Telo ... za nas

Praznik Sv. Rešnjega Telesa in Krvi, nam sporoča, kaj je najboljše vstopno mesto za Boga v našem življenju.
Čeprav se pojmu krščanstvo hitro kar samo po sebi prilepi pojem »duhovnost« in na ta način radi dojemamo vero – kot nekaj, kar je poleg življenja, nekaj kar se dogaja samo na duhovni ravni, nekaj, kar potrebujemo, da bomo pripravljeni na življenje, ko ne bomo več v tem telesu, … pa nam današnji praznik sporoča ravno nekaj drugega.
Jezus ne prihaja k nam le kot nek duhovni lik. Sv. maša je njegova daritev – je daritev njegovega telesa in krvi za nas.
Njegovo telo in kri pa tudi mi lahko prejmemo samo preko lastnega telesa. Tudi pri maši smo navzoči s telesom.
S telesom sprejemamo dražljaje in jih tudi oddajamo.
Bog ne želi biti z nami le na neki simbolni ravni, le v nekem domišljijskem svetu, pač pa želi biti z nami tam, kjer tudi mi živimo.
Ker živimo v svetu, ki ga zaznavamo in se vanj vključujemo s svojim telesom, z njim tudi izražamo stanje svoje duše, ki je s telesom skrivnostno zraščena in ker je veliko ranjenosti, zasvojenosti in nasploh neuspehov deležno ravno naše telo…
Zato potrebujemo Jezusovo telo in kri.
Že v molitvi »O Gospa moja« izročamo Mariji vsa naša čutila (oči, ušesa, usta in ne nazadnje srce kot sprejemnik in oblikovalec vseh čutenj), Jezusova navzočnost pod podobo kruha pa te čuti tudi dejansko »fizično« doseže, čeprav mi tega ne vidimo in včasih tudi ne čutimo.

In kdaj, če ne ravno danes, v tem času, najbolj potrebujemo ravno Kristusovega telesa in krvi, ko so naša telesa, naši čuti tako okupirani? Kdaj bolj potrebujemo zrenja in češčenja Kristusovega telesa, da očisti naše poglede, večkrat polne raznih podob in sodb, kot danes?
Kdaj bolj potrebujemo očiščenje srca vseh vtisov in predsodkov, ki smo jih na takšnih ali drugačnih delovnih mestih in tudi sicer tako deležni in se nam kar sami vsiljujejo, kot ravno v današnjem času?
Kdaj je naše srce potrebovalo več polnosti ob prejemu sv. obhajila, kot ravno danes ob vseh puhlih in bežnih, strokovno bi lahko rekli »profesionalnih« odnosih, ob vseh raznih parolah in že v naprej pripravljenih odgovorih.

Za srečanje z Njim, ki nas ne nagovarja le na teoretični ravni in njegov mir ni le v besedah, je sicer veliko priložnosti. Tu so svete maše, spovedi, drugi zakramenti in tudi molitev, h kateri smo povabljeni vsak dan.
Priložnost pa je tudi današnji praznik.
Prosimo Gospoda, naj nas s svojim svetim telesom prevzame in objame v celoti in nas v globini pomiri in poživi.