Omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji

Današnji evangelij ni namenjen samo bogatašem, ki bi si ustvarjali presežke. Pridigar nam v prvem berilu pravi, da je vsako zanašanje na zemeljske stvari nečimrnost, oz. puhlost – iz hebrejščine bi lahko to besedo prevedli s paro, ki se razblini v zraku.

Jezus v današnjem evangeliju ne obsoja osebne lastnine kot take, pač pa pohlepnost in navezanost na premoženje.
Pri tem ni potrebno imeti veliko premoženje, včasih je lahko človek navezan že zgolj na željo po imeti nekaj in ga ta vodi pri odločanju, čeprav v začetku še sam tega morda niti ne opazi.

Pomemben je torej odnos do lastnine. Ob stvarjenju je človek prejel naročilo: »podvrzita si zemljo in gospodujta vsem stvarem«.

Gospodovati stvarem pa ne pomeni le imeti jih in upravljati z njimi, pač pa tudi od njih se distancirati, ne obremenjevati se z njimi.
Jezus nam v tem smislu tudi pravi: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,33-34).
Pomembno je torej, kje so naše misli in skrbi.


Kot pa že Sveto pismo lepo pokaže je v naravi človeka, da vedno nekomu služi.

Človek je pač tako ustvarjen – podobno kot angeli – pravi Psalm. In bistvo angelov je, da služijo Bogu in ga častijo.
Teologi pravijo, da naj bi bile usodne besede hudiča, ko je bil še angel in se je temu odpovedal: »non serviam – ne bom ti služil«.
Na nasprotni strani pa se nam je Jezus postavil v zgled ravno v tem, da je s svojim učlovečenjem in svojim trpljenjem služil Očetu. Ves čas svojega oznanjevanja je to poudarjal in je rekel, da je tudi med nas prišel zato, da bi nam služil.

Ko Izraelci niso služili Bogu, so vedno malikovali.
In podobno je tudi z nami.
Največja farsa je gotovo misel, ki se ponuja človeku: da ni odvisen od nikogar in da je s tem, ko ne služi Bogu, svoboden.
To, da nekdo meni, da ne služi nikomur, pa je gotovo tudi znamenje slepote, ki v ozadju lahko skriva tudi rane.

Zanesti se na Boga in mu služiti pa pomeni vsejati seme, pri čemer resda dolgo časa lahko ne vidimo njegove rasti, toda ob času žetve je donos še večji, kot si lahko predstavljamo. Predvsem pa je trajen in edini resnično vreden naše skrbi.

Pa vzemimo si tudi tokrat v zgled Marijo, ki je takoj ob angelovem oznanjenju vzkliknila »glej dekla sem Gospodova« in naj nas vodi njena priprošnja, da bomo svoj pogled in svojo pozornost obračali k pravim zakladom.

Življenju da okus

V življenju večkrat vozimo slalom med dvema vlogama, ki sta opisani v evangeliju in iščemo ravnotežje med njima.

Med vlogo Marte, ki je aktivna in ima veliko dela ter vlogo Marije, ki se je ustavila in je svoje misli obrnila proč od skrbi.

V življenju je oboje potrebno. Tudi Jezus ni zmanjševal vrednosti Martinega služenja pri mizi, ne nazadnje je tudi sam dejal, da je prišel zato, da bi tudi sam stregel in dal življenje za mnoge.

Toda kljub temu je Marta prejela opazko iz njegove strani.
Jezus pa ji ni rekel »preveč dela imaš«, temveč »Skrbi in vznemirja te veliko stvari«. Opozoril je na to, kako jo te skrbi raztresajo.
Iz te raztresenosti, ki da malo sadov, vzame pa veliko energije, pa se kaj kmalu lahko rodi jeza in obsodbe na račun drugih.

Zato je Jezus Marto na to nevarnost hitro opozoril ter hkrati pokazal na Marijo, ki ga je poslušala.
Pokazal pa je nanjo, ker se tudi ona ni preprosto obrnila proč od skrbi, proč od obveznosti, ampak jih je podredila Jezusu in mu prisluhnila.

Ob tem se lahko spomnimo tudi Jezusovih besed, ki jih je izrekel nekje drugje: » Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33)

Ne gre torej le za tehtanje med delom in nedelom, med skrbjo in molitvijo. Ne gre za iskanje zlate sredine.
Temveč gre za to, da v kontemplaciji, v zrenju in poslušanju Jezusa načrpamo tistega potrebnega extrakta, ki da potem vsakemu delu, kot sok vodi – svoj okus.

V kombiniranju tega dvojega - molitve in dela, pa nam je gotovo ena najmočnejših idealov lahko ravno Jezusova mati Marija.
Ona je bila kot »Marta«, ko je šla na pomoč svoji noseči sorodnici Elizabeti in ko je v Kani prva opazila, da je zmanjkalo vina. Bila pa je tudi kot »Marija«, ko je v svojem srcu premišljevala Gospodove besede ter molče stala pod križem.


Molitev oz. kontemplacija pa je pomembna tudi zato, da sebe ne vidimo le v sedanjosti, ampak postanemo sposobni pogledati dlje.
Ko smo se tako sposobni opaziti od daleč, lahko vidimo svojo pot, kako je, kljub temu, da je vijugasta, zavila ravno tam kjer je morala.
In v tem, ko torej opazimo, kako nas Bog nosi »kot na perutih orla«, kot pravi Psalmist, je lahko izvir našega veselja.
Tega pravega veselja tekoče obveznosti ne morejo pokvariti, temveč postanejo z njim prežeti vsi trenutki in vsa naša dejanja.

In ko nam ga zmanjka, smo vedno znova povabljeni da se vrnemo k izviru.
Da se usedemo k Jezusovim nogam (kot Marija) in mu prisluhnemo.

Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bi temu »boljšemu delu, ki nam ne bo odvzet«, kot pravi današnji evangelij, vedno posvečali dovolj pozornosti in da bi ga znali vkomponirati v svoj vsakdanjik.

Opazi!

Izraelsko ljudstvo je vedno znova poslušalo povabila prerokov, naj obnovijo svojo pripadnost Bogu. Že Mojzes jih je neštetokrat spraševal in spominjal, kdo je pravi Bog, ki ga naj častijo in mu pripadajo.
In v današnjem 1. berilu smo zopet slišali njegovo povabilo: »z vsem srcem in vso dušo se povrni h Gospodu…«
Argument, za to povabilo pa je tudi zanimiv: »zapoved, ki ti jo danes dajem zate ni pretežka in ti ni predaleč.«

Tudi vsakemu izmed nas je Bog blizu tako kot pravi na koncu berila: »Kajti prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu…«

Bog ni nekdo, ki prihaja k nam od zunaj, kot npr. kakšen klic vsiljivega prodajalca knjig po telefonu.

Prijateljstvo z njim nam je pisano na kožo, bi lahko rekli. S tem pa tudi zaveza in zapovedi oz. pravila, ki so tako ali tako sestavni del vsakega odnosa, tudi če niso napisana ali izrečena.

V mislih imam predvsem zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe«, ki nam jo je Jezus razodel v evangeliju.

Jezus je s preprosto zgodbo o usmiljenem Samarijanu več kot le odgovoril na vprašanje, kdo je moj bližnji. Odgovoril je tudi na vprašanje, kaj pomeni »ljubiti drugega kakor samega sebe«.

Dve stvari mi v tem smislu, iz te zgodbe še posebej stopata v ospredje.
Najprej Samarijanova nepreračunljivost – zapustil je svojo pot, svoje načrte, svojo prihodnost in se za nekaj časa prilagodil potrebam drugega.
Druga stvar, pa je ta, da Samarijan od ranjenca v zgodbi ni prejel nikakršnega povračila, niti zahvale. Od napol mrtvega človeka je niti ni mogel pričakovati.

Dve lastnosti, h katerima nas vabi Bog in ki, kot pravi 1. berilo, za nas sploh nista neuresničljivi.

Gotovo smo vsi že kdaj začutili, da smo bili s seboj najbolj zadovoljni takrat, ko nam nekdo, ki smo mu kaj dobrega storili, usluge ni mogel vrniti ali jo plačati.

Ta zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega ni torej nič takega, kar bi si mi ljudje ne želeli.

Toda zakaj smo kljub temu v teh prizadevanjih tako različni in zakaj nam tolikokrat ne uspe?

Verjetno nam velikokrat zmanjka občutljivosti in pozornosti do drugega ter do Boga in zaradi tega ne znamo prav pristopiti k bližnjemu.

Zato je tudi krščanstvo nenehna vaja v posnemanju Jezusa. Tukaj ni idealnih, so le tisti, ki se trudijo in začenjajo vedno znova in tisti, ki nad seboj in drugimi obupajo.

In zato tudi Jezus ne naroča na koncu evangelija: »Pojdi in tudi ti tako NAREDI!«, ampak »Pojdi in tudi ti tako DELAJ!«
Veličina se tu torej meri z odprtostjo k drugemu in z vztrajnostjo pri gradnji teh odnosov.

Individualizem in izoliranost torej pri Bogu nima svojega mesta.
Seveda na ta način nikomur ne naredim nič žalega (v jeziku današnjega časa, bi lahko rekli, da smo do drugih strpni), a tudi dobrega ne morem narediti veliko.

Slednje pa je ključno! – iz celotnega Jezusovega oznanjevanja je to razvidno.

Prosimo torej Gospoda, naj nam pomaga, da bi postajali drug do drugega vedno bolj občutljivi in pozorni in da bi se vedno bolj učili njegove ljubezni.