Kaj ste preplašeni?

Res je, Jezus. Kaj smo preplašeni in kaj se nam v srcu oglašajo dvomi? Kako nekaj velikega je biti kristjan! Večkrat se vprašam: "Ma kaj me sploh vznemirjajo te bežne stvari, te obveznosti, ta vsakdan?" Saj imam vendar njega, ki mi pravi: "Nasloni se name!", "Vzemi moj jarem nase... moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." Sprašujem se, kaj me še ovira, da se zares ne morem od srca sprostiti in reči: "Hvala Bogu, rešen sem. Sem kot ptička na veji." Zakaj se vendar kristjani, ki (morda se nam tako samo zdi) nesporno verujemo v Jezusovo vstajenje in posledično tudi v naše vstajenje, sedaj v tem trenutku ne morem iz srca razveseliti, se vzradostiti tega trenutka. Opažam, da je tudi pri nas veliko tistega "veselja", ko se veseliš, da bo neke stvari konec, da bo šla mimo in bom potem lažje zadihal. Velikokrat se razveselim kakšnega srečanja v bližnji prihodnosti, kakšnega dopusta ali preprosto prostega dneva. Kaj pa sedaj? Ali podpišem, če mi nekdo ponudi pogodbo, da bi ta trenutek sedaj trajal večno? Če tega ne morem, če ne sprejmem tega trenutka (ne zaradi tega v kar se bo ta trud spremenil, ne zaradi sadov, ki jih od tega trenutka pričakujem, pač pa čisto zaradi njega samega) z vsemi težavami, ki jih ima in vsemi drugimi lastnostmi, potem je čas, da si pozorno še enkrat preberemo današnje 2. berilo, še posebej vrstico, ki po mojem še posebej "štrli" ven. Kdor pravi: ›Poznam ga‹, pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. Iz tega sledi: Katere so "njegove zapovedi"? Ena je: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega, kakor samega sebe. Rekel bi, da je naš trenutek izgubljen ravno zaradi nezmožnosti živeti to zapoved. Pa nikar se sedaj ne obrnimo stran, če nam ne uspeva. Sprejmimo njegove besede: "Mir vam bodi"