Vrzi kamen ali pa priznaj!

5. postna - tiha nedelja

Bolj kot to, da je Jezus prebrisane farizeje in pismouke zopet dobil na tankem ledu, je pri današnjem evangeliju važno nekaj drugega, se mi zdi.

Verjetno se je učencem, ki so bili z Jezusom zdelo imenitno, na kakšen način je zopet odpravil tiste, ki so ga hoteli zvabiti v past in morda se zdi imenitno tudi nam, s tem gotovo ni nič narobe, toda težje se je tokrat prepoznati v vlogi farizeja ali pismouka, pa čeprav smo velikokrat tudi mi ravno tam.


Kolikokrat se nam zgodi, da vemo o drugih veliko povedati in to predvsem slabe lastnosti, svojih napak pa ne znamo videti?
Točno vemo, kakšen bi nekdo moral biti in kaj mu še manjka. Morda bi mu celo radi postavili ogledalo, češ »poglej se kakšen si, popravi se vendar«.

Ali ne čutimo tak ton tudi pri Jezusovih nasprotnikih, ki so obsojali prešuštnico?

Kar pa v tem odlomku najbolj preseneča, je Jezusov odgovor.
To je odgovor, v katerem ni zaznati obsojanja, niti prešuštnice in niti pismoukov ter farizejev.
V tem Jezus presega naše vedenje. On ljubi svoje sovražnike in hoče vsakega posebej rešiti.

In če se sedaj v mislih postavimo v gnečo tistih, ki so morda držali že kamenje v rokah, začutimo da, gre ta odgovor »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo«, do vsakega izmed nas.
Vsakega izmed nas Jezus vabi, da stopi iz gneče, da stopi iz vrste, iz povprečja in se sooči z njim, ki je krotak in ponižen.
Kot da bi nam hotel Jezus reči: »Glej me v obraz in poskusi še enkrat reči jaz sem dober, tisti tam pa je storil to in to.«

Bodi mrzel ali vroč nam pravi Jezus. Mlačnega ne mara.
Vsakemu od nas pravi: »Upaj si! … Stopi iz vrste in se sooči z menoj«
Potem vrzi kamen, ali pa se pokesaj in priznaj svojo krivdo.«

»Pravdajmo se. Če so vaši grehi rdeči, kot škrlat bodo beli kakor sneg«, pravi Bog po preroku v Stari zavezi.

Samo umakniti se ne smemo, kot so storili Jezusovi nasprotniki. Ne smemo zbežati in se ustrašiti Jezusove prisotnosti. Čeprav nas morda naši grehi skelijo in nas Božja popolnost vznemirja, ko se približa našim problemom in našim pomanjkljivostim.

Prejšnji teden smo slišali o izgubljenem sinu, ki je zapravil vse premoženje, danes pa o ženi, ki so jo obsodili prešuštvovanja. Oba sta bila tako rekoč razgaljena pred Bogom. Zato nista imela česa izgubiti in dobila sta, kar sta iskala – Božje usmiljenje.

Vprašanje, ki nam ga ti zgodbi sedaj, v višku postnega časa, sami po sebi ponujata je: ali smo pripravljeni sprejeti Božjo ljubezen in se zanesti na njegovo usmiljenje, ali pa za to morda še ni pravi čas?

V varnem objemu

4. postna nedelja

Katera vloga je sploh glavna v tej zgodbi?

Res je, da je, da se vse dogaja okoli izgubljenega sina, toda zdi se mi, da bi lahko glavna vloga v zgodbi vseeno pripadla nekomu drugemu.
Brez usmiljenega očeta, bi bila ta zgodba bolj tragedija, kot kaj drugega.
Prilika bi se lahko imenovala kar »prilika o usmiljenem očetu«.

Gotovo je v tem glavno sporočilo današnjega evangelija.

Res pa je, da se ta očetova dobrota najbolje pokaže ravno v odnosu do njunih sinov. Ta dva pa tudi nam lahko dasta veliko snovi za premišljevanje.



Morda se včasih bolj vidimo v vlogi starejšega sina. Tudi to je mogoče.
Toda to vsekakor ni vloga, pri kateri bi lahko upravičeno vztrajali, češ da smo dobri, zvesti in pošteni in da si zato bolj zaslužimo nebesa kot kdo drugi.
Včasih od koga slišim očitek: »Kako je lahko nekdo celo življenje živel po svoje, mimo Cerkve in se je na koncu življenja spreobrnil ter prav tako prejel vse zakramente?«
Ali ni v tej misli zaznati kanček ljubosumja?
S tem smo "dregnili" v jezo, ki jo je pokazal starejši sin ob koncu zgodbe?

V čem je njegova glavna slabost?

Morda je najprej v tem, da je vse, kar je delal, delal brez ljubezni do očeta.
Ali pa si je morda po tihem tudi sam želel uživaštva, ki ga je izkusil mlajši sin in bil zato ljubosumen, ker ga je Oče sprejel nazaj.

Taka zvestoba očetu je bolj jalova in je lahko celo sad hinavščine.
Vprašanje je, kateri sin je ob koncu zgodbe dejansko izgubljen?
Starejši sin je s svojim zadržanjem morda šele na poti, da odide od doma in zapravi svoje premoženje. Po logiki bi moral biti bolj preudaren in moder kakor mlajši, ne pa da je mlajšemu šele na sledi.

Sploh pa tudi sicer ne vem, zakaj bi se sploh poistovetili s starejšim sinom. Ali nismo vsi najprej mlajši sinovi? Ob tem, ko vedno znova, padamo in s tem zapravljamo Očetovo premoženje in nam je vseeno vedno znova odpuščeno, ali nam argument starejšega sina »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza«, sploh pripada?

Ta argument lahko pripada le eni osebi - le Jezus bi bil lahko v vlogi starejšega sina.
On pa ne le, da ne obsoja izgubljenega brata. Ko je treba iti mlajšega sina iskat in ga rešit, se Očetu celo ponudi, da gre sam ponj in da celo življenje zanj – vse zaradi ljubezni do Očeta.

Tako pravi tudi Pavel v berilu, ki smo ga prebrali danes:
»Bog je namreč v Kristusu spravil svet s seboj, tako da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov.«


Zato je tudi idealna podoba Cerkve in s tem vseh nas kristjanov vedno podoba mlajšega sina, ki se vrne v Očetov objem. Da bi se tega bolje zavedli in da bi se z vso odločnostjo v Božji objem zopet vrnili, nas spodbuja tudi celoten postni čas.
Cerkev torej (in z njo mi vsi) nikakor ne sme postati skupnost »starejših sinov«, ki bi sebe imeli za idealne, ali vsaj boljše ljudi, temveč mora biti skupnost, ki priznava, da potrebuje Božjo pomoč – skupnost, ki vedno znova išče svojega nebeškega Očeta in njegov objem.



Dokler bomo v svojem srcu uspeli iskreno izpovedati: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin/ tvoja hči.‹ -
do takrat, sem prepričan, se nam ni potrebno ničesar bati.
Bog nas namreč vedno čaka, da se vrnemo k Njemu in nam je vedno pripravljen vse odpustiti.

Božja "rafinerija"

3. postna nedelja

Čeprav smo šele vstopili v mesec marec in nam zima še vedno lahko pokaže zobe, pa že opažamo prve znake pomladi. Sonce že sije topleje in zvončki so se že pokazali.
Življenje, ki ga pomlad s seboj prinaša nas nagovarja in razveseljuje, hkrati pa tudi sili k temu, da drevesa, od katerih pričakujemo sadov pravočasno obrežemo in še prej morda tudi pognojimo, sicer namesto cvetov požene le listje.



Podobno prispodobo uporabi tudi Jezus v evangeliju. Z njo nas želi opozoriti, da smo tudi mi, ki od njega prejemamo življenje in druge darove dolžni obroditi temu primerne sadove.
Kot smokva brez sadov smo, ko nas obremenjujejo grehi.

Največkrat drevo ne obrodi, če ima česa premalo ali preveč. Premalo hrane, vode, zraka in sonca ali preveč odvečnih vej, ki »odžirajo« hrano sadovom, ki se ne morejo razviti.
Tako je z grehom – ko se človek z grehom loči od Boga, se loči od duhovne hrane, vode, zraka in sonca, hkrati pa si nakoplje odvečno težo, ki ga hromi in mu onemogoča razvoj njegovih duhovnih globin in človeških vrlin.

Odrezati in sežgati greh v zakramentu sprave oz. spovedi in sprejeti Božjo ljubezen pa je začetek poti, ki doživi pozneje svoj vrhunec na tej zemlji v obhajanju evharistije, nekoč pa v večnem življenju. Če greha ne odstranimo, naša rodovitnost ne more biti velika in težko kasneje pri daritvi svete maše karkoli konkretnega darujemo. Zato je očiščenje grehov, predvsem smrtnih, ki nas popolnoma ločijo od Boga, pogoj, da lahko evharistijo obhajamo v polnosti – tudi s prejemom sv. obhajila.

Pomemben simbol, ki se pojavlja v današnji Božji besedi pa je poleg drevesa tudi ogenj.
To je lahko simbol za Boga - ne le zato, ker se pojavlja pri Mojzesu, v prvem berilu, temveč tudi zato, ker lahko z njim primerjamo tudi Božjo
uničujočo oz. očiščujočo vlogo v razmerju do grehov.

Pomembno pa je izpostaviti tudi lastnost ognja, da greje. Tako kot ogenj greje nas lahko ogreje tudi Božja bližina.
Pri sveti maši bi lahko Besedno bogoslužje primerjali z ogrevanjem za Jezusov prihod pod evharistično podobo.
Podobno sta učenca, ki sta potovala v Emavs spoznala, da sta njuni srci goreli v njima, ko sta poslušala Jezusa, ki jima je razlagal Sveto pismo.
Jeremija pa celo pravi, da čuti prisotnost Boga kot ogenj v kosteh, ki mu ne pusti, ko ga je enkrat vžgal, da bi nanj pozabil.



Naš Bog, ki ni le Bog slepih naravnih sil, temveč predvsem Bog osebnih odnosov (kot tak se je tudi predstavil Mojzesu v gorečem grmu), pa ni le neizprosen kot ogenj v svojih zahtevah proti grehu in proti vsemu, kar nas bremeni.
Najprej je to Bog, ki na vrata naših src trka - kot pravi Jezus v enem od evangelijev »Stojim pred vrati in trkam«.
Bog ne vstopi, če mu pustimo vrata svojega življenja zgolj odklenjena. Zelo spoštuje našo svobodo – zato mu je treba tudi odpreti in ga v življenje povabiti. Šele potem lahko v njem tudi učinkovito deluje in nas s svojo bližino ogreje.

Povabímo ga s sveto mašo, z vsakodnevno molitvijo in s premagovanjem samega sebe v tem postnem času, da nas bo Božji Duh ogrel in prežaril in da bo praznovanje Kristusovega vstajenja zares tudi naše praznovanje.