Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 28. avgust 2010

Ponižnim pa daje milost

Živimo v družbi, ki tako neskončno potrebuje, da bi ponovno slišala to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Trud, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih, stremuštvo in ogorčena tekmovalnost so značilnosti, ki jih vsi obsojamo, a jim žal tudi vsi lahko kaj hitro začnemo slediti.

K temu pa nas opozarja tudi današnja Božja beseda in tudi Sveto pismo na sploh.
Tako nas recimo opozarja tudi 1 Petrovo pismo
Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.

Pa saj ne gre toliko za to, da bi se Bog na vso moč upiral prevzetnim.
Greh prevzetnega človeka je v tem, da Boga sploh ne potrebuje. Čemu bi tak človek sploh potreboval nekoga nad seboj, saj bi njegovo prisotnost čutil kot moteč element – kot nekoga, ki ga kontrolira, ki se povišuje nad njim in ga hoče pritisniti k tlom.
Logično je da človek, ki se tudi preko drugih bori za boljši položaj v družbi in vse druge ljudi doživlja kot tekmece, tudi Boga doživlja zelo podobno.

Pa pustimo sedaj prevzetneže kot skrajnost.
Vprašajmo se raje, koliko, kdaj in zakaj mi potrebujemo Boga.

Ne gre za to, da bi si umetno ustvarjali to potrebo. To bi bil res nesmisel.
Pri pravi ponižnosti tudi ne gre za to, da bi se človek dajal v nič, temveč gre za to, da znamo videti in sprejeti svojo resničnost.
Svojo majhnost in krhkost, ki pa po drugi strani predstavlja lahko veliko bogastvo, ko ju znamo sprejeti in dopolnjevati z Božjo neskončnostjo, ki nam ponuja roko.

Da pa je v tem res Božja volja, ki je, če je res Božja, vedno dobra tudi za človeka, nam govorijo mnogi svetniki.
Če bi ponižnost prinašala s seboj zagrenjenost, Marija ne bi vzkliknila »moj duh se raduje« in če bi ponižnost povzročala kompleks manjvrednosti, ne bi naprej dodala tudi »glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«.

Pa tudi konkretno v družbi lahko vidimo, kako skromnost, ki je iskrena in ne prisiljena, osvaja. Takega človeka imajo radi, njegove bližine si ljudje želijo, njegovo mnenje cenijo.

Veselimo se torej, kadar nam uspe biti skromen in ponižen. Tudi to je dar od Boga, ki je zelo povezan z darom modrosti.
Iščimo vedno znova to ponižno veselje in zaupanje, da nas bo Gospodar povabil bližje. S tem veseljem smo zares lahko tudi Jezusove priče.

Ni komentarjev:

Objavite komentar