Skupaj

Pomen družine kot skupnosti nam poudarja že evangeljski odlomek, ki sledi poročilu o Jezusovem rojstvu. V njem ni več pomemben Jezus kot posameznik, temveč sveta družina v celoti.
Odločitve, ki so jih hitro sprejeli so bile skupne in vsi skupaj so se selili, kamor je sproti naročal angel Jožefu.
Takoj za božičem pa stoji ta praznik tudi zato, da nas spomni, da mir, ki ga prinaša Jezus v božično noč, tudi danes ne more iti mimo naših družinskih odnosov. Če se ne naseli najprej tam, potem tudi v nas kristjanih kot posameznikih ne bo obrodil velikega sadu.

V tem smislu sta spregovorili tudi obe berili in predvsem drugo nam prinaša zanimive misli glede družinskih odnosov, ki pa lahko veljajo tudi za druge odnose v družbi.

Ker se je avtor besedila, navdihnjen od Sv. Duha, kot kaže zavedal, kako težko je vzdrževati dobre odnose na vseh področjih hkrati, ki jih zahteva že sama družinska povezanost, nam v isti sapi že tudi naroča, naj vse karkoli delamo, v besedah ali dejanju, delamo v imenu Gospoda Jezusa.

Imeti Gospoda pred očmi oz. v mislih čim pogosteje, posebej ko smo v medsebojni interakciji, pomeni imeti za svetovalca in vodnika tistega, ki je že velikokrat spravil sprte strani, … ki je velikokrat odprl ljudem ušesa, da so bili pripravljeni slišati drugega, … ki je že velikokrat ljudem odprl tudi usta, da so tako na eni strani uspeli izraziti svojo stisko in razočaranje brez obsojanja in težkih besed, kot na drugi strani, ko so z njegovo pomočjo uspeli najti tudi besedo pohvale in spoštovanja, ki prav tako večkrat težko najde pot do naših najbližjih.

Gotovo na tem področju odnosov v družini težko kdo od nas reče, da mu 100% uspeva.
Toda ob tej osebni ugotovitvi ni potrebno, da gremo po maši vsak zase z dolgim nosom in razmišljamo, kaj vse nam še »fali«, da bodo naši odnosi OK.

Danes je v ospredju praznovanje družine. Sedaj smo pri evharistiji, pri »zahvali« in je čas, da vse naše družinske odnose ovrednotimo predvsem iz pozitivnega vidika.
Kljub »kratkim stikom« je vseeno ogromno lepega.
Toliko prilagajanja, toliko čakanja, presenečenj in ne nazadnje s tem tudi osebne rasti, da prehojena pot vsekakor ni zanemarljiva.

In tudi »vse delati v imenu Gospoda Jezusa«, kot naroča 2. berilo pomeni ravno to: skozi njegove oči prav ovrednotiti tudi družino in dom ter biti za ta velik dar Bogu hvaležen.
Ni namreč samoumevno, da smo se rodili v družini, da nekomu pripadamo in da lahko vedno pridemo tja, kjer rečemo, da smo doma.

Luč sveti v temi

Zakaj tema, ki hrepeni po svetlobi resnične luči ni sprejela?
Zakaj lastnina svojega gospodarja in kreatorja ni sprejela?
Verjetno zato, ker si ga je predstavljala drugače.
Ker je bila velikokrat prevarana z lažnivimi gospodarji. Ker je bila tema prevečkrat obsijana s prisilno svetlobo, ki se je izdajala za pravo, a je po njej vedno znova padla na realna tla svoje teme, tudi sedaj ni sprejela svetlobo, čeprav je bila prava.
Zbombardirana z različnimi svetlobnimi efekti je izgubila občutek za razločevanje, kaj je pravo sonce in kaj le svetloba žarnice.

Toda nekaj teme je kljub vsemu sprejelo pravo luč.
Jezus se sicer v jaslih ni svetil, če si poskušamo predstavljati njegovo človeško podobo. Toda nekaj ga je spremljalo oz. navdajalo, da je njegova navzočnost vedno dala vtis, da gre za nekoga, ki v sebi nosi neko nepoznano veličastvo, po katerem vsak človek v svoji globini hrepeni.

Evangelist Janez velikokrat opiše v Jezusovem delovanju, kako je s svojo Božansko prisotnostjo vplival na veliko ljudi, ki so se zbirali okoli njega.
Na gori je 3 apostolom razodel svoje veličastvo, v vrtu Getsemani so vojaki od strahu popadali, ko se jim je predstavil, apostoli so se prestrašili, ko so ga videli po vstajenju od mrtvih in če se vrnemo nazaj k rojstvu, najprej se je Marija prestrašila, ko je videla angela Gabrijela, potem pa tudi pastirji, ko so se jim ob Jezusovem rojstvu prikazali angeli.

Normalen odziv teme na pravo luč je torej najprej strah.
Toda to je tisti strah, ki ga pri birmi imenujemo kot dar strahu Božjega.
Ta strah Marijo in pastirje ni raztresel, pač pa jih je zbral, da so zbrano in s ponižnostjo prisluhnili besedam, ki so sledile. Temu strahu, temu odzivu namreč prava luč vedno govori: »Ne boj se, ne bojte se, oznanjam vam veliko veselje«.

In potem se začne. Potem temo napolni luč.
Potem se, kot pravi sv. Pavel, razkrije nežnost Boga, njegov nasmeh, ki rešuje ljudi.
In potem, ko človek poklekne pred Boga, spozna, da je v bistvu Bog tisti, ki kot pravi 1. berilo »razgalja svojo sveto roko pred očmi vseh narodov«
To pomeni, da razgalja svojega Sina, po katerem je vse ustvaril, kar biva, tako kot človek vse, kar naredi, naredi s svojo roko.

Jaz Sem (JHVH). Tudi ti je lepo, da si.

Danes ne praznujemo le rojstvo nekega otroka izpred 2000 let. Danes praznujemo trenutek, ko je Boga človeštvo lahko videlo kot človeka, kot enega izmed nas.

Morda prevečkrat ob tem dejstvu razmišljamo, da je prišel zato, da bi čutil naše stiske in veselja. Njegovo rojstvo in življenje na zemlji seveda lahko tudi tako vzamemo, še posebej, če nam ta misel pomaga, da se lažje zavemo, da nas Bog čuti in pozna. Toda Bogu že tudi pred tem ni bila skrita nobena solza niti iz žalosti, niti iz veselja, saj je on ustvaril čustva in razum ter vse čute, s katerimi zaznavamo svet.

Božji prihod na svet vedno povezujemo z namenom rešenja človeštva iz greha. Da. Odrešenje se je začelo dogajati z nebogljenim detetom.
Če nam greh vedno znova govori, kako nevredni in nemočni smo, kako smo krvavi pod kožo in kako moramo drugim to svojo plat prikriti, da bi nas sprejeli, saj se že sami sebe take težko sprejmemo in nas krivda pritiska k tlom, nam Bog s tem dogodkom, ki se ga danes spominjamo sporoča popolnoma nekaj drugega. Prisluhnimo mu:

»Tudi če v tvojem prenočišču, v tvojem srcu ni prostora, se bom rodil ob tebi. Tudi če me nočeš sprejeti, se bom rodil takšen, kot si ti, da ti pokažem, da te cenim, da se ne oziram na tvoje napake in ti kot nemočno dete pokažem, da te ljubim in sprejemam tudi če se čutiš, da si drugim in sam sebi velikokrat odveč, … da ti kot novo življenje, ki je prijokalo na svet pokažem, da je lepo že to, da si in da se ne potrebuješ dokazovati, da bi te sprejel,
… da ti kot neproduktivno detece pokažem, da trg ne pokaže tvoje resnične cene.
Rad bi ti povedal, da se mi lahko pokloniš, kot se mi klanjajo pastirji in trije modri, ker se boš s tem v resnici poklonil svojemu velikemu dostojanstvu, ki sem ti ga že od začetka dal in sem ga sedaj, ko sem združil človeško in božjo naravo še posebej povzdignil, da se imenuješ Božji otrok.
Od mojega rojstva naprej lahko tudi ti kličeš Boga, Oče.«





Lahko bi rekli, da je Jezus naša koda, za dostop do Boga Očeta, on je sončni žarek, ki sveti iz največjega in edinega pravega Sonca. Če se človek odkrije sončnemu žarku ga sonce osvetli in ogreje, sicer tudi sonce nima moči.
Tudi v veroizpovedi molimo, da je Jezus luč od luči.

Po njegovem rojstvu, ko je sam postal človek in nas naredil za svoje brate in sestre ter za prijatelje, kot je sam rekel, pa se lahko ne le odpremo za svetlobo, ki jo prinaša, marveč lahko in smo tudi povabljeni, da po Jezusu tudi mi spregovorimo Bogu.
Zato lahko dvignemo pri vsaki maši in tudi v vsakem trenutku življenja »pateno« našega truda in »kelih« hvaležnosti in veselja ter Bogu vzkliknemo: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi vsemogočnemu Bogu Očetu vsak čast in slava.«

Naj bo tudi današnja sveta daritev naš poklon Bogu, ki nam v istem trenutku že vrača poklon, ko prihaja med nas pod podobama kruha in vina.

Ob prazniku Njegovega rojstva vam vsem zares želim veliko miru in sreče. Naj nas vse v globini prevzame Jezusovo sporočilo.