Kaj je krščanska družina?

SVETA DRUŽINA

Današnja Božja beseda nam še na poseben način odpira krščanski pogled na odnose v družini – to je tisto, kar se verjetno vsak verni starš neprestano sprašuje. Ali delam prav? Kaj je Božja volja? Ali mi bo uspelo prav vzgojiti otroka? Potem pa so tu še druga vprašanja, pa pritisk okolja, pa mnoga pričakovanja do kristjanov, pa kaj bodo ljudje rekli, itd. Radi bi bili najboljši, pa nam ne uspe. Toda to v bistvu ni pravi krščanski pogled na družino. Mi žal večkrat pod pojmom »krščanski pogled« razumemo skupek nekih norm, pravil, s pomočjo katerih naj bi bili kristjani kot dobro zdresirani konji, čistokrvne pasme, ki takoj odreagirajo na ukaz jezdeca. In če se še v Sveti družini niso vedno razumeli, to smo videli v evangeliju, ko je bil Jezus star 12 let – pri teh letih so Izraelci doživeli »Bar micvah« – to je bila neke vrste birma, tudi nam ni namenjeno, da bi se s tem preveč obremenjevali. Torej bi lahko rekli, da je bil Jezus birmanec. Vsak pubertetnik in mladostnik pa vemo, da ko začne razmišljati s svojo glavo postavlja veliko stvari, ki so bile prej samoumevne, pod vprašaj. In čeprav je to za starše naporno, je v bistvu tako prav, ker ob tem cela družina raste. Podobno je rasla tudi Jezusova družina. Morda se nam zdi ta Jezusov odgovor: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« vsaj čuden in se lažje vživimo v skrb, ki sta jo čutila Jožef in Marija, toda v tem odgovoru se skriva na nek način vsa modrost, ki jo predstavljata obe predhodni berili. To je namreč pravi odgovor vernika: vsakega odraščajočega otroka staršem, vsakega moža ženi in obratno, vsakega človeka svojemu prijatelju, vsakega poslovnega partnerja, itd. ... vsakega, ki doživi Božji klic, vsakega ki začuti, da je Bog vstopil v njegovo življenje. Verjetno je grdo slišati, morda tudi nezaslišano, morda se z mano tudi ne boste strinjali, toda biti pravi kristjan pomeni ravno to – kot bi rekel sv. Pavel, ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus – da, odslej pripadam Bogu. Če ste že imeli izkušnjo Božjega klica (pa ne govorim o duhovniškem ali redovniškem poklicu, včasih se seveda pokaže tudi na ta način, vendar bi rad izpostavil eksistencialni klic – življenjski klic), potem veste, da takrat obstajata samo 2 izbiri: ali delaš še naprej iste stvari na isti način in se sam boriš z življenjem, ali pa odgovoriš in stopiš kot prvi štirje apostoli iz svojega čolna in greš za Gospodom. V tem primeru vse stvari izgubijo prejšnjo pozornost in skrb. Celo družina, sozakonec, mama, oče, vse stopi v 2. plan. Ponavljam - za tiste, ki ne doživijo tega klica, ali ga preslišijo in za svet na splošno, se to zdi nezaslišano, tudi neodgovorno. Toda to je pot Ane iz prvega berila, ki je edinega sina Samuela, ki ga je rodila v visoki starosti peljala v tempelj in ga tam pustila, ker se je pred spočetjem tako zaobljubila ter se s tem odpovedala svojemu velikemu hrepenenju, da bi imela doma otroke, jih vzgajala, z njimi živela in na starost gledala svoje vnuke. To je tudi pot Marijinih staršev, ki sta jo po izročilu na isti način starša Joahim in Ana pustila v templju. To je tudi pot Janeza Krstnika in mnogih drugih. Krščanski pogled na družino gre namreč v to smer, da družina ne sme postati malik. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi tudi s tem, da so v nas vsajena velika pričakovanja. Za nas ni dovolj, da kot živali preživimo – da nekaj pojemo, spijemo, se sprehodimo in spimo. To je morda dovolj za psa, za divjad, ki ji je ves cilj, da se pase in da preživi. Nas ženejo večje stvari. Življenje mora imeti smisel. Hrepenenja so ogromna, še poznamo jih ne vsa. Če se ustavimo v tišini in jim prisluhnemo smo vedno lahko presenečeni. Prav zato pa ne morejo biti nosilci teh uresničitev naši najbližji, ker je to preveliko breme, ki jim ga nalagamo in bomo vedno znova razočarani, ker ga ne bodo uresničili. Koliko je takih primerov? Koliko je razbitih zakonov zaradi tega, ker so se porušile sanje?! Koliko je zlorab zaradi teh stvari? Dam samo en primer, pa bi jih lahko takoj naštel 10 zelo podobnih in gotovo jih vsak od vas pozna vsaj še toliko takih v svojem okolju. Tudi v svoje življenje lahko pogledamo in bomo takoj lahko kaj našli: Oče živi za svojega sina. Vse bi mu dal. In ko sin dobi veselje za nogomet, oče živi samo še zato, da ga vozi iz treninga na trening in iz tekme na tekmo. Vsa njegova služba in ves njegov prosti čas je temu podrejen in to da sinu nekoč tudi jasno vedeti, zato sin pod tem pritiskom trenira, ker noče razočarati svojega očeta. Nekoč pa odraste in odide v Ljubljano na študij, kjer se jasno takoj spremeni in tudi za vikende noče priti domov, kjer bi bil spet izpostavljen očetovim pritiskom in visokim pričakovanjem, ki ga močno obremenjujejo. Ker pa očetu tega noče priznati, mu raje navaja izgovore, kot so tekme in treningi čez vikend, ter velike dolžnosti v šoli kjer študira. Nazadnje mu želi oče sezidati še stanovanje poleg svoje hiše, a sin ima dovolj tega pritiska in ostane v Ljubljani ter si ustvari svoje življenje. Med njima vse življenje ostane napetost in še obiski za praznike postanejo mučni. Na vseh ravneh se lahko dogaja taka manipulacija. Rešitev je, da ta svoja velika pričakovanja izročimo Bogu in pustimo svojim bližnjim, da naredijo isto. Le tako se lahko zgodi to kar naroča Pavel: »Žene bodite pokorne svojim možem,… Možje ljubite svoje žene (kot svoje lastno telo, kot pravi na nekem drugem mestu), otroci ubogajte svoje starše v vsem in … očetje, ne grenite svojih otrok. »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu«, se glasi nek pregovor. Naj nam bo to vodilo pri vsakem delovanju in pri vsaki vzgoji, tudi pri vzgoji samega sebe, ko nas ima, da bi bili nezadovoljni s tem, kar smo uspeli uresničiti. Tudi, ko pregledujemo prehojeno pot v preteklem letu in si dajemo cilje za naprej, naj nas usmerja Božji usmiljeni pogled.