Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 26. junij 2011

vse ali nič

Lahko bi rekli, da nam današnji evangelij govori o tem, da ni pomembno samo kaj naredimo. Pomembno je tudi kako to storimo in zakaj smo se odločili za to stvar.
Pri vsaki stvari je pomembno naše srce. Iz kakšnega nagiba smo nekaj storili.
Lahko bi iz tega potegnili, da ni dovolj le dobro delo. Potrebno ga je narediti z ljubeznijo.
V tem bi verjetno morala biti razlika med kristjanom in poganom.

Bog je že pri Kajnovi daritvi pokazal, da ne sprejema nekih na pol stvari – viškov. Kajnova daritev, ne le da mu je bila manj všeč od Abelove, pač pa mu sploh ni bila všeč.

Pomembno je kako darujemo.
Eden od psalmov pravi: »Veselega darovalca Bog ljubi.«

Zato tudi pravi Jezus: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.«
Sprejeti križ gotovo ne pomeni pustiti ga, da me vleče k tlom, temveč ga objeti, kot ga je na križevem potu objel Jezus.

Gotovo ni lahko sprejemati vse križe in se z ljubeznijo lotiti vsake stvari, toda gotovo križi so in bodo.
Imamo pa dve izbiri: pod njimi lahko obupujemo in s tem še povečamo svoje trpljenje, lahko pa jih sprejmemo kot priložnost, da iz njih naredimo nekaj lepega, dar za Gospoda – dar, ki bo morda k odločitvi pomagal nekomu, ki se morda na drugem koncu sveta ravno ta trenutek bori, da bi vztrajal pri dobrem, a mu zmanjkuje moči.

Tolažba pri prenašanju trpljenja in križev zaradi ljubezni do Gospoda je namreč v tem, da izguba življenja zaradi Gospoda pomeni, da bomo prejeli novo življenje. In to še v veliko večji meri.
Glede izgube življenja gotovo ni mišljena samo smrt, pač pa vsako odrekanje, ki ga darujemo Gospodu.

četrtek, 23. junij 2011

Telo ... za nas

Praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, nam sporoča, kaj je najboljše vstopno mesto za Boga v našem življenju.
Čeprav se pojmu krščanstvo hitro kar samo po sebi prilepi pojem »duhovnost« in na ta način radi dojemamo vero – kot nekaj, kar je poleg življenja, nekaj kar se dogaja samo na duhovni ravni, nekaj, kar potrebujemo, da bomo pripravljeni na življenje, ko ne bomo več v tem telesu, … pa nam današnji praznik sporoča ravno nekaj drugega.
Jezus ne prihaja k nam le kot nek duhovni lik. Sv. maša je njegova daritev – je daritev njegovega telesa in krvi za nas.
Njegovo telo in kri pa tudi mi lahko prejmemo samo preko lastnega telesa. Tudi pri maši smo navzoči s telesom.
S telesom sprejemamo dražljaje in jih tudi oddajamo.
Bog ne želi biti z nami le na neki simbolni ravni, le v nekem domišljijskem svetu, pač pa želi biti z nami tam, kjer tudi mi živimo.
Ker živimo v svetu, ki ga zaznavamo in se vanj vključujemo s svojim telesom, z njim tudi izražamo stanje svoje duše, ki je s telesom skrivnostno zraščena in ker je veliko ranjenosti, zasvojenosti in nasploh neuspehov deležno ravno naše telo…
Zato potrebujemo Jezusovo telo in kri.
Že v molitvi »O Gospa moja« izročamo Mariji vsa naša čutila (oči, ušesa, usta in ne nazadnje srce kot sprejemnik in oblikovalec vseh čutenj), Jezusova navzočnost pod podobo kruha pa te čuti tudi dejansko »fizično« doseže, čeprav mi tega ne vidimo in včasih tudi ne čutimo.

In kdaj, če ne ravno danes, v tem času, najbolj potrebujemo ravno Kristusovega telesa in krvi, ko so naša telesa, naši čuti tako okupirani? Kdaj bolj potrebujemo zrenja in češčenja Kristusovega telesa, da očisti naše poglede, večkrat polne raznih podob in sodb, kot danes?
Kdaj bolj potrebujemo očiščenje srca vseh vtisov in predsodkov, ki smo jih na takšnih ali drugačnih delovnih mestih in tudi sicer tako deležni in se nam kar sami vsiljujejo, kot ravno v današnjem času?
Kdaj je naše srce potrebovalo več polnosti ob prejemu sv. obhajila, kot ravno danes ob vseh puhlih in bežnih, strokovno bi lahko rekli »profesionalnih« odnosih, ob vseh raznih parolah in že v naprej pripravljenih odgovorih.

Za srečanje z Njim, ki nas ne nagovarja le na teoretični ravni in njegov mir ni le v besedah, je sicer veliko priložnosti. Tu so svete maše, spovedi, drugi zakramenti in tudi molitev, h kateri smo povabljeni vsak dan.
Priložnost pa je tudi današnji praznik.
Prosimo Gospoda, naj nas s svojim svetim telesom prevzame in objame v celoti in nas v globini pomiri in poživi.

nedelja, 19. junij 2011

Ljubezen - milost - občestvo

Pozdrav, ki ga je uporabil Pavel v 2. berilu in ki ga tudi duhovniki uporabimo na začetku sv. maše:
»Milost Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!« nam najlepše spregovori o načinu kako se Bog razodeva in deluje v našem življenju.

Bog Oče nas ljubi z neskončno ljubeznijo, Bog Sin to ljubezen udejanja, jo prinaša kot milost, kot dar, kot vsakdanji kruh (kot molimo pri očenašu), Sveti Duh, pa nas zbira v občestvo, ostaja pri nas in tem milostim v nas daje rast.

Kljub vsemu, kar je Jezus povedal o sebi in o odnosu s svojim Očetom in Svetim Duhom, pa skrivnost Boga ostaja še vedno skrivnost.
Bog je neskončen, zato tudi spoznavanje njega nima nikdar konca. Niti v večnosti.
Že glavno lastnost, s katero se nam predstavlja – ljubezen - ne razumemo, pa čeprav nam je govoril o njej in nam jo je tudi pokazal in nam jo še izkazuje.

Če strnemo sporočilo vseh treh današnjih svetopisemskih odlomkov, pa lahko potegnemo črto:
Ni pomembno, da z razumom poznamo skrivnost odnosov v Sveti Trojici. Pomembno je drugo. Vsi trije odlomki nam pravijo, da je Bog ljubezen in usmiljenje. Pomembno je, da se tej ljubezni predamo. Potem nam bo vse jasno, kar je pomembno vedeti.
Predvsem pa bomo potem v miru, ker bomo deležni tega usmiljenja in nas ne bo več vznemirjala misel, kakšni bi morali biti, da bi bili v redu, da bi bili Bogu všeč.
Vse kar je pomembno, je verovati vanj in mu zaupati.
Potem dejansko postane vse tako kot nam je bilo rečeno pri krstu, ko nas je oblila krstna voda: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.

nedelja, 12. junij 2011

Poživitev

Kot je Bog z Jezusovo veliko nočjo nadgradil pomen starozavezne pashe, tako tudi s posebnim prihodom Svetega Duha postavlja novo postavo in oblikuje novo izvoljeno ljudstvo.
Na gori Sinaj je nastal vihar, ko je Bog spregovoril Mojzesu, prav tako je bil vihar tudi v dvorani zadnje večerje, ko so apostoli prejeli Svetega Duha.

Veliko je podob iz narave, s katerimi označujemo delovanje Sv. Duha.
Sv. Duha ne moremo videti, lahko pa čutimo in vidimo njegove učinke.
Omenjen vihar spominja na osvežitev, na menjavo zraka, na burjo, prepih... Podoba ognja, o kateri smo slišali v prvem berilu in jo uprizarja tudi rdeča liturgična barva, nam govori o očiščevanju odvečnega »materiala« - o talilnici, kjer se sežgejo vse smeti in o lastnosti, da razsvetli in ogreje.
Pri Jezusovem krstu je uporabil simbol krotke živali, goloba, ki je tudi simbol miru.
Še en simbol, ki govori o delovanju Sv. Duha pa je voda.
Voda govori o življenju. Posebej dobrodošla je po dolgotrajni suši, takrat rastline kar oživijo, skoraj vidno rastejo in vzbrstijo.
Prerok Ezekiel lepo nakazuje s svojo podobo suhih kosti, ki so oživele, kako malo je potrebno za Boga, da naredi novo življenje.
Te podobe, predvsem zadnja, nam govorijo o tem, kako se moramo vedno znova prenavljati in poživljati v Svetem Duhu.
Tudi zaradi odnosa do Boga Očeta in do Jezusa Kristusa, saj brez Svetega Duha ne moremo prav moliti.
Pa tudi preprosto zaradi vsakdanjega življenja. Sv. Duha potrebujemo, da sploh lahko živimo, pa tudi njegove novosti potrebujemo. Tako v našem krščanstvu, kot tudi v življenju nasploh. Potrebujemo poživitev. V sebi imamo hrepenenje po tem. Če te poživitve ne najdemo pri Svetem Duhu, jo bomo pa začeli iskati drugje - v užitkih, strasti, v takih in drugačnih vznemirjenjih.
Sveti Duh je tisti, kot smo videli tudi pri apostolih, ki so šli po svetu neustrašeni oznanjat evangelij, ki daje tiste svežine in novosti, ki jo potrebujemo in razvije naše sposobnosti tako kot si ne moremo niti predstavljati in pričakovati.

Starozavezni pomen praznika binkošti nam ponuja, da tudi po novozaveznem praznovanju zopet sklenemo zavezo z Bogom, po njegovem Duhu in da mu prepustimo, da nas poživi. Potrebujemo Duha, da bi lahko svojo vero ohranili kot nekaj življenjskega, kot nekaj kar spada v naš vsakdan.

ponedeljek, 6. junij 2011

Enodušno so vztrajali v molitvi

Pomenljiv je zaključek velikoduhovniške molitve: »…da bodo eno, kakor sva midva«
Isto misel nam posreduje tudi prvo berilo. »Vsi so enodušno vztrajali v molitvi.«

Vprašanje, ki se mi iz tega poraja je: Zakaj mi danes ne moremo biti eno, kakor sta Bog Oče in Jezus eno?

Kaj je tisto, kar nas najbolj razdvaja in najbolj oddaljuje od drugih?

Učenci so lepo nakazali, kje so iskali svojo skupno točko.
Veliko stvari je, ki nas lahko ločujejo. Med seboj smo različni. Tudi Jezusovi učenci so bili. Molitev pa združuje.

Toda iskrena molitev nikdar ne more iti mimo odnosov z ljudmi.
Gotovo tudi sami čutite, kako je težko moliti, ko nas kakšen odnos s kakšnim človekom vznemirja in teži.
Bog nikoli ne deluje in ne odgovarja mimo naših odnosov.

Če pustimo predsodkom, da nam oblikujejo mnenje o drugih ljudeh, če pustimo mislim, da si oblikujejo sodbe o drugih, ne da bi jih zares preverili in če tudi na glas sodimo in obsojamo, nas Bog ne more doseči.
Obsojanje tudi, če se dogaja le v nas in tega ne povemo na glas, dela v nas hrup in nemir, Bog pa vedno govori v tišini, na dnu srca, kjer smo mi sami.

Mir je zelo pomemben za življenje. Pomembno je da vsem tem hrupom in nemirom pogledamo v oči. Včasih je to lahko le beg pred srečanjem s samim seboj, pred resnico o samih sebi.
Tudi obsojanje se velikokrat zgodi ravno zato, ker mi globoko v sebi z nekim stanjem v katerem se nahajamo nismo zadovoljni.

Molitev – odnos z Bogom, ta stanja razkrinka in jih lahko postopoma ozdravlja. Zato pa je velikokrat tudi neprijetna in naporna.

Zato pa tudi pravi sv. Peter v 2. berilu: »Kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli«
Veselje kristjana ni v tem, da se dobro počuti in da mu gre vse dobro, pač pa je globlje. Je veselje v gotovosti, v usmeritvi.
Pravo držo v tem smislu nam razodeva v Stari zavezi predvsem Job, ki pravi: »Bog je dal in Bog je vzel, bodi hvaljeno Gospodovo ime.«

Zaupanje v Boga nam daje radost in mir, najboljši preizkusni kamen za zaupanje pa je ravno trpljenje oz. takšne ali drugačne težave, ki so hkrati tudi najboljša priložnost, da ga bolj opazimo in izboljšamo.

Zato tudi pravi Peter, da bo veselje, ki vztraja kljub trpljenju ostalo pravo tudi ob razodetju Jezusa ob koncu časov.