Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 22. januar 2012

Iz čolna

Ko je Jezus poklical prve učence, jih je srečal v njihovem vsakdanjem delu. Simona in Andreja je našel in poklical pri ribolovu.
Zebedejeva sinova pa sta popravljala mreže, ko ju je Jezus poklical.
Ta dva dogodka nam govorita tudi simbolično. Prva dva apostola pri vsakdanjih opravilih, druga apostola pa sta pripravljala mreže. Lahko bi rekli, da sta iskala rešitev, kako narediti korak naprej, za boljši ulov.

Kako si vedno želimo nekaj novega! Želimo popravljati, izboljševati svoje stanje, svoje stvari, da bi dobro funkcionirale. Sledimo zadnjim trendom, da bi si poenostavili življenje, da bi naredili korak naprej. Toda materialne stvari in zunanji blišč nas nazadnje vedno pusti prazne in še vedno lačne neke globoke spremembe.

In v tem vsakodnevnem opravilu, trudu za boljše življenje Jezus sreča svoje bodoče učence. Jezus sreča v istem hitenju tudi nas. In ne da bi nam dal eno roko, da bi bile »mreže« prej končane. Ne. On povabi, da jih pustim in se odpravim za njim.
»Vstani, pojdi…!« so besede, ki jih je slišal tudi prerok Jona.
Vstati iz svojega čolna in iti za njim. Čoln – kot tisto sredstvo, kjer se ribič počuti varnega in domačega, čeprav je majhen in se ga da z lahkoto potopiti. In kot tisti prostor, ki je zaključen s plankami iz vseh strani – ga nihče ne ogroža.

Seveda nismo vsi apostoli in preroki, toda Bog podobno kliče tudi nas. Če se ne premaknem, če ne pustim nekih stvari, ki me oklepajo in poskusim novih, če ne znam izstopiti iz svojega majhnega čolna in iti za njim, začnem stagnirati. Stare navade postanejo na meni kot blatni kalup, ki potem, ko se strdi ne pusti več gibanja. Ta oklep pa postaja vedno večji in vedno trši. In v tem stanju, ko se z mano kljub neštetim materialnim dodatkom in dogodkom ne zgodi nič posebno novega, mi počasi začne iti vse na živce. Pri tem pa za svoje stanje krivim druge.

Zato nas danes Jezus vabi: »Vstani, pojdi…« Pa ni potrebno iti daleč. Kot vemo, Jezus ni peljal apostole takoj proč od svojega doma. Še vedno so večino časa preživeli okrog Galilejskega jezera. Tudi nam ni potrebno iti na severni tečaj, ali na samotni otok, da bi sledili temu klicu, pač pa je pomembno le prisluhniti tihemu Božjemu šepetu.
In če je naše vprašanje še vedno »Kam?«, »Kaj sledi?«, nam Janez Krstnik dodaja: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Spreobrnjenje, vrnitev k Bogu v priznanju svojih napak in grehov, je bistvena sestavina tudi naše poti do edinosti kristjanov. Ko obhajamo molitveno osmino za edinost kristjanov, nam blaženi Janez Pavel II. v svoji ekumenski okrožnici, pravi: »Katoliška Cerkev mora vstopiti v »dialog spreobrnjenja«, ki je temelj ekumenskega dialoga. Takšen dialog se odvija pred obličjem Boga. Pri njem mora vsakdo poiskati lastne krivičnosti, priznati svoje krivde in se izročiti v roke Jezusa Kristusa. Postaviti se pred Boga – samo to je trden temelj spreobrnjenja.

Predvsem pa je pri tej poti zavedamo ene stvari, ki so se je tudi apostoli, ki so vse zapustili, ko so šli za Jezusom, morali naučiti. Namreč tisti odgovor Abrahama svojemu sinu Izaku, ko ga je peljal proti gori, kjer želel Bog, da mu daruje svojega sina. Na Izakovo vprašanje »oče, kje pa je žrtveno jagnje«, je Abraham odgovoril: »Gospod bo poskrbel!«
Tudi nas naj, kot veselo sporočilo skozi to nedeljo in teden, ki je pred nami, spremlja to geslo: Gospod bo poskrbel.

nedelja, 8. januar 2012

Poslušajte me in jejte dobro

V današnji Božji besedi lahko začutimo prijeten ton. Vsaka vrstica nas na svoj način posebej vabi, da se damo najti Bogu, kot tiste, h katerim se je Bog spustil, se nam približal, in nam ponuja svojo polnost, svojo sočno jed.
Ne želi, da bi nihče od nas životaril, ampak vsak, čeprav še vedno tudi s svojimi življenjskimi križi, v polnosti zaživel.

Kljub vsemu pa še vedno prvo berilo predstavlja vrzel med nami in Bogom in nam zastavlja vprašanje: »Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti?«
Koliko energije in časa porabimo za stvari, ki niso bistvene.
Velikokrat tudi zato, ker nismo čisto prepričani – globoko v sebi, da ima Bog za nas resnično to, kar potrebujemo. Čeprav verjamemo vanj, se mu ne znamo še čisto prepustiti. Še vedno je naša vera prešibka, da bi se mu resnično predali.

Bog pa ne odneha in nas še naprej ljubeznivo vabi: »poslušajte, pridite k meni in bo živela vaša duša – podobno slišimo tudi Jezusa, ki nam še ob neki drugi priložnosti govori: pridite k meni vsi, ki se trudite, in jaz vas bom poživil;

Potrebujemo Boga, ker edino »vse, kar je rojeno iz Boga«, premaga svet, kot nam zatrjuje apostol Janez v berilu.
Kdor veruje v Jezusa Kristusa, da je Božji Sin, premaga svet… s tem da njegova pota postanejo drugačna.
»Božja pota so nad našimi« res tako nedosegljiva, tako visoko, kot je nebo visoko nad zemljo, toda ni se nam potrebno vzpenjati, ker Bog prihaja med nas, zato resnično njegova pota lahko postanejo naša, tako preko zakramenta sv. krsta, ki je danes v povezavi z Jezusovim krstom v Jordanu in z besedami o »rojstvu iz Boga«, najbolj izpostavljen, kot tudi drugih znamenj njegove prisotnosti v našem življenju.
Ne nazadnje je tudi ta evharistična daritev priložnost za skrivnostno zamenjavo. Mi na oltar odložimo sebe in se zaupamo Bogu, on pa se nam da sam celo v jed.
V tem je velika skrivnost, a hkrati velika priložnost, da v svoje življenje sprejmemo Jezusa Kristusa in da njegova pot postane naša, s tem pa postane naše tudi veselje ob Očetovih besedah:
»Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje.«

Naj bo torej spomin na Jezusov krst v Jordanu priložnost, da znova iskreno obudimo v svojih mislih vero, obnovimo podobo Božjega otroka, ki smo jo še posebej prejeli pri krstu in skupaj z Jezusom na Božje besede veselja odgovorimo z besedo »OČE«.

četrtek, 5. januar 2012

Odprli so svoje zaklade

Glede poročila o današnjem obisku treh modrih pri Jezusu, Mariji in Jožefu obstaja veliko močne simbolike. Vsak delček osvetli pomen Jezusovega rojstva na svoj način.
Veliko je vzporednic s pomočjo katerih v modrih lahko vedno znova zaznamo tudi svojo zgodbo.
Prvi poudarek je gotovo že ta, da gre pri tem obisku v prvem planu za prvo srečanje z Jezusom iz strani nekoga, ki ni Jud. Takšno srečanje z novorojenim Jezusom, naj bi bilo tudi naše – moje in tvoje.
In pri tem poročilu lahko opazimo marsikatero zanimivo podrobnost. Tokrat sem bil pozoren predvsem na naslednje:
- »… Ko pa so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo.«
Prvi korak pri srečanju je torej iskreno VESELJE (iz srca) – kot pri zmagi domače reprezentance na neki pomembni tekmi, ali pri zadetku na loteriji – silno so se razveselili.
- Temu sledi drugi korak: »PADLI SO PREDENJ in ga počastili; in ODPRLI so svoje zaklade…«
Ko odkriješ nekaj zelo dragocenega se skloniš k tisti stvari. Ko je to človek, ki vpliva na tvoje življenje in ga izpolni, ga počastiš in se odpreš. Vsak nosi v sebi zaklad. Veliko raznovrstnih biserov. Tako kot modri smo tudi mi povabljeni, da se pred Jezusom odpremo – da odpremo svoj zaklad – to kar imamo, smo.
- In še tretji korak, ki vsemu temu sledi:
Vrnili so se po DRUGI POTI v svojo deželo. Nazaj gremo drugačni. Vedno pa gremo nazaj, tja od koder izhajamo. Tam je najtežje biti drugačen, izžarevati to drugačnost, to spremenjenost zaradi srečanja z Božjim Sinom.

Pri vračanju nazaj pa mi glede modrih izstopa še en poudarek.
Čeprav so bili znanstveniki in ne neki šarlatani, ki bi si prosto izmišljali, kaj zvezde pravijo, so vseeno modri bili zvezdogledi in astrologi.
Vseeno so iskali globlji pomen gibanja nebesnih teles in povezavo z njihovim življenjem.
Ljudje si želimo gotovosti, želimo vedeti, kakšna bo prihodnost, da bi se nanjo lahko pripravili ali jo celo prikrojili za svoj prav. V tem se skriva skušnjava malikovanja. Tudi zlato tele v puščavi je bilo zato narejeno. Izraelci so hoteli na silo neko gotovost – neko sredstvo, ki bo po eni strani magično in bo center njihovih pogledov, ko bodo zbegani, a hkrati gluho, slepo in predvsem mutasto, da ne bi ugovarjalo njihovi samovolji.
Kolikokrat to doživljamo v naši sredi!
Za vedeževalce danes ni krize, ampak nasprotno, še bolje živijo in še več jih je.
Toda podobno kot zlato tele, nam povedo tisto, kar želimo slišati, ne pa tisto, kar potrebujemo. Pa tudi sicer obstaja veliko malikov (gotovo ima vsak človek vsaj kakšnega majhnega), ki nam zastirajo pogled proti križu.

Tudi modri iz vzhoda so iskali gotovost. Nekaj na kar bi se lahko oprli in na tem gradili svojo prihodnost. Toda po srečanju z Detetom, so odšli nazaj po drugi poti. Njihova gotovost je sedaj ležala v jaslih pred njimi, to so čutili. Nič več niso bili obremenjeni s prihodnostjo. Njihov danes z detetom je postal hkrati tudi včeraj in jutri. Od tod omenjeno »silno veselje«.

Tudi mi smo na tej poti. Naproti nam prihaja Jezus in nas želi spreminjati, da bi bili tudi mi polni tega »silnega veselja«.
Nazaj moramo vedno znova, tako kot so morali modri. Odločitev pa je seveda v tem, ali se vrnemo po isti, uhojeni in preverjeni poti, kjer že čaka jezni Herod, ali pa uberemo drugo pot.
Kakšna je ta druga pot, gotovo najbolje ve vsak zase, prepričan pa sem, da jo Bog vedno ponuja prav vsem, prav vsakemu.

nedelja, 1. januar 2012

Bog rešuje

Marija je v središču današnjega praznovanja.
Čudne besede o angelih in tisto, kar so povedali o njenem sinu, je shranila v svojem srcu in premišljevala.
Veselje angelov in pastirjev, ki so slavili Boga in se v hvaležnosti vrnili na svoje domove jo je navdalo z veliko vprašanji. Toda ni se silila v ospredje. Ob rojstvu in od tedaj naprej je bil vedno v središču njen Sin. Njega so opevali angeli in njega so prišli počastit pastirji, pozneje pa še modri iz vzhoda.
Tudi Jožef je na nek način moral stopiti v stran ob skrivnostnem poimenovanju Marijinega sina.
Namesto, da bi kot glava družine dal sam ime, ki bi pomenilo nadaljevanje njegovega rodu, je po naročilu angela imenoval otroka z imenom Jezus, kar pomeni »Bog rešuje«.
S tem je ne samo priznal, da prekinja nek tok njegove rodbine, pač pa je z njegovim imenovanjem ob obrezi tudi priznal svojo odvisnost od Boga.
Priznal je, da je ta, ki ga pred svetom prikazuje kot svojega potomca, njegov odrešenik. Da ni drugega na svetu, s pomočjo katerega bi se lahko odrešili. Še manj pa, da se lahko sami odrešimo.

Ta vdanost Bogu in njegovim skrivnostnim načrtom je Marijo in Jožefa družila. Skupaj sta, čeprav starša Božjemu Sinu že tedaj v svojem srcu, polna Svetega Duha, klicala Boga »Aba, Oče!« Čutila sta svojo majhnost ob vseh teh skrivnostih in se z otroško predanostjo ozirala proti Bogu.

Ko se tudi mi s hvaležnostjo za Božje varstvo oziramo na preteklo leto, priporočimo njegovemu blagoslovu tudi vse dni prihodnjega leta.
Tudi mi kličimo nad naše bližnje in na vse svoje delo kot Aron na Izraelsko ljudstvo blagoslova.

Naj da Gospod sijati svoje obličje nad nami vsemi in nam podeli mir. In naj v naših odnosih in v naših srcih prebiva Jezus, Bog, ki rešuje.