Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 30. september 2012

Da bi bili svobodni

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj… V 2. berilu se zdi, da so nagovorjeni predvsem bogataši, kot tisti, katerih bogastvo je minljivo, a so nanj vseeno vezana tudi njihova srca, ki jih s tem čaka podobna usoda propada. Vendar, če človeka ob besedah apostola Jakoba že prime, da bi se pri sebi privoščljivo zasmejal, češ »Prav jim bodi«, nam že v naslednjem trenutku Jezus v evangeliju razširi pogled tudi na "manjše" primere. Greh nas prepričuje v to, da bi bili polovičarski, da se ni dobro Bogu čisto do konca prepustiti, hkrati pa seveda ravno ta drža nenehnega tehtanja in iskanja izgovorov, najbolj utrudi človeka. Greh nas zavaja, da moramo vedno »za gvišno« – za vsak slučaj najprej pomisliti nase. Radi bi verovali v Boga, toda ko ljudje začutimo nekje malo trdnosti pod nogami, se radi hitro zasidramo, ker mislimo, da bomo tako vsaj nekaj časa imeli mir. Sidro je sicer simbol upanja, ker pomeni, da smo na nekaj pripeti, toda lahko je veliko breme, če to upanje, to sidro ni pripeto na Boga. Zakaj sidro? Zdi se mi dobra primerjava zato, ker ima običajno ravno prav dolgo vrv, da se čoln lepo prilagaja valovom in se giblje po njih (dokler ne pride nevihta se prav dobro obnese). Prav tako se tudi levo in desno glede na tok lahko premakne nekaj metrov, kar človeku lahko da navidezen občutek, da se v življenju premika, da je nekam usmerjen. Toda v zasidranem čolnu je v bistvu nesmiselno sedet, če z njim nimamo namena tudi kam odpluti. Nekaj podobnega lahko pomeni roka, noga ali oko, ki pohujšuje. Sami na sebi so tako roka, kot noga, pa tudi oko zelo pomembni človeški udi. Pomenijo velik Božji dar. Toda bolje, kot da oko, ki v Svetem pismu simbolizira hrepenenje, ki usmerja srce ter določa cilje, preko tega, kar lahko noga doseže in roka vzame pripelje celega človeka v nesvobodo, da človek ostane »hrom«. Saj tudi trta ali sadno drevje, ko ga obrežemo, na videz zgleda »pohabljeno«, a vemo, da bomo dobre sadove dobili le na ta način. Vsak pri sebi najbolje ve, kje je v prenesenem pomenu v njegovem življenju tisto njegovo oko, roka in noga, ki ga vodijo proč od bistvenih stvari. Ko pa se tega sedaj skušamo spomniti in zavedati nam evangelij predstavlja še eno pomembno malenkost. Jezus sam nam jih ne bo sekal, tudi kdorkoli drug ne. Ker ve, da so to naša občutljiva področja, se jih moramo s potrpežljivostjo in hkrati z odločnostjo lotiti sami. Predvsem pa je pri tem pomembno, da je vsaka žrtev narejena iz ljubezni, da pride neka odpoved iz srca. Krščanska askeza nima smisla v trpinčenju, tudi ne v nekih drugih ciljih, ki so lahko sami posebi sicer dobri, kot je npr. zdravje ali lep izgled, pač pa ima svojo vrednost v tem, da je to dejanje ljubezni. To je edino znamenje, da smo odsekali pravi "ud", ki nas je zares obremenjeval. Ko ravno premišljujemo o teh bremenih našega življenja, ki nas upočasnjujejo na poti za Jezusom, pa lahko tudi danes ravno te stvari položimo na oltar pred Jezusa. Naj On, ki se je odpovedal vsem udom in jih dal pripeti na križ pomaga k resnični svobodi tudi nam.

ponedeljek, 10. september 2012

Gospod, reci tudi meni!

Evangelij na 23. navadno nedeljo pred nas postavlja gluhonemega, ki ga Jezus ozdravlja na prav poseben način. S slino se dotika njegovih čutil. Nekateri evangeljski odlomki omenjajo tudi, da je pljunil na tla in s tem naredil blato, s katerim je pomazal človeka, ki je prišel, k njemu, da ga ozdravi. To pa ne pomeni, da je Jezus uporabljal kakšno magijo, ali uroke, pač pa bi s tem dejanjem lahko razumeli, da Jezus hoče še bolj poudariti vzporednico med svojimi ozdravitvami in Božjo stvariteljsko dejavnostjo. V Stari zavezi je namreč Stvarnik opisan kot kipar, ki iz zemlje naredi raznovrstna bitja, nazadnje tudi prvega človeka, Adama, ki ga že ime označuje, da je zemljak. Razlog, da so dali evangelisti tudi besedi »Efatá« takšen poudarek (ena redkih besed, ki je ostala v aramejščini v Svetem pismu – poleg Abba, amen…), pa je v tem, da so že v prvi Cerkvi razumeli, da se ta beseda ne nanaša le na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred, kjer je ostala vse do današnjih dni. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se dotakne njegovih ušes in ust ter pravi: Efatá, odpri se! S tem hoče reči: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje, za življenje. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in oči, da bi videlo. To je del najbolj splošnega človeškega prepričanja in je izraženo tudi v nekaterih izrazih vsakdanje človeške govorice. Tudi za človeka zato rečemo, da ima »odprto« srce, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je »zaprto« za sleherno sočutje? Kolikokrat smo tudi mi gluhi, ko nočemo slišati nasveta prijatelja, ko gredo Jezusove besede mimo nas, ko slišimo, da nekdo trpi in rečemo »Bogu hvala, da se to ni zgodilo meni«, ko nas pretekle zamere omejujejo, da bi lahko sploh slišali kaj dobrega o določenem človeku. Pa tudi nemi smo velikokrat, ko ne zmoremo reči »oprosti«, ko ne zmoremo pohvale in priznanja, ko nekomu nekaj uspe, ko se nam zdi samoumevno, da je nekdo izpolnil svojo nalogo, ko ne najdemo besed tolažbe in upanja… Koliko je teh trenutkov v našem življenju! Gotovo se vsakemu, ko to razmišlja, kar slikajo prizori iz življenja, ko je šel trenutek mimo in ni bil sposoben dati od sebe pravo besedo ali dejanje pozornosti. Sedaj je lepa priložnost, da v mislih pokličemo Jezusa, naj pride na te trenutke, na te odnose, pa če so se zgodili v daljni preteklosti ali pa morda danes zjutraj in naj tudi nam zakliče »Efatá!« - Odpri se! Razveži se! Nekaj podobnega slišimo tudi vsakokrat pri spovedi: »…in jaz te odvežem tvojih grehov…« tudi danes Jezus dela čudeže. Tudi danes ozdravlja in osvobaja, le pusti mu je treba, ponižati se je treba in odkrito priti pred njega. Jezus nas ne vabi, da se zavarujemo pred svetom in njegovimi grožnjami, ali da se zapremo sami vase, v svoj varen kotiček, kjer nas nihče ne more prizadeti in kjer tudi mi ne moremo nikogar raniti, pač pa nas vabi po poti za njim. To je pot ranljivosti, to je pot umivanja nog, joka pred Lazarjevim grobom, izdajskega poljuba v Getsemani in nenazadnje pot nemoči ter ranjenosti na križu. Prosimo Gospoda z besedami preroka Samuela: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša«, da bi preko Njegove besede in preko prejemanja njegovega telesa in krvi tudi mi rasli v odprtosti zanj ter za bližnjega.