Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 3. april 2011

z blatom

2 stvari mi v današnjem evangeliju padeta posebej v oči

- slepota (kdor ne prizna, da je slep ostaja v slepoti)
- vera v Jezusa – osebna vera

Slepota – Farizeji so nam lahko v izpraševanje vesti. Podobni smo jim takrat, ko bi radi Bogu vsilili naš način čudežev, naš način razodetja, naš način molitve.
Božji poseg se vedno zgodi na revolucionaren način. Ne moremo ga predvideti. Ljudje pa smo nagnjeni k temu, da želimo predvideti čim več stvari, ker nam to da občutek obvladovanja situacije (trenutka).
Farizeji niso mogli dojeti, da je tisti veličastni Bog, o katerem govori njihovo obredje, njihove obleke in nenazadnje vsa judovska zgodovina (tudi ogromna tempeljska ploščad s templjem (svetlečim od zlata in marmorja) – da se ta Bog lahko spomni, da bo nekoga ozdravil s tem, da mu bo oči namazal z blatom – z umazanijo.
To je pohujšljivo.
Toda zakaj? Zato, ker so si prej ustvarili premočne predstave o Mesiji (o Odrešeniku). Te predstave so njihova SLEPOTA.
Tudi mi imamo velikokrat predstave o neki stvari. In ugotovimo, ko pridemo na nek kraj ali se srečamo z neko osebo, kako bi bilo bolje, če bi se prej tem predstavam odpovedali – saj nam ravno te predstave povzročijo nemalo razočaranja.
In ko je človek razočaran, težko spremeni svoj pogled, težko kar na enkrat postane očaran.
Zato je pomembno Jezusa enostavno sprejemati – Boga enostavno sprejemati. To je težko, a le ta način vodi v rast. Vnaprejšnje predstave, predsodki onemogočajo rast, onemogočajo čudenje, s tem pa tudi vzklik »Verujem vate, Gospod«. Jezus se pač poslužuje blata, da ozdravlja – se umaže, da ozdravi.

Pa pojdimo naprej. Ko je Jezus drugič prišel do sleporojenega, ki je spregledal, ga je vprašal: »Veruješ v Sina človekovega?«
Isto vprašanje je postavljeno tudi nam – meni in tebi. Sem se pripravljen odpovedati slepoti, pogledom in sodbam, ki me omejujejo na poti k drugemu in pustiti, da me očara na svoj način?

Npr.: Človek se zaljubi, ker je srečal nekoga, ki je v njem zbudil ljubezen. Na enak način se nihče ne bo odločil, da bo veroval zato, ker je temeljito preštudiral pojem vere in je razumel, da ni v nasprotju z razumom. Človek veruje, ker je srečal nekoga, ki je vreden vere, nekoga, ki zbuja zaupanje. Ni ljubezni, ki ne bi bila ljubezen do nekoga, in ni vere, ki ne bi bila vera v nekoga.

Tako tudi Jezus pravi: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.«
Tako kot prejšnje vprašanje, tudi te Jezusove besede niso namenjene le sleporojenemu, temveč vsakemu od nas.

Torej, ni potrebno iti daleč, da bi ga našli - temveč: »ta, ki govori s teboj, ta je.«

1 komentar: