Tri področja, na katerih največkrat uspe zadati človeku dvom v Božjo ljubezen. V povezavi s stvarmi, z osebami in z Bogom.
Hudič začne z besedami: »Če si Božji Sin…«
Obstajata dva nasprotujoča si načina, kako biti sin: eden je satanski, drugi Božji.
Prvi sestoji v tem, da hočemo posedovati sebe in druge tako, da se polaščamo svojega in drugih življenj, drugi pa v tem, da sprejemamo vse kot dar, ki ga je dal Oče in darujemo kakor on.
Prva skušnjava se nanaša na odnos do stvari. Pri lakoti čutimo potrebo po takojšnji zadovoljitvi. Zato nam hudič govori: »Primi, vzemi si, saj imaš pravico. Boga ne briga, sicer ne bi bil lačen. Vzemi si sam. In to takoj!«
Druga skušnjava se nanaša na odnose do ljudi.
Hudič dvigne Jezusa gor, evangelist Matej omenja visoko goro, Luka pa samo pravi, da ga je »odvedel gor«, kjer mu je v hipu pokazal vsa kraljestva sveta.
Pri tej skušnjavi ne gre za to, da bi nam hudič ponujal kakšen prestol nekega oddaljenega kraljestva.
Gre preprosto zato, da nas želi dvigniti nad druge, da bi jih gledali »z viška« iz neke pozicije vseveda, kjer bi radi spreminjali druge. Saj ni treba imeti kraljestva, da bi se nam rodila ta želja. Že na splošnem nivoju se hitro vidi – recimo takrat, ko začnemo pogovor o politiki ali o Cerkvi imamo mi seveda najboljšo rešitev. Bog ve zakaj nas vendar ne poslušajo?!
Poglejmo samo okoli sebe. Koliko stvari nas moti na drugih: zakaj sosed vedno na tak način zapelje v garažo? Zakaj partner ne zapre za seboj pokrova wc školjke? Zakaj ne zna zapreti vrat za seboj?
A ga bom že naučil! Se bo že navadil!
Na kaj se bo navadil? Na moje kraljevanje. Bolj, kot je odnos do drugih zavit v taka kraljestva, bolj seveda vladajo pravila.
Jezus na to skušnjavo odgovori z besedami: »Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!« Naj bo on moj kralj.
In tretja skušnjava:
Na vrhu templja se dogaja.
Čisto fizično gledano: na vrhu cerkva je samo križ ali pa petelin (oboje govori o človeški polomiji, ki jo reši Božji Sin). Sicer si pa strelovod.
Tukaj nastopi temeljna preizkušnja vere.
Molim k Bogu, a Bog me ne usliši. »Kaj je narobe?«, se najprej vprašamo.
Gre za temeljno nezaupanje, zakrčenost, ki ne pusti, da bi se v mojem življenju kaj spremenilo, da bi v moje življenje vstopil Jezus, pa čeprav grem morda celo k obhajilu, k spovedi. Ker se spet stvari ne odvijajo, tako kot bi si jaz želel – so morda tudi boleče in se jim ne vidi konca, zdvomim v Božjo ljubezen, če ne že v to, da je Bog dober, pa vsaj v to, da do mene ni dober, oz. ga ne zanimam.
Vendar moram sam najprej sestopiti iz vrha templja. Dar strahu Božjega nam govori, da je nekaj v življenju lahko sveto le če tja stopi Bog in se jaz umaknem.
Pri vsem tem gre torej za napetost v relaciji:
Ukloniti Boga svojemu življenju ali ukloniti svoje življenje Bogu?
Kdo ima v roki komande - daljinski upravljalec?
Tako torej pridemo do besede, ki jo na začetku posta velikokrat slišimo, še posebej pa pri obredu pepeljenja:
- spreobrnjenje
spreobrnjenje – kot pri oranju – tudi če je zemlja dobra, jo moramo zorati, obrniti, da jo lahko posejemo, sicer ne bo uspeha, pa čeprav je kvalitetna in je bila zorana že pred prejšnjo setvijo.
Jezus je na vse skušnjave odgovoril z Božjo besedo in ni pusti hudiču, da bi z njim kakorkoli razglabljal o argumentih.
V Božji Besedi lahko tudi mi v tem postnem času najdemo moč za svoje življenje in za zaupanje v neskončno Božjo ljubezen.
