Gospod, pošlji delavce

Jezus je v današnjem evangeliju poleg apostolov poslal oznanjat še 72 učencev.
In še potem je rekel: »Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.«
Potreba po oznanjevanju Jezusovega veselega sporočila, je bila torej nujna in velika, kljub temu, da bi Jezus lahko s svojimi angeli, ali kar sam, na enkrat lahko oznanil celemu svetu.
Jezus želi, da smo mi oznanjevalci njegovega miru. Želi, da se njegov mir prenaša na druge preko nas kristjanov.

Potreba po oznanjevanju evangelija, je bila v Jezusovem času velika. Toda danes ni nič manjša, saj kljub temu, da v naših krajih še vedno prevladuje krščanska veroizpoved, nekateri ljudje komajda še vedo, da je nekoč na zemlji živel Jezus Kristus.

Mi, ki smo pri sveti maši, verjetno vemo o Jezusu kaj več, upam, da tudi to, da ni le nekoč živel na zemlji, temveč, da je pravi Bog in človek in da še vedno živi in bo živel za vedno.

Edino na tem lahko temelji tudi oznanjevanje.
K oznanjevanju pa nismo poklicani samo duhovniki, in tudi nismo vsi poklicani, da bi hodili po svetu oznanjat evangelij.
Včasih je veliko težje biti priča Božjega delovanja v domačem okolju.
Toda z zgledom, morda tudi s tem, da znamo povedati, zakaj smo kristjani in zakaj verujemo,
smo lahko učinkoviti tudi pri svojih ljudeh, ne da bi to terjalo od nas kakšno posebno oznanjevalno vlogo in tudi če že verujejo, saj je vera živa stvar, ki jo je potrebno vedno znova podžigati.

Morda je tu še najbolj pod vprašajem to, ali sploh znamo biti zgled in ali znamo s svojim življenjem povedati, da Bog vpliva tudi na nas.

Tudi sam sem se že večkrat vprašal, ali znam biti zgled, ali bi želel, da me kdo v načinu mojega življenja posnema?

Sv. Pavel si je upal in se je, predvsem, tedanjim skupnostim postavil za zgled.

In ravno v tem, v čemer se je on postavil za zgled, je lahko dobra točka vsakega kristjana. V tem bi morali biti kristjani močni in to je tudi izvedljivo.

Gotovo imamo vsi veliko pomanjkljivosti, ki nas ovirajo, da bi svoje vrline lahko postavili drugim za vzor.
Toda lahko smo vzor glede vere.

Zato si tudi sam glede svojega zgleda ne zastavljam toliko vprašanj, ali mi je uspelo to in ono, saj bi se vedno znova počutil poraženega in ne dovolj verodostojnega. Namesto tega je boljše vprašanje, ali sem v danem trenutku zaupal v Jezusa.
Ali sem, kljub temu, da morda koga nisem uspel slišati ali videti in sem doživel kakšno razočaranje, uspel dvigniti pogled k Bogu in mu zaupati prav v tistem trenutku.

Če resnično zaupamo v Boga, se to nujno kaže tudi navzven in to je najboljše oznanjevanje.

In kot bi rekel Jezus v današnjem evangeliju, niti ni potem največje veselje v tem, da bi nam bili »duhovi pokorni« in da bi nam v življenju vse uspevalo, pač pa je v tem, da smo enostavno z Bogom, vedno in povsod
in s tem na pravi poti, da povezani z njim tudi ostanemo – tudi v nebesih.

Iščimo torej vedno znova to smer in veselje, ki iz nje ishaja.