Jezus tudi današnjo nedeljo zopet odpira problematiko skozi lik bogataša.
Njegov problem, njegova zaslepljenost pa se dogaja v dve smeri. Če bi bil zaslepljen samo do reveža, bi ga morda lahko Bog pripeljal na okoli do tega problema in mu ga pomagal rešiti.
Toda zmanjšana občutljivost za bližnjega je vedno povezana tudi z zmanjšano občutljivostjo do Boga.
To dvoje gre z roko v roki – kar nakazuje tudi Abraham, ki odgovarja mrtvemu bogatašu, da je ni stvari in ne svetnika, ki bi lahko njegove bogate sorodnike spreobrnila od sedanjega načina življenja.
Včasih mi kakšen neveren človek reče, da bi se mu moral Bog prikazati in potem bo šele veroval.
Mogoče je res, da človek včasih potrebuje tudi šok, da razmisli o sebi, toda velikokrat niti to ne pomaga.
Poleg tega pa Bog presoja našo vero, koliko smo sposobni prepoznati ga po čisto običajnih znamenjih v življenju in verovati vanj, tudi če za to ni t.i. absolutnih dokazov.
Če bi se namreč Bog (teoretično gledano) prikazal, bi nam odvzel svobodo, da verjamemo vanj.
Ko je enkrat 1+1=2, potem o tem ni kaj razpravljati. Verjeti vanj bi potem, ko bi bil njegov obstoj računsko neizpodbitno dokazan, nuja. Ne bi bila to več vera, temveč znanost.
Od tu naprej pa ni več mogoče spreminjati stališča. Ko si 100% soočen z nekim dejstvom, ga lahko le sprejmeš ali za vedno zavržeš. To pa se bo tako ali tako zgodilo ob smrti.
Zato nam Bog, dokler še živimo na zemlji vedno daje možnost, da se zanj prostovoljno odločimo.
Odločitev zanj, pa je kot rečeno odločitev za bližnjega – odločitev za Lazarja v našem življenju.
To nam pokaže tudi povezava med prvim berilom, ko Amos govori o tem, da »lahkomiselnih brezskrbnežev« ne zanima stiska ljudstva, in drugim berilom, ko Pavel v pismu Timoteju poudari, da mora ohraniti vero v Jezusa Kristusa in v edinega nesmrtnega Boga.
In ravno temu Bogu, ki ga noben človek ne more videti, čast in večna oblast! – vzklika Pavel.
Kljub temu, da so padle v današnjem evangeliju težke besede glede bogataša in morda veljajo kdaj tudi za nas, če ne znamo biti Bogu hvaležni, ko nam gre dobro in postanemo do njega celo brezbrižni,
pa psalm če ga pogledamo malo pobližje vliva novo upanje. Pravi da Gospod ljubi in je pozoren do lačnih, do jetnikov, slepih, potrtih, pravičnih, tujcev itd., pota krivičnih pa uničuje.
Torej je krivična pot tista, ki jo Bog uničuje, človek, ki hodi po njej, pa ima še vedno priložnost, da se spreobrne.
Tudi če nad človekom vsi obupajo, morda tudi on sam, Bog še vedno daje možnost in čaka na spreobrnjenje.
In tudi če se zgodi v zadnjem trenutku, kot se je to zgodilo pri prvem svetniku, desnem razbojniku, ki je bil z Jezusom skupaj križan, Bog tega človeka sprejme.
Toda ne čakajmo, lahko postane prepozno, kot je bilo to za levega razbojnika in bogataša v evangeliju.
Jezus nas vabi danes, tukaj in sedaj, da ga ponovno odkrijemo, tako v zakramentu evharistije, kot tudi v svojem bližnjem.
Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj - z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos (Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.
nedelja, 26. september 2010
sobota, 18. september 2010
Ljubezen naj bo gospodar
Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema.
Ne moremo živeti, kot da nikdar ne bomo umrli in vseeno misliti, da bomo pripravljeni za nebesa.
Tudi nam bo nekoč »začasni Gospodar« rekel ne moreš biti več oskrbnik.
Prav vsakemu izmed nas.
Z gospodarjem, katerega oskrbniki smo, bi lahko primerjali življenje in oskrbništvo nad njegovim premoženjem je čas in vse druge dobrine, ki ne trajajo večno.
Zato je dobro premisliti, kaj imam vrednost v luči večnosti. Večni so lahko le pristni odnosi.
Ne le odnos z Bogom. Tudi naši medčloveški odnosi, kar jih je resnično vrednih, nujno ostanejo del nas. Kar pa postane del nas, gre z nami tudi v večnost.
Če je torej krivičnega oskrbnika Jezus pohvalil, ker si je pri ljudeh na račun svojega gospodarja delal dobro ime, potem je dobro, da tudi mi naredimo nekaj podobnega.
Ne moremo služiti dvema gospodarjema:
Ali služimo egoizmu in nenasitni želji po takšnem ali drugačnem ugodju v tem življenju, ali pa je naša pozornost usmerjena k drugemu gospodarju.
Če smo torej pozorni na Boga, pa to nujno pomeni, da smo pozorni tudi do drugih ljudi in to brez izjeme, saj smo vsi od Boga enako ustvarjeni.
Seveda pa v tem življenju to pomeni »odpis dajatev gospodarju«, torej odpis lastnih želja, potreba drugega namreč pomeni, če jo opazimo, naš dar, kar pa je v nasprotju z iskanjem ugodja.
Lahko se ljubosumno oklepamo časa in dobrin, ki so nam podarjene, ne da bi komur koli kaj kradli. Nihče nam ne bo ničesar očital, če bomo občutljivi, ko bo nekdo zapravljal naš čas ali nam oporekal nekaj, kar smo si s trudom zasluženo pridobili.
Toda ljubezen ni v tem, da nekomu daš to, kar si dolžan, temveč to, kar ti je najbolj dragoceno.
Ravno to pa je znamenje pripadnosti tistemu drugemu večnemu Gospodarju.
Za pripadnost prvemu gospodarju – mamonu, kot ga imenuje Jezus – vsemu minljivemu, se ni posebno truditi. Avtomatično postane naš gospodar, če si ne izberemo druge možnosti.
Življenjske dobrine so za vsakega od nas zaželene, tudi Jezus jih ni obsojal.
Obsojal pa je naslanjanje svojega upanja nanje zato, ker mu je pomemben vsak izmed nas in ve, kakšno razočaranje doživlja človek, ko ugotovi, da neka stvar, morda celo nek odnos, ki se je le pretvarjal za pravega, nekaj, na kar je stavil, zgublja svojo vrednost, da izginja v nič. Z njim namreč zgubi vse tudi človekovo prizadevanje in žrtve povezane s tem, na ta način pa lahko pride celo do življenjske krize.
Ljubezen, čeprav vedno izgublja in se žrtvuje pa nikoli ne pušča za seboj potrtosti, bolj kot je neko dejanje »ne nujno« - »ne izsiljeno« več zadovoljstva prinese s seboj.
In takrat ne le, da delamo preračunljivo za prihodnost, kot je delal krivični služabnik – ne le da nas nagrada čaka šele v nebesih.
Če je ljubezen prava, živimo nebesa lahko v določeni meri že na zemlji – takoj v istem trenutku, ko se podarjamo.
Logično je namreč, da v večnosti ne bomo kar na enkrat spremenili načina svojega življenja, saj še npr. na dopustu, ne moremo preživeti veliko časa drugače, kot smo vajeni živeti sicer.
Ljubezen nam mora vsaj v določeni meri postati način življenja že na zemlji, če želimo, da bi lahko na ta način živeli celo večnost.
Biti pri Bogu, ki ni nič drugega kot ena sama ljubezen, namreč seveda ne pomeni nič drugega, kot ljubiti.
Naj nam Gospod pomaga že pri majhnih vsakodnevnih možnostih za pozornost in darovanje, da bomo svojo srečo ter notranji mir z drobnimi koraki vedno bolj gradili.
Ne moremo živeti, kot da nikdar ne bomo umrli in vseeno misliti, da bomo pripravljeni za nebesa.
Tudi nam bo nekoč »začasni Gospodar« rekel ne moreš biti več oskrbnik.
Prav vsakemu izmed nas.
Z gospodarjem, katerega oskrbniki smo, bi lahko primerjali življenje in oskrbništvo nad njegovim premoženjem je čas in vse druge dobrine, ki ne trajajo večno.
Zato je dobro premisliti, kaj imam vrednost v luči večnosti. Večni so lahko le pristni odnosi.
Ne le odnos z Bogom. Tudi naši medčloveški odnosi, kar jih je resnično vrednih, nujno ostanejo del nas. Kar pa postane del nas, gre z nami tudi v večnost.
Če je torej krivičnega oskrbnika Jezus pohvalil, ker si je pri ljudeh na račun svojega gospodarja delal dobro ime, potem je dobro, da tudi mi naredimo nekaj podobnega.
Ne moremo služiti dvema gospodarjema:
Ali služimo egoizmu in nenasitni želji po takšnem ali drugačnem ugodju v tem življenju, ali pa je naša pozornost usmerjena k drugemu gospodarju.
Če smo torej pozorni na Boga, pa to nujno pomeni, da smo pozorni tudi do drugih ljudi in to brez izjeme, saj smo vsi od Boga enako ustvarjeni.
Seveda pa v tem življenju to pomeni »odpis dajatev gospodarju«, torej odpis lastnih želja, potreba drugega namreč pomeni, če jo opazimo, naš dar, kar pa je v nasprotju z iskanjem ugodja.
Lahko se ljubosumno oklepamo časa in dobrin, ki so nam podarjene, ne da bi komur koli kaj kradli. Nihče nam ne bo ničesar očital, če bomo občutljivi, ko bo nekdo zapravljal naš čas ali nam oporekal nekaj, kar smo si s trudom zasluženo pridobili.
Toda ljubezen ni v tem, da nekomu daš to, kar si dolžan, temveč to, kar ti je najbolj dragoceno.
Ravno to pa je znamenje pripadnosti tistemu drugemu večnemu Gospodarju.
Za pripadnost prvemu gospodarju – mamonu, kot ga imenuje Jezus – vsemu minljivemu, se ni posebno truditi. Avtomatično postane naš gospodar, če si ne izberemo druge možnosti.
Življenjske dobrine so za vsakega od nas zaželene, tudi Jezus jih ni obsojal.
Obsojal pa je naslanjanje svojega upanja nanje zato, ker mu je pomemben vsak izmed nas in ve, kakšno razočaranje doživlja človek, ko ugotovi, da neka stvar, morda celo nek odnos, ki se je le pretvarjal za pravega, nekaj, na kar je stavil, zgublja svojo vrednost, da izginja v nič. Z njim namreč zgubi vse tudi človekovo prizadevanje in žrtve povezane s tem, na ta način pa lahko pride celo do življenjske krize.
Ljubezen, čeprav vedno izgublja in se žrtvuje pa nikoli ne pušča za seboj potrtosti, bolj kot je neko dejanje »ne nujno« - »ne izsiljeno« več zadovoljstva prinese s seboj.
In takrat ne le, da delamo preračunljivo za prihodnost, kot je delal krivični služabnik – ne le da nas nagrada čaka šele v nebesih.
Če je ljubezen prava, živimo nebesa lahko v določeni meri že na zemlji – takoj v istem trenutku, ko se podarjamo.
Logično je namreč, da v večnosti ne bomo kar na enkrat spremenili načina svojega življenja, saj še npr. na dopustu, ne moremo preživeti veliko časa drugače, kot smo vajeni živeti sicer.
Ljubezen nam mora vsaj v določeni meri postati način življenja že na zemlji, če želimo, da bi lahko na ta način živeli celo večnost.
Biti pri Bogu, ki ni nič drugega kot ena sama ljubezen, namreč seveda ne pomeni nič drugega, kot ljubiti.
Naj nam Gospod pomaga že pri majhnih vsakodnevnih možnostih za pozornost in darovanje, da bomo svojo srečo ter notranji mir z drobnimi koraki vedno bolj gradili.
sobota, 11. september 2010
Usmilil, pritekel, objel, poljubil
V čem je največja lepota krščanstva?
Ne verujemo v neko stvar, ali v pozitivne energije, še manj, da bi bila v ospredju zgolj neka pravila, in tudi ne gre zgolj za neko "nadbitje" z neskončno inteligenco, temveč gre za osebo – za Boga, ki je predvsem ljubeči Oče, ki sinu, ko se nazaj vrne k njemu ne očita, koliko skrbi mu je povzročil, temveč se ga, kot pravi zgodba v evangeliju, usmili, priteče, ga objame in poljubi.
Vse kar je potrebno je le vrniti se – tako kot Pavel, ki pravi v berilu: »Kristus Jezus je zato prišel na svet, da bi rešil grešnike, med njimi pa sem prvi jaz.«
Spoznanje, da sem grešnik je v prenesenem pomenu spoznanje, da si ne morem privoščiti niti rožičev, ki jih jedo svinje in da sem imel pri Očetu veliko večje dostojanstvo in veliko več vsega.
Iz tega spoznanja je logična pot kesanje, ki predstavlja že pot domov.
Pri tem pa nam vedno takoj pride naproti Gospod – kot v zgodbi: »ko je bil še daleč, ga je Oče zagledal«.
Bog je neskončno velik v vsem, v čemer se nam javlja, največji pa je ravno v ljubezni in usmiljenju, ki presega vse naše predstave.
Ko se torej soočamo z vlogo ljubečega Očeta, pa lahko danes v zvezi s tem pomembno sporočilo najdemo tudi v zadnjih besedah evangelija:
»Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba…«
Res je, da smo velikokrat kot izgubljeni sinovi. Greh nas lahko včasih zelo oddalji od Boga, to pa nas lahko postopoma vedno bolj greni.
Ravno zato pa je potrebno dati težo lepim stvarem, posebno vsakič, ko se vrnemo v objem Boga Očeta.
Lahko bi celo rekli, da bi bilo tako vrnitev dobro praznovati.
Če se spomnimo Jezusovih besed, da je v nebesih večje veselje takrat, ko se spreobrnemo, kot nad 99, ki tisti trenutek živijo pravično, potem se lahko tudi sami tega veliko bolj razveselimo.
Morda nam bo k temu spoznanju in veselju v prihodnje lahko najbolj pomagala ravno današnja zgodba o Usmiljenem Očetu in vloga mlajšega sina, v katero se lahko v mislih kar večkrat postavimo.
Edino ta vloga namreč začuti, kaj pomenijo štirje že omenjeni glagoli: Oče se ga je USMILIL, PRITEKEL je k njemu, ga OBJEL in POLJUBIL.
Prepričan sem, da vsi štirje lahko veljajo tudi za vsakega izmed nas.
Tudi nas Bog opazi že od daleč, že preden se sploh spokorimo, se nas že usmili. Tudi priteče nam naproti. Ne čaka, da bi sami do Njega delali dolgo pot nazaj, kot smo jo naredili, ko smo odšli proč od njega, ampak nam pride naproti.
Še posebej pa je pomembno da se zavedamo tega, da nas Bog kot izgubljenega sina tudi objema in poljublja. Pri tem je zelo inovativen. Vsak dan znova nam prinaša različne pozornosti, različne darove. Njegov največji dotik pa se zgodi pri evharistiji, ko se nas želi dotakniti tudi od znotraj.
V tem občutku, da smo ljubljeni (tudi če na svetu od nikogar drugega, smo še vedno ljubljeni od Boga), pa se skriva tudi humus, iz katerega rase naša prava samozavest in notranji mir.
Iščimo torej vedno znova to ljubeče Božje obličje!
Naročite se na:
Objave (Atom)