, minevajo brez upanja… Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar komaj pričakujem večer, se naveličan premetavam do mraka.« In na drugi strani imamo evangelij, ki prav tako na nek način predstavlja enoto dneva, Jezusov dan – Od oznanjevanja in ozdravljenj pa do počitka in ne nazadnje molitve.

Kako pomembno je ločiti posamezne dele dneva in najti čas tudi za molitev, so že davno odkrili tudi redovniki s sv. Benediktom na čelu, ki je postavil za svoje redovne brate enostavno pravilo glede delitve dneva: 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur molitve. To pravilo pri njih funkcionira sedaj že blizu 1500 let in vzdržuje tako njihov red, kot tudi redovnike same.
Posebno sporočilo v evangeliju je Jezusova jutranja molitev. Čeprav zanj velja, kot je tudi sam rekel: »neprenehoma molite…« in hkrati, kot je zapisal Pavel: »Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.«, čeprav mu je torej že delo samo, vse ozdravljanje in oznanjevanje ena sama hvalnica Bogu in je bil kot Božji Sin verjetno tudi v mislih nenehno v stiku z Bogom Očetom, si je še vedno poiskal čas, ko ni počel nič drugega kot se pogovarjal z Njim in ga pri tem ni nihče motil.
In še eno zanimivost nam ponudi današnji evangelij. Po molitvi, ko so učenci prišli k Jezusu je sledila sprememba načrta. Sprememba kraja in delovanja. Odločitev, da mora še v druge kraje, pa čeprav ga je že čakala množica ljudi, da jih ozdravi, - to odločitev, da bo tam oznanjal, pa je komentiral z besedami »kajti za to sem prišel.« - v teh zadnjih besedah se skriva tudi globlji pomen molitve.
Z njo pridemo tudi bolj v stik s samim seboj. V pogovoru z Bogom in v spoznavanju Njega vedno bolj spoznavam tudi sebe in vedno bolj spoznavam tudi vrednost in mesto mojih odločitev in moje poti.

Evangelist torej predstavlja, kako tudi Jezus po molitvi krene naprej in drugače.
Zato jo tudi mi tako močno potrebujemo. Potrebujemo, kot je že sv. Benedikt poudaril, tako delo, tako akcijo, kot tudi molitev, kontemplacijo, ko se prejšnja akcija mora nekam pripeti, nekam usesti in hkrati, da najdemo smisel in pot za novo akcijo. Da ne izvisi vse skupaj nekje v zraku.
Nismo poklicani niti samo za eno, niti samo za drugo. Če se preveč osredotočimo samo na molitev, potem se lahko oddaljimo od svojega poslanstva, da smo Božji sodelavci pri njegovem stvariteljskem načrtu in kot bi rekel Jezus, »kdor ne gradi, podira«.
Spet na drugi strani pa obstaja, za nas danes gotovo večja nevarnost, kot opozarja tudi Job, da brez molitve, brez Boga, vsa akcija ostane prazna in nesmiselna. Brez nje se vsak dan začne nekje v zraku in se prav tako tudi konča, kot brez repa in glave. Saj smo gotovo že vsi kdaj doživeli ta občutek, ko smo pozabili na molitev, kako na koncu dneva ostanemo praznih rok, ko želimo obrati sadove.

Zato nam priložnost ponuja tudi današnja sveta maša, da po zgledu Jezusa ter predvsem z njegovo pomočjo izročimo naš čas v Božje roke, da ne bomo delali vseh stvari na enkrat, temveč vsako stvar ob svojem času in ji bomo namenili toliko časa ter pozornosti, kot ji pripada, da se bomo skupaj z Njim, ki je edini Stvarnik in tisti, ki daje rast semenom našega napora, iskreno veselili vseh naših sadov in jih z veseljem delili tudi z drugimi.

nedelja, 22. januar 2012

Iz čolna

Ko je Jezus poklical prve učence, jih je srečal v njihovem vsakdanjem delu. Simona in Andreja je našel in poklical pri ribolovu.
Zebedejeva sinova pa sta popravljala mreže, ko ju je Jezus poklical.
Ta dva dogodka nam govorita tudi simbolično. Prva dva apostola pri vsakdanjih opravilih, druga apostola pa sta pripravljala mreže. Lahko bi rekli, da sta iskala rešitev, kako narediti korak naprej, za boljši ulov.

Kako si vedno želimo nekaj novega! Želimo popravljati, izboljševati svoje stanje, svoje stvari, da bi dobro funkcionirale. Sledimo zadnjim trendom, da bi si poenostavili življenje, da bi naredili korak naprej. Toda materialne stvari in zunanji blišč nas nazadnje vedno pusti prazne in še vedno lačne neke globoke spremembe.

In v tem vsakodnevnem opravilu, trudu za boljše življenje Jezus sreča svoje bodoče učence. Jezus sreča v istem hitenju tudi nas. In ne da bi nam dal eno roko, da bi bile »mreže« prej končane. Ne. On povabi, da jih pustim in se odpravim za njim.
»Vstani, pojdi…!« so besede, ki jih je slišal tudi prerok Jona.
Vstati iz svojega čolna in iti za njim. Čoln – kot tisto sredstvo, kjer se ribič počuti varnega in domačega, čeprav je majhen in se ga da z lahkoto potopiti. In kot tisti prostor, ki je zaključen s plankami iz vseh strani – ga nihče ne ogroža.

Seveda nismo vsi apostoli in preroki, toda Bog podobno kliče tudi nas. Če se ne premaknem, če ne pustim nekih stvari, ki me oklepajo in poskusim novih, če ne znam izstopiti iz svojega majhnega čolna in iti za njim, začnem stagnirati. Stare navade postanejo na meni kot blatni kalup, ki potem, ko se strdi ne pusti več gibanja. Ta oklep pa postaja vedno večji in vedno trši. In v tem stanju, ko se z mano kljub neštetim materialnim dodatkom in dogodkom ne zgodi nič posebno novega, mi počasi začne iti vse na živce. Pri tem pa za svoje stanje krivim druge.

Zato nas danes Jezus vabi: »Vstani, pojdi…« Pa ni potrebno iti daleč. Kot vemo, Jezus ni peljal apostole takoj proč od svojega doma. Še vedno so večino časa preživeli okrog Galilejskega jezera. Tudi nam ni potrebno iti na severni tečaj, ali na samotni otok, da bi sledili temu klicu, pač pa je pomembno le prisluhniti tihemu Božjemu šepetu.
In če je naše vprašanje še vedno »Kam?«, »Kaj sledi?«, nam Janez Krstnik dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Spreobrnjenje, vrnitev k Bogu v priznanju svojih napak in grehov, je bistvena sestavina tudi naše poti do edinosti kristjanov. Ko obhajamo molitveno osmino za edinost kristjanov, nam blaženi Janez Pavel II. v svoji ekumenski okrožnici, pravi: »Katoliška Cerkev mora vstopiti v »dialog spreobrnjenja«, ki je temelj ekumenskega dialoga. Takšen dialog se odvija pred obličjem Boga. Pri njem mora vsakdo poiskati lastne krivičnosti, priznati svoje krivde in se izročiti v roke Jezusa Kristusa. Postaviti se pred Boga – samo to je trden temelj spreobrnjenja.

Predvsem pa je pri tej poti zavedamo ene stvari, ki so se je tudi apostoli, ki so vse zapustili, ko so šli za Jezusom, morali naučiti. Namreč tisti odgovor Abrahama svojemu sinu Izaku, ko ga je peljal proti gori, kjer želel Bog, da mu daruje svojega sina. Na Izakovo vprašanje »oče, kje pa je žrtveno jagnje«, je Abraham odgovoril: »Gospod bo poskrbel!«
Tudi nas naj, kot veselo sporočilo skozi to nedeljo in teden, ki je pred nami, spremlja to geslo: Gospod bo poskrbel.

nedelja, 8. januar 2012

Poslušajte me in jejte dobro

V današnji Božji besedi lahko začutimo prijeten ton. Vsaka vrstica nas na svoj način posebej vabi, da se damo najti Bogu, kot tiste, h katerim se je Bog spustil, se nam približal, in nam ponuja svojo polnost, svojo sočno jed.
Ne želi, da bi nihče od nas životaril, ampak vsak, čeprav še vedno tudi s svojimi življenjskimi križi, v polnosti zaživel.

Kljub vsemu pa še vedno prvo berilo predstavlja vrzel med nami in Bogom in nam zastavlja vprašanje: »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?«
Koliko energije in časa porabimo za stvari, ki niso bistvene.
Velikokrat tudi zato, ker nismo čisto prepričani – globoko v sebi, da ima Bog za nas resnično to, kar potrebujemo. Čeprav verjamemo vanj, se mu ne znamo še čisto prepustiti. Še vedno je naša vera prešibka, da bi se mu resnično predali.

Bog pa ne odneha in nas še naprej ljubeznivo vabi: »poslušajte, pridite k meni in bo živela vaša duša – podobno slišimo tudi Jezusa, ki nam še ob neki drugi priložnosti govori: pridite k meni vsi, ki se trudite, in jaz vas bom poživil;

Potrebujemo Boga, ker edino »vse, kar je rojeno iz Boga«, premaga svet, kot nam zatrjuje apostol Janez v berilu.
Kdor veruje v Jezusa Kristusa, da je Božji Sin, premaga svet… s tem da njegova pota postanejo drugačna.
»Božja pota so nad našimi« res tako nedosegljiva, tako visoko, kot je nebo visoko nad zemljo, toda ni se nam potrebno vzpenjati, ker Bog prihaja med nas, zato resnično njegova pota lahko postanejo naša, tako preko zakramenta sv. krsta, ki je danes v povezavi z Jezusovim krstom v Jordanu in z besedami o »rojstvu iz Boga«, najbolj izpostavljen, kot tudi drugih znamenj njegove prisotnosti v našem življenju.
Ne nazadnje je tudi ta evharistična daritev priložnost za skrivnostno zamenjavo. Mi na oltar odložimo sebe in se zaupamo Bogu, on pa se nam da sam celo v jed.
V tem je velika skrivnost, a hkrati velika priložnost, da v svoje življenje sprejmemo Jezusa Kristusa in da njegova pot postane naša, s tem pa postane naše tudi veselje ob Očetovih besedah:
»Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.«

Naj bo torej spomin na Jezusov krst v Jordanu priložnost, da znova iskreno obudimo v svojih mislih vero, obnovimo podobo Božjega otroka, ki smo jo še posebej prejeli pri krstu in skupaj z Jezusom na Božje besede veselja odgovorimo z besedo »OČE«.

četrtek, 5. januar 2012

Odprli so svoje zaklade

Glede poročila o današnjem obisku treh modrih pri Jezusu, Mariji in Jožefu obstaja veliko močne simbolike. Vsak delček osvetli pomen Jezusovega rojstva na svoj način.
Veliko je vzporednic s pomočjo katerih v modrih lahko vedno znova zaznamo tudi svojo zgodbo.
Prvi poudarek je gotovo že ta, da gre pri tem obisku v prvem planu za prvo srečanje z Jezusom iz strani nekoga, ki ni Jud. Takšno srečanje z novorojenim Jezusom, naj bi bilo tudi naše – moje in tvoje.
In pri tem poročilu lahko opazimo marsikatero zanimivo podrobnost. Tokrat sem bil pozoren predvsem na naslednje:
- »… Ko pa so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo.«
Prvi korak pri srečanju je torej iskreno VESELJE (iz srca) – kot pri zmagi domače reprezentance na neki pomembni tekmi, ali pri zadetku na loteriji – silno so se razveselili.
- Temu sledi drugi korak: »PADLI SO PREDENJ in ga počastili; in ODPRLI so svoje zaklade…«
Ko odkriješ nekaj zelo dragocenega se skloniš k tisti stvari. Ko je to človek, ki vpliva na tvoje življenje in ga izpolni, ga počastiš in se odpreš. Vsak nosi v sebi zaklad. Veliko raznovrstnih biserov. Tako kot modri smo tudi mi povabljeni, da se pred Jezusom odpremo – da odpremo svoj zaklad – to kar imamo, smo.
- In še tretji korak, ki vsemu temu sledi:
Vrnili so se po DRUGI POTI v svojo deželo. Nazaj gremo drugačni. Vedno pa gremo nazaj, tja od koder izhajamo. Tam je najtežje biti drugačen, izžarevati to drugačnost, to spremenjenost zaradi srečanja z Božjim Sinom.

Pri vračanju nazaj pa mi glede modrih izstopa še en poudarek.
Čeprav so bili znanstveniki in ne neki šarlatani, ki bi si prosto izmišljali, kaj zvezde pravijo, so vseeno modri bili zvezdogledi in astrologi.
Vseeno so iskali globlji pomen gibanja nebesnih teles in povezavo z njihovim življenjem.
Ljudje si želimo gotovosti, želimo vedeti, kakšna bo prihodnost, da bi se nanjo lahko pripravili ali jo celo prikrojili za svoj prav. V tem se skriva skušnjava malikovanja. Tudi zlato tele v puščavi je bilo zato narejeno. Izraelci so hoteli na silo neko gotovost – neko sredstvo, ki bo po eni strani magično in bo center njihovih pogledov, ko bodo zbegani, a hkrati gluho, slepo in predvsem mutasto, da ne bi ugovarjalo njihovi samovolji.
Kolikokrat to doživljamo v naši sredi!
Za vedeževalce danes ni krize, ampak nasprotno, še bolje živijo in še več jih je.
Toda podobno kot zlato tele, nam povedo tisto, kar želimo slišati, ne pa tisto, kar potrebujemo. Pa tudi sicer obstaja veliko malikov (gotovo ima vsak človek vsaj kakšnega majhnega), ki nam zastirajo pogled proti križu.

Tudi modri iz vzhoda so iskali gotovost. Nekaj na kar bi se lahko oprli in na tem gradili svojo prihodnost. Toda po srečanju z Detetom, so odšli nazaj po drugi poti. Njihova gotovost je sedaj ležala v jaslih pred njimi, to so čutili. Nič več niso bili obremenjeni s prihodnostjo. Njihov danes z detetom je postal hkrati tudi včeraj in jutri. Od tod omenjeno »silno veselje«.

Tudi mi smo na tej poti. Naproti nam prihaja Jezus in nas želi spreminjati, da bi bili tudi mi polni tega »silnega veselja«.
Nazaj moramo vedno znova, tako kot so morali modri. Odločitev pa je seveda v tem, ali se vrnemo po isti, uhojeni in preverjeni poti, kjer že čaka jezni Herod, ali pa uberemo drugo pot.
Kakšna je ta druga pot, gotovo najbolje ve vsak zase, prepričan pa sem, da jo Bog vedno ponuja prav vsem, prav vsakemu.

nedelja, 1. januar 2012

Bog rešuje

Marija je v središču današnjega praznovanja.
Čudne besede o angelih in tisto, kar so povedali o njenem sinu, je shranila v svojem srcu in premišljevala.
Veselje angelov in pastirjev, ki so slavili Boga in se v hvaležnosti vrnili na svoje domove jo je navdalo z veliko vprašanji. Toda ni se silila v ospredje. Ob rojstvu in od tedaj naprej je bil vedno v središču njen Sin. Njega so opevali angeli in njega so prišli počastit pastirji, pozneje pa še modri iz vzhoda.
Tudi Jožef je na nek način moral stopiti v stran ob skrivnostnem poimenovanju Marijinega sina.
Namesto, da bi kot glava družine dal sam ime, ki bi pomenilo nadaljevanje njegovega rodu, je po naročilu angela imenoval otroka z imenom Jezus, kar pomeni »Bog rešuje«.
S tem je ne samo priznal, da prekinja nek tok njegove rodbine, pač pa je z njegovim imenovanjem ob obrezi tudi priznal svojo odvisnost od Boga.
Priznal je, da je ta, ki ga pred svetom prikazuje kot svojega potomca, njegov odrešenik. Da ni drugega na svetu, s pomočjo katerega bi se lahko odrešili. Še manj pa, da se lahko sami odrešimo.

Ta vdanost Bogu in njegovim skrivnostnim načrtom je Marijo in Jožefa družila. Skupaj sta, čeprav starša Božjemu Sinu že tedaj v svojem srcu, polna Svetega Duha, klicala Boga »Aba, Oče!« Čutila sta svojo majhnost ob vseh teh skrivnostih in se z otroško predanostjo ozirala proti Bogu.

Ko se tudi mi s hvaležnostjo za Božje varstvo oziramo na preteklo leto, priporočimo njegovemu blagoslovu tudi vse dni prihodnjega leta.
Tudi mi kličimo nad naše bližnje in na vse svoje delo kot Aron na Izraelsko ljudstvo blagoslova.

Naj da Gospod sijati svoje obličje nad nami vsemi in nam podeli mir. In naj v naših odnosih in v naših srcih prebiva Jezus, Bog, ki rešuje.