Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 24. junij 2012

Naredil me je za gladko puščico

Verjetno sosedje in sorodniki Janeza Krstnika niso hoteli nič slabega s tem, ko so vztrajali, da bi bil otrok poimenovan po svojem očetu, vendar sam v tem dogodku vidim predvsem vzporednico na tipično reakcijo nas ljudi, ko srečamo nekega bližnjega človeka. Takoj ga sklačimo v nek kalup, takoj ga želimo definirati. Ljudje hitro vidimo, kako nekdo ponavlja iste napake, kot so jih že njegovi starši in si ponavljamo pregovor »Jabolko ne pade daleč od drevesa.« Gotovo je res, da marsikdaj ponavljamo neke vzorce, predvsem za bližnjimi in da pač pripadamo določeni skupnosti, ki nas zaznamuje. Toda Bog vedno kliče po imenu. Zanj je vsak človek nekaj posebnega in edinstvenega. In če podrobneje pogledamo v oči bližnjemu, bomo tudi sami spoznali, da nam je v bistvu, velika neznanka, kot smo neznanka tudi sami sebi, če se ustavimo in se zazremo v to Božjo podobo v nas, v ta brezštevilna hrepenenja. Ta edinstvenost je kot tista gladka puščica, ki jo omenja prerok Izaija. Gladka in ostra puščica leti daleč in lažje prebije določeno oviro. Tako je tudi z nami. Vsak je unikaten, nekaj posebnega in omogočanje tega bližnjemu, sprejemati v njegovi svojskosti, tudi z njegovimi značilnimi napakami, je v bistvu napenjanje loka, ki lahko to puščico izstreli daleč. Moč te puščice pa je predvsem v čudenju tej edinstvenosti in veličini človeka - »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je z njim« in je hkrati tudi odprtost za Boga. Le tako lahko predremo ovire naveličanosti in nezaupanja ter prebijemo tiste besede: »Saj so vsi enaki.« Naj nam bo torej Janez Krstnik priprošnjik, da bi po zgledu njegove neuklonljivosti in edinstvenosti zmogli priti tudi do uresničenja besed »on mora rasti, jaz pa se manjšati«.

ponedeljek, 11. junij 2012

Kje si?

Problem, ki ga tokratna nedeljska Božja beseda izpostavlja, je dvom v Božjo dobroto. Cilj greha je, da v nas naseli dvom, da je Bog dober. Problem se za nas ljudi velikokrat začne, kot izpostavlja 2. berilo že tedaj, ko se absolutizira to, kar se vidi, a je le začasno in se pozabi na to, kar se ne vidi in je večno. Zaupati v to kar se ne vidi – lahko bi rekli tudi, kar se ne občuti, kar se ne zaznava (tudi z razumom), je vera. Ko Bog močno poseže v naše življenje običajno tudi s tem, kar se ne vidi nimamo težav in nam je vse jasno, vendar se lahko pogled na celotno sliko prav hitro spremeni. Dovolj je že kakšno razočaranje in že lahko postanemo črnogledi. Problem je, ko »naša trenutna stiska«, kot jo imenuje Pavel, preko greha nezaupanja, postane neznosna sedanjost, ki ji ni videti konca. Začelo se je že pri Adamu in Evi v raju. Skušnjava je še danes vedno znova ista. Vsi čutimo, kako nam danes zmanjkuje časa za molitev, za pogovor z družinskimi člani in prijatelji, za prosti čas... Začne pa se vse pri majhni domnevi – dvomu, da morda Bog res ne ponuja vsega in da si moram še sam kaj vzeti, kar mi paše, ali se mi zdi koristno. Ves cilj skušnjave je samo osamitev človeka. Da dela, kot da ni Boga, ali pa kot da Boga ravno pretirano ne zanima naše življenje. In ko se to zgodi počasi začne umirat na obroke (kot če bi kateremu koli živemu bitju vzeli hrano) in se mu začne vse po vrsti rušiti. Začuti, kako izgublja svoje najbližje, kako jih v svojem nabitem urniku, ki mu obljublja, da bo nekoč ušel vsemu skupaj in si našel srečo, niti več dobro ne pozna, potem začne izgubljati stik s seboj, s svojimi željami in nazadnje izgubi ves smisel. Toda Bog tako kot Adama in Evo v rajskem vrtu, po grehu išče tudi nas in nas sprašuje: »Kje si?« To je veliko več kot le vprašanje po lokaciji. Vsak od nas ga lahko danes zasliši. Še posebej pa je to vprašanje zadonelo s prihodom njegovega Sina Jezusa. In kot nam sporoča tudi praznik, ki smo ga pretekli teden praznovali, to vprašanje odmeva vsakič, ko ga duhovnik v posvetilni molitvi prikliče pod podobo kruha in vina. Ni mi potrebno kot Adamu hiteti z razlagami, zakaj sem se znašel nag in se skril. Tudi ni potrebno krivdo iskati pri takšnih in drugačnih "Evah". V tihi skrivnosti obhajila mu lahko odgovorim na Njegov "Kje si?"

nedelja, 3. junij 2012

Sveta Trojica

Danes se še posebej spominjamo, da naš Stvarnik, naš Bog ni nek osamljeni osebek daleč od nas in našega življenja, tudi ni kot dobrota, zgolj enakovredno nasprotje zla. On je edini, ki resnično je in vse drugo, kar je, kar biva, biva iz njega in zaradi njega. In On, ki mu pravimo Bog je troedini Bog. Je ljubezen sama, ker je to odnos s katerim so povezane te tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh tako močna, da so ene Božje narave in tako eno, da jih ne moremo ločiti ene od druge, ko razmišljamo o njihovih delih. Ko govori Sin – Jezus, po njem govori Bog Oče in ko deluje Sveti Duh, je to Duh, ki ga hkrati z nebeškim Očetom pošilja tudi Božji Sin, Jezus. – lahko pri maši to lepo vidimo. Boga Očeta vsakič prosimo, da pošlje svojega Duha, da bo kruh in vino spremenil v telo in kri Božjega Sina. In ta ljubezen, ki kipi, ustvarja v popolni svobodi vse stvarstvo. V popolni svobodi, ker ni nobenega osebnega interesa v tem. Bog ne potrebuje stvarstva za svojo hvalo, ne potrebuje ga za kakšen boj proti zlu, ali kaj podobnega. Vse dela preprosto iz svojega »viška«, če hočemo ta izraz. On ima »viška« časa, energije, ljubezni, moči, pozornosti,… vse to in še mnogo drugega najprej te Tri Osebe dajejo v neskončnih merah druga drugi, potem pa v to srečo obdarjenosti vključujejo še vse stvarstvo. Vse kar je, je deležno te obdarjenosti, je dar in česar ni, ni deležno oz. še ni bilo deležno te stvariteljske moči. In v tem tiči tudi skrivnost zla, ki je nič drugega, kot le umanjkanje dobrega, kot pravi tudi sv. Avguštin - je umanjkanje Boga in s tem njegovega stvarjenja – je praktično »nič« oz. strah pred »ničem«. In ta Bog je poslal svojega Sina, eno od teh treh Oseb, na zemljo v podobo človeka, da bi nam še bolj pokazal Božjo ljubezen do svojega stvarstva in do nas ljudi, tako, da je želel, da tudi mi tako, kot on sam, njegovega Očeta, kličemo Oče in skupaj z Jezusom postanemo njegovi sinovi in hčere. Ker pa so ga naši grehi pribili na križ in je njegova pot preko trpljenja peljala nazaj k Očetu, samo ta pot pelje k Njemu tudi nas (moramo na nek način postati deležni njegove »usode«). Tako nam je razodel tudi sv. Pavel v pismu Rimljanom: »sodediči smo s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.« Smisel naših odnosov in življenja je namreč v tem, da na zemlji čim bolj posnemamo skrivnost Svete Trojice, da bi bila potem tudi naša dokončna združitev z Bogom samo še nekakšno logično nadaljevanje in dovršitev tega, kar živimo že sedaj na zemlji. Zato so tudi vice (kot jih imenujemo) kot nek dodatni pripravljalni tečaj (katerega dolžina je odvisna od predhodnih osnov, osvojenih v tem življenju). Na nas je torej sedaj predvsem to, da se, v zaupanju v Boga, da nas ne bo preizkusil čez mero, ne ustrašimo trpljenja, da se odpremo Božjemu Duhu, ki nas napolnjuje s svobodo, se z njegovo pomočjo upremo grehu in se skozi križ, ki ga ima vsakdo od nas, oklenemo Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, ki nam je tudi v današnjem evangeliju obljubil dvoje: - da ima oblast v nebesih in na zemlji in - da bo z nami vse dni do konca sveta. Prosimo ga, naj nam neprenehoma pošilja svojega Duha in nas z njim vključuje v neskončno ljubezen Svete Trojice.