Prvoobhajanci - novi členi v posebnem krvotoku Svete Trojice in Cerkve

V Bogu so tri božje osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Zato Boga lahko pokličemo tudi z nazivom Sveta Trojica.

Namesto »nedelja Sv. Trojice« bi lahko torej rekli kar »nedelja Boga«.
Toda, ali ni vsaka nedelja Bogu posvečena? Saj rečemo, da je Gospodov dan!?!

Zakaj pa vseeno praznujemo še poseben dan, ki je posvečen Sv. Trojici?

Na ta dan nas Božja beseda še posebej spomni, da Bog ni neki osamljeni stric, ki bi na začetku sveta vse ustvaril in se potem umaknil s svojimi angeli nekam v samoto, ampak gre v bistvu za tri osebe, med katerimi vlada nerazdružljiva vez, ki je ljubezen.
Ljubezen je zato bistvo Boga. In zato tudi navzven Bog deluje kot ljubezen in vse kar stori, stori iz ljubezni.

S tem pa se že tudi dotikamo drugega praznika, ki ga danes obhajamo. To je prvi prejem svetega obhajila.

V tem je največji dokaz Božje ljubezni, da se je Božji Sin – ena izmed treh Božjih oseb, s tem lahko rečemo kar Bog sam, učlovečil in se pustil pribiti na križ in umoriti, da bi nam svojo neumrljivost podaril s tem, da po njegovem vstajenju uživamo njegovo telo in kri pod podobama kruha in vina.

Dragi prvoobhajanci,
veliko pomenite za naši župniji, še več za vaše družine in prijatelje in še več za vaše starše.
Vsi mi se danes z vami veselimo.
Toda Bogu pomenite še veliko več.
Morda res, da do sedaj njegove bližine niste čutili tako, kakor čutimo bližino človeka, npr. mame in tata.
Ko ste bili žalostni in ste morda tudi jokali, so vas potolažili in objeli drugi, namesto Boga, toda vedno je bil po vseh teh ljudeh z vami On in bo tudi še naprej.

Sedaj, od danes naprej, pa vam bo dana možnost, da z njim stopite še v poseben stik.
Ne le, da boste lahko čutili Božji objem, naredil bo še nekaj več – nekaj kar nihče drugi ne more. Prišel bo celo v vaša srca – v vas same, ko ga boste pri obhajilu zaužili.
Tako lahko Boga še posebej čutimo in slišimo. In na ta način nam lahko tudi On še posebej prisluhne, nam svetuje, nas tolaži in predvsem nam da moči za vztrajanje v dobrem.

Seveda je to še vedno le 1. prejem svetega obhajila. Z današnjim dnem zgodba še ni končana. Sedaj se rast za Božje kraljestvo šele prav začenja. In tudi za nas, ki nekateri več, drugi manj let prejemamo obhajilo, veljajo Jezusove besede iz evangelija: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi«.
Bog nas torej želi vzgajati in usmerjati, vedno znova na nov edinstven način.

Bog je neskončen, naša rast v odnosu z njim pa je tu na zemlji vedno le rast. V kolikor to ni, odnosa ni. Cilj je namreč šele v nebesih, ko bomo z Njim večno združeni.
Naj bo torej vsako obhajilo, še posebej pa današnje za vse nas lepa priložnost, da odnos z Bogom poglobimo.

... ki oživlja

V veroizpovedi molimo: »verujem v Svetega Duha, ki oživlja«.

Bog ni bil stvarnik le enkrat, ampak je vedno. Pa ne le v smislu, da »ohranja« bivanje in s svojo previdnostjo vodi svet, ampak tudi v smislu, da podpira in nenehno podarja bivanje in moč, poganja, poživlja in prenavlja stvarstvo. Če to naobrnemo na Svetega Duha, pomeni, da je On vedno tisti, ki ustvarja prehajanje od kaosa v kozmos, od nereda k redu, od zmede k harmoniji, od izmaličenosti k lepoti.
Vse dela novo, vse prenavlja.
Tudi pesem slednica za praznik binkošti, ki smo jo slišali po 2. berilu govori o tem, kako je Sveti Duh tisti, ki suho zaliva, mrzlo ogreva, rane ozdravlja, žalostne tolaži in vodi tiste, ki so zašli.

Skratka, stvari dela take, kot je zanje najbolje, da so.

V tem pa je tudi praznovanje praznika binkošti.
Kot so apostoli po prejemu Svetega Duha postali, takšni, kot je najbolje, da so, torej pogumni in sposobni, tako smo tudi mi povabljeni, da še posebej danes, ko obhajamo praznik binkošti, globoko v sebi začutimo potrebo po tem, da bi bilo naše življenje prenovljeno in takšno, kot je najboljše možno.

Tudi v vsakem od nas, v naših srcih, so manjši ali večji kaosi. To so želje, načrti, nameni, nasprotujoče si tožbe, ki se med seboj bojujejo, tako da smo pogosto uganka samemu sebi.

Sedem darov Svetega Duha zato ni le neko naštevanje, ki ga morajo poznati predvsem birmanci, ampak je nekaj vsakdanjega, nekaj, kar je ponujeno zrelemu človeku, da bi s pomočjo teh darov rastel naprej, saj le rast pomeni življenje. Kdor neha duhovno rasti postane duhovno mrtev.

Dar strahu božjega in pobožnosti nam torej pomagata, k poglobljenemu odnosu z Bogom;
darovi umnosti, vednosti in modrosti, nam pomagajo, k spoznanju, ki izhaja iz Boga za naše življenje;
dar moči, pa nam pomaga k okrepitvi lastne volje in k izvršitvi Božje volje v svojem življenju.

V vseh fazah torej deluje Sveti Duh.

Le če si prizadevamo za rast teh darov, pa lahko zorijo na drevesu našega življenja tudi Njegovi sadovi, ki so, kot jih našteva sv. Pavel:
ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost in zvestoba.

Naj nas torej vodi in razsvetljuje Sveti Duh.
Bolj kot se nam zdi, da smo blizu Bogu, bolj naj nas vodi in v nas prebuja hrepenenje po njegovih darovih.
Da ne bi nikoli obtičali ob misli, da Boga poznamo, ampak, da bi ga vedno znova iskali.

In če bi se ti Jezus prikazal z obrazom tistega, ki ga najtežje prebavljaš?

Biti v edinosti z Jezusom pomeni biti tudi v edinosti z vsemi drugimi, ne glede na to kakšno krivico nam je kdo storil.
Sv. Štefan je videl Jezusa in začutil njegovo ljubezen do sebe. Odločil se je za Jezusa in za življenje z njim. Ta enost z Jezusom pa ga je pripravila tudi do tega, da se je čutil eno tudi s tistimi, ki so ga ubijali. Zato je molil zanje in prosil Boga za njihovo odpuščanje.
Jezusova ljubezen do Boga Očeta je tudi Štefana tako prevzela, da je z isto ljubeznijo ljubil tudi sam. Saj je rekel tudi Jezus: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje.«

Morda bo kdo rekel, da je to za nas le neuresničljiv ideal. Morda res.

Toda biti v Bogu, se mi zdi, ne pomeni le lepo se imeti in imeti vse, kar si resnično želim, ker le Bog edini zares pozna moje želje, saj me je ustvaril,
ampak pomeni tudi sprejemati vsakogar, tako kot ga Bog sprejema. Če Bog torej ljubi vsakega človeka ne moremo biti mi v njem in hkrati nekoga ne imeti rad ali ga celo sovražiti.

Zato vidimo v današnjem evangeliju, kako bistvena je edinost. Ne le edinost različnih krščanskih cerkva (pravoslavnih, katoliških in protestantskih), temveč tudi v domačem kraju ali v širšem okolju, kjer živimo.

Ker pa je to težko, včasih tudi najtežje, je dobro, da se spomnimo, še posebej sedaj, ko se nahajamo med dvema praznikoma: Jezusovim vnebohodom in binkoštmi, ko so na eni strani apostoli ostali brez Jezusa v svoji sredi, na drugi strani pa so z veseljem že pričakovali prihod Sv. Duha,
da nam je Jezus obljubil, da bo Cerkev vedno vodil po Svetem Duhu, in mi kot deli te Cerkve se mu vedno znova lahko damo na razpolago, da nas vodi.

Splača pa se odpreti Svetemu Duhu zato ker, kot pravi Jezus v evangeliju, nam je že dal svoje veličastvo, ki ga je njemu dal nebeški Oče, da bi bili eno, kakor sta Bog Oče in Sin med seboj eno, le odkriti oz. odkrivati ga je še potrebno.

S tem bo tudi svet okoli nas spoznal, še prej pa mi, kar je najbolj osrečujoče, da nas je Bog ljubil in nas še vedno ljubi, tako kot ljubi svojega edinorojenega Sina Jezusa, ki je, kot molimo pri veroizpovedi, z Bogom Očetom tudi istega bistva.

In če še verujemo v Jezusove besede, ki nam jih prinaša evangelij:
»Ne bom vas zapustil sirot, govori Gospod, prišel bom k vam in veselilo se bo vaše srce«, lahko zares vzkliknemo z zadnjimi besedami Svetega pisma: »Pridi, Gospod Jezus!«

Ne glede na to, kakšen bo konec sveta in kaj že sedaj vidimo, da se dogaja v svetu, v knjigi razodetja, kjer je opisano vse razdejanje ob poslednjih trenutkih, Bogu zvesti vseeno vztrajno vzklikajo: »Pridi, Gospod Jezus!«, saj pričakujejo in nazadnje tudi zares doživijo Boga kot svojega rešitelja.

Naj nas torej ne težijo težke misli ali morda celo obsodbe, ki smo jih bodisi slišali ali celo sami izrekli, temveč naj nas Sveti Duh v Cerkvi zedinja, da bi v miru in ljubezni med seboj, z veseljem v svoje življenje sprejemali Jezusa in z navdušenjem pričakovali njegov ponovni prihod.

Bog nam je domač

V evangeliju nam Jezus odkrito spregovori o tem, kako se nam razodeva celotna Sv. Trojica in kako nam Bog s tem želi biti res blizu.
Ključni element pri tem pa je tretja božja oseba: Sveti Duh.
Sveti Duh je tisti končni dotik, po katerem nas Bog dosega.
Če mi obstajamo, če obstaja svet, če se v nas dogaja nekaj dobrega – vse to dela Sveti Duh.
Zato je tudi uresničenje Jezusovih besed »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede…«, odvisno od delovanja Svetega Duha v nas.
Kot pravi sv. Pavel smo ljudje povabljeni, da postanemo Božji tempelj oz. svetišče Sv. Duha.
To lahko postanemo s krstom, po njem pa moramo za to vedno znova skrbeti in svojo odprtost za Svetega Duha obnavljati.
Zato je krst tudi tako pomemben in zato je Jezus rekel Nikodemu, da se mora vsak znova roditi iz vode in Duha.

In ne le, da Božjo voljo ne moremo uresničevati, če v nas ni Svetega Duha.
Tudi Jezusove besede iz današnjega evangelija: »Prišla bova k njemu in prebivala pri njem«, v katerih govori o tem, kako blizu nam želi biti Bog, se ne morejo uresničiti mimo Svetega Duha.
Sveti Duh nam torej ne le naroča in nas usmerja, kaj in kako moramo živeti, temveč nas tudi napolnjuje z Božjo radostjo.
Ime Tolažnik izhaja ravno iz tega, da je Sveti Duh, Duh veselja, ki tolaži žalostne in zaskrbljene razbremenjuje ter napolnjuje z božjo svetlobo. Njegova prisotnost v nas pa je s tem tudi prisotnost ostalih dveh božjih oseb – Jezusa in Boga Očeta.

V tem pa je tudi bistvo krščanskega življenja, ki naj bi bilo predvsem življenje domačnosti z Bogom - življenje v intenzivnem odnosu z vsemi tremi božjimi osebami.
Pri tem, pa ni potrebno, da postanemo prav brezmadežni, saj nam to tako ali tako ne bi nikoli uspelo (to smo bili le ob krstu).
Dovolj je da se zanesemo na Jezusa, ki je že opravil daritev, tudi za naše grehe in da vstopimo v ta odnos, tako kot v vsak drugi odnos, takšni, kot smo.
Spreminjati nas dejansko lahko potem začne šele sam odnos z Bogom.

Da bi se v nas navzočnost Svetega Duha zares razplamtela, se nanj sedaj obrnimo z molitvijo:

… O, večni Duh! O Vir življenja! Večna ljubezen med večnim Očetom in večnim Sinom, v tebi diha in živi moja duša. Vse globine moje duše naj te nenehno hvalijo in častijo, o Sveti Duh! Troedini, nad vse sveti Bog. Tvoj živi tempelj naj bom, v katerem naj vsaka misel, vsaka beseda in vsako teženje tebe hvali in časti na vekomaj!
Amen.

Novost

Ljudje imamo radi novosti. Kar je označeno kot novo nas vedno znova vznemirja in pritegne našo pozornost.
Zaradi te naše nagnjenosti pa se žal pojavlja to, da vse stvari vedno pogosteje menjujemo.
Že beseda trend nam govori o tem, da gre za nenehno spreminjanje in ena novost že kliče po drugi, ki bo še bolj nova.

Z željo po nenehni novosti in s tem barvitosti pa se nam žal spodmika gotovost in stalnost, ki ju človek tudi nujno potrebuje.
Z nenehno novostjo stvari zgubijo svojo vrednost, zato se jih človek še prej naveliča in nikoli ga ta novost zares ne nasiti.
Žal pa se to ne dogaja le s stvarmi. To trendovstvo prehaja tudi na področje naših odnosov. Ker smo soočeni z neprestanimi novostmi, ki pomenijo tudi uspešnost, še bolj želimo novost in svežino tudi v medsebojnih odnosih.
Ker gre tudi tu za vedno več stikov, tudi tu vedno bolj odnosi postajajo površinski, lakote po pristnosti pa je s tem le vedno več.


Na to naše iskanje nam odgovarja Bog. Pa ne s tem, da bi to željo po novosti hotel zatreti. Pravzaprav nam jo je sam vcepil. S tem namreč, največkrat ne vede, iščemo ravno njega, ki je nedojemljiv, nedosegljiv, neulovljiv in zato vedno znova za nas ena sama novost.
Dejstvo Božje prisotnosti je vsak dan lahko novo, kljub temu, da je Bog vedno enak. Njegova novost je tako velika, da kljub stalnosti, kljub nespremenljivosti vedno znova preseneča. Vedno znova je odnos z njim novost, zato se človek, ki enkrat odkrije to neizmerno svežino, vedno znova vrača k temu izviru.

Tudi današnja Božja beseda nam govori o tem. V Razodetju smo slišali: »Glej, vse delam novo!«, v evangeliju pa »Novo zapoved vam dam«
In tu lahko dodamo še psalm, ki naroča, naj pojemo Gospodu novo pesem.

V čem je torej prava novost, h kateri nas vabi Gospod
in zakaj nas bežne novosti bolj raztresajo, kot napolnjujejo?


Hitro menjavanje videza nam govori o tem, da gre pri neki stvari zgolj za zunanjost, ki jo je potrebno hitro spreminjati, da ne bi spoznali, kako plitka in enoznačna je.
In kaj je v Bogu tako resnično novega? Predvsem ljubezen. Tudi zapoved, ki jo Jezus imenuje »nova« je zapoved ljubezni do bližnjega.

Ljubezen je vedno nova. Vedno izziva in ni je potrebno menjati. Ne potrebuje stalnih zunanjih sprememb, saj je dovolj zanimiva navznoter.
Ljubezen nikoli ne stoji na istem mestu, za svojimi varnimi okopi. Vedno se izpostavlja in s tem podira meje. Če je nek odnos v znamenju ljubezni, se ga torej ne moremo naveličati in ga ni potrebno zamenjati.
Zato tudi psalmistova »nova pesem« ne potrebuje novega besedila in melodije. Kdor Bogu ali bližnjemu z njo izrazi svojo ljubezen, jo zapoje, kot da bi bila nova in prvič slišana.


Naj bo tudi današnja sveta maša, daritev in molitev, čeprav na videz ista, kot vse druge do sedaj, zaradi srečanja našega osebnega doprinosa in resnične Božje navzočnosti, novost.
Naj nas Božji odgovor na naše konkretne življenjske trenutke preseneti in nas napolni z gorečnostjo, da bi si še bolj prizadevali za ljubezen do Njega in do bližnjega.