Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 8. maj 2011

"Kakor vidite in slišite"

Simon Peter je v današnjem berilu pričeval o Božjem delovanju, o delovanju Sv. Duha. Prav tako tudi učenca, ki sta se po srečanju z Jezusom obrnila nazaj v Jeruzalem.
Sv. Duh razvname. Eden od simbolov, s katerim ga označujemo, ko govorimo o njem je tudi ogenj.
Ker smo po krstu postali tudi svetišče Sv. Duha – naše telo je postalo njegov tempelj, (zato) se Božja prisotnost lahko tudi tako očitno kaže navzven in ima v nas tako velike učinke, kot so opisani v današnji Božji besedi:
Učenca v Emavsu sta rekla: »Ali ni najino srce gorelo v nama?«
Peter pa je pred vsemi na trgu pričeval, da je Jezus poslal Sv. Duha tudi njemu z besedami: »Od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega je razlil, kakor vidite in slišite.«

Današnja Božja beseda nas torej želi spomniti na otipljivost in konkretnost Božje milosti.
Sporoča pa nam tudi, kdaj postane otipljiva.
To se ne zgodi takrat, ko Bogu postavimo zahtevo, da se nam da videti, če hoče, da bi verovali. To so od Jezusa v svoji prevzetnosti zahtevali tudi judje in seveda niso bili uslišani. Še ko so ga pribili na križ so ga izzivali, naj naredi čudež, da bodo verovali.
Božja milost postane otipljiva takrat, ko mu pustimo, da na naše življenje deluje tako, kot sam hoče.
V naravi bi lahko temu primerjali plašnost živali. Nobene od živali nikoli ne moreš udomačiti s surovostjo, če se zapodiš proti njej bo gotovo zbežala. Pač pa je potrebna velika mera potrpežljivosti in občutljivosti.

Tudi Božja milost se nikoli ne vsiljuje.
Žal zanjo največkrat postanemo dojemljivi šele, ko se nam poruši svet, ki smo ga dolgo časa sami gradili na minljivih temeljih. Šele ko odidejo lažna upanja, nastane prostor za nova.
Tako se je zgodilo z učencema na poti v Emavs (Jezusu sta rekla: »Mi pa smo upali, da je on tisti…) in tako se je zgodilo tudi s Petrom, ko je spoznal, da v resnici ni tak junak, kot si je prej domišljal.

Poleg take korenite krize pa obstaja še ena pot. Še ena pot do tega, da postane Božja prisotnost v našem življenju otipljiva in vidna.
To je pot Marije.
Njene litanije nam govorijo o tem, kako otipljiv je bil Bog v njenem življenju.
To je pot žene, ki je v popolni svobodi odgovorila Bogu: »Glej dekla sem Gospodova« in je nerazumljive dogodke in besede zgolj ohranila v svojem srcu ter jih premišljevala.
V mesecu maju nam še posebej sveti njena podoba.
Ona tudi nam želi, da bi bili polni Sv. Duha, katerega sadovi so, kot smo videli tudi pri Petru, v berilu: pogum, gotovost in veselje.
Naj Božja prisotnost tudi nas v teh dneh po vel. noči vedno bolj ogreva in naj nas zavest, da smo svetišče Sv. Duha odpira za njegovo delovanje v našem življenju.

1 komentar:

  1. Ecco, to je to - Božja nežnost. Mislim, da je Mauriac nekoč rekel, da bi rad srečal teologa, ki bi mu govoril o Božji nežnosti - se zdi, da se o tem govori zelo malo časa, kakih dvajset let. Dobro povedano - bolj na kratko od mene, kar je sploh v redu :)

    OdgovoriIzbriši