"waw" trenutki

V življenju se nam včasih zgodijo kakšni posebni trenutki. Trenutki ko rečemo »WAW, kako je fajn!« Pri tistih prav najlepših niti ne vzklikamo tega naglas. Pri tistih po navadi samo zašepetamo: »Waw. Ko bi vsaj trajal ta trenutek večno.«
Takih stvari se običajno ne da opisat in se niti ne trudimo, ker bi jim vzeli ves čar. In po navadi se ne zgodijo v neki množici, niti ne takrat ko bi jih človek pričakoval, ko bi se pripravljal nanje. Te prav naj, najlepše trenutke po navadi delimo le z najbližjimi.
Nekaj takega se je zgodilo na gori, ko je Jezusovo obličje zažarelo kot sonce.
Jezus ni vzel na goro vseh 12 apostolov ali celo vseh drugih učencev. Vzel je samo 3. Tiste 3, ki jih je prve poklical in jih je pozneje tudi v uri svojega trpljenja vzel s seboj v vrt Getsemani.
Tudi zanje je bil to trenutek, za katerega bi hoteli da traja – Simon Peter se je hitro ponudil, da naredi 3 šotore.

To je bil trenutek, ki je spominjal na večnost.
Ta trenutek je nekaj podobnega kot če bi otroku dali en zelo dober bombon ali čokolatin. »Mmm, kako je dober, a lahko še enega, bi hitro rekel.«
Odrasel pa mu bo rekel dalje: »Najprej naredi nalogo do konca, potem pa jih dobiš cel paket.«
Tudi trenutki, ki so v našem življenju nekaj posebnega nas spominjajo na to kakšna je večnost.
Človek včasih razmišlja, kaj bomo počeli v nebesih celo večnost. Ali ne bo postalo dolgčas? Ravno v teh posebnih trenutkih našega življenja, ko se čas ustavi, lahko najdemo odgovor na nebesa.
To je en sam večni trenutek, ko se čas ustavi, ko je tako lepo, da se ne moreš in ne moreš do konca nasrkati vsebine tega trenutka.
Kaj bi nam hodili svetniki nazaj govoriti, kako je v nebesih, če pa še mi tistih drobnih srečnih trenutkov na zemlji ne razlagamo – ker jih nočemo pokvariti in ker jih niti ne znamo opisati.

Današnji evangelij je sicer nabit še z mnogimi drugimi sporočili, toda morda bi veljalo omeniti še eno stvar.
Namreč – trenutki sreče, posebej v veri, torej trenutki iskrenega, pravega srečanja z Bogom so običajno povezani tudi s ponižnostjo.

Predstavljajmo si Simona Petra. Ob prvem srečanju je že začutil, da je to drugačen človek, kot vsi drugi, da ima z Bogom posebno povezavo je začutil že iz njegovih prvih besed in iz bogatega ulova rib sredi belega dne.
Potem pa je hodil za njim. Postal je Jezusov prijatelj. V njem se je postopoma, skozi različne dogodke oblikovala prava Jezusova podoba.
Ko je že mislil, da ga pozna, ko je že mislil, da je Jezusa sprejel, se je moral odpovedati podobi Jezusa kot voditelja neke klape, ki se imenujejo apostoli, tudi podobi Jezusa kot zdravilca in pametnega človeka.
Ko se je Jezusu obličje spremenilo in sta se z njim prišla pogovarjat Mojzes in Elija je moral sprejeti, da je Jezus veliko več. Da je on samo apostol, ki je poklican k hoji za njim. Spoznal je, da Jezus ni le velik prerok, ki živi v njegovem času, ampak je dejansko Božji sin, ki je bil že pred Mojzesom in Elijem, ki se je z Mojzesom pogovarjal v gorečem grmu, ki je s svojim Očetom ustvarjal svet. Takrat je spoznal, da za Jezusa ni dovolj le izraz učenik, ampak je njegov Gospod: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod!«, je dejal.

Podobno je tudi v našem življenju. So trenutki, ko Boga čutimo posebej blizu in takrat je čas, da se tudi naša vera, naše doživljanje Boga prestavi v drugo fazo.

Je pa vsekakor pomembno, da skozi življenje pripravljamo z molitvijo, ki je včasih prej žrtev, kot pa užitek in tudi s postom, da nas te trenutki posebne Božje bližine, ki jih ne moremo predvideti, ne presenetijo in grejo mimo nas, ne da bi nam prav ogreli srce.
Zato je redna molitev in reden obisk svete maše tudi nekaj tako lepega in pomembnega. To je kot vzdrževanje kondicije.
Prosimo Gospoda, naj nam tudi današnja sv. maša poživi vero, da bomo lažje vztrajali pri hoji za Kristusom.