»Vaše misli, niso moje misli in vaša pota niso moja pota«.
Ker smo vsi grešniki in nihče ni pravičen pred Bogom, imamo vsi tudi misli in pota, ki niso od Boga in nas zato ovirajo k polni uresničitvi in k polnemu življenju.
Kot da bi poskušal npr. stol s štirimi nogami obdržati na eni sami točki – potrebna je neprestana pozornost, tako je uravnavanje naših misli in poti z Božjimi.
Tako tudi prilike iz evangelija ne moremo doumeti, če ne uravnamo misli na pomen, ki ga prinaša Bog.
Bog je drugačen, kot si mi lahko predstavljamo. Zato je najslabše reči, da Boga poznamo in da o njem vemo dovolj.
Biti v pristnem odnosu z njim pomeni biti neprestano presenečen, ker vedno prinaša nekaj novega.
Pa ne le, da je Bog drugačen. Ob njem se učimo tudi sprejemati drugačnost drugih ljudi.
V Evropi in tudi v Sloveniji v zadnjem času zopet rastejo nekatere nacionalistične skupine, ki so do tujcev nestrpne. V tem ne vidim nobene ljubezni do lastnega naroda in do lastnih kulturnih korenin, pač pa le strah pred drugačnostjo.
Kdor je v miru s samim seboj, kdor ima resnično rad svoje korenine in kdor svojo krhkost polaga pred Boga, da jo On okrepi, tega drugi človek, drugačen ne ogroža. Pa to ne velja le za odnos do priseljencev. S tem se začne že v naših družinah, na vasi, v šoli, na delovnem mestu…
Nihče od nas pa ni popolnoma svoboden od vseh predsodkov in nihče ne zmore take ljubezni, kot nas ljubi Bog. Zato tudi »njegove misli niso naše misli«.
Boga moramo v molitvi spraševati, kaj bi rad On, kaj si On misli o nas, kako se naše prošnje vidijo iz Njegove perspektive,…
Pa tudi skupna molitev z drugimi nas lahko osvobaja našega zornega kota, ki je lahko zelo daleč od Jezusovega.
Naj nam Gospod pomaga, da bi mu zaupali – da bi mu pustili, da nas njegove misli, ki so nad našimi, kot je nebo visoko nad zemljo, vodijo, da bodo tudi naši koraki vedno bolj naravnani na pot miru in ljubezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar