Modrost pogrinja svojo mizo

Danes nas vabi h gostiji Božjega kruha poosebljena Modrost. Pravi nam, naj pustimo nespametnost, da bomo živeli in naj korakamo proti razumnosti. Kdo pa si sploh želi biti nespameten? Gotovo nihče. Torej temu vabilu takoj lahko odgovorimo pritrdilno. Toda kaj ima resnično v mislih Modrost, ko nas vabi, da bi bili pametni in zakaj to ni tako enostavno? Ravnati razumno pomeni preudarjati določene vzgibe in jih preverjati z znamenji, ki se povezujejo z določeno stvarjo ter izkušnjami iz preteklosti. Pomeni povezovati vsa dejstva, ki jih poznamo in sestaviti celoto. V nasprotuju s tem je, če nasedamo in reagiramo na prvo besedo, ali celo samo na sum, ki je konstrukt nekih osebnih domnev. S slednjim se namreč prične dvom. Tudi jeza deluje vedno na ta način – neka govorica, ali pa tudi samo domneva o tem, da mi je nekdo želel nekaj slabega, že potegne na plan mojo sodbo o določenem človeku. Nasprotno nas Bog oz. njegova modrost, Beseda – Jezus Kristus vabi, da ga preizkujemo, da ga preverjamo, da si izprošamo vedno znova znamenj. Če razmišljamo o Bogu in njegovih načrtih brez vnaprejšnjih sumničenj, da nam v resnici ne želi dobrega, da nam nekaj prikriva, odkrijemo ob številnih znamenjih, kako razne povezave kar padejo skupaj, najdejo stično točko in kako nič potem ne izpade naključje in je vse del neke širše logike, širšega načrta. Nismo povabljeni k slepi veri, kot je Eva v raju nasedla kači, ki jo je prvič srečala in ni imela prej nobenega odnosa z njo in nikakršne osnove, na podlagi katere bi Eva sploh lahko dala kakšnokoli težo njenim besedam, kaj šele pričevanju proti Bogu, pač pa smo poklicani k razumni veri, kot Marija. Veliko je premišljevala in povezovala dogodke in znamenja med seboj in vedno je našla dovolj trdno podlago, da je lahko zaupala. Tako smo povabljeni k razumni veri tudi danes pri maši. Kakšen nevernik bi se lahko čudil, kako kristjani stojimo v vrsti za ubogi majhen košček kruha in ga potem tako spoštljivo sprejemamo. Toda nam je Jezus najprej po današnjih evangelskih besedah čisto očitno naročil, da moramo jesti njegovo meso in kri, potem pa je še s številnimi znamenji potrdil to, da danes zares zauživamo njegovo telo in kri. Že če pomislimo na besede angela Gabriela »pri Bogu ni nič nemogoče«, smo lahko mirni, da Bog res lahko pride pod podobo kruha. Spomnimo pa se tudi Jezusovih najbolj očitnih povezav, s katerimi je želel podpreti današnje direktne besede v evangeliju »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje…«: Pomnožitev kruha (Jezus – gospodar količine), obuditev Lazarja (Jezus gospodar življenja), spremenitev vina iz vode v Kani (Jezus – gospodar materije), zadnja večerja in Emavs po vstajenju (Jezusova daritev ni ujeta v čas - gospodar časa). Vse te niti peljejo samo v eno točko – v evharistijo, v sveto mašo, kjer Jezus pride pod podobo telesa in krvi. Kot pri maši se tudi v Galilejski Kani na videz ni nič zgodilo, šele starešina je ugotovil spremembo in tudi pri pomnožitvi kruha se ni nič posebnega bliskalo. In če še naprej iščemo povezave, lahko vidimo, da ni problem, da bi bil v vsaki hostiji skrit ves Jezus. Saj nam tudi v vesti lahko vsem ljudem hkrati govori isti cel Bog in vsakemu drugače. Prav tako tudi vidik žrtve najdemo povsod v naravi. Spomnimo se samo letnih časov. Jesen plodove in listje daruje za nov preporod spomladi. Pa tudi v našem telesu celice, ki odmirajo služijo kot hrana novim celicam. Še ogromno drugih vzporednic je na voljo, da le ne nasedemo slepo Kači, ki za Evo vedno znova tudi nas prepričuje v to, da nam Bog nekaj prikriva, da nam v bistvu ne želi srečo – nenazadnje vsak greh izhaja iz tega dvoma. Zaupajmo se danes še posebej Gospodu, ko ga gledamo na križu, kako se v svoji žrtvi ni »šparal«. Nič ni zadržal zase in v tej popolni daritvi nas vabi, da jo sprejmemo. Da ga zaužijemo pod podobo kruha. Ne zato, ker bi si ga kakorkoli zaslužili, temveč zato ker ga potrebujemo in ker s tem odgovarjamo na njegov dar z »DA« oz. »amen«.

kruh iz nebes

Lonci mesa iz egiptovske sužnosti nas sponjajo na navidezno srečo, ko imaš vse, kar potrebuješ a te ravno to vse zasužnjuje, ker živiš v stalnem strahu, da boš kaj od tega izgubil. Spominjanje na te polne lonce je tista »nostalgija«, ko potem, ko smo že naredili odločitev gledamo nazaj in premišljujemo: »kaj bi če bi« in sanjarimo o možnostih, ki bi se nam ob drugačnem scenariju odprle, kako bi se lahko bolje uresničili, kako bi bili upoštevani, opaženi, morda bolj pohvaljeni, ali pa, da bi si preprosto »dali duška«. Tako premišljevanje lahko kajhitro privede do dvoma, da je to kar delamo prav, do dvoma o tem, da pot svobode, ki zahteva vedno znova premišljene odločitve in razumno ravnanje, zares pelje proti cilju, ki si ga želimo. Potem začnemo godrnjati (morda ne ravno tako naglas kot Izraelci pred Mojzesom, a vendar). V nas se začne nabirati neko nezadovoljstvo, morda tudi nevoščljivost, do tistih, za katere se nam zdi, da imajo lažjo pot kot mi. Za Boga pa je pomembno vdano nošenje križa in naša potrpežljivost. In tudi puščava ima svoje oaze. Pot svobode ni manj privlačna zato, ker Bog ne bi premogel polnih loncev mesa, pač pa zato, ker nas vzgaja in želi, da s potrpežljivostjo tudi sami rastemo. Zato se je ozrl tudi na lakoto Izraelcev ter jim poslal kruha in mesa, toda vedno samo za en dan, da ne bi pozabili, da jim je hrana vedno znova dana in da jih hrani Bog. Podobno vzporednico potegne tudi Jezus, ko pravi, da je Bog tisti, ki daje kruh. Evangelist Janez pa še dodatno Jezusove besede okrepi z besedo »znamenje«. Jezus je storil znamenje, ker to ni bil preprost čudež brez namena, ampak je govoril o globljem pomenu, o tem, da je pomemben izvor tega kruha. In potem na vprašanje judov, kaj naj storijo, Jezus odgovarja z besedami: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Ta izvor kruha, nam je torej odprt, kot na dlani, toda moramo delati to Božje delo. Seveda je to torej najprej delo Boga, je pa tudi za nas delo, kar pomeni, da vera ne more biti samo enkratna odločitev, pač pa gre za nenehno pripenjanje vsakega dneva in vsake misli na Jezusa, v zaupanju, da on daje vse. To je delo, tako kot je bilo delo pri Izraelcih učenje življenja v svobodi med hojo po puščavi. To je kot nekakšen krogotok. Pri sveti maši se krepčamo s tem Božjim kruhom, z Jezusom pri evharistiji, zato da bi krepili svojo vero in verujemo oz. se trudimo z vsemi močmi verovati zato, da bi lahko prav prejeli Božji kruh in da bi ta imel pravi učinek. Naj nam na tej poti zaupanja pomaga tudi današnji zakrament svete evharistije in naj se v naših srcih rodi iskrena prošnja: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!«

O Emanuel, bodi še naprej Bog z nami

Vprašanje, s katerim nas danes Jezus izziva preko apostola Filipa se glasi: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« Morda še posebno sedaj v času dopustov, se lahko ozremo vase, pa tudi na ljudi okrog nas, tudi na turizem sam kot pojav. Dopust naj bi bil verjetno čas, ko si izberem stvari, okolje, ljudi in aktivnosti, ki jih sicer v življenju pogrešam. To naj bi bile »jedi«, »kruh«, ki ga želimo in potrebujemo. Pa smo ljudje zares zadovoljni in mirni, ko pridemo nazaj? In ko se oziramo v te ljudi okrog nas, nas Jezus, kot svoje učence, izziva, kje naj kupimo tisti kruh, ki bo »ta prav« zanje? Vprašanje je seveda retorično. Mi pa verjetno kot apostoli velikokrat pomislimo, na oddaljeno vas s trgovino, ki bi rešila Jezusov problem. Jezus pa tega vprašanja ne pušča v zraku. Velikokrat prej je že dejal, da so ga napovedovali vsi preroki in s tem je ljudem dajal ključ, da bi ga lahko razumeli. Ključ, ki bi ga tokrat lahko uporabili, nam poda prerok Elizej v besedilu iz prvega berila te nedelje. Tam najprej srečamo množico – 200 lačnih mož, prav tako nastopajo ječmenovi hlebi in čudežna pomnožitev, ki ima za rezultat to, da so se vsi nasitili in še je ostalo, tako kot v evangeliju. To zadnje bi lahko vključili tudi v prejšnje razmišljanje o času in z njim povezanih dogodkih, ki si jih izbiramo. Pravi kruh nam lahko da le Jezus. Spoznamo pa ga tako, da se ob njem resnično nasitimo in še ostane. Lahko bi rekli, da prejmemo mir, ki nas prevzame v vseh smereh življenja in ga še ostane tudi za druge okrog nas. Jezus torej želi pokazati s svojim znamenjem na vzporednico s starozaveznim dogodkom, kjer je bilo vsem jasno, da gre za Božji poseg in s tem želi poudariti, da je Bog tisti, ki dobrotno odpira svojo roko, ki da hrano ob pravem času. Zato se je tudi umaknil, ko so ga ljudje hoteli postaviti za kralja. Postaviti za kralja pomeni, da so si želeli nekaj, česar naj ne bi še imeli. Toda Bog in z njim njegov sin Jezus že kraljujeta, od vekov. To je podobno, kot da bi v Očenašu prosili: »daj nam danes naš kruh«. Brez besede »vsakdanji« zveni, kot da bi od Boga hoteli nekaj kar nam sicer ne da. Beseda »vsakdanji« pa vključuje tudi zahvalo in priznanje Bogu, da je z nami bil, je in bo. Zato ob čudežu pomnožitve kruha, tako apostoli, ki so to opazovali, kot mi danes, ki se tega znamenja spominjamo in ga povezujemo tudi z raznimi dogodki v našem življenju, ko se je zgodilo nekaj posebnega, Jezusu najbolje odgovarjamo na vprašanje, kje naj kupimo kruha, z zaupanjem, da nam on lahko poteši vsako lakoto in vse potrebe.