veliki četrtek

Evangelist Janez, ki je bil najverjretneje hkrati tudi apostol Janez in torej edini od apostolov, ki je z Jezusom ostal tudi na križevem potu in pod križem, nam zadnjo večerjo pokaže v prav posebni luči.
V ospredje še posebej stopajo besede: »vzljubil je svoje, ki so bili na svetu« in jim »izkazal ljubezen do konca«.

Ko se spominjamo zadnje večerje in jo tudi obhajamo pri vsaki sveti maši, se nam gotovo pred oči zariše neka skupnost, ki skupaj nekaj praznuje – neka skupina ljudi, ki je med seboj tesno povezana. Domača miza tudi nam pomeni nek prostor pristnosti in pripadnosti.
Ni slučaj, da ta trenutek Jezus uporabi za bistveni element, ko tudi po smrti, vstajenju in vnebohodu ostaja navzoč v svoji Cerkvi.

Prav tako tudi niso bili slučaji znamenja oz. čudeži, ki jih je Jezus delal v svojem času oznanjevanja. Z vsem svojim delom je pripravljal teren za svoj zadnji čudež, ki je ostal učencem sprva skrit, a so ga spoznali po Jezusovem vstajenju in tudi mi danes ob njem rečemo »skrivnost vere«.

Že prvi čudež, ki ga je Jezus naredil je bil tako rekoč pri mizi – na svatbi v Kani Galilejski. Spomnimo se, kako je Jezus ogromno količino vode skrivnostno, v trenutku in v tišini, brez kakšnih posebnih zvočnih in svetlobnih efektov, spremenil v vino.
Prav tako se lahko spomnimo tudi čudežne pomnožitve kruha. Tam sicer ni bilo mize, ker so bili na prostem, a prav tako so se zbrali v množici k obedu.
Spet je Jezus, v podobnem slogu kot v Kani, ob zahvali svojemu Očetu čudežno pomnožil kruh.

In danes pri zadnji večerji, ko nas spomin na te čudeže spremlja, nam Jezus pravi: »Vzemite in jejte, to je moje telo, …Vzemite in pijte, to je moja kri«. Ni razloga, da mu ne bi verjeli in sledili.

Tako nas Jezus od zadnje večerje naprej vabi k mizi njegovega telesa in krvi.
In tudi mi, kot apostoli, potrebujemo to skupnost, to mizo, saj potem sledi vselej tudi to, da od mize vstanemo. In po izkušnji »biti skupaj« in »biti z Njim« sledi samota vrta Getsemani ter Kalvarije – tudi za nas, za vsakega.
Čeprav smo še vedno obdani z ljudmi, ki nas imajo radi in za nas tudi molijo, smo na križevem potu vseeno sami, sami pred Bogom. Vsak mora izboriti svoj križev pot.

Seveda nas skozi kalvarijo vedno čaka tudi vstajenje, kot nam je Jezus obljubil. V tem upanju zmagujemo.
Današnji dan pa nas še posebej spodbuja predvsem k temu, da se pred tem bojem, pred to samoto preizkušenj okrepimo z Božjo hrano, z Jezusovim telesom in krvjo.
Če so nekoč v Egiptovski sužnosti namazali vrata s krvjo jagnjeta, da je šla morilna šiba mimo njih, smo danes povabljeni, da svoja srca pomažemo s krvjo in telesom novega Jagnjeta – Jezusa, da se izognemo morilni šibi greha, šibi nesvobode.

Naj pride torej Gospod tudi danes pri tej daritvi na oltar pod podobo kruha in vina ter nas po njegovem prejemu pri obhajilu ozdravi ter naredi svobodne za služenje svojim bližnjim po Njegovem zgledu.

Ne boj se, sionska hči!

Tako nam pravi današnji evangeljski odlomek ob kraljevskem prihodu Jezusa v Jeruzalem.
Tudi mi mu vzklikamo "Hozana, Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu" pri vsaki sveti maši.
Tako zelo potrebujemo ta Njegov "prihod"! Prav v teh dneh ko se po naših župnijah obhaja "praznik usmiljenja" (sv. spoved) mi vedno bolj v zavest prihaja ta vzklik.
Koliko raznih pričakovanj nosimo v sebi: do sebe, do drugih, drugih do nas,... Čutimo, kakšni bi radi bili, kakšni bi radi postali, a hkrati čutimo svojo nemoč. Radi bi naredili korak naprej, a se nam zdi, da stopicamo na istem mestu, da se nam grehi vedno znova ponavljamo in zdi se nam, da izgubljamo energijo in motivacijo, da bi sploh še znova začeli.
Drug na drugega se jezimo, ker si želimo, da bi bili prazniki odlično izpeljani (tako kot lepo izgleda družina v kakšni reklami za nov avto ali za mačjo hrano) pa prav nič ne kaže na to. Želimo si, da bi bili skupaj, kot da se včeraj ni nič zgodilo in kot da nas jutri ne čaka kup obveznosti.

Jezus pa nas na veliki petek gleda s križa. Gol (brez mačje hrane, brez novega pralnega praška in brez novega avtomobila z rekordno nizko porabo), pribit - negiben (brez skrbi, kakšen opravek ga še čaka, ker se itak ne more premakniti in brez "jutri"). Pa ne išče pri nas sočutja, da bi mu rekli: "O, ubogi, kako je moral trpeti", Išče naš pogled in nam pravi: "Daj še sebe sem zraven mene, daj mi svojo težo. Bova šla skozi kalvarijo. Se vidiva v raju."
Hoče, da sprejmemo njegovo usmiljenje.
In hoče, da sem tudi jaz z njegovim pogledom usmiljen do sebe in do svojega bližnjega.

"Gorečnost za tvojo hišo me použiva"

Med praznikom pashe, ko je bil Jezus v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Tako zaključuje evangelist danes pripoved o tem, kako je Jezus "očistil" tempelj.
Gotovo ne po naključju. Ti ljudje so morda začutili tudi, kako se ta Jezusov izgon tistega, kar ne sodi v tempelj povezuje z njihovim življenjem.
Če je Jezus govoril o svojem telesu kot templju, ki ga bo prenovil, so v to zaobjeta tudi naša telesa, tudi naša življenja.
Tako kot je ljubosumen na tempelj, "hišo njegovega Očeta", tako močno se zavzema tudi za nas, ki smo ustvarjeni po Božji podobi in zato, da bi bili svetišča Svetega Duha.
Vse tisto, kar ne spada k nam, kar nas razdvaja in vznemirja, kot je vznemirjal kraval na "tržnici" odstranja in nam podarja svoj mir.