Skupaj

Pomen družine kot skupnosti nam poudarja že evangeljski odlomek, ki sledi poročilu o Jezusovem rojstvu. V njem ni več pomemben Jezus kot posameznik, temveč sveta družina v celoti.
Odločitve, ki so jih hitro sprejeli so bile skupne in vsi skupaj so se selili, kamor je sproti naročal angel Jožefu.
Takoj za božičem pa stoji ta praznik tudi zato, da nas spomni, da mir, ki ga prinaša Jezus v božično noč, tudi danes ne more iti mimo naših družinskih odnosov. Če se ne naseli najprej tam, potem tudi v nas kristjanih kot posameznikih ne bo obrodil velikega sadu.

V tem smislu sta spregovorili tudi obe berili in predvsem drugo nam prinaša zanimive misli glede družinskih odnosov, ki pa lahko veljajo tudi za druge odnose v družbi.

Ker se je avtor besedila, navdihnjen od Sv. Duha, kot kaže zavedal, kako težko je vzdrževati dobre odnose na vseh področjih hkrati, ki jih zahteva že sama družinska povezanost, nam v isti sapi že tudi naroča, naj vse karkoli delamo, v besedah ali dejanju, delamo v imenu Gospoda Jezusa.

Imeti Gospoda pred očmi oz. v mislih čim pogosteje, posebej ko smo v medsebojni interakciji, pomeni imeti za svetovalca in vodnika tistega, ki je že velikokrat spravil sprte strani, … ki je velikokrat odprl ljudem ušesa, da so bili pripravljeni slišati drugega, … ki je že velikokrat ljudem odprl tudi usta, da so tako na eni strani uspeli izraziti svojo stisko in razočaranje brez obsojanja in težkih besed, kot na drugi strani, ko so z njegovo pomočjo uspeli najti tudi besedo pohvale in spoštovanja, ki prav tako večkrat težko najde pot do naših najbližjih.

Gotovo na tem področju odnosov v družini težko kdo od nas reče, da mu 100% uspeva.
Toda ob tej osebni ugotovitvi ni potrebno, da gremo po maši vsak zase z dolgim nosom in razmišljamo, kaj vse nam še »fali«, da bodo naši odnosi OK.

Danes je v ospredju praznovanje družine. Sedaj smo pri evharistiji, pri »zahvali« in je čas, da vse naše družinske odnose ovrednotimo predvsem iz pozitivnega vidika.
Kljub »kratkim stikom« je vseeno ogromno lepega.
Toliko prilagajanja, toliko čakanja, presenečenj in ne nazadnje s tem tudi osebne rasti, da prehojena pot vsekakor ni zanemarljiva.

In tudi »vse delati v imenu Gospoda Jezusa«, kot naroča 2. berilo pomeni ravno to: skozi njegove oči prav ovrednotiti tudi družino in dom ter biti za ta velik dar Bogu hvaležen.
Ni namreč samoumevno, da smo se rodili v družini, da nekomu pripadamo in da lahko vedno pridemo tja, kjer rečemo, da smo doma.

Luč sveti v temi

Zakaj tema, ki hrepeni po svetlobi resnične luči ni sprejela?
Zakaj lastnina svojega gospodarja in kreatorja ni sprejela?
Verjetno zato, ker si ga je predstavljala drugače.
Ker je bila velikokrat prevarana z lažnivimi gospodarji. Ker je bila tema prevečkrat obsijana s prisilno svetlobo, ki se je izdajala za pravo, a je po njej vedno znova padla na realna tla svoje teme, tudi sedaj ni sprejela svetlobo, čeprav je bila prava.
Zbombardirana z različnimi svetlobnimi efekti je izgubila občutek za razločevanje, kaj je pravo sonce in kaj le svetloba žarnice.

Toda nekaj teme je kljub vsemu sprejelo pravo luč.
Jezus se sicer v jaslih ni svetil, če si poskušamo predstavljati njegovo človeško podobo. Toda nekaj ga je spremljalo oz. navdajalo, da je njegova navzočnost vedno dala vtis, da gre za nekoga, ki v sebi nosi neko nepoznano veličastvo, po katerem vsak človek v svoji globini hrepeni.

Evangelist Janez velikokrat opiše v Jezusovem delovanju, kako je s svojo Božansko prisotnostjo vplival na veliko ljudi, ki so se zbirali okoli njega.
Na gori je 3 apostolom razodel svoje veličastvo, v vrtu Getsemani so vojaki od strahu popadali, ko se jim je predstavil, apostoli so se prestrašili, ko so ga videli po vstajenju od mrtvih in če se vrnemo nazaj k rojstvu, najprej se je Marija prestrašila, ko je videla angela Gabrijela, potem pa tudi pastirji, ko so se jim ob Jezusovem rojstvu prikazali angeli.

Normalen odziv teme na pravo luč je torej najprej strah.
Toda to je tisti strah, ki ga pri birmi imenujemo kot dar strahu Božjega.
Ta strah Marijo in pastirje ni raztresel, pač pa jih je zbral, da so zbrano in s ponižnostjo prisluhnili besedam, ki so sledile. Temu strahu, temu odzivu namreč prava luč vedno govori: »Ne boj se, ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje«.

In potem se začne. Potem temo napolni luč.
Potem se, kot pravi sv. Pavel, razkrije nežnost Boga, njegov nasmeh, ki rešuje ljudi.
In potem, ko človek poklekne pred Boga, spozna, da je v bistvu Bog tisti, ki kot pravi 1. berilo »razgalja svojo sveto roko pred očmi vseh narodov«
To pomeni, da razgalja svojega Sina, po katerem je vse ustvaril, kar biva, tako kot človek vse, kar naredi, naredi s svojo roko.

Jaz Sem (JHVH). Tudi ti je lepo, da si.

Danes ne praznujemo le rojstvo nekega otroka izpred 2000 let. Danes praznujemo trenutek, ko je Boga človeštvo lahko videlo kot človeka, kot enega izmed nas.

Morda prevečkrat ob tem dejstvu razmišljamo, da je prišel zato, da bi čutil naše stiske in veselja. Njegovo rojstvo in življenje na zemlji seveda lahko tudi tako vzamemo, še posebej, če nam ta misel pomaga, da se lažje zavemo, da nas Bog čuti in pozna. Toda Bogu že tudi pred tem ni bila skrita nobena solza niti iz žalosti, niti iz veselja, saj je on ustvaril čustva in razum ter vse čute, s katerimi zaznavamo svet.

Božji prihod na svet vedno povezujemo z namenom rešenja človeštva iz greha. Da. Odrešenje se je začelo dogajati z nebogljenim detetom.
Če nam greh vedno znova govori, kako nevredni in nemočni smo, kako smo krvavi pod kožo in kako moramo drugim to svojo plat prikriti, da bi nas sprejeli, saj se že sami sebe take težko sprejmemo in nas krivda pritiska k tlom, nam Bog s tem dogodkom, ki se ga danes spominjamo sporoča popolnoma nekaj drugega. Prisluhnimo mu:

»Tudi če v tvojem prenočišču, v tvojem srcu ni prostora, se bom rodil ob tebi. Tudi če me nočeš sprejeti, se bom rodil takšen, kot si ti, da ti pokažem, da te cenim, da se ne oziram na tvoje napake in ti kot nemočno dete pokažem, da te ljubim in sprejemam tudi če se čutiš, da si drugim in sam sebi velikokrat odveč, … da ti kot novo življenje, ki je prijokalo na svet pokažem, da je lepo že to, da si in da se ne potrebuješ dokazovati, da bi te sprejel,
… da ti kot neproduktivno detece pokažem, da trg ne pokaže tvoje resnične cene.
Rad bi ti povedal, da se mi lahko pokloniš, kot se mi klanjajo pastirji in trije modri, ker se boš s tem v resnici poklonil svojemu velikemu dostojanstvu, ki sem ti ga že od začetka dal in sem ga sedaj, ko sem združil človeško in božjo naravo še posebej povzdignil, da se imenuješ Božji otrok.
Od mojega rojstva naprej lahko tudi ti kličeš Boga, Oče.«





Lahko bi rekli, da je Jezus naša koda, za dostop do Boga Očeta, on je sončni žarek, ki sveti iz največjega in edinega pravega Sonca. Če se človek odkrije sončnemu žarku ga sonce osvetli in ogreje, sicer tudi sonce nima moči.
Tudi v veroizpovedi molimo, da je Jezus luč od luči.

Po njegovem rojstvu, ko je sam postal človek in nas naredil za svoje brate in sestre ter za prijatelje, kot je sam rekel, pa se lahko ne le odpremo za svetlobo, ki jo prinaša, marveč lahko in smo tudi povabljeni, da po Jezusu tudi mi spregovorimo Bogu.
Zato lahko dvignemo pri vsaki maši in tudi v vsakem trenutku življenja »pateno« našega truda in »kelih« hvaležnosti in veselja ter Bogu vzkliknemo: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi vsemogočnemu Bogu Očetu vsak čast in slava.«

Naj bo tudi današnja sveta daritev naš poklon Bogu, ki nam v istem trenutku že vrača poklon, ko prihaja med nas pod podobama kruha in vina.

Ob prazniku Njegovega rojstva vam vsem zares želim veliko miru in sreče. Naj nas vse v globini prevzame Jezusovo sporočilo.

Daj nam znamenje (mir), Gospod

»Izprosi si znamenje od Gospoda« To je danes Izaijevo naročilo vsakemu izmed nas.

Prvo Berilo nam na videz ponuja paradoks.
Kralju Ahazu, ki se je bal vojne, ki mu je grozila in se ni znal odločiti, kaj naj naredi, je prerok Izaija naročil, naj si izprosi znamenje od Gospoda.
Ahaz pa je odgovoril, da ne bo prosil in preizkušal Gospoda.
Izaija na to sprašuje: » vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga?«

S čim vendar Ahaz utruja Boga, če pa ravno njega noče vznemirjati?

Ravno ta Ahazov strah, ki izhaja iz tega, da se sam odpravlja v boj, kjer že v naprej ve, da bo poražen in se noče opreti na Boga, je za Boga največja zavrnitev.

Najhujše, kar se človeku lahko zgodi ni vztrajno in krčevito zavračanje Boga, pač pa duhovna lenoba. Najhuje je ko človek reče kot kralj Ahaz: »Ne bom prosil in preizkušal Gospoda«.

Na številnih mestih v Svetem pismu namreč piše, kako je dobro, da sebe in svoj odnos do Boga vedno postavljamo pod vprašaj in ga preverjamo.

Nekje pravi: »Bodi mrzel ali vroč, če si mlačen te izpljunem«.
Potem nekje drugje Bog po preroku pravi: »Pravdajmo se, če so vaši grehi rdeči kot škrlat bodo beli kot sneg«.

Tudi za Jakoba je v Svetem pismu napisano, da se je boril z Bogom in si v boju izboril blagoslov. Ta boj je za njegovo osebno rast pomenil pomemben mejnik. Po njem je postal drugačen.
Res pa je, da je po boju šepal, kar nakazuje, da boj z Bogom vedno prinaša tudi določene žrtve.

In tudi z zgodbo o vdovi, ki je iskala pravico pri krivičnem sodniku in jo je našla samo zaradi svoje vztrajnosti, ker je sodnik ni več prenašal, nam Jezus spregovori o tem, da naj vztrajamo v molitvi. Lahko smo celo sitni v molitvi. Bog si to želi.
Boga s svojimi molitvami nikoli ne utrujamo.
Kot je že Izaija rekel utruja samo to, da Bogu ne damo možnosti.
Pa ne toliko Boga, (Bog bo že preživel) ampak nas same.

Utrudljivo je biti mlačen.
Utrudljivo je reči na primer: »ni dobro biti preveč veren.« Saj to pomeni, da je vera poleg vseh obveznosti, ki jih je že tako in tako dovolj le še ena obveznost zraven, ki jemlje dragocen čas.

Zato nam kliče Izaija: »Izprosi si znamenje od Gospoda«!
Ker nam želi, da bi nas vera Vanj dvignila in bi nam vsa opravila z Njim postala kot »dva tleča ogorka«, kot prerok Izaija imenuje dve vojski, ki sta Ahazu napovedali vojno.
Da bi nepremagljive ovire z Njim postale premagljive.

Sveti Duh namreč zna biti v vseh časih zelo konkreten,
tako kot je bil konkreten tudi pri Mariji, ki je od njega spočela Jezusa.

Jezus je tudi sam pozneje rekel pismoukom, da bi lahko Bog naredil človeka (potomca Abrahamu) celo iz kamna in gotovo mu niti to ne bi bilo potrebno.

Svoje skrbi in svoja čutenja izlijmo pred Gospoda, da bi lahko ob praznovanju njegovega prihoda na svet zares prejeli v svoje srce njegov mir in gotovost.

utrditi (ne utruditi) srce

Kaj so v mojem življenju »utrujene roke in klecava kolena«? – Kaj to kar je potrebno okrepiti?
Kaj je tisto, na kar bi se rad oprl, a se mi vedno znova izmika?

Če tega ne iščemo in se vsaj ne trudimo popraviti, smo kot človek, ki hodi po debeli snežni odeji in se mu pri vsakem koraku udre do pasu.
Nekaj časa lahko napreduje, toda ta hoja ga tako izmuči, da je vprašanje če bo sploh prišel do cilja, kaj šele v času, ki si ga je zastavil.

Do klecavih kolen in utrujenih rok običajno pridemo po velikem naporu, po tem, ko nesemo kakšen težak tovor.

Vprašanje, ki se nam po prvem berilu odpira je:Enega takih najtežjih in najpogostejših bremen nam v življenju predstavlja 2. berilo, ko pravi: »Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje«.
To breme nas gotovo največkrat paralizira.

Pri »klecavih kolenih«, kot prerok Izaija imenuje vse, kar je ranjeno, bolno in utrujeno, pa obstajata dve možnosti:

- Pri tisti, ki jo opisuje evangelij in je dobra, gre za ponižnost, ki Jezusa privabi, da jo ozdravi. Gre za tisto šibkost, tista »klecava kolena«, ki kličejo Jezusa, da jih ozdravi in so potem tudi ozdravljena.

- Pri »klecavih kolenih« v prvem berilu pa gre za klecavo voljo, za šibkost v veri.
Prerok nas kliče, da ju utrdimo in okrepimo.

V tem času t.i. veselega decembra, času priprav, ko se veliko vrti okoli zunanjosti, nakupov in se vse dogaja z veliko hitrostjo, nas advent kliče ravno k temu: da utrdimo »klecava kolena« naše vere, da obnovimo smisel za pričakovanje in potrpežljivost ter se tako pripravimo na Tistega, ki bo potem lahko utrdil in ozdravil tudi vsa »klecava kolena« naših odnosov, našega miru, osebnih prizadevanj, ki so jih morda ranili grehi in vseh ostalih nezmožnosti in šibkosti.

Zato se lahko raduje pustinja in vriska puščava, kot pravi Izaija, ker Bog prihaja, da napolnjuje to kar je izpraznjeno, da le ni že napolnjeno s čim drugim, kar nas zapira za Boga.

Veselimo se tudi mi in mu z vso voljo izročimo svoje skrbi (in »utrujene roke«), da nas bo dvignil in ponesel naprej.

Obrni pozornost!

»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!«
Tako je oznanjal Janez Krstnik.
Ta isti stavek pa velja danes tudi za nas.
Tudi za nas se je približalo nebeško kraljestvo.
Danes, tukaj in sedaj je priložnost za vsakega od nas, da postavi svoje življenje na tehtnico.
Zakaj je tako pomemben ta danes? Zato ker odlašanje pomeni, da za to odločitev tudi jutri ne bomo pripravljeni in potem vedno znova težje in težje.

Spreobrnjenje pri človeku je nekaj podobnega kot če recimo pečemo meso. Če ga ne obrnemo, se na eni strani zasmodi, na drugi strani pa ostane surovo.

Tudi v življenju kristjana brez nenehnega spreobračanja lahko pride do tega, da človek začne čutiti, kot da ga prakticiranje verskih drž (molitev, obredov, itd.) obremenjuje, veže, kot da jih je preveč, na drugi strani pa je prazen in kljub »krščanskemu« načinu življenja nima vere in miru.

Spreobrnjenje vsekakor ni enostavna stvar.
To je odločitev, ki se že prej gradi, ali pa ne.

Ko so k Janezu Krstniku prišli farizeji in saduceji, jim je rekel:
»Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Pomembni so vsakodnevni sadovi, vsakodnevne odločitve. Le z majhnimi lahko gradimo veliko odločitev, ki nam pove, da smo uresničili enega največjih Božjih darov, svobodo.

Ogret za ...

Čeprav bo prišel kot pravi Jezus sam v evangeliju, kakor tat, takrat, ko ga bomo najmanj pričakovali, se to ne bo zgodilo kot razdejanje vsega, kot razočaranje, da je vse, kar smo gradili minilo.

Drugo berilo nam sámo govori o tem, da gre za neke vrste motiv prebujanja.
»Ura je že, da se zbudite iz spanja«, pravi.
Zato ta motiv obnavljamo vedno znova, predvsem na začetku vsakega cerkvenega leta.

Adventi venček, na katerem stojijo poleg ene prižgane tudi tri neprižgane sveče, nam govori o tem, da je tema, kot pomanjkanje svetlobe resničnost, ki je ne smemo zanemariti.
Adventni venec je narejen tako, da se sveč nanj ne dodaja, pač pa vsak teden ena sveča manj čaka, da zasveti.
Tudi mi smo na nek način kot adventni venčki.
Čeprav se vedno znova ujamemo v mrežo skušnjav in greha, ki nam plamen ugasnejo, smo vedno znova povabljeni, da prvotni ogenj (na vseh štirih svečkah v svojem srcu) spet prižgemo in razplamtimo.

Zato nas tudi adventna, vijolična barva, ki je barva spokornosti opominja k temu, da kljub pogojem, ki jih ponuja letni čas, ko so dnevi krajši, ko je več oblačnih dni in nas tudi mraz nagovarja, da bi se zavili - ne samo pred mrazom, ampak tudi pred ostalimi dražljaji iz sveta in se tako izolirali ter ostali sami s seboj,
- da si kljub tem pogojem nadenemo orožje svetlobe in toplote.

Biti pripravljen v smislu evangelija, ki smo mu prisluhnili namreč ne pomeni čakati za vrati, da se odprejo,
pač pa biti ogret za akcijo.

Pri športih, predvsem kolektivnih, lahko vidimo, kaj pomeni, da je športnik pripravljen. To se zgodi takrat, ko se toliko časa ogreva, da njegovo telo dobi delovno temperaturo in pulz, ki ga bo držal tudi potem ob vstopu na igrišče.

Biti ves čas pripravljen na vstop v večno življenje, pomeni živeti ga že tukaj.
Biti pripravljen na večno veselje in srečo pri Bogu pomeni – ju vzdrževati že sedaj.
Torej kljub delom teme, ki nam ugašajo plamen, pa naj izhajajo iz nas ali pa od drugih in nas ranijo, moramo pogled usmerjati v večno Luč, v Jezusa.

Vsaka zagrenjenost in srditost naj izmed vas izgineta, pravi sv. Pavel nekje v Svetem pismu.

Tudi mi se odprimo veselju in zaupanju, da bo zares lahko tudi v naših srcih postopoma gorelo vedno več sveč.

To pa naj bo tudi prošnja k Svetemu Duhu - Duhu, ki oživlja, kot molimo v veroizpovedi. Naj nas vedno poživlja in krepi.

Mogočni, tihi Vladar

Ko danes praznujemo praznik Kristusa kralja vesoljstva se s tem čutimo tudi del tega kraljestva.
Zato smo sveto mašo po kesanju tudi nadaljevali z mašnim delom, ki ga imenujemo »Slava«. Še prej pa smo tudi pokleknili - vi verjetno ob vstopu v cerkev, jaz ko sem pristopil k oltarju.
Pa pomislimo kdaj, pred koga sploh poklekamo? Komu se klanjamo in zakaj stojimo, ko se začne sv. maša?

kraljestvo torej…
laž, mrtvilo, tema, sebičnost, krivica, nemir, sovraštvo – sedem nasprotij temu, kar je Jezusovo kraljestvo.
Preden bomo našega Boga zopet častili s hvalnico »Svet, svet, svet…«, bomo prisluhnili hvalospevu (uvodu v to hvalnico), ki spregovori o sedmerih lastnostih njegovega kraljestva:
To je: »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.«

Vsak se gotovo želi izogniti vsemu, kar sem najprej naštel in najti to, kar prinaša Božje kraljestvo.

Toda težava nastane drugje.

Velike imperije so pokonci vedno držali vladarji, ki so bili mogočni. Že njihov način vladanja je moral biti tak, da je vsem govoril, da ni močnejšega, bolj pametnega in vplivnejšega vladarja, kot je on, zgodbe, ki so se o njem širile pa so vedno morale biti še veliko okrutnejše, kot je sam zmogel biti.

Tako se je lahko majhen človek z njim poistovetil in se počutil velikega. Tak lik vladarja mu je dal občutek varnosti, ne glede na to kaj je od njega terjal.
In še danes je tako.

Kaj pa Jezusov način?
To je nekaj povsem drugega. Njegova krona nima najdražjih biserov, ima le trnje, njegov prestol je križ, v njegovi desnici ni žezla, kaj šele meča, v njegovi desnici je rana od žeblja. Na njegovi levici ni ščita, pač pa se ne more braniti, ker je negibna in z žebljem pričvrščena na križ.
Pred seboj nima elitne vojske, ki bi mu bila osebna straža. Niti kraljevskega plašča nima. Ima le golo kožo in razpete roke – telo, ki ga lahko pljune ali rani, kdorkoli gre mimo, tudi najmanjši otrok.

In to je naš kralj.
Poistovetiti se z njim?

Poistovetiti se z njim ne pomeni pozabiti na to, da sem majhen človek.

Biti kakor Jezus ne pomeni gledati nogometno tekmo, kjer se poistovetimo s tistim, ki zabije gol in zmaga ter s tem pozabiti na svoje poraze, na občutek svoje nepomembnosti v množici vsakodnevnih opravil.

Poistovetiti se z njim pomeni poslušati podobne obtožbe:
»Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!«
»Ali nisi ti kristjan in te ima Bog rad? Zakaj naju ne moreš rešiti pred trpljenjem?«

Toda poistoveti se z njim pomeni tudi vedeti, da to kraljestvo že je - tukaj in sedaj.
Da se hkrati, ko pade obtožba: »Reši sebe in naju!«, to v bistvu že zgodi, le da tisti, ki beži od resnice tega ne vidi. Besede »danes boš z menoj v raju«, namreč govorijo o tem, da je Jezus že rešil razbojnika in tudi drugemu razbojniku dal isto možnost - rešil ju je na veliko globljem nivoju, kot se jima lahko sploh sanja.

Poistovetiti se s tem Vladarjem, ki ga danes častimo, pomeni tudi biti v kraljestvu resnice, svobode in miru, zato, ker se s tem majhnemu človeku – vsakemu od nas ni potrebno pretvarjati, iskati masko in zmagovati, tudi na račun drugih, da bi se čutili pomembne in sprejete, saj nas take kot smo, sprejema On, ki je bil razgaljen in ranljiv in je v resnici vladar in stvarnik vsega kar je.

Zato tudi biti služabnik v takem kraljestvu pomeni biti opažen in pomemben
in ne opazovati vladarja in si šele želeti njegove pomembnosti, ki je tako ali tako zlagana.

pomembna je stanovitnost

Besede: »Glejte, da se ne daste zavesti« danes še posebej stopajo v ospredje.
Veliko je možnosti danes, da kristjan izgubi vero in začne pot do Boga iskati drugje.
Mogoče danes nismo ravno v času, ko so kristjani morali zaradi svojega prepričanja izpostaviti svoje življenje, vsaj tu v Evropi in v Sloveniji ne, toda to še ne pomeni, da ne veljajo Jezusove besede: »Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena«.
Biti kristjan pomeni biti del Cerkve. To pa je danes vse prej kot moderno.
Verjeti v to, da po Cerkvi, po zakramentih, po nas duhovnikih še vedno na edinstven način dotekajo milosti - hrana za večno življenje, je danes morda veliko težje kot v preteklosti.
Velikokrat se sliši kako je nekdo zaradi nekih dogodkov, zaradi katerih se je pohujšal, prenehal hoditi v cerkev.
Razočaranj je veliko.
Toda zakaj? Če je nekdo raz – očaran, je moral biti najprej očaran in to nad napačnimi rečmi.
Tako, kot so bili gotovo razočarani tudi Judje, ko so jim Rimljani porušili tempelj, na katerega so toliko stavili.

Cerkev je Božja, je pa tudi človeška. To je od začetka. In že od začetka ima pri sebi v sami svoji sredini odpadnike (že od Juda Iškarjota naprej). Že od nekdaj so jo hoteli razdreti razni krivoverci, največ takih, ki so izšli ravno iz Cerkve.
A vse je do sedaj pokopala.
Tako bo pokopala tudi pedofile in vse, s čimer ji kdorkoli želi škoditi danes.
Skratka Cerkev bo šla naprej, kot je vedno šla - zaradi obljube, ki ji jo je dal Jezus, da bo z njo vse dni do konca sveta in da jo peklenska vrata ne bodo premagala.

Pomembno vprašanje pa je, kje se bomo znašli mi, kje bova ostala ti in jaz?
Ali bom tudi jaz raz – očaran obtičal nekje ob strani? Ali pa bom šel s Cerkvijo naprej?

Šele v burji in neurju se vidi, katera drevesa so dovolj močna in majo dovolj velike korenine. Toda takrat za drevo ni čas, da jih šele požene. To mora storiti prej oz. to mora početi prej.
Zato nas tudi Jezus vabi v današnjem evangeliju:
»S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Torej gre zgolj za zvestobo. Stati trdno kljub vsemu, kar se dogaja okoli nas.

Kot pravimo, da je za dober imunski sistem in zato, da je človek zdrav, potrebno jesti zdravo hrano in zdravo živeti, podobno velja tudi na področju duhovnosti in duševnosti.
Zelo je važno, kaj vase vsak dan srkamo. Žal medijev, ki imajo danes veliko vlogo, velikokrat ne skrbi to, da bi bili ljudje o nečem prav obveščeni. Pač pa se jim veliko bolj izplača širiti stvari, o katerih se preprosto rado govori in jim zato ljudje tudi raje prisluhnemo ali preberemo. Zato pa moramo bi toliko bolj izbirati, kaj je dobro za nas in kaj ni, kaj bomo vsrkali vase in česa ne. Tudi če sprva nekaterih besed ne jemljemo zares, delujejo na nas in nas vznemirjajo.

In običajno potem pride eno z drugim. Razočaranje v veri je povezano z razočaranjem nad splošnim stanjem v svetu in nad svojo vlogo v njem ter obratno.
Jezus pa nam na to jasno odgovarja, naj se ne vznemirjamo in naj se ne bojimo, če verujemo vanj.
Dal nam bo vse kar bomo potrebovali, da bomo lahko prestali preizkušnje. Tudi zgovornost in modrost, da bomo imeli pripravljen pravi odgovor na vsak izziv.

Zato ne pozabimo na temelje za vero oz. na korenine iz katere bo lahko še naprej rastla. Preverjati jih in krepiti vedno znova ni nikoli odveč.

Iščimo torej prave izvire tudi če so na prvi pogled prekriti z odpadlim listjem in vejami…
In ljubimo Cerkev. Če ne zaradi drugega, zato ker jo Jezus ljubi in ji bo ostal zvest do konca.
Mi pa bomo s tem v njej še naprej vcepljeni kot mladike na trto, ki je Jezus in od te trte prejemali življenjski sok za prave, žlahtne sadove.

Ni Bog mrtvih

Zakaj večno življenje?
Ker je sicer vse trpljenje in žrtvovanje nesmisel.
Da pa ima vsak križ obljubo v večnem življenju se kaže že s tem, da ima tisti, ki prenaša trpljenje vedno bolj mirno vest in pogled poln upanja, kot tisti, ki trpljenje zadaja.
Pa ne gre le za mirno vest.
Gre za nabiranje zakladov. Vsaka molitev in prošnja k Bogu dobi z darovanim trpljenjem in žrtvami še veliko večjo težo.
Predvsem pa nam ljubezen sam kaže na večnost, saj ne more biti končna.

Kaj je po smrti?
To je tema, na katero je v preteklem tednu gotovo vsak od nas vsaj enkrat pomislil.

Mučence, ki so podobno kot Jezus in sedem bratov v prvem berilu, prostovoljno odšli v smrt zaradi vere v Boga, Cerkev želi osvetliti ravno zato, da bi nam njihov način odhoda iz tega sveta, dal misliti.
Če nekdo zastavi svoje življenje, gotovo tega ne naredi zgolj zaradi možnosti, da večno življenje je, ampak je vanj popolnoma prepričan.

In če po smrti ne bi bilo nekaj, za kar bi se na tem svetu splačalo vlagati najpomembnejše stvari,
potem Jezus ne bi šel v Jeruzalem, ko je točno vedel in je tudi učencem trikrat naznanil, kaj se bo z njim zgodilo, kako ga bodo umorili.
Lahko bi se jim izmuznil.

Toda ne. Jezus je poudaril, da se bo potem šele dejansko zgodilo pravo rojstvo.

Kaj bomo v nebesih počeli, pa tudi ni potrebe, da bi nas skrbelo.
Saduceji so trmasto vztrajali pri prepričanju, da večnega življenja ne more biti, ker bi bilo po njihovem mnenju skregano s sedanjim načinom življenja in ne bi bilo izvedljivo, toda večnost je veliko več, kot si moremo misliti.

Mi si sedaj težko predstavljamo, kako bo, zato pa tudi Jezus saducejem ni na dolgo in široko razlagal, kako bo.
Dal jim je preprost argument.
Bog ni Bog mrtvih.
Ker je Bog eno samo prekipevajoče življenje in ljubezen, je logično, da nas, ne bo pustil, da bi v nekem trenutku prenehali bivati, še posebej ne potem, ko je v nas položil hrepenenje po več, hrepenenje po tistem, kar na zemlji ne moremo prejeti.
Za velike reči smo ustvarjeni, za veliko več, kot nam uspeva sedaj, na zemlji.

Zato pa nam danes poseben izziv postavlja tudi zahvalna nedelja, (o kateri govori tudi okrasitev oltarja).
Za te velike Božje načrte z nami, pa tudi za vse drobne vsakodnevne darove, lahko Bogu danes še posebej obudimo hvaležnost.

svetel dan

Praznik Vsi sveti nam govori o tem, da se danes spominjamo vseh, ki so srečni pri Bogu.
Lahko bi rekli, da danes vsi godujemo.
Ker pa so danes še posebej v ospredju svetniki in svetnice, ki jih kot take manj poznamo, a so nam mogoče na kakšen drugi način vseeno blizu in so naši priprošnjiki pri Bogu, se nam danes na nek način ponuja še večja priložnost kot sicer ob drugih dneh, da se ozremo z upanjem v prihodnost, posebno v tisto prihodnost po smrti.

Svetniki, ki jih je mnogo, (v prvem berilu smo slišali, da gre za množico, ki je nihče ni mogel prešteti), so lahko dodatna zelo močna vez z Bogom.
Še posebej takrat, ko nam zmanjka zaleta, v trenutkih, ko nam vera upade, ko nam zmanjka moči za molitev, ko se počutimo prazne in ne vemo, kaj bi sploh lahko položili pred Boga, takrat sveti še posebej pomagajo premostiti našo šibkost in nam pomagajo, da gremo vseeno naprej.
Morda velikokrat ne čutimo direktno njihove pomoči, ali pač, in vendar nam zagotovo s svojo prisotnostjo pred Božjim obličjem lahko veliko pomagajo.

V tem je pravi pomen Cerkve. Cerkev nismo le ljudje na zemlji. Cerkev smo ljudje, ki smo sedaj in tisti, ki so kadarkoli bili kristjani.
Med seboj smo povezani. Tisti v nebesih prosijo za nas, mi na zemlji pa lahko Bogu priporočamo in molimo za tiste, ki se jih bomo še posebej spomnili jutri: Za vse rajne, ki so še na poti očiščevanja in s tem na poti proti Bogu.

Kot pa je Cerkev tu na zemlji sestavljena iz delnih cerkva, oz. škofij, iz župnij in ne nazadnje iz družin, tako so podobno iz določenih korenin izhajali tudi rajni, ki so sedaj v nebesih.

Zato je na nek način danes posebna pozornost lahko obrnjena tudi na naše rajne svojce.
Blagoslov grobov na današnji dan pa je namenjen ravno temu, da se živeči, ki stojimo ob njih lažje povežemo v upanju in veri s svojimi rajnimi svojci in predniki.
Veliko rodbin, veliko ljudi stoji za vsakim izmed nas. Morda se velikokrat tega niti ne zavedamo, ko molimo k rajnim, ki smo jih poznali in morda še h kakšnemu rodu nazaj, koliko zgodovine je bilo potrebno, koliko vseh rodov, vseh ljudi, po katerih sem lahko danes na svetu jaz.
Pomislimo koliko ljudi se je lahko razveselilo v nebesih hkrati z Bogom, ko so ob našem rojstvu videli nadaljevanje svojega rodu.
Vsi ti ljudje in še mnogi drugi, ki so povezani z nami, so pri našem življenjskem teku, kot navijači na tribunah. Oz. s svojo priprošnjo so nam lahko še veliko več.
Ozrimo se torej danes na to nepregledno množico, na to veliko in barvito družbo ob kateri nam ne more biti dolgčas, če se z njimi povežemo.
Tudi če nas morda slabo vreme ne spodbuja ravno k temu in nekateri na današnji dan vztrajno poudarjajo minljivost in izraz »mrtvi«,
naj nam bo ta dan kot družinski in župnijski praznik in praznik Cerkve nasploh, ko skupaj s svetimi praznujemo njihov rojstni dan za nebesa.

Odpri mi oči srca ... rad bi te videl

Kot je običajno za evangelij, tudi dogodek povezan s cestninarjem Zahejem ni le zgodba, ki jo je lepo poslušati in nam govori o nekem človeku, ki je živel nekoč.
Ampak je ena izmed vlog, v katero se lahko kadarkoli postavimo in nam pomaga moliti.
Zahej je namreč hotel videti Jezusa. Čisto iskreno ga je hotel videti.
To pa ni tako nepomembna želja.
Ta motiv se v Svetem pismu pojavlja velikokrat. Tudi sveti trije kralji so pripotovali od daleč iz tega preprostega nagiba – da bi videli Mesija.
Potem so prišli do učenca Filipa neki Grki, ki so mu rekli: »…hočemo videti Jezusa«, nenazadnje pa je tu tudi Bartimaj, ki je Jezusu povedal, kaj si želi: »Gospod, da bi spregledal« - tudi ta želja je v ozadju izražala globljo željo po gledanju Boga.
In seveda ne smemo pozabiti na starčka Simeona, ki je rekel: »Zdaj odpuščaš Gospod, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Na svoje oči sem videl Zveličarja…«
To je bil ves razlog za njegovo zahvalo.

Kaj namreč pomeni, gledati Boga, nam govori nadaljevanje današnjega evangeljskega odlomka.
Zrenje Boga, da človeku njegovega Duha. Duha poguma in spreobrnjenja.
Korenito se je po tem srečanju spremenil Zahej. V Jezusovem pogledu je našla pogum za naprej grešnica, ki so jo judje obsodili na kamenjanje, Simon Peter pa je zagledan v Jezusa lahko shodil po vodi.

Tudi mi danes lahko rečemo: »radi bi videli Jezusa«. Saj ni potrebno, da se v telesni podobi postavi pred nas. Važne so duhovne oči, s katerimi ga lahko vedno prikličemo v zavest. Velika pomoč pri tem pa nam je lahko tudi zakrament svete evharistije. Posebej češčenje najsvetejšega je posebej namenjeno temu, da se v Jezusovem pogledu takorekoč okopamo in nasončimo.


Ta pogled srečati je namreč lepo, saj iz tega sledi naslednji korak.
Kot pri Zaheju.
»Danes moram ostati v tvoji hiši.«
Že prvo berilo pravi, da Bog ljubi vse, kar je in da mu ni nihče zopern.
Nasprotno vsakega od nas je ustvaril in želi, da živimo v polnosti, zato pa želi priti k vsakemu tudi k meni in tebi.
Kaj pomeni, da želi ostati Jezus pri meni in tebi, v moji in tvoji hiši, pa je tudi na dlani.
Starejša oblika molitve pred obhajilom je to jasno poudarjala: »Gospod nisem vreden, da prideš pod mojo streho…«
Res je, da ga nismo vredni, toda potrebujemo ga.
Zato tudi danes ponovimo nadaljevanje te iste molitve: »…ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.«
Naj tako tudi za vsakega izmed nas veljajo besede:
»Danes je v to hišo prišlo odrešenje.«

Gospod, tudi do mene, grešnika, bodi usmiljen

Glede molitve, teče danes beseda.
In glede tega bi začel kar s citatom iz drugega berila.
Pavel pravi: »Rešil me je iz levjega žrela«.
Levje žrelo v tem primeru pomeni neizbežno smrt, poudarjena je nemoč žrtve, ki jo lev ujame.
V tem se skriva odgovor na to, zakaj farizejeva molitev ni bila uslišana.
Če v prenesenem pomenu pred levom ne čutiš, da si žrtev, potem ti nihče ne more nuditi pomoči, saj zate ni nevarnosti.
A žal ravno to žrtev dejansko naredi zares žrtev.

To gotovo velja tudi za današnje naslovljence prilike.
»Prepričani so bili, da so pravični in so zaničevali druge«
Tako jih evangelist opiše.
Kot da bi se hotel delati norca in bi pokazal na nesmisel te povedi.
Kako si lahko pravičen in hkrati druge zaničuješ? Lastnost biti pravičen se vedno pojavlja v odnosu do drugih. Po pravici nekoga jemati pomeni najprej spoznati ga. To pa vedno predpostavlja spoštovanje, ki je več kot zgolj toleriranje – je prepoznavanje Božje podobe v bližnjem, nekaj kar me presega in preseneča.
Kdor torej kogarkoli zaničuje ne more biti pravičen in o drugem ne more govoriti resnice.
Žal pa s tem tudi o sebi ne more sprejeti resnice, kar je pogoj za molitev.
Pri molitvi ni pomembno le to, da verujemo v Boga, da se zavedamo, kdo je za nas Bog, pomembno je namreč tudi to, da se zavedamo, kdo smo mi pred Bogom.
Zato tudi pravi 1. berilo: »Oblake predre molitev siromaka«.

In Jezus zato tudi pravi:
»Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Zato da bi ta beseda prišla do vsakega človeka, pa se danes na misijonsko nedeljo še posebej spominjamo naših misijonarjev, ki so odšli med uboge, da jim s svojo besedo in zgledom oznanijo evangelij.
Jezus je namreč naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!«

Misijonska nedelja nam sporoča predvsem dvoje.
To, da je misijonska dejavnost ena glavnih dejavnosti, ki logično izhaja iz evharistije in nas zato kliče, da evangelij ponesemo med ljudi, ki Jezusa ne poznajo.
Druga pa je ta, da vedno znova pomislimo, da smo tudi mi tisti, ki vedno znova potrebujemo oznanila – da moramo vedno znova osvajati logiko misijona – kraja, kjer željno pričakujejo oznanila o Jezusu Odrešeniku.

Za konec bi zato samo še izpostavil stavek iz evangelija: »Povem vam, ta je šel opravičen domov.«
Vsak izmed nas zase lahko pomisli, ali bo danes tudi zanj veljal ta stavek.

vztrajnost s pomočjo drugih

Rdeča nit nedeljske Božje besede nam tokrat govori o vztrajnosti.
Pavel naroča Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah…«,
Jezus govori o vdovi, ki prav tako ne neha iskati svojo pravico,
Mojzes pa je moral dolgo časa držati palico v zrak, da so lahko Izraelci postopoma zmagali boj.

In na koncu kot nalašč nam Jezus postavi vprašanje:
»Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Vera se torej najbolje preizkuša skozi čas, skozi vztrajnost.

Peter je tudi shodil po vodi, ko je videl Jezusa. Toda to še ni bilo dovolj, Jezus je hotel, da tako tudi prehodi del poti do njega.
In ko ni vztrajal, ko se je ustrašil, mu je Jezus rekel: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Če človek ne vztraja, se vanj naseli dvom in občutek nemoči, ki pa naredi prostor za strah.

Zato pa je Jezus Petru pomagal in ga dvignil iz vode. Mojzesu sta tudi pomagala Aron in Hur ter mu podpirala roke, Timoteja pa je spodbujal Pavel.

Pri vztrajanju in s tem pri veri, smo si lahko torej drug drugemu v veliko pomoč. Tega se je gotovo zavedal tudi Jezus, ki je zato tudi ustanovil Cerkev in naročil, naj se skupaj spominjamo njegovih del odrešenja.


Pa še nekaj je pomembno. Ne glede na to, koliko zvestobe in vztrajnosti Bog pričakuje od nas, nikoli nas ne pusti čakati več, kot zmoremo.
Jezus namreč pravi: »Prosite in se vam bo dalo, trkajte in se vam bo odprlo.«
Danes pa glede Boga celo sprašuje: »Bo mar odlašal?« in odgovarja: »Hitro bo pomagal do pravice.«

Tudi vse nas Bog čuti in ve, kaj potrebujemo.
Samo vztrajati moramo in držati pogled proti Njemu, kakor Mojzes palico.

70 x 7 krat

Glede Naamanovega ozdravljenja (iz prvega berila) bi rad poudaril dogajanje preden se je dal očistiti gobavosti v reki Jordan.
Ko mu je prerok Elizej naročil, naj se okopa v Jordanu, je imel velike pomisleke in je že skoraj odšel neozdravljen nazaj v svoj kraj.
Jordan namreč že takrat ni bil kakšna posebno velika reka, pa tudi voda ni bila ravno čista. V primerjavi z drugimi rekami, ki jih je Elizeju omenil Naaman, res ni bila nič posebnega.
Toda ker ni imel kaj izgubiti je preroka ubogal.
Tudi potopiti se je moral večkrat (7x), ne le enkrat.

Vse to je Bog od njega pričakoval, zato, da je preizkusil njegovo potrpežljivost in ponižnost in da je pokazal, da ni voda, tista, ki ozdravlja.

Tudi danes lahko s tem dogodkom najdemo veliko vzporednic.

Mnogi npr. so opustili sv. mašo. Saj navzven gledano (kot show) res ni kaj posebnega. Morda se komu celo upira.
Po eni strani toliko stvari slišimo o Cerkvi in nas lahko odbijajo. Po drugi strani pa tudi, ko pridemo k maši morda vidimo poleg sebe koga, ki ga težko prenašamo. Morda mu celo ne moremo odpustiti. Poleg nas je lahko morda tudi kdo, ki se ne more zbrati in morda celo moti mojo zbranost, spet v drugem kotu lahko vidimo nekoga, za katerega vemo, da bo takoj po maši že grdo govoril o drugih, hkrati pa še gledamo proti oltarju, kjer nam je tudi že vsaka podrobnost dokaj poznana, kjer se scena bolj malo spreminja, kjer je morda tudi obred postal že dolgočasen, ker se ponavlja in tudi voditelj - duhovnik ni vedno ravno goreč.
Vse te stvari, bi lahko koga, ki nas opazuje odzunaj odbile. Tako kot je Naamana najprej odbila umazana jordanska voda.

Tudi mi smo kot jordanska voda, eden pred drugim nič posebnega, lahko bi celo rekli kot Jordan smo majhni in umazani.
Toda Bog ozdravlja ravno po nas.
Če se sprejmemo drug drugega takšni kot smo.
O tem, da ni dovolj, da se ustavimo že pri bežnem pogledu in da moramo odnose graditi globlje, pa nam govori zopet Naamanova gesta, ko ni bilo dovolj le dotakniti se te vode, ampak 7x se potopiti. Število 7x pa ne pomeni, da je potrebno ravno tolikokrat odpustiti – 7x sprejeti nekoga, ki me moti.
Lahko se spomnimo tudi Jezusovega odgovora, ko ga je nekdo vprašal, če je dovolj odpustiti 7x: »Ne rečem ti do 7x, temveč do 70x 7x.«
To bi lahko potem primerjali bolj Naamanovemu dotiku reke Jordan.

Bog si pač vedno izbira šibko in slabotno, da prihaja in napolnjuje. Že od Izraelcev – ki so bili sužnji, pa do Betlehemskega hleva.
Lepo je da smo! Tudi če drug drugemu včasih bolj v oviro, kot v spodbudo.
Take nas namreč Bog obiskuje.
In nam preko svojih zakramentov daje, kar potrebujemo, da gremo lahko zopet naprej.
Sprejmimo ga tudi danes, da bo lahko tudi nam Jezus rekel:
»Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«

Opaziti današnjega Lazarja

Jezus tudi današnjo nedeljo zopet odpira problematiko skozi lik bogataša.
Njegov problem, njegova zaslepljenost pa se dogaja v dve smeri. Če bi bil zaslepljen samo do reveža, bi ga morda lahko Bog pripeljal na okoli do tega problema in mu ga pomagal rešiti.
Toda zmanjšana občutljivost za bližnjega je vedno povezana tudi z zmanjšano občutljivostjo do Boga.
To dvoje gre z roko v roki – kar nakazuje tudi Abraham, ki odgovarja mrtvemu bogatašu, da je ni stvari in ne svetnika, ki bi lahko njegove bogate sorodnike spreobrnila od sedanjega načina življenja.

Včasih mi kakšen neveren človek reče, da bi se mu moral Bog prikazati in potem bo šele veroval.

Mogoče je res, da človek včasih potrebuje tudi šok, da razmisli o sebi, toda velikokrat niti to ne pomaga.

Poleg tega pa Bog presoja našo vero, koliko smo sposobni prepoznati ga po čisto običajnih znamenjih v življenju in verovati vanj, tudi če za to ni t.i. absolutnih dokazov.
Če bi se namreč Bog (teoretično gledano) prikazal, bi nam odvzel svobodo, da verjamemo vanj.
Ko je enkrat 1+1=2, potem o tem ni kaj razpravljati. Verjeti vanj bi potem, ko bi bil njegov obstoj računsko neizpodbitno dokazan, nuja. Ne bi bila to več vera, temveč znanost.

Od tu naprej pa ni več mogoče spreminjati stališča. Ko si 100% soočen z nekim dejstvom, ga lahko le sprejmeš ali za vedno zavržeš. To pa se bo tako ali tako zgodilo ob smrti.
Zato nam Bog, dokler še živimo na zemlji vedno daje možnost, da se zanj prostovoljno odločimo.

Odločitev zanj, pa je kot rečeno odločitev za bližnjega – odločitev za Lazarja v našem življenju.
To nam pokaže tudi povezava med prvim berilom, ko Amos govori o tem, da »lahkomiselnih brezskrbnežev« ne zanima stiska ljudstva, in drugim berilom, ko Pavel v pismu Timoteju poudari, da mora ohraniti vero v Jezusa Kristusa in v edinega nesmrtnega Boga.

In ravno temu Bogu, ki ga noben človek ne more videti, čast in večna oblast! – vzklika Pavel.

Kljub temu, da so padle v današnjem evangeliju težke besede glede bogataša in morda veljajo kdaj tudi za nas, če ne znamo biti Bogu hvaležni, ko nam gre dobro in postanemo do njega celo brezbrižni,
pa psalm če ga pogledamo malo pobližje vliva novo upanje. Pravi da Gospod ljubi in je pozoren do lačnih, do jetnikov, slepih, potrtih, pravičnih, tujcev itd., pota krivičnih pa uničuje.
Torej je krivična pot tista, ki jo Bog uničuje, človek, ki hodi po njej, pa ima še vedno priložnost, da se spreobrne.

Tudi če nad človekom vsi obupajo, morda tudi on sam, Bog še vedno daje možnost in čaka na spreobrnjenje.
In tudi če se zgodi v zadnjem trenutku, kot se je to zgodilo pri prvem svetniku, desnem razbojniku, ki je bil z Jezusom skupaj križan, Bog tega človeka sprejme.

Toda ne čakajmo, lahko postane prepozno, kot je bilo to za levega razbojnika in bogataša v evangeliju.
Jezus nas vabi danes, tukaj in sedaj, da ga ponovno odkrijemo, tako v zakramentu evharistije, kot tudi v svojem bližnjem.

Ljubezen naj bo gospodar

Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema.
Ne moremo živeti, kot da nikdar ne bomo umrli in vseeno misliti, da bomo pripravljeni za nebesa.

Tudi nam bo nekoč »začasni Gospodar« rekel ne moreš biti več oskrbnik.
Prav vsakemu izmed nas.
Z gospodarjem, katerega oskrbniki smo, bi lahko primerjali življenje in oskrbništvo nad njegovim premoženjem je čas in vse druge dobrine, ki ne trajajo večno.
Zato je dobro premisliti, kaj imam vrednost v luči večnosti. Večni so lahko le pristni odnosi.
Ne le odnos z Bogom. Tudi naši medčloveški odnosi, kar jih je resnično vrednih, nujno ostanejo del nas. Kar pa postane del nas, gre z nami tudi v večnost.
Če je torej krivičnega oskrbnika Jezus pohvalil, ker si je pri ljudeh na račun svojega gospodarja delal dobro ime, potem je dobro, da tudi mi naredimo nekaj podobnega.

Ne moremo služiti dvema gospodarjema:
Ali služimo egoizmu in nenasitni želji po takšnem ali drugačnem ugodju v tem življenju, ali pa je naša pozornost usmerjena k drugemu gospodarju.
Če smo torej pozorni na Boga, pa to nujno pomeni, da smo pozorni tudi do drugih ljudi in to brez izjeme, saj smo vsi od Boga enako ustvarjeni.
Seveda pa v tem življenju to pomeni »odpis dajatev gospodarju«, torej odpis lastnih želja, potreba drugega namreč pomeni, če jo opazimo, naš dar, kar pa je v nasprotju z iskanjem ugodja.

Lahko se ljubosumno oklepamo časa in dobrin, ki so nam podarjene, ne da bi komur koli kaj kradli. Nihče nam ne bo ničesar očital, če bomo občutljivi, ko bo nekdo zapravljal naš čas ali nam oporekal nekaj, kar smo si s trudom zasluženo pridobili.

Toda ljubezen ni v tem, da nekomu daš to, kar si dolžan, temveč to, kar ti je najbolj dragoceno.
Ravno to pa je znamenje pripadnosti tistemu drugemu večnemu Gospodarju.

Za pripadnost prvemu gospodarju – mamonu, kot ga imenuje Jezus – vsemu minljivemu, se ni posebno truditi. Avtomatično postane naš gospodar, če si ne izberemo druge možnosti.
Življenjske dobrine so za vsakega od nas zaželene, tudi Jezus jih ni obsojal.
Obsojal pa je naslanjanje svojega upanja nanje zato, ker mu je pomemben vsak izmed nas in ve, kakšno razočaranje doživlja človek, ko ugotovi, da neka stvar, morda celo nek odnos, ki se je le pretvarjal za pravega, nekaj, na kar je stavil, zgublja svojo vrednost, da izginja v nič. Z njim namreč zgubi vse tudi človekovo prizadevanje in žrtve povezane s tem, na ta način pa lahko pride celo do življenjske krize.

Ljubezen, čeprav vedno izgublja in se žrtvuje pa nikoli ne pušča za seboj potrtosti, bolj kot je neko dejanje »ne nujno« - »ne izsiljeno« več zadovoljstva prinese s seboj.

In takrat ne le, da delamo preračunljivo za prihodnost, kot je delal krivični služabnik – ne le da nas nagrada čaka šele v nebesih.
Če je ljubezen prava, živimo nebesa lahko v določeni meri že na zemlji – takoj v istem trenutku, ko se podarjamo.

Logično je namreč, da v večnosti ne bomo kar na enkrat spremenili načina svojega življenja, saj še npr. na dopustu, ne moremo preživeti veliko časa drugače, kot smo vajeni živeti sicer.
Ljubezen nam mora vsaj v določeni meri postati način življenja že na zemlji, če želimo, da bi lahko na ta način živeli celo večnost.
Biti pri Bogu, ki ni nič drugega kot ena sama ljubezen, namreč seveda ne pomeni nič drugega, kot ljubiti.

Naj nam Gospod pomaga že pri majhnih vsakodnevnih možnostih za pozornost in darovanje, da bomo svojo srečo ter notranji mir z drobnimi koraki vedno bolj gradili.

Usmilil, pritekel, objel, poljubil

V čem je največja lepota krščanstva?
Ne verujemo v neko stvar, ali v pozitivne energije, še manj, da bi bila v ospredju zgolj neka pravila, in tudi ne gre zgolj za neko "nadbitje" z neskončno inteligenco, temveč gre za osebo – za Boga, ki je predvsem ljubeči Oče, ki sinu, ko se nazaj vrne k njemu ne očita, koliko skrbi mu je povzročil, temveč se ga, kot pravi zgodba v evangeliju, usmili, priteče, ga objame in poljubi.

Vse kar je potrebno je le vrniti se – tako kot Pavel, ki pravi v berilu: »Kristus Jezus je zato prišel na svet, da bi rešil grešnike, med njimi pa sem prvi jaz.«

Spoznanje, da sem grešnik je v prenesenem pomenu spoznanje, da si ne morem privoščiti niti rožičev, ki jih jedo svinje in da sem imel pri Očetu veliko večje dostojanstvo in veliko več vsega.
Iz tega spoznanja je logična pot kesanje, ki predstavlja že pot domov.
Pri tem pa nam vedno takoj pride naproti Gospod – kot v zgodbi: »ko je bil še daleč, ga je Oče zagledal«.

Bog je neskončno velik v vsem, v čemer se nam javlja, največji pa je ravno v ljubezni in usmiljenju, ki presega vse naše predstave.

Ko se torej soočamo z vlogo ljubečega Očeta, pa lahko danes v zvezi s tem pomembno sporočilo najdemo tudi v zadnjih besedah evangelija:
»Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba…«

Res je, da smo velikokrat kot izgubljeni sinovi. Greh nas lahko včasih zelo oddalji od Boga, to pa nas lahko postopoma vedno bolj greni.
Ravno zato pa je potrebno dati težo lepim stvarem, posebno vsakič, ko se vrnemo v objem Boga Očeta.
Lahko bi celo rekli, da bi bilo tako vrnitev dobro praznovati.
Če se spomnimo Jezusovih besed, da je v nebesih večje veselje takrat, ko se spreobrnemo, kot nad 99, ki tisti trenutek živijo pravično, potem se lahko tudi sami tega veliko bolj razveselimo.

Morda nam bo k temu spoznanju in veselju v prihodnje lahko najbolj pomagala ravno današnja zgodba o Usmiljenem Očetu in vloga mlajšega sina, v katero se lahko v mislih kar večkrat postavimo.
Edino ta vloga namreč začuti, kaj pomenijo štirje že omenjeni glagoli: Oče se ga je USMILIL, PRITEKEL je k njemu, ga OBJEL in POLJUBIL.

Prepričan sem, da vsi štirje lahko veljajo tudi za vsakega izmed nas.
Tudi nas Bog opazi že od daleč, že preden se sploh spokorimo, se nas že usmili. Tudi priteče nam naproti. Ne čaka, da bi sami do Njega delali dolgo pot nazaj, kot smo jo naredili, ko smo odšli proč od njega, ampak nam pride naproti.
Še posebej pa je pomembno da se zavedamo tega, da nas Bog kot izgubljenega sina tudi objema in poljublja. Pri tem je zelo inovativen. Vsak dan znova nam prinaša različne pozornosti, različne darove. Njegov največji dotik pa se zgodi pri evharistiji, ko se nas želi dotakniti tudi od znotraj.

V tem občutku, da smo ljubljeni (tudi če na svetu od nikogar drugega, smo še vedno ljubljeni od Boga), pa se skriva tudi humus, iz katerega rase naša prava samozavest in notranji mir.
Iščimo torej vedno znova to ljubeče Božje obličje!

Ponižnim pa daje milost

Živimo v družbi, ki tako neskončno potrebuje, da bi ponovno slišala to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Trud, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih, stremuštvo in ogorčena tekmovalnost so značilnosti, ki jih vsi obsojamo, a jim žal tudi vsi lahko kaj hitro začnemo slediti.

K temu pa nas opozarja tudi današnja Božja beseda in tudi Sveto pismo na sploh.
Tako nas recimo opozarja tudi 1 Petrovo pismo
Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.

Pa saj ne gre toliko za to, da bi se Bog na vso moč upiral prevzetnim.
Greh prevzetnega človeka je v tem, da Boga sploh ne potrebuje. Čemu bi tak človek sploh potreboval nekoga nad seboj, saj bi njegovo prisotnost čutil kot moteč element – kot nekoga, ki ga kontrolira, ki se povišuje nad njim in ga hoče pritisniti k tlom.
Logično je da človek, ki se tudi preko drugih bori za boljši položaj v družbi in vse druge ljudi doživlja kot tekmece, tudi Boga doživlja zelo podobno.

Pa pustimo sedaj prevzetneže kot skrajnost.
Vprašajmo se raje, koliko, kdaj in zakaj mi potrebujemo Boga.

Ne gre za to, da bi si umetno ustvarjali to potrebo. To bi bil res nesmisel.
Pri pravi ponižnosti tudi ne gre za to, da bi se človek dajal v nič, temveč gre za to, da znamo videti in sprejeti svojo resničnost.
Svojo majhnost in krhkost, ki pa po drugi strani predstavlja lahko veliko bogastvo, ko ju znamo sprejeti in dopolnjevati z Božjo neskončnostjo, ki nam ponuja roko.

Da pa je v tem res Božja volja, ki je, če je res Božja, vedno dobra tudi za človeka, nam govorijo mnogi svetniki.
Če bi ponižnost prinašala s seboj zagrenjenost, Marija ne bi vzkliknila »moj duh se raduje« in če bi ponižnost povzročala kompleks manjvrednosti, ne bi naprej dodala tudi »glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«.

Pa tudi konkretno v družbi lahko vidimo, kako skromnost, ki je iskrena in ne prisiljena, osvaja. Takega človeka imajo radi, njegove bližine si ljudje želijo, njegovo mnenje cenijo.

Veselimo se torej, kadar nam uspe biti skromen in ponižen. Tudi to je dar od Boga, ki je zelo povezan z darom modrosti.
Iščimo vedno znova to ponižno veselje in zaupanje, da nas bo Gospodar povabil bližje. S tem veseljem smo zares lahko tudi Jezusove priče.

Gospod, ali boš mene prepoznal?

Po takem evangeliju kot smo ga slišali danes, se človek po navadi vpraša: »Na kateri strani vrat se bom znašel jaz?«
In vsi seveda upamo, da bomo med tistimi, ki jim bo uspelo priti skozi ozka vrata.
Nihče sebe ne doživlja kot tistega, ki dela krivico.
V čem pa je sploh ta krivičnost o kateri govori Jezus?

Besede: »ne vem, od kod ste«, ki jih bo rekel Gospodar, spominjajo na neke druge Jezusove besede:
»Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«

Nasprotje od krivičnosti je pravičnost. Ta pa se v Svetem pismu pojavlja v malo širšem smislu, kot morda zveni nam danes.

Pravičen ni v Svetem pismu tisti, ki deli vsakemu enako, ki sodi vsem enako.
Ampak je tisti, ki priznava Boga kot tistega, ki vodi njegovo življenje.
Zakaj?
Zato ker edino skozi Božje oči človek lahko prav vidi svojega bližnjega. Edino občutljivost za Boga omogoča pravilne sodbe o vsem in o vsakomur.

Ker edino Bog zares vidi, kar je očem skrito.

Pravilna sodba pred Bogom glede človeka pa je vedno usmiljenje, iz katerega sledi tudi odpuščanje.

To je najprej drža Boga do nas ljudi, povabljeni pa smo k njej tudi mi, če mu seveda želimo biti podobni.

Če pa se bomo po njem upodabljali, nas bo gotovo tudi On sam prepoznal kot svoje.
In po drugi strani - le na ta način bomo po njegovi družbi tudi mi hrepeneli.
Kako bi si človek sicer sploh želel Božje bližine, če Boga in to, kar je On ustvaril ne sprejema.

Glavno sporočilo za nas danes bi lahko torej bilo:
Ljubiti bližnjega in ljubiti Boga je po Jezusovih besedah ista zapoved.

Ker pa je ravno to iskanje Božjega obličja na obrazu bližnjega nekaj najtežjega, prosimo Boga, naj nam on sam k temu pomaga ter v nas, po prejemu njegovega telesa pri obhajilu, obnovi svojo Božjo podobo, da bomo preko nje tudi druge lažje sprejemali in ljubili.

Njegovo ime je sveto

Na današnji praznik se spominjamo poveličanja Marije – ko je bila s telesom in dušo vzeta v nebesa.
Marija je najbolj jasen zgled in dokaz resničnosti Božje besede:
»Če z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17).
Nihče ni »s Kristusom« bolj trpel, kakor Marija in zato ni nihče bolj poveličan s Kristusom, kakor Marija. S tem pa je tudi naša velika priprošnjica pri Bogu.

Kljub vsemu pa mnogi ljudje sprašujejo, zakaj bi molili k Mariji, če imamo Boga. Zakaj bi še tisto malo molitve, ki jo zmoremo, drobili na Boga Očeta, na Jezusa, na Svetega Duha in na Marijo?

Če nam molitev pomeni obveznost, češ da smo dolžni Bogu nekaj dati in da moramo vsakemu od omenjenih oseb dati določeno pozornost, potem se seveda lahko obremenjujemo s tem, h komu naj molimo.

Toda ta drža je podobna drži starih Grkov, ki so imeli veliko templjev za veliko bogov, da ne bi bil kateri od njih prikrajšan in tudi tempelj neznanemu bogu, da morda ne bi koga pozabili in da bi svoje življenje lahko živeli mirno naprej.

Drugi vidik pa je vidik ljubečega Boga, ki je vse ustvaril iz svoje lastne ljubezni in veselja.
Ta Bog ne potrebuje potrjevanja iz naše strani, ampak nas vedno znova išče, ker tudi njega bolijo naše bolečine in pozna naše skrbi.

Tako je iskal že Adama v raju, potem Izraelce, ko so častili zlato tele, in zatem je po njih tudi vsem drugim narodom pokazal kako ne obupa v svojem iskanju.

Najbolj pa nas je kot dobri Oče iskal in poiskal s svojim Sinom Jezusom.

Po njegovem vstajenju nas išče še naprej – vsakega posebej in tudi tam, kjer naleti na zaprta vrata ne odneha.

Išče nas tudi po Mariji. Po njej se nam skuša približati še na poseben materinski način in še posebej takrat, ko ga drugače težko prepoznamo.

Zato je cerkveno izročilo o Mariji govorilo tudi kot o luni.
Luna je tista, ki sveti takrat, ko sonce ne najde direktne poti. Nikdar pa ne sveti sama iz sebe. Vedno oddaja svetlobo sonca.
Če morda ostanemo brez domišljije, ko govorimo o Božji lepoti in o Božji nežnosti, če si Boga na tak način težko predstavljamo, pa si lahko predstavljamo Marijino lepoto, nežnost in materinskost, ki jih opevajo številne pesmi.
Vse pesmi, vse podobe in hvalospevi, ki govorijo o Marijini materinski moči in lepoti, pa v bistvu govorijo o tem, kaj Marija odseva od Boga.
Vse te lastnosti dobijo v Bogu še veliko večjo razsežnost, tako kot tudi sonce še veliko bolj sveti od lune.

Edino v nekem drugem smislu ne bi mogli govoriti o Mariji kot o luni.
V smislu priprošnje. Ko Marijo nekaj prosimo, pa to prošnjo Marija ne posreduje Bogu le kot odsev, temveč jo še dodatno okrepi.
Prošnja in zahvala posredovana Mariji torej ni prošnja, ki bi jo Bogu prinesel nek posrednik, nek poštar, temveč je molitev, ki jo Marija prinese pred Boga kot del sebe, kot molitev svojega otroka.
Zato jo tudi Bog tako sprejme.


Pa vrnemo se zopet na podobo Marije kot lune – ta njena drža je lahko en velik zgled. Marija ni nikoli izrazila ambicije, da bi sama iz sebe sijala. Niti delčka svetlobe, ki jo oddaja ni njene, temveč vse od Boga. In v to ne le, da se je že ob začetku predala. Predala se je z veseljem. »Moja duša se raduje«, je vzkliknila.
Naj tudi nam Marija pomaga, da bi z veseljem sprejemali od Boga svetlobo in jo tudi kot tako naprej oddajali.

... ki čakajo ...

Vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, pravi Gospod.

Jezus ne primerja Božje kraljestvo s semenom le zaradi obilnega sadu, ki zrase iz enega semena, ampak nam ravno ta prilika govori tudi o potrpežljivosti, o čakanju.
Večino časa od setve do žetve ne vidimo rasti, ker se ta dogaja v zemlji, toda na podlagi izkušenj vemo, kdaj in kaj lahko na koncu pričakujemo.

Tudi vera nikoli ne stoji v zraku. Vedno verujemo na podlagi neke izkušnje.
Še vedno pa ne gre za gotovost, ki bi bila primerljiva z matematičnim izračunom.
Abraham je res vedno znova veroval in svojo vero krepil na podlagi prejšnjih izkušenj odnosa z Bogom, toda vseeno mu je vsak izziv predstavljal tudi veliko preizkušnjo.

Čakanje je eden največjih Božjih vzgojnih prijemov, ki ga je občutil tudi Abraham.
Sprejemati čas kot dar od Boga, za katerim se nam ni potrebno poditi in ga hlastati, da nam ne bi ušel je gotovo eden od največjih izzivov vsakega kristjana. S tem darom (s časom) je podobno kot z drugimi Božjimi darovi. Ko si ga poskusimo prilastiti, ga obvladati, nam spolzi skozi roke. Šele, ko se Bogu zanj zahvalimo in mu ga tudi darujemo (kot Abel - "prvence" svojega časa), ga lahko v polnosti užijemo.

S čakanjem, s potrpežljivostjo je Bog mnogokrat preizkušal ljudi že v Stari zavezi. Abraham in Sara sta že skoraj obupala nad tem, da bosta prejela potomstvo, prav tako Joahim in Ana, pa Elizabeta in Zaharija in še mnogo drugih… Nenazadnje pa je Bog precej časa pustil čakati tudi celotno izraelsko ljudstvo, ki mu je bil mesija obljubljen že za časa preroka Izaija.
Toda dočakali so ga le tisti, ki so se v tej vrlini potrpežljivosti, ki ima isto osnovo, kot ponižnost, urili in niso odnehali upati.

In na podoben način Bog deluje tudi danes. Kot je znano je tudi bl. mati Tereza dolga leta delovala v duhovni temi. Okoli 3o let je vztrajala vsak dan pred najsvetejšim, ne da bi čutila Božjo navzočnost. A kljub vsemu je vztrajala in doživela svojo veliko noč.

Pa tudi sami doživljamo lahko podobno.
Koliko je lahko molitev, ki se nam zdijo kot, da ne bi imele nikakršnih sadov? Koliko je morda žrtev ne da bi bil viden napredek?

Toda morda imamo še vedno kot Abraham vsaj eno izkušnjo Božjega posega v naše življenje, ki nas vleče naprej.

Kar pa nam je pri vsem tem lahko najbolj v spodbudo je to, da Bog ne pravi: »potrpite, bo že šlo mimo«, ampak pravi, da smo kristjani ljudje čakanja. Da smo tisti, pri katerih nobena molitev, noben darovan trenutek ni vržen proč, ampak da je Bog tisti edini, ki se spominja vsega dobrega in ki lahko vse sadove pomnoži.
In da se bo "gospodar" zagotovo vrnil iz svatbe in nagradil zveste služabnike.
Tako kot je pomnožil sadove Abrahamu, čigar vere se še danes spominjamo, predvsem pri sveti maši in se nanjo v prošnji k Bogu tudi še vedno naslanjamo.

Naj nam torej pri vseh naporih in pri čakanju, ki ga velikokrat od nas pričakuje Bog, ne upade pogum. Vse to naj nam bo še večja potrditev, da nas Bog preizkuša zato ker računa na nas in ker ve, da skupaj z njim zmoremo zmagovati in vztrajati proti cilju. Da zmoremo v sebi kljub vsemu ohraniti zaupanje vanj in veder pogled na sedanjost in prihodnost.

Omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji

Današnji evangelij ni namenjen samo bogatašem, ki bi si ustvarjali presežke. Pridigar nam v prvem berilu pravi, da je vsako zanašanje na zemeljske stvari nečimrnost, oz. puhlost – iz hebrejščine bi lahko to besedo prevedli s paro, ki se razblini v zraku.

Jezus v današnjem evangeliju ne obsoja osebne lastnine kot take, pač pa pohlepnost in navezanost na premoženje.
Pri tem ni potrebno imeti veliko premoženje, včasih je lahko človek navezan že zgolj na željo po imeti nekaj in ga ta vodi pri odločanju, čeprav v začetku še sam tega morda niti ne opazi.

Pomemben je torej odnos do lastnine. Ob stvarjenju je človek prejel naročilo: »podvrzita si zemljo in gospodujta vsem stvarem«.

Gospodovati stvarem pa ne pomeni le imeti jih in upravljati z njimi, pač pa tudi od njih se distancirati, ne obremenjevati se z njimi.
Jezus nam v tem smislu tudi pravi: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33-34).
Pomembno je torej, kje so naše misli in skrbi.


Kot pa že Sveto pismo lepo pokaže je v naravi človeka, da vedno nekomu služi.

Človek je pač tako ustvarjen – podobno kot angeli – pravi Psalm. In bistvo angelov je, da služijo Bogu in ga častijo.
Teologi pravijo, da naj bi bile usodne besede hudiča, ko je bil še angel in se je temu odpovedal: »non serviam – ne bom ti služil«.
Na nasprotni strani pa se nam je Jezus postavil v zgled ravno v tem, da je s svojim učlovečenjem in svojim trpljenjem služil Očetu. Ves čas svojega oznanjevanja je to poudarjal in je rekel, da je tudi med nas prišel zato, da bi nam služil.

Ko Izraelci niso služili Bogu, so vedno malikovali.
In podobno je tudi z nami.
Največja farsa je gotovo misel, ki se ponuja človeku: da ni odvisen od nikogar in da je s tem, ko ne služi Bogu, svoboden.
To, da nekdo meni, da ne služi nikomur, pa je gotovo tudi znamenje slepote, ki v ozadju lahko skriva tudi rane.

Zanesti se na Boga in mu služiti pa pomeni vsejati seme, pri čemer resda dolgo časa lahko ne vidimo njegove rasti, toda ob času žetve je donos še večji, kot si lahko predstavljamo. Predvsem pa je trajen in edini resnično vreden naše skrbi.

Pa vzemimo si tudi tokrat v zgled Marijo, ki je takoj ob angelovem oznanjenju vzkliknila »glej dekla sem Gospodova« in naj nas vodi njena priprošnja, da bomo svoj pogled in svojo pozornost obračali k pravim zakladom.

Življenju da okus

V življenju večkrat vozimo slalom med dvema vlogama, ki sta opisani v evangeliju in iščemo ravnotežje med njima.

Med vlogo Marte, ki je aktivna in ima veliko dela ter vlogo Marije, ki se je ustavila in je svoje misli obrnila proč od skrbi.

V življenju je oboje potrebno. Tudi Jezus ni zmanjševal vrednosti Martinega služenja pri mizi, ne nazadnje je tudi sam dejal, da je prišel zato, da bi tudi sam stregel in dal življenje za mnoge.

Toda kljub temu je Marta prejela opazko iz njegove strani.
Jezus pa ji ni rekel »preveč dela imaš«, temveč »Skrbi in vznemirja te veliko stvari«. Opozoril je na to, kako jo te skrbi raztresajo.
Iz te raztresenosti, ki da malo sadov, vzame pa veliko energije, pa se kaj kmalu lahko rodi jeza in obsodbe na račun drugih.

Zato je Jezus Marto na to nevarnost hitro opozoril ter hkrati pokazal na Marijo, ki ga je poslušala.
Pokazal pa je nanjo, ker se tudi ona ni preprosto obrnila proč od skrbi, proč od obveznosti, ampak jih je podredila Jezusu in mu prisluhnila.

Ob tem se lahko spomnimo tudi Jezusovih besed, ki jih je izrekel nekje drugje: » Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33)

Ne gre torej le za tehtanje med delom in nedelom, med skrbjo in molitvijo. Ne gre za iskanje zlate sredine.
Temveč gre za to, da v kontemplaciji, v zrenju in poslušanju Jezusa načrpamo tistega potrebnega extrakta, ki da potem vsakemu delu, kot sok vodi – svoj okus.

V kombiniranju tega dvojega - molitve in dela, pa nam je gotovo ena najmočnejših idealov lahko ravno Jezusova mati Marija.
Ona je bila kot »Marta«, ko je šla na pomoč svoji noseči sorodnici Elizabeti in ko je v Kani prva opazila, da je zmanjkalo vina. Bila pa je tudi kot »Marija«, ko je v svojem srcu premišljevala Gospodove besede ter molče stala pod križem.


Molitev oz. kontemplacija pa je pomembna tudi zato, da sebe ne vidimo le v sedanjosti, ampak postanemo sposobni pogledati dlje.
Ko smo se tako sposobni opaziti od daleč, lahko vidimo svojo pot, kako je, kljub temu, da je vijugasta, zavila ravno tam kjer je morala.
In v tem, ko torej opazimo, kako nas Bog nosi »kot na perutih orla«, kot pravi Psalmist, je lahko izvir našega veselja.
Tega pravega veselja tekoče obveznosti ne morejo pokvariti, temveč postanejo z njim prežeti vsi trenutki in vsa naša dejanja.

In ko nam ga zmanjka, smo vedno znova povabljeni da se vrnemo k izviru.
Da se usedemo k Jezusovim nogam (kot Marija) in mu prisluhnemo.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bi temu »boljšemu delu, ki nam ne bo odvzet«, kot pravi današnji evangelij, vedno posvečali dovolj pozornosti in da bi ga znali vkomponirati v svoj vsakdanjik.

Opazi!

Izraelsko ljudstvo je vedno znova poslušalo povabila prerokov, naj obnovijo svojo pripadnost Bogu. Že Mojzes jih je neštetokrat spraševal in spominjal, kdo je pravi Bog, ki ga naj častijo in mu pripadajo.
In v današnjem 1. berilu smo zopet slišali njegovo povabilo: »z vsem srcem in vso dušo se povrni h Gospodu…«
Argument, za to povabilo pa je tudi zanimiv: »zapoved, ki ti jo danes dajem zate ni pretežka in ti ni predaleč.«

Tudi vsakemu izmed nas je Bog blizu tako kot pravi na koncu berila: »Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu…«

Bog ni nekdo, ki prihaja k nam od zunaj, kot npr. kakšen klic vsiljivega prodajalca knjig po telefonu.

Prijateljstvo z njim nam je pisano na kožo, bi lahko rekli. S tem pa tudi zaveza in zapovedi oz. pravila, ki so tako ali tako sestavni del vsakega odnosa, tudi če niso napisana ali izrečena.

V mislih imam predvsem zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe«, ki nam jo je Jezus razodel v evangeliju.

Jezus je s preprosto zgodbo o usmiljenem Samarijanu več kot le odgovoril na vprašanje, kdo je moj bližnji. Odgovoril je tudi na vprašanje, kaj pomeni »ljubiti drugega kakor samega sebe«.

Dve stvari mi v tem smislu, iz te zgodbe še posebej stopata v ospredje.
Najprej Samarijanova nepreračunljivost – zapustil je svojo pot, svoje načrte, svojo prihodnost in se za nekaj časa prilagodil potrebam drugega.
Druga stvar, pa je ta, da Samarijan od ranjenca v zgodbi ni prejel nikakršnega povračila, niti zahvale. Od napol mrtvega človeka je niti ni mogel pričakovati.

Dve lastnosti, h katerima nas vabi Bog in ki, kot pravi 1. berilo, za nas sploh nista neuresničljivi.

Gotovo smo vsi že kdaj začutili, da smo bili s seboj najbolj zadovoljni takrat, ko nam nekdo, ki smo mu kaj dobrega storili, usluge ni mogel vrniti ali jo plačati.

Ta zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega ni torej nič takega, kar bi si mi ljudje ne želeli.

Toda zakaj smo kljub temu v teh prizadevanjih tako različni in zakaj nam tolikokrat ne uspe?

Verjetno nam velikokrat zmanjka občutljivosti in pozornosti do drugega ter do Boga in zaradi tega ne znamo prav pristopiti k bližnjemu.

Zato je tudi krščanstvo nenehna vaja v posnemanju Jezusa. Tukaj ni idealnih, so le tisti, ki se trudijo in začenjajo vedno znova in tisti, ki nad seboj in drugimi obupajo.

In zato tudi Jezus ne naroča na koncu evangelija: »Pojdi in tudi ti tako NAREDI!«, ampak »Pojdi in tudi ti tako DELAJ!«
Veličina se tu torej meri z odprtostjo k drugemu in z vztrajnostjo pri gradnji teh odnosov.

Individualizem in izoliranost torej pri Bogu nima svojega mesta.
Seveda na ta način nikomur ne naredim nič žalega (v jeziku današnjega časa, bi lahko rekli, da smo do drugih strpni), a tudi dobrega ne morem narediti veliko.

Slednje pa je ključno! – iz celotnega Jezusovega oznanjevanja je to razvidno.

Prosimo torej Gospoda, naj nam pomaga, da bi postajali drug do drugega vedno bolj občutljivi in pozorni in da bi se vedno bolj učili njegove ljubezni.

Gospod, pošlji delavce

Jezus je v današnjem evangeliju poleg apostolov poslal oznanjat še 72 učencev.
In še potem je rekel: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«
Potreba po oznanjevanju Jezusovega veselega sporočila, je bila torej nujna in velika, kljub temu, da bi Jezus lahko s svojimi angeli, ali kar sam, na enkrat lahko oznanil celemu svetu.
Jezus želi, da smo mi oznanjevalci njegovega miru. Želi, da se njegov mir prenaša na druge preko nas kristjanov.

Potreba po oznanjevanju evangelija, je bila v Jezusovem času velika. Toda danes ni nič manjša, saj kljub temu, da v naših krajih še vedno prevladuje krščanska veroizpoved, nekateri ljudje komajda še vedo, da je nekoč na zemlji živel Jezus Kristus.

Mi, ki smo pri sveti maši, verjetno vemo o Jezusu kaj več, upam, da tudi to, da ni le nekoč živel na zemlji, temveč, da je pravi Bog in človek in da še vedno živi in bo živel za vedno.

Edino na tem lahko temelji tudi oznanjevanje.
K oznanjevanju pa nismo poklicani samo duhovniki, in tudi nismo vsi poklicani, da bi hodili po svetu oznanjat evangelij.
Včasih je veliko težje biti priča Božjega delovanja v domačem okolju.
Toda z zgledom, morda tudi s tem, da znamo povedati, zakaj smo kristjani in zakaj verujemo,
smo lahko učinkoviti tudi pri svojih ljudeh, ne da bi to terjalo od nas kakšno posebno oznanjevalno vlogo in tudi če že verujejo, saj je vera živa stvar, ki jo je potrebno vedno znova podžigati.

Morda je tu še najbolj pod vprašajem to, ali sploh znamo biti zgled in ali znamo s svojim življenjem povedati, da Bog vpliva tudi na nas.

Tudi sam sem se že večkrat vprašal, ali znam biti zgled, ali bi želel, da me kdo v načinu mojega življenja posnema?

Sv. Pavel si je upal in se je, predvsem, tedanjim skupnostim postavil za zgled.

In ravno v tem, v čemer se je on postavil za zgled, je lahko dobra točka vsakega kristjana. V tem bi morali biti kristjani močni in to je tudi izvedljivo.

Gotovo imamo vsi veliko pomanjkljivosti, ki nas ovirajo, da bi svoje vrline lahko postavili drugim za vzor.
Toda lahko smo vzor glede vere.

Zato si tudi sam glede svojega zgleda ne zastavljam toliko vprašanj, ali mi je uspelo to in ono, saj bi se vedno znova počutil poraženega in ne dovolj verodostojnega. Namesto tega je boljše vprašanje, ali sem v danem trenutku zaupal v Jezusa.
Ali sem, kljub temu, da morda koga nisem uspel slišati ali videti in sem doživel kakšno razočaranje, uspel dvigniti pogled k Bogu in mu zaupati prav v tistem trenutku.

Če resnično zaupamo v Boga, se to nujno kaže tudi navzven in to je najboljše oznanjevanje.

In kot bi rekel Jezus v današnjem evangeliju, niti ni potem največje veselje v tem, da bi nam bili »duhovi pokorni« in da bi nam v življenju vse uspevalo, pač pa je v tem, da smo enostavno z Bogom, vedno in povsod
in s tem na pravi poti, da povezani z njim tudi ostanemo – tudi v nebesih.

Iščimo torej vedno znova to smer in veselje, ki iz nje ishaja.

Pogled naprej

Zanimiva se mi zdi v današnjem evangeliju predvsem Jezusova reakcija na navdušenje nekega človeka, ki je prišel k njemu.
Kljub temu, da je Jezus zato prišel na svet, da bi nas odrešil in da bi verovali vanj, da ga je poslal Bog Oče, sedaj ni z vzhičenostjo skočil in objel človeka, ki mu je dejal, da hoče hoditi za njim, temveč ga je opozoril, za kaj se odloča.

Včasih slišim tudi očitke Cerkvi, češ da veliko zahteva in pričakuje ter da pri pripravah na zakramente predvsem govori o dolžnostih in o odgovornosti, ki jo nekdo s tem sprejema.

S tem se gotovo strinjam. Toda to ne pomeni, da bi Cerkev ne bila vesela odločitve kogarkoli za Kristusa. Nasprotno. Po Jezusovem zgledu iz današnjega evangelija, je vsake pobude, tako za krst, kot za birmo in potem za zakon, tako vesela, da gleda naprej in želi, da bi tovrstne odločitve gradili kot hišo na skali.

Zato s tem, ko noče dajati napačnih iluzij in govori o nevarnostih, želi pokazati na skalo, čeprav grdo in neobdelano, kljub temu edino dovolj trdno za gradnjo na dolgi rok.

O tem, da Jezus s svojo iskrenostjo ni hotel odvrniti človeka, ki mu je dejal, da bi hodil za njim, nakaže tudi evangelist, ko takoj v naslednji povedi spregovori, kako je tudi Jezus ob neki drugi priložnosti, tako kot že prej apostole, sam povabil: »Hodi za menoj!«

In zakaj je Bog tako zahteven do nas, da želi našo korenito odločitev in ne dovoljuje niti majhnega oziranja nazaj, niti majhnega odstopanja?

Zato ker v zameno za to daje sam sebe.

O tem kako je to za nas pomembno je spregovoril tudi sv. Gregor iz Nise, cerkveni učitelj iz 4. stoletja. Tako pravi:
»Človek ni srečen samo ob tem, da ve, kaj je zdravje, ampak predvsem v tem, da je sam zdrav. Zato tudi Gospod Jezus ne pravi, da je človek srečen že s tem, da nekaj ve o Bogu, ampak s tem, da ga ima v sebi.«

Zato je tudi za vsakega od nas tako pomembna odločitev za Boga in to, da ga potem v tej veri prejemamo tudi preko zakramentov.


Naj nam pri teh odločitvah pomaga tudi Božji blagoslov in naj nam Marija, Jezusova mati s svojo priprošnjo in zgledom usmerja naš pogled vedno naprej, da ne bi nikoli pogledali vstran, ali celo nazaj.

Ima oblast

V današnjem evangeliju ne gre zgolj za enega izmed mnogih čudežev, ki jih je Jezus storil.
Če smo pozorni na nekaj podrobnosti in jih skupaj sestavimo, lahko dobimo čudovito celoto, ob kateri tudi glede ostalih poznejših dogodkov dobimo močno sporočilo.

Ko je Jezus obudil mladeniča, ki so ga nesli proti grobu, je storil nekaj, kar nas spominja na obuditev od mrtvih, ki se je zgodila po molitvi preroka Elija, o kateri smo brali v prvem berilu.
Evangelist je jasno pokazal na to vzporednico. Ta mladenič, ki ga je Jezus obudil, je bil prav tako sin edinec, matere, ki je bila vdova.
Jezus pa je to vzporednico poudaril še z gesto, ki jo je pred njim naredil že prerok Elija – od mrtvih obujenega mladeniča je dal njegovi materi.

Iz začudenja okoli stoječih ljudi je opaziti, da so zaznali to vzporednico in Jezusu priznali, da je velik prerok.

Spregledali pa so morda nekaj, v čemer je med Elijem in Jezusom velika razlika.
Elija je nad dečkom kar nekaj časa molil in klical h Gospodu, da ga je ta obudil.
Imel je veliko vero v Božjo moč.
Jezus pa ni tisti, ki zgolj veruje – on je tisti, ki ima oblast. Zato so bile dovolj besede: »Mladenič, rečem ti: Vstani!«

In če to oblast nad naravo, nad smrtjo povežemo še z evangelijem, ki smo ga brali na praznik Svetega rešnjega telesa in govori o čudežni pomnožitvi kruha,
nam je lahko vsaj delno jasno, kako lahko Jezus pride pri sv. maši med nas v podobi kruha in vina; in kako lahko Jezus v celoti pride prav v vsakega izmed nas, kljub velikemu številu hostij.

Jezus je, kljub temu, da se sveta maša obhaja na nešteto krajih hkrati, v polnosti navzoč v vsaki sveti hostiji.
Zato pa lahko Jezusa tudi častimo v tabernaklju ali, še bolje, v monštranci, tudi če smo ga nekaj trenutkov pred tem prejeli pri svetem obhajilu.
Saj s tem, ko zremo v posvečeno hostijo, zremo v tistega, ki je hkrati tudi v nas. Ko ga gledamo in mu želimo spregovoriti, zato ni nujno potrebno odpreti ustnic, saj nas sliši v naši notranjosti in prav tam nas Tisti, ki ga gledamo v monštranci lahko tudi nagovarja.

In zakaj je vse to tako zelo pomembno?
Naj se vrnem na začetno misel – zato, ker mi lahko verujemo v Jezusa, ki ne le veruje naprej v Boga, ki ni le prerok, temveč ker je tisti, ki ima oblast.
Tudi v našem življenju ima lahko nad vsem oblast. Edina prepreka, ki jo je Bog sam postavil, zato ker nas neskončno ljubi in spoštuje, je naša svoboda.
Preko nje Jezus nikoli ne gre in zato je tako pomembno, da se njegove bližine spomnimo čim večkrat in se s tem odpremo njegovemu blagoslovu.

Prvoobhajanci - novi členi v posebnem krvotoku Svete Trojice in Cerkve

V Bogu so tri božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Zato Boga lahko pokličemo tudi z nazivom Sveta Trojica.

Namesto »nedelja Sv. Trojice« bi lahko torej rekli kar »nedelja Boga«.
Toda, ali ni vsaka nedelja Bogu posvečena? Saj rečemo, da je Gospodov dan!?!

Zakaj pa vseeno praznujemo še poseben dan, ki je posvečen Sv. Trojici?

Na ta dan nas Božja beseda še posebej spomni, da Bog ni neki osamljeni stric, ki bi na začetku sveta vse ustvaril in se potem umaknil s svojimi angeli nekam v samoto, ampak gre v bistvu za tri osebe, med katerimi vlada nerazdružljiva vez, ki je ljubezen.
Ljubezen je zato bistvo Boga. In zato tudi navzven Bog deluje kot ljubezen in vse kar stori, stori iz ljubezni.

S tem pa se že tudi dotikamo drugega praznika, ki ga danes obhajamo. To je prvi prejem svetega obhajila.

V tem je največji dokaz Božje ljubezni, da se je Božji Sin – ena izmed treh Božjih oseb, s tem lahko rečemo kar Bog sam, učlovečil in se pustil pribiti na križ in umoriti, da bi nam svojo neumrljivost podaril s tem, da po njegovem vstajenju uživamo njegovo telo in kri pod podobama kruha in vina.

Dragi prvoobhajanci,
veliko pomenite za naši župniji, še več za vaše družine in prijatelje in še več za vaše starše.
Vsi mi se danes z vami veselimo.
Toda Bogu pomenite še veliko več.
Morda res, da do sedaj njegove bližine niste čutili tako, kakor čutimo bližino človeka, npr. mame in tata.
Ko ste bili žalostni in ste morda tudi jokali, so vas potolažili in objeli drugi, namesto Boga, toda vedno je bil po vseh teh ljudeh z vami On in bo tudi še naprej.

Sedaj, od danes naprej, pa vam bo dana možnost, da z njim stopite še v poseben stik.
Ne le, da boste lahko čutili Božji objem, naredil bo še nekaj več – nekaj kar nihče drugi ne more. Prišel bo celo v vaša srca – v vas same, ko ga boste pri obhajilu zaužili.
Tako lahko Boga še posebej čutimo in slišimo. In na ta način nam lahko tudi On še posebej prisluhne, nam svetuje, nas tolaži in predvsem nam da moči za vztrajanje v dobrem.

Seveda je to še vedno le 1. prejem svetega obhajila. Z današnjim dnem zgodba še ni končana. Sedaj se rast za Božje kraljestvo šele prav začenja. In tudi za nas, ki nekateri več, drugi manj let prejemamo obhajilo, veljajo Jezusove besede iz evangelija: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi«.
Bog nas torej želi vzgajati in usmerjati, vedno znova na nov edinstven način.

Bog je neskončen, naša rast v odnosu z njim pa je tu na zemlji vedno le rast. V kolikor to ni, odnosa ni. Cilj je namreč šele v nebesih, ko bomo z Njim večno združeni.
Naj bo torej vsako obhajilo, še posebej pa današnje za vse nas lepa priložnost, da odnos z Bogom poglobimo.

... ki oživlja

V veroizpovedi molimo: »verujem v Svetega Duha, ki oživlja«.

Bog ni bil stvarnik le enkrat, ampak je vedno. Pa ne le v smislu, da »ohranja« bivanje in s svojo previdnostjo vodi svet, ampak tudi v smislu, da podpira in nenehno podarja bivanje in moč, poganja, poživlja in prenavlja stvarstvo. Če to naobrnemo na Svetega Duha, pomeni, da je On vedno tisti, ki ustvarja prehajanje od kaosa v kozmos, od nereda k redu, od zmede k harmoniji, od izmaličenosti k lepoti.
Vse dela novo, vse prenavlja.
Tudi pesem slednica za praznik binkošti, ki smo jo slišali po 2. berilu govori o tem, kako je Sveti Duh tisti, ki suho zaliva, mrzlo ogreva, rane ozdravlja, žalostne tolaži in vodi tiste, ki so zašli.

Skratka, stvari dela take, kot je zanje najbolje, da so.

V tem pa je tudi praznovanje praznika binkošti.
Kot so apostoli po prejemu Svetega Duha postali, takšni, kot je najbolje, da so, torej pogumni in sposobni, tako smo tudi mi povabljeni, da še posebej danes, ko obhajamo praznik binkošti, globoko v sebi začutimo potrebo po tem, da bi bilo naše življenje prenovljeno in takšno, kot je najboljše možno.

Tudi v vsakem od nas, v naših srcih, so manjši ali večji kaosi. To so želje, načrti, nameni, nasprotujoče si tožbe, ki se med seboj bojujejo, tako da smo pogosto uganka samemu sebi.

Sedem darov Svetega Duha zato ni le neko naštevanje, ki ga morajo poznati predvsem birmanci, ampak je nekaj vsakdanjega, nekaj, kar je ponujeno zrelemu človeku, da bi s pomočjo teh darov rastel naprej, saj le rast pomeni življenje. Kdor neha duhovno rasti postane duhovno mrtev.

Dar strahu božjega in pobožnosti nam torej pomagata, k poglobljenemu odnosu z Bogom;
darovi umnosti, vednosti in modrosti, nam pomagajo, k spoznanju, ki izhaja iz Boga za naše življenje;
dar moči, pa nam pomaga k okrepitvi lastne volje in k izvršitvi Božje volje v svojem življenju.

V vseh fazah torej deluje Sveti Duh.

Le če si prizadevamo za rast teh darov, pa lahko zorijo na drevesu našega življenja tudi Njegovi sadovi, ki so, kot jih našteva sv. Pavel:
ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost in zvestoba.

Naj nas torej vodi in razsvetljuje Sveti Duh.
Bolj kot se nam zdi, da smo blizu Bogu, bolj naj nas vodi in v nas prebuja hrepenenje po njegovih darovih.
Da ne bi nikoli obtičali ob misli, da Boga poznamo, ampak, da bi ga vedno znova iskali.

In če bi se ti Jezus prikazal z obrazom tistega, ki ga najtežje prebavljaš?

Biti v edinosti z Jezusom pomeni biti tudi v edinosti z vsemi drugimi, ne glede na to kakšno krivico nam je kdo storil.
Sv. Štefan je videl Jezusa in začutil njegovo ljubezen do sebe. Odločil se je za Jezusa in za življenje z njim. Ta enost z Jezusom pa ga je pripravila tudi do tega, da se je čutil eno tudi s tistimi, ki so ga ubijali. Zato je molil zanje in prosil Boga za njihovo odpuščanje.
Jezusova ljubezen do Boga Očeta je tudi Štefana tako prevzela, da je z isto ljubeznijo ljubil tudi sam. Saj je rekel tudi Jezus: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.«

Morda bo kdo rekel, da je to za nas le neuresničljiv ideal. Morda res.

Toda biti v Bogu, se mi zdi, ne pomeni le lepo se imeti in imeti vse, kar si resnično želim, ker le Bog edini zares pozna moje želje, saj me je ustvaril,
ampak pomeni tudi sprejemati vsakogar, tako kot ga Bog sprejema. Če Bog torej ljubi vsakega človeka ne moremo biti mi v njem in hkrati nekoga ne imeti rad ali ga celo sovražiti.

Zato vidimo v današnjem evangeliju, kako bistvena je edinost. Ne le edinost različnih krščanskih cerkva (pravoslavnih, katoliških in protestantskih), temveč tudi v domačem kraju ali v širšem okolju, kjer živimo.

Ker pa je to težko, včasih tudi najtežje, je dobro, da se spomnimo, še posebej sedaj, ko se nahajamo med dvema praznikoma: Jezusovim vnebohodom in binkoštmi, ko so na eni strani apostoli ostali brez Jezusa v svoji sredi, na drugi strani pa so z veseljem že pričakovali prihod Sv. Duha,
da nam je Jezus obljubil, da bo Cerkev vedno vodil po Svetem Duhu, in mi kot deli te Cerkve se mu vedno znova lahko damo na razpolago, da nas vodi.

Splača pa se odpreti Svetemu Duhu zato ker, kot pravi Jezus v evangeliju, nam je že dal svoje veličastvo, ki ga je njemu dal nebeški Oče, da bi bili eno, kakor sta Bog Oče in Sin med seboj eno, le odkriti oz. odkrivati ga je še potrebno.

S tem bo tudi svet okoli nas spoznal, še prej pa mi, kar je najbolj osrečujoče, da nas je Bog ljubil in nas še vedno ljubi, tako kot ljubi svojega edinorojenega Sina Jezusa, ki je, kot molimo pri veroizpovedi, z Bogom Očetom tudi istega bistva.

In če še verujemo v Jezusove besede, ki nam jih prinaša evangelij:
»Ne bom vas zapustil sirot, govori Gospod, prišel bom k vam in veselilo se bo vaše srce«, lahko zares vzkliknemo z zadnjimi besedami Svetega pisma: »Pridi, Gospod Jezus!«

Ne glede na to, kakšen bo konec sveta in kaj že sedaj vidimo, da se dogaja v svetu, v knjigi razodetja, kjer je opisano vse razdejanje ob poslednjih trenutkih, Bogu zvesti vseeno vztrajno vzklikajo: »Pridi, Gospod Jezus!«, saj pričakujejo in nazadnje tudi zares doživijo Boga kot svojega rešitelja.

Naj nas torej ne težijo težke misli ali morda celo obsodbe, ki smo jih bodisi slišali ali celo sami izrekli, temveč naj nas Sveti Duh v Cerkvi zedinja, da bi v miru in ljubezni med seboj, z veseljem v svoje življenje sprejemali Jezusa in z navdušenjem pričakovali njegov ponovni prihod.

Bog nam je domač

V evangeliju nam Jezus odkrito spregovori o tem, kako se nam razodeva celotna Sv. Trojica in kako nam Bog s tem želi biti res blizu.
Ključni element pri tem pa je tretja božja oseba: Sveti Duh.
Sveti Duh je tisti končni dotik, po katerem nas Bog dosega.
Če mi obstajamo, če obstaja svet, če se v nas dogaja nekaj dobrega – vse to dela Sveti Duh.
Zato je tudi uresničenje Jezusovih besed »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede…«, odvisno od delovanja Svetega Duha v nas.
Kot pravi sv. Pavel smo ljudje povabljeni, da postanemo Božji tempelj oz. svetišče Sv. Duha.
To lahko postanemo s krstom, po njem pa moramo za to vedno znova skrbeti in svojo odprtost za Svetega Duha obnavljati.
Zato je krst tudi tako pomemben in zato je Jezus rekel Nikodemu, da se mora vsak znova roditi iz vode in Duha.

In ne le, da Božjo voljo ne moremo uresničevati, če v nas ni Svetega Duha.
Tudi Jezusove besede iz današnjega evangelija: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem«, v katerih govori o tem, kako blizu nam želi biti Bog, se ne morejo uresničiti mimo Svetega Duha.
Sveti Duh nam torej ne le naroča in nas usmerja, kaj in kako moramo živeti, temveč nas tudi napolnjuje z Božjo radostjo.
Ime Tolažnik izhaja ravno iz tega, da je Sveti Duh, Duh veselja, ki tolaži žalostne in zaskrbljene razbremenjuje ter napolnjuje z božjo svetlobo. Njegova prisotnost v nas pa je s tem tudi prisotnost ostalih dveh božjih oseb – Jezusa in Boga Očeta.

V tem pa je tudi bistvo krščanskega življenja, ki naj bi bilo predvsem življenje domačnosti z Bogom - življenje v intenzivnem odnosu z vsemi tremi božjimi osebami.
Pri tem, pa ni potrebno, da postanemo prav brezmadežni, saj nam to tako ali tako ne bi nikoli uspelo (to smo bili le ob krstu).
Dovolj je da se zanesemo na Jezusa, ki je že opravil daritev, tudi za naše grehe in da vstopimo v ta odnos, tako kot v vsak drugi odnos, takšni, kot smo.
Spreminjati nas dejansko lahko potem začne šele sam odnos z Bogom.

Da bi se v nas navzočnost Svetega Duha zares razplamtela, se nanj sedaj obrnimo z molitvijo:

… O, večni Duh! O Vir življenja! Večna ljubezen med večnim Očetom in večnim Sinom, v tebi diha in živi moja duša. Vse globine moje duše naj te nenehno hvalijo in častijo, o Sveti Duh! Troedini, nad vse sveti Bog. Tvoj živi tempelj naj bom, v katerem naj vsaka misel, vsaka beseda in vsako teženje tebe hvali in časti na vekomaj!
Amen.

Novost

Ljudje imamo radi novosti. Kar je označeno kot novo nas vedno znova vznemirja in pritegne našo pozornost.
Zaradi te naše nagnjenosti pa se žal pojavlja to, da vse stvari vedno pogosteje menjujemo.
Že beseda trend nam govori o tem, da gre za nenehno spreminjanje in ena novost že kliče po drugi, ki bo še bolj nova.

Z željo po nenehni novosti in s tem barvitosti pa se nam žal spodmika gotovost in stalnost, ki ju človek tudi nujno potrebuje.
Z nenehno novostjo stvari zgubijo svojo vrednost, zato se jih človek še prej naveliča in nikoli ga ta novost zares ne nasiti.
Žal pa se to ne dogaja le s stvarmi. To trendovstvo prehaja tudi na področje naših odnosov. Ker smo soočeni z neprestanimi novostmi, ki pomenijo tudi uspešnost, še bolj želimo novost in svežino tudi v medsebojnih odnosih.
Ker gre tudi tu za vedno več stikov, tudi tu vedno bolj odnosi postajajo površinski, lakote po pristnosti pa je s tem le vedno več.


Na to naše iskanje nam odgovarja Bog. Pa ne s tem, da bi to željo po novosti hotel zatreti. Pravzaprav nam jo je sam vcepil. S tem namreč, največkrat ne vede, iščemo ravno njega, ki je nedojemljiv, nedosegljiv, neulovljiv in zato vedno znova za nas ena sama novost.
Dejstvo Božje prisotnosti je vsak dan lahko novo, kljub temu, da je Bog vedno enak. Njegova novost je tako velika, da kljub stalnosti, kljub nespremenljivosti vedno znova preseneča. Vedno znova je odnos z njim novost, zato se človek, ki enkrat odkrije to neizmerno svežino, vedno znova vrača k temu izviru.

Tudi današnja Božja beseda nam govori o tem. V Razodetju smo slišali: »Glej, vse delam novo!«, v evangeliju pa »Novo zapoved vam dam«
In tu lahko dodamo še psalm, ki naroča, naj pojemo Gospodu novo pesem.

V čem je torej prava novost, h kateri nas vabi Gospod
in zakaj nas bežne novosti bolj raztresajo, kot napolnjujejo?


Hitro menjavanje videza nam govori o tem, da gre pri neki stvari zgolj za zunanjost, ki jo je potrebno hitro spreminjati, da ne bi spoznali, kako plitka in enoznačna je.
In kaj je v Bogu tako resnično novega? Predvsem ljubezen. Tudi zapoved, ki jo Jezus imenuje »nova« je zapoved ljubezni do bližnjega.

Ljubezen je vedno nova. Vedno izziva in ni je potrebno menjati. Ne potrebuje stalnih zunanjih sprememb, saj je dovolj zanimiva navznoter.
Ljubezen nikoli ne stoji na istem mestu, za svojimi varnimi okopi. Vedno se izpostavlja in s tem podira meje. Če je nek odnos v znamenju ljubezni, se ga torej ne moremo naveličati in ga ni potrebno zamenjati.
Zato tudi psalmistova »nova pesem« ne potrebuje novega besedila in melodije. Kdor Bogu ali bližnjemu z njo izrazi svojo ljubezen, jo zapoje, kot da bi bila nova in prvič slišana.


Naj bo tudi današnja sveta maša, daritev in molitev, čeprav na videz ista, kot vse druge do sedaj, zaradi srečanja našega osebnega doprinosa in resnične Božje navzočnosti, novost.
Naj nas Božji odgovor na naše konkretne življenjske trenutke preseneti in nas napolni z gorečnostjo, da bi si še bolj prizadevali za ljubezen do Njega in do bližnjega.