verske mineštrice

Današnja Božja beseda nas pelje do roba. Tako Jozue v prvem berilu, kot Jezus v evangeliju sprašujeta, ali hočemo tudi mi oditi in želita, da se odločimo. Da naredimo znova rez med pravim osebnim Bogom in raznimi kompromisi, ki jih delamo bodisi v veri, bodisi na splošno v življenju. Treba se je odločiti, ali bomo poslušali Boga, ki je včasih tudi nelogičen in pričakuje od človeka na videz čudne stvari, ali pa bomo sami delali verske »mineštre«: Bog ja, Jezus Kristus ne, Marija ja, Cerkev ne. Morda si malikovanje in češčenje večih bogov prevečkrat predstavljamo kot nekaj, kar je bilo lastno primitivnim plemenom, mi danes pa naj bi bili pred tem varni. Pa je res tako? Duhovniki se srečujemo z različnimi ljudmi in mnogi si vero razlagajo malo po svoje. Pa ne gre za to, da bi moralo biti po moje, ali po naše. Škoda se mi zdi za tistega človeka, da se ne zmore predati Bogu in tudi Marijo in svetnike razumeti kot vesele služabnike istega, enega ljubečega Boga. Namesto tega se velikokrat zgodi, da smo kristjani zelo nesvobodni. Da se nam zdi, kot da moramo z molitvijo in sv. mašo potolažiti jezo Boga in kot da potem ne smemo pozabiti na nobenega od svetnikov, ker bi se sicer ta utegnil obrniti proti nam (ali pa se nam zdi molitev k njemu celo pomembnejša kot molitev ko Bogu) in potem pride tudi do tega, da se obračamo tudi na Marijo, kot da jih obstaja več istih – kot da se čutimo dolžni, da se obrnemo tako na fatimsko Marijo, kot na lurško, na svetogorsko, na brezjansko, međugorsko in morda še na kakšno, da ne bi slučajno kakšne izpustili, ker potem ne bomo izprosili tega, kar potrebujemo. Je pa to samo en primer modernega malikovanja. Oblik je še mnogo več in so tudi še hujše. Hotel sem le pokazati, kako se tudi v krščanstvo hitro lahko prikrade nesvoboda. Zato je morda prav, da se danes ob teh vprašanjih Jozueta in Jezusa tudi mi zazremo vase in si priznamo naše malike, da se odpovemo kompromisom, s katemi nočemo čisto zaupati Bogu in iščemo življenjsko trdnost tudi v kakšnih drugih stvareh. Človek je ustvarjen po Božji podobi in zato vedno znova išče njegov obraz, tudi če se ima za nevernega. Ali veruje v Boga, ki se nam razodeva, ali pa si boga sam naredi. Pozorni moramo biti na naše predstave in jih vedno znova preverjati na preizkusnem kamnu Svetega pisma, sicer se nam kajhitro lahko zgodi, da na neki točki obstanemo razočarani, ker se nam je vse, kar smo gradili podrlo, kot se je to zgodilo mnogim Jezusovim učencem. Tako blizu so mu bili, vedno so hodili za njim in ga poslušali, celo gledali njegove čudeže, a nazadnje so ugotovili, da ga ne poznajo in da so te besede, da bodo morali jesti njegovo meso in piti njegovo kri, trde in da jih ne morejo sprejeti. Če pa želimo biti podobni tisti peščici, ki je ostala pri Jezusu, je prav, da se morda najprej ozremo na celo zgodovino Božjega delovanja. Iz celotne Stare in Nove zaveze lahko potegnemo predvsem eno misel: »Njegove misli niso naše misli in njegova pota niso naša pota.« Ne moreš razumeti vsega, kar ti Bog pošlje v življenje, lahko pa to sprejmeš v veri, da je neskončno dober in da on ve, da je to zate najboljše. Tako tudi Peter in apostoli verjetno niso nič boljše razumeli, kaj je Jezus govoril, kot tisti učenci, ki so godrnjali in Jezusa zapustili, toda ostali so pri njem zaradi izkušnje, da je vse, kar je do tedaj naredil, dobro in da nihče ne more delati takšnih stvari ter tako učiti, če mu ni dano od Boga. Za protistrup malikovanju lahko torej skupaj z apostolom Petrom tudi mi danes ponovimo: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, božji Sin.«

Modrost pogrinja svojo mizo

Danes nas vabi h gostiji Božjega kruha poosebljena Modrost. Pravi nam, naj pustimo nespametnost, da bomo živeli in naj korakamo proti razumnosti. Kdo pa si sploh želi biti nespameten? Gotovo nihče. Torej temu vabilu takoj lahko odgovorimo pritrdilno. Toda kaj ima resnično v mislih Modrost, ko nas vabi, da bi bili pametni in zakaj to ni tako enostavno? Ravnati razumno pomeni preudarjati določene vzgibe in jih preverjati z znamenji, ki se povezujejo z določeno stvarjo ter izkušnjami iz preteklosti. Pomeni povezovati vsa dejstva, ki jih poznamo in sestaviti celoto. V nasprotuju s tem je, če nasedamo in reagiramo na prvo besedo, ali celo samo na sum, ki je konstrukt nekih osebnih domnev. S slednjim se namreč prične dvom. Tudi jeza deluje vedno na ta način – neka govorica, ali pa tudi samo domneva o tem, da mi je nekdo želel nekaj slabega, že potegne na plan mojo sodbo o določenem človeku. Nasprotno nas Bog oz. njegova modrost, Beseda – Jezus Kristus vabi, da ga preizkujemo, da ga preverjamo, da si izprošamo vedno znova znamenj. Če razmišljamo o Bogu in njegovih načrtih brez vnaprejšnjih sumničenj, da nam v resnici ne želi dobrega, da nam nekaj prikriva, odkrijemo ob številnih znamenjih, kako razne povezave kar padejo skupaj, najdejo stično točko in kako nič potem ne izpade naključje in je vse del neke širše logike, širšega načrta. Nismo povabljeni k slepi veri, kot je Eva v raju nasedla kači, ki jo je prvič srečala in ni imela prej nobenega odnosa z njo in nikakršne osnove, na podlagi katere bi Eva sploh lahko dala kakšnokoli težo njenim besedam, kaj šele pričevanju proti Bogu, pač pa smo poklicani k razumni veri, kot Marija. Veliko je premišljevala in povezovala dogodke in znamenja med seboj in vedno je našla dovolj trdno podlago, da je lahko zaupala. Tako smo povabljeni k razumni veri tudi danes pri maši. Kakšen nevernik bi se lahko čudil, kako kristjani stojimo v vrsti za ubogi majhen košček kruha in ga potem tako spoštljivo sprejemamo. Toda nam je Jezus najprej po današnjih evangelskih besedah čisto očitno naročil, da moramo jesti njegovo meso in kri, potem pa je še s številnimi znamenji potrdil to, da danes zares zauživamo njegovo telo in kri. Že če pomislimo na besede angela Gabriela »pri Bogu ni nič nemogoče«, smo lahko mirni, da Bog res lahko pride pod podobo kruha. Spomnimo pa se tudi Jezusovih najbolj očitnih povezav, s katerimi je želel podpreti današnje direktne besede v evangeliju »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje…«: Pomnožitev kruha (Jezus – gospodar količine), obuditev Lazarja (Jezus gospodar življenja), spremenitev vina iz vode v Kani (Jezus – gospodar materije), zadnja večerja in Emavs po vstajenju (Jezusova daritev ni ujeta v čas - gospodar časa). Vse te niti peljejo samo v eno točko – v evharistijo, v sveto mašo, kjer Jezus pride pod podobo telesa in krvi. Kot pri maši se tudi v Galilejski Kani na videz ni nič zgodilo, šele starešina je ugotovil spremembo in tudi pri pomnožitvi kruha se ni nič posebnega bliskalo. In če še naprej iščemo povezave, lahko vidimo, da ni problem, da bi bil v vsaki hostiji skrit ves Jezus. Saj nam tudi v vesti lahko vsem ljudem hkrati govori isti cel Bog in vsakemu drugače. Prav tako tudi vidik žrtve najdemo povsod v naravi. Spomnimo se samo letnih časov. Jesen plodove in listje daruje za nov preporod spomladi. Pa tudi v našem telesu celice, ki odmirajo služijo kot hrana novim celicam. Še ogromno drugih vzporednic je na voljo, da le ne nasedemo slepo Kači, ki za Evo vedno znova tudi nas prepričuje v to, da nam Bog nekaj prikriva, da nam v bistvu ne želi srečo – nenazadnje vsak greh izhaja iz tega dvoma. Zaupajmo se danes še posebej Gospodu, ko ga gledamo na križu, kako se v svoji žrtvi ni »šparal«. Nič ni zadržal zase in v tej popolni daritvi nas vabi, da jo sprejmemo. Da ga zaužijemo pod podobo kruha. Ne zato, ker bi si ga kakorkoli zaslužili, temveč zato ker ga potrebujemo in ker s tem odgovarjamo na njegov dar z »DA« oz. »amen«.

kruh iz nebes

Lonci mesa iz egiptovske sužnosti nas sponjajo na navidezno srečo, ko imaš vse, kar potrebuješ a te ravno to vse zasužnjuje, ker živiš v stalnem strahu, da boš kaj od tega izgubil. Spominjanje na te polne lonce je tista »nostalgija«, ko potem, ko smo že naredili odločitev gledamo nazaj in premišljujemo: »kaj bi če bi« in sanjarimo o možnostih, ki bi se nam ob drugačnem scenariju odprle, kako bi se lahko bolje uresničili, kako bi bili upoštevani, opaženi, morda bolj pohvaljeni, ali pa, da bi si preprosto »dali duška«. Tako premišljevanje lahko kajhitro privede do dvoma, da je to kar delamo prav, do dvoma o tem, da pot svobode, ki zahteva vedno znova premišljene odločitve in razumno ravnanje, zares pelje proti cilju, ki si ga želimo. Potem začnemo godrnjati (morda ne ravno tako naglas kot Izraelci pred Mojzesom, a vendar). V nas se začne nabirati neko nezadovoljstvo, morda tudi nevoščljivost, do tistih, za katere se nam zdi, da imajo lažjo pot kot mi. Za Boga pa je pomembno vdano nošenje križa in naša potrpežljivost. In tudi puščava ima svoje oaze. Pot svobode ni manj privlačna zato, ker Bog ne bi premogel polnih loncev mesa, pač pa zato, ker nas vzgaja in želi, da s potrpežljivostjo tudi sami rastemo. Zato se je ozrl tudi na lakoto Izraelcev ter jim poslal kruha in mesa, toda vedno samo za en dan, da ne bi pozabili, da jim je hrana vedno znova dana in da jih hrani Bog. Podobno vzporednico potegne tudi Jezus, ko pravi, da je Bog tisti, ki daje kruh. Evangelist Janez pa še dodatno Jezusove besede okrepi z besedo »znamenje«. Jezus je storil znamenje, ker to ni bil preprost čudež brez namena, ampak je govoril o globljem pomenu, o tem, da je pomemben izvor tega kruha. In potem na vprašanje judov, kaj naj storijo, Jezus odgovarja z besedami: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Ta izvor kruha, nam je torej odprt, kot na dlani, toda moramo delati to Božje delo. Seveda je to torej najprej delo Boga, je pa tudi za nas delo, kar pomeni, da vera ne more biti samo enkratna odločitev, pač pa gre za nenehno pripenjanje vsakega dneva in vsake misli na Jezusa, v zaupanju, da on daje vse. To je delo, tako kot je bilo delo pri Izraelcih učenje življenja v svobodi med hojo po puščavi. To je kot nekakšen krogotok. Pri sveti maši se krepčamo s tem Božjim kruhom, z Jezusom pri evharistiji, zato da bi krepili svojo vero in verujemo oz. se trudimo z vsemi močmi verovati zato, da bi lahko prav prejeli Božji kruh in da bi ta imel pravi učinek. Naj nam na tej poti zaupanja pomaga tudi današnji zakrament svete evharistije in naj se v naših srcih rodi iskrena prošnja: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«