Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 14. avgust 2011

Jezus, usmili se tudi mene

Jezus je postavil ženo, ki se je izpostavila in ga prosila za ozdravljenje na preizkušnjo.
Lahko bi odvrnila drugače, češ da ima enako pravico, kot drugi in verjetno potem ne bi ničesar dobila.

Ta Jezusova tišina, ko ji na začetku ni odgovoril nič, ne govori o tem, da on te žene ni slišal in jo začutil v njeni stiski. Le pustil je, ker je vedel, kaj misli ona in kaj mislijo okoli stoječi. Pustil je, da se je izkazala ženina prava ponižnost v njeni prošnji in nato ji je pomagal.

Vsak kristjan mora prej ali slej, včasih tudi večkrat iti skozi obdobje tišine, ko je Bog tiho in nas s tem preizkuša.
Včasih tudi opazimo, kako morda usliši nekoga, ki se je manj potrudil kot mi in ima manj zaslug pri njem kot mi, vsaj mislimo si tako. Toda njegova pota so skrivnostna.
Nekaj pa gotovo drži, vedno zmaga ponižnost.
Tista ponižnost, ki jo je poleg žene iz današnjega evangelija pokazala tudi Marija. V Kani Galilejski je preprosto rekla svojemu sinu: »Vina nimajo« in čakala.

Vera in z njo ponižnost, je tista stvar, na katero se je Jezus vedno skliceval, ko je ozdravljal. Tako pri današnji »kanaanski ženi«, kot pri slepem Bartimaju, pri hromem in vseh drugih primerih, ki so opisani v evangelijih.

Po veri in ponižnosti pa tudi danes Bog obiskuje in ozdravlja. Ne ozira se na kakšne pretekle zasluge, temveč zgolj na srce.

Poklonimo se mu tudi pri današnji sveti maši. Poiščimo v mislih, kje v našem življenju bi ga najbolj potrebovali, kje nam največkrat spodleti in ga prosimo z besedami, ki nam jih v usta polaga današnji evangelij:
»Gospod, Davidov sin, usmili se me!«

sobota, 6. avgust 2011

Če si ti...

Hoja po vodi je gotovo neka izredna stvar, ki nam vsem zbudi pozornost.
Ozdravljenje neozdravljivih bolezni, pomnožitev kruha, pomiritev viharja in hoja po vodi so samo nekatera dejanja, ki prelamljajo pravila naravnih zakonov in logike.
Predstavljeni pa so nam ti dogodki zato, da bi lahko sami iz njih potegnili črto tudi na vse druge podobne priložnosti.
Iz njih lahko posplošimo. Iz hoje po vodi so učenci spoznali svojega Gospoda, tistega, ki lahko tudi v njihovem življenju spreminja naravne in druge zakonitosti. Zato so se mu poklonili do tal.
Tak učenec sem lahko tudi jaz. Tudi jaz lahko potegnem to vzporednico.

Bi pa lahko tokrat še posebej izpostavili tudi zgled sv. Petra.
Čeprav morda v odlomku izpade kot negativna figura, ker jih edini sliši od Jezusa, pa je v bistvu pozitiven lik.
On se je vsaj odpravil, ostali so počakali v čolnu.

To je naša prava smer. Smer kristjana.
Ni poanta v tem, da bi kar hodili po vodi. To dela Jezus, ki je Gospod. Mi nimamo v oblasti narave in njenih zakonov, temveč smo tisti, ki lahko rečemo: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.«
»Gospod, če si ti, daj da pridem k tebi mimo vseh ovir.«
To je drža kristjana. V tem je sreča, da imamo Boga, s katerim vse zmoremo.

In ... da seveda tudi vstanemo in gremo. Ne glede na to, da se s tem izpostavimo in bomo mogoče doživeli razočaranje, ker naša vera še ni dovolj močna. Ne bojmo se Jezusovega očitka: »Malovernež, zakaj si podvomil?«, saj le tako lahko rastemo.
Peter je moral veliko tvegati in je s tem sicer bil velikokrat tudi razočaran, ker je vsakič spoznal svojo majhnost, toda le tako je postal apostol, na katerem je Jezus zgradil svojo Cerkev.

Noč na Galilejskem jezeru pa se vedno znova ponavlja tudi v naših življenjih.

V moči evharistije, ki jo bomo danes obhajali in prejeli tudi mi lahko vzkliknemo v svojih molitvah Jezusu: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem, kot Peter po vodi tudi jaz k tebi po vrhu vseh problemov, strahov in pasti, ki mi grozijo.«
In če smo pazljivi lahko opazimo, slišimo in čutimo, kako nam že s to sveto mašo Jezus vrača odgovor in nam pravi: »Pridi!«