Gospod se je sklonil (veliki četrtek)

Danes se še na poseben način vživljamo v dogajanje pri zadnji večerji. Spominjamo se postavitve zakramenta svete evharistije, s katerim je Jezus postal trajno tudi resnično in ne samo simbolično navzoč v vsakem času pod podobo kruha in vina.
Vsak delček dogajanja pri mizi zadnje večerje ima svoj velik pomen, tokrat pa bi rad še posebej pozornost usmeril v simbol nog.

Kaj pomeni to, da se je Jezus sklonil k nogam apostolov in jih umil?

Najprej bi rad poudaril, da se ta simbol oz. glagol hoditi skriva že v samem imenu praznika »Pasha« oz. Gospodov mimohod.

Kaj pomeni, da pride Gospod v nek kraj, lahko vidimo v evangelijih.
K Zaheju je prišlo odrešenje, kot je rekel Jezus, ko mu je napovedal, da pride na večerjo. Stotnik je rekel: »Gospod, nisem vreden, da prideš k meni…«
Najbolj pa verjetno preseneti dejanje žene, ki stre posodico in za ceno povprečne letne plače, kot lahko prevedemo »več kot 300 denarijev«, ki jih omenja Juda Iškarjot, dišeče olje izlije na Jezusa, po poročilu Janezovega evangelija prav na njegove noge, ter jih briše z lasmi. Tudi potem na križu Jezusu edinemu ne strejo nog.

Danes pa se Jezus sam skloni k nogam apostolov.
Tudi k našim nogam.

S tem nam sporoča predvsem dve stvari:
Prvič: »Tvoje noge so prašne in utrujene od raznih stranpoti, pusti, da se jih dotaknem, da jih umijem vsega tega prahu.«
Drugič pa: »Glej me, ko ti umivam noge, poklekam pred teboj. Ne zaradi tvoje dobrote. Vem da že čez nekaj trenutkov ne boš zdržal niti ene ure z menoj v molitvi in vem, da bodo ravno te noge bežale, ko se boš zbal in me zapustil. (vse to se je že čez kakšno uro zgodilo z apostoli v vrtu Getsemani in se dogaja tudi nam)
Pred teboj poklekam, ker v tebi vidim svojo Božjo podobo, ker sem te jaz ustvaril in te ljubim. Spomni se tega, ko boš iskal resnico o sebi.«

Danes bomo v duhu povezani tudi z Jezusom v vrtu Getsemani, kjer še zadnjič potrdi svoj »da« Očetovi volji.
Potem pa ga bomo pospremili v ječo, kjer bo Jezus čakal na jutrišnji proces pred Pilatom.

Jezus nam vklenjen in za rešetkami (lahko si predstavljamo, da ima vklenjene prav noge) sporoča, naj mu pustimo, da se skloni k našim nogam, da jih umije, naj ga pustimo, da tako kot pri »Pashi« pomaže okvirje vrat mojega srca s svojo krvjo, naj mu pustimo, da on skrbi za ta vrata, kdo bo skozi nje vstopal in kdo ne, da bomo imeli v sebi mir in njegovo veselje.

Kot za rešetkami in vklenjen je zame takrat, ko ga ne potrebujem. Ko ne prihaja v mojo hišo, v moje življenje, ko se svojega življenja lotevam sam.

Zato molimo:
Jezus, naj bodo vrata mojega srca vedno odprta zate. Pridi k meni in naravnaj tudi moje korake na pot miru.

kdo drži daljinca?

Hudiču se je pokazala priložnost, da preizkuša Jezusa, zato je izbral najmočnejše orožje:
Tri področja, na katerih največkrat uspe zadati človeku dvom v Božjo ljubezen. V povezavi s stvarmi, z osebami in z Bogom.
Hudič začne z besedami: »Če si Božji Sin…«
Obstajata dva nasprotujoča si načina, kako biti sin: eden je satanski, drugi Božji.
Prvi sestoji v tem, da hočemo posedovati sebe in druge tako, da se polaščamo svojega in drugih življenj, drugi pa v tem, da sprejemamo vse kot dar, ki ga je dal Oče in darujemo kakor on.

Prva skušnjava se nanaša na odnos do stvari. Pri lakoti čutimo potrebo po takojšnji zadovoljitvi. Zato nam hudič govori: »Primi, vzemi si, saj imaš pravico. Boga ne briga, sicer ne bi bil lačen. Vzemi si sam. In to takoj!«


Druga skušnjava se nanaša na odnose do ljudi.
Hudič dvigne Jezusa gor, evangelist Matej omenja visoko goro, Luka pa samo pravi, da ga je »odvedel gor«, kjer mu je v hipu pokazal vsa kraljestva sveta.
Pri tej skušnjavi ne gre za to, da bi nam hudič ponujal kakšen prestol nekega oddaljenega kraljestva.
Gre preprosto zato, da nas želi dvigniti nad druge, da bi jih gledali »z viška« iz neke pozicije vseveda, kjer bi radi spreminjali druge. Saj ni treba imeti kraljestva, da bi se nam rodila ta želja. Že na splošnem nivoju se hitro vidi – recimo takrat, ko začnemo pogovor o politiki ali o Cerkvi imamo mi seveda najboljšo rešitev. Bog ve zakaj nas vendar ne poslušajo?!
Poglejmo samo okoli sebe. Koliko stvari nas moti na drugih: zakaj sosed vedno na tak način zapelje v garažo? Zakaj partner ne zapre za seboj pokrova wc školjke? Zakaj ne zna zapreti vrat za seboj?
A ga bom že naučil! Se bo že navadil!
Na kaj se bo navadil? Na moje kraljevanje. Bolj, kot je odnos do drugih zavit v taka kraljestva, bolj seveda vladajo pravila.
Jezus na to skušnjavo odgovori z besedami: »Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!« Naj bo on moj kralj.

In tretja skušnjava:
Na vrhu templja se dogaja.
Čisto fizično gledano: na vrhu cerkva je samo križ ali pa petelin (oboje govori o človeški polomiji, ki jo reši Božji Sin). Sicer si pa strelovod.
Tukaj nastopi temeljna preizkušnja vere.
Molim k Bogu, a Bog me ne usliši. »Kaj je narobe?«, se najprej vprašamo.
Gre za temeljno nezaupanje, zakrčenost, ki ne pusti, da bi se v mojem življenju kaj spremenilo, da bi v moje življenje vstopil Jezus, pa čeprav grem morda celo k obhajilu, k spovedi. Ker se spet stvari ne odvijajo, tako kot bi si jaz želel – so morda tudi boleče in se jim ne vidi konca, zdvomim v Božjo ljubezen, če ne že v to, da je Bog dober, pa vsaj v to, da do mene ni dober, oz. ga ne zanimam.
Vendar moram sam najprej sestopiti iz vrha templja. Dar strahu Božjega nam govori, da je nekaj v življenju lahko sveto le če tja stopi Bog in se jaz umaknem.

Pri vsem tem gre torej za napetost v relaciji:
Ukloniti Boga svojemu življenju ali ukloniti svoje življenje Bogu?
Kdo ima v roki komande - daljinski upravljalec?

Tako torej pridemo do besede, ki jo na začetku posta velikokrat slišimo, še posebej pa pri obredu pepeljenja:
- spreobrnjenje
spreobrnjenje – kot pri oranju – tudi če je zemlja dobra, jo moramo zorati, obrniti, da jo lahko posejemo, sicer ne bo uspeha, pa čeprav je kvalitetna in je bila zorana že pred prejšnjo setvijo.

Jezus je na vse skušnjave odgovoril z Božjo besedo in ni pusti hudiču, da bi z njim kakorkoli razglabljal o argumentih.
V Božji Besedi lahko tudi mi v tem postnem času najdemo moč za svoje življenje in za zaupanje v neskončno Božjo ljubezen.

Kaj je krščanska družina?

SVETA DRUŽINA

Današnja Božja beseda nam še na poseben način odpira krščanski pogled na odnose v družini – to je tisto, kar se verjetno vsak verni starš neprestano sprašuje. Ali delam prav? Kaj je Božja volja? Ali mi bo uspelo prav vzgojiti otroka? Potem pa so tu še druga vprašanja, pa pritisk okolja, pa mnoga pričakovanja do kristjanov, pa kaj bodo ljudje rekli, itd. Radi bi bili najboljši, pa nam ne uspe. Toda to v bistvu ni pravi krščanski pogled na družino. Mi žal večkrat pod pojmom »krščanski pogled« razumemo skupek nekih norm, pravil, s pomočjo katerih naj bi bili kristjani kot dobro zdresirani konji, čistokrvne pasme, ki takoj odreagirajo na ukaz jezdeca. In če se še v Sveti družini niso vedno razumeli, to smo videli v evangeliju, ko je bil Jezus star 12 let – pri teh letih so Izraelci doživeli »Bar micvah« – to je bila neke vrste birma, tudi nam ni namenjeno, da bi se s tem preveč obremenjevali. Torej bi lahko rekli, da je bil Jezus birmanec. Vsak pubertetnik in mladostnik pa vemo, da ko začne razmišljati s svojo glavo postavlja veliko stvari, ki so bile prej samoumevne, pod vprašaj. In čeprav je to za starše naporno, je v bistvu tako prav, ker ob tem cela družina raste. Podobno je rasla tudi Jezusova družina. Morda se nam zdi ta Jezusov odgovor: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« vsaj čuden in se lažje vživimo v skrb, ki sta jo čutila Jožef in Marija, toda v tem odgovoru se skriva na nek način vsa modrost, ki jo predstavljata obe predhodni berili. To je namreč pravi odgovor vernika: vsakega odraščajočega otroka staršem, vsakega moža ženi in obratno, vsakega človeka svojemu prijatelju, vsakega poslovnega partnerja, itd. ... vsakega, ki doživi Božji klic, vsakega ki začuti, da je Bog vstopil v njegovo življenje. Verjetno je grdo slišati, morda tudi nezaslišano, morda se z mano tudi ne boste strinjali, toda biti pravi kristjan pomeni ravno to – kot bi rekel sv. Pavel, ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus – da, odslej pripadam Bogu. Če ste že imeli izkušnjo Božjega klica (pa ne govorim o duhovniškem ali redovniškem poklicu, včasih se seveda pokaže tudi na ta način, vendar bi rad izpostavil eksistencialni klic – življenjski klic), potem veste, da takrat obstajata samo 2 izbiri: ali delaš še naprej iste stvari na isti način in se sam boriš z življenjem, ali pa odgovoriš in stopiš kot prvi štirje apostoli iz svojega čolna in greš za Gospodom. V tem primeru vse stvari izgubijo prejšnjo pozornost in skrb. Celo družina, sozakonec, mama, oče, vse stopi v 2. plan. Ponavljam - za tiste, ki ne doživijo tega klica, ali ga preslišijo in za svet na splošno, se to zdi nezaslišano, tudi neodgovorno. Toda to je pot Ane iz prvega berila, ki je edinega sina Samuela, ki ga je rodila v visoki starosti peljala v tempelj in ga tam pustila, ker se je pred spočetjem tako zaobljubila ter se s tem odpovedala svojemu velikemu hrepenenju, da bi imela doma otroke, jih vzgajala, z njimi živela in na starost gledala svoje vnuke. To je tudi pot Marijinih staršev, ki sta jo po izročilu na isti način starša Joahim in Ana pustila v templju. To je tudi pot Janeza Krstnika in mnogih drugih. Krščanski pogled na družino gre namreč v to smer, da družina ne sme postati malik. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi tudi s tem, da so v nas vsajena velika pričakovanja. Za nas ni dovolj, da kot živali preživimo – da nekaj pojemo, spijemo, se sprehodimo in spimo. To je morda dovolj za psa, za divjad, ki ji je ves cilj, da se pase in da preživi. Nas ženejo večje stvari. Življenje mora imeti smisel. Hrepenenja so ogromna, še poznamo jih ne vsa. Če se ustavimo v tišini in jim prisluhnemo smo vedno lahko presenečeni. Prav zato pa ne morejo biti nosilci teh uresničitev naši najbližji, ker je to preveliko breme, ki jim ga nalagamo in bomo vedno znova razočarani, ker ga ne bodo uresničili. Koliko je takih primerov? Koliko je razbitih zakonov zaradi tega, ker so se porušile sanje?! Koliko je zlorab zaradi teh stvari? Dam samo en primer, pa bi jih lahko takoj naštel 10 zelo podobnih in gotovo jih vsak od vas pozna vsaj še toliko takih v svojem okolju. Tudi v svoje življenje lahko pogledamo in bomo takoj lahko kaj našli: Oče živi za svojega sina. Vse bi mu dal. In ko sin dobi veselje za nogomet, oče živi samo še zato, da ga vozi iz treninga na trening in iz tekme na tekmo. Vsa njegova služba in ves njegov prosti čas je temu podrejen in to da sinu nekoč tudi jasno vedeti, zato sin pod tem pritiskom trenira, ker noče razočarati svojega očeta. Nekoč pa odraste in odide v Ljubljano na študij, kjer se jasno takoj spremeni in tudi za vikende noče priti domov, kjer bi bil spet izpostavljen očetovim pritiskom in visokim pričakovanjem, ki ga močno obremenjujejo. Ker pa očetu tega noče priznati, mu raje navaja izgovore, kot so tekme in treningi čez vikend, ter velike dolžnosti v šoli kjer študira. Nazadnje mu želi oče sezidati še stanovanje poleg svoje hiše, a sin ima dovolj tega pritiska in ostane v Ljubljani ter si ustvari svoje življenje. Med njima vse življenje ostane napetost in še obiski za praznike postanejo mučni. Na vseh ravneh se lahko dogaja taka manipulacija. Rešitev je, da ta svoja velika pričakovanja izročimo Bogu in pustimo svojim bližnjim, da naredijo isto. Le tako se lahko zgodi to kar naroča Pavel: »Žene bodite pokorne svojim možem,… Možje ljubite svoje žene (kot svoje lastno telo, kot pravi na nekem drugem mestu), otroci ubogajte svoje starše v vsem in … očetje, ne grenite svojih otrok. »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu«, se glasi nek pregovor. Naj nam bo to vodilo pri vsakem delovanju in pri vsaki vzgoji, tudi pri vzgoji samega sebe, ko nas ima, da bi bili nezadovoljni s tem, kar smo uspeli uresničiti. Tudi, ko pregledujemo prehojeno pot v preteklem letu in si dajemo cilje za naprej, naj nas usmerja Božji usmiljeni pogled.