Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

torek, 31. julij 2012

O Emanuel, bodi še naprej Bog z nami

Vprašanje, s katerim nas danes Jezus izziva preko apostola Filipa se glasi: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« Morda še posebno sedaj v času dopustov, se lahko ozremo vase, pa tudi na ljudi okrog nas, tudi na turizem sam kot pojav. Dopust naj bi bil verjetno čas, ko si izberem stvari, okolje, ljudi in aktivnosti, ki jih sicer v življenju pogrešam. To naj bi bile »jedi«, »kruh«, ki ga želimo in potrebujemo. Pa smo ljudje zares zadovoljni in mirni, ko pridemo nazaj? In ko se oziramo v te ljudi okrog nas, nas Jezus, kot svoje učence, izziva, kje naj kupimo tisti kruh, ki bo »ta prav« zanje? Vprašanje je seveda retorično. Mi pa verjetno kot apostoli velikokrat pomislimo, na oddaljeno vas s trgovino, ki bi rešila Jezusov problem. Jezus pa tega vprašanja ne pušča v zraku. Velikokrat prej je že dejal, da so ga napovedovali vsi preroki in s tem je ljudem dajal ključ, da bi ga lahko razumeli. Ključ, ki bi ga tokrat lahko uporabili, nam poda prerok Elizej v besedilu iz prvega berila te nedelje. Tam najprej srečamo množico – 200 lačnih mož, prav tako nastopajo ječmenovi hlebi in čudežna pomnožitev, ki ima za rezultat to, da so se vsi nasitili in še je ostalo, tako kot v evangeliju. To zadnje bi lahko vključili tudi v prejšnje razmišljanje o času in z njim povezanih dogodkih, ki si jih izbiramo. Pravi kruh nam lahko da le Jezus. Spoznamo pa ga tako, da se ob njem resnično nasitimo in še ostane. Lahko bi rekli, da prejmemo mir, ki nas prevzame v vseh smereh življenja in ga še ostane tudi za druge okrog nas. Jezus torej želi pokazati s svojim znamenjem na vzporednico s starozaveznim dogodkom, kjer je bilo vsem jasno, da gre za Božji poseg in s tem želi poudariti, da je Bog tisti, ki dobrotno odpira svojo roko, ki da hrano ob pravem času. Zato se je tudi umaknil, ko so ga ljudje hoteli postaviti za kralja. Postaviti za kralja pomeni, da so si želeli nekaj, česar naj ne bi še imeli. Toda Bog in z njim njegov sin Jezus že kraljujeta, od vekov. To je podobno, kot da bi v Očenašu prosili: »daj nam danes naš kruh«. Brez besede »vsakdanji« zveni, kot da bi od Boga hoteli nekaj kar nam sicer ne da. Beseda »vsakdanji« pa vključuje tudi zahvalo in priznanje Bogu, da je z nami bil, je in bo. Zato ob čudežu pomnožitve kruha, tako apostoli, ki so to opazovali, kot mi danes, ki se tega znamenja spominjamo in ga povezujemo tudi z raznimi dogodki v našem življenju, ko se je zgodilo nekaj posebnega, Jezusu najbolje odgovarjamo na vprašanje, kje naj kupimo kruha, z zaupanjem, da nam on lahko poteši vsako lakoto in vse potrebe.