Kaj je krščanska družina?

SVETA DRUŽINA

Današnja Božja beseda nam še na poseben način odpira krščanski pogled na odnose v družini – to je tisto, kar se verjetno vsak verni starš neprestano sprašuje. Ali delam prav? Kaj je Božja volja? Ali mi bo uspelo prav vzgojiti otroka? Potem pa so tu še druga vprašanja, pa pritisk okolja, pa mnoga pričakovanja do kristjanov, pa kaj bodo ljudje rekli, itd. Radi bi bili najboljši, pa nam ne uspe. Toda to v bistvu ni pravi krščanski pogled na družino. Mi žal večkrat pod pojmom »krščanski pogled« razumemo skupek nekih norm, pravil, s pomočjo katerih naj bi bili kristjani kot dobro zdresirani konji, čistokrvne pasme, ki takoj odreagirajo na ukaz jezdeca. In če se še v Sveti družini niso vedno razumeli, to smo videli v evangeliju, ko je bil Jezus star 12 let – pri teh letih so Izraelci doživeli »Bar micvah« – to je bila neke vrste birma, tudi nam ni namenjeno, da bi se s tem preveč obremenjevali. Torej bi lahko rekli, da je bil Jezus birmanec. Vsak pubertetnik in mladostnik pa vemo, da ko začne razmišljati s svojo glavo postavlja veliko stvari, ki so bile prej samoumevne, pod vprašaj. In čeprav je to za starše naporno, je v bistvu tako prav, ker ob tem cela družina raste. Podobno je rasla tudi Jezusova družina. Morda se nam zdi ta Jezusov odgovor: »Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« vsaj čuden in se lažje vživimo v skrb, ki sta jo čutila Jožef in Marija, toda v tem odgovoru se skriva na nek način vsa modrost, ki jo predstavljata obe predhodni berili. To je namreč pravi odgovor vernika: vsakega odraščajočega otroka staršem, vsakega moža ženi in obratno, vsakega človeka svojemu prijatelju, vsakega poslovnega partnerja, itd. ... vsakega, ki doživi Božji klic, vsakega ki začuti, da je Bog vstopil v njegovo življenje. Verjetno je grdo slišati, morda tudi nezaslišano, morda se z mano tudi ne boste strinjali, toda biti pravi kristjan pomeni ravno to – kot bi rekel sv. Pavel, ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus – da, odslej pripadam Bogu. Če ste že imeli izkušnjo Božjega klica (pa ne govorim o duhovniškem ali redovniškem poklicu, včasih se seveda pokaže tudi na ta način, vendar bi rad izpostavil eksistencialni klic – življenjski klic), potem veste, da takrat obstajata samo 2 izbiri: ali delaš še naprej iste stvari na isti način in se sam boriš z življenjem, ali pa odgovoriš in stopiš kot prvi štirje apostoli iz svojega čolna in greš za Gospodom. V tem primeru vse stvari izgubijo prejšnjo pozornost in skrb. Celo družina, sozakonec, mama, oče, vse stopi v 2. plan. Ponavljam - za tiste, ki ne doživijo tega klica, ali ga preslišijo in za svet na splošno, se to zdi nezaslišano, tudi neodgovorno. Toda to je pot Ane iz prvega berila, ki je edinega sina Samuela, ki ga je rodila v visoki starosti peljala v tempelj in ga tam pustila, ker se je pred spočetjem tako zaobljubila ter se s tem odpovedala svojemu velikemu hrepenenju, da bi imela doma otroke, jih vzgajala, z njimi živela in na starost gledala svoje vnuke. To je tudi pot Marijinih staršev, ki sta jo po izročilu na isti način starša Joahim in Ana pustila v templju. To je tudi pot Janeza Krstnika in mnogih drugih. Krščanski pogled na družino gre namreč v to smer, da družina ne sme postati malik. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi tudi s tem, da so v nas vsajena velika pričakovanja. Za nas ni dovolj, da kot živali preživimo – da nekaj pojemo, spijemo, se sprehodimo in spimo. To je morda dovolj za psa, za divjad, ki ji je ves cilj, da se pase in da preživi. Nas ženejo večje stvari. Življenje mora imeti smisel. Hrepenenja so ogromna, še poznamo jih ne vsa. Če se ustavimo v tišini in jim prisluhnemo smo vedno lahko presenečeni. Prav zato pa ne morejo biti nosilci teh uresničitev naši najbližji, ker je to preveliko breme, ki jim ga nalagamo in bomo vedno znova razočarani, ker ga ne bodo uresničili. Koliko je takih primerov? Koliko je razbitih zakonov zaradi tega, ker so se porušile sanje?! Koliko je zlorab zaradi teh stvari? Dam samo en primer, pa bi jih lahko takoj naštel 10 zelo podobnih in gotovo jih vsak od vas pozna vsaj še toliko takih v svojem okolju. Tudi v svoje življenje lahko pogledamo in bomo takoj lahko kaj našli: Oče živi za svojega sina. Vse bi mu dal. In ko sin dobi veselje za nogomet, oče živi samo še zato, da ga vozi iz treninga na trening in iz tekme na tekmo. Vsa njegova služba in ves njegov prosti čas je temu podrejen in to da sinu nekoč tudi jasno vedeti, zato sin pod tem pritiskom trenira, ker noče razočarati svojega očeta. Nekoč pa odraste in odide v Ljubljano na študij, kjer se jasno takoj spremeni in tudi za vikende noče priti domov, kjer bi bil spet izpostavljen očetovim pritiskom in visokim pričakovanjem, ki ga močno obremenjujejo. Ker pa očetu tega noče priznati, mu raje navaja izgovore, kot so tekme in treningi čez vikend, ter velike dolžnosti v šoli kjer študira. Nazadnje mu želi oče sezidati še stanovanje poleg svoje hiše, a sin ima dovolj tega pritiska in ostane v Ljubljani ter si ustvari svoje življenje. Med njima vse življenje ostane napetost in še obiski za praznike postanejo mučni. Na vseh ravneh se lahko dogaja taka manipulacija. Rešitev je, da ta svoja velika pričakovanja izročimo Bogu in pustimo svojim bližnjim, da naredijo isto. Le tako se lahko zgodi to kar naroča Pavel: »Žene bodite pokorne svojim možem,… Možje ljubite svoje žene (kot svoje lastno telo, kot pravi na nekem drugem mestu), otroci ubogajte svoje starše v vsem in … očetje, ne grenite svojih otrok. »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu«, se glasi nek pregovor. Naj nam bo to vodilo pri vsakem delovanju in pri vsaki vzgoji, tudi pri vzgoji samega sebe, ko nas ima, da bi bili nezadovoljni s tem, kar smo uspeli uresničiti. Tudi, ko pregledujemo prehojeno pot v preteklem letu in si dajemo cilje za naprej, naj nas usmerja Božji usmiljeni pogled.

Da bi bili svobodni

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj… V 2. berilu se zdi, da so nagovorjeni predvsem bogataši, kot tisti, katerih bogastvo je minljivo, a so nanj vseeno vezana tudi njihova srca, ki jih s tem čaka podobna usoda propada. Vendar, če človeka ob besedah apostola Jakoba že prime, da bi se pri sebi privoščljivo zasmejal, češ »Prav jim bodi«, nam že v naslednjem trenutku Jezus v evangeliju razširi pogled tudi na "manjše" primere. Greh nas prepričuje v to, da bi bili polovičarski, da se ni dobro Bogu čisto do konca prepustiti, hkrati pa seveda ravno ta drža nenehnega tehtanja in iskanja izgovorov, najbolj utrudi človeka. Greh nas zavaja, da moramo vedno »za gvišno« – za vsak slučaj najprej pomisliti nase. Radi bi verovali v Boga, toda ko ljudje začutimo nekje malo trdnosti pod nogami, se radi hitro zasidramo, ker mislimo, da bomo tako vsaj nekaj časa imeli mir. Sidro je sicer simbol upanja, ker pomeni, da smo na nekaj pripeti, toda lahko je veliko breme, če to upanje, to sidro ni pripeto na Boga. Zakaj sidro? Zdi se mi dobra primerjava zato, ker ima običajno ravno prav dolgo vrv, da se čoln lepo prilagaja valovom in se giblje po njih (dokler ne pride nevihta se prav dobro obnese). Prav tako se tudi levo in desno glede na tok lahko premakne nekaj metrov, kar človeku lahko da navidezen občutek, da se v življenju premika, da je nekam usmerjen. Toda v zasidranem čolnu je v bistvu nesmiselno sedet, če z njim nimamo namena tudi kam odpluti. Nekaj podobnega lahko pomeni roka, noga ali oko, ki pohujšuje. Sami na sebi so tako roka, kot noga, pa tudi oko zelo pomembni človeški udi. Pomenijo velik Božji dar. Toda bolje, kot da oko, ki v Svetem pismu simbolizira hrepenenje, ki usmerja srce ter določa cilje, preko tega, kar lahko noga doseže in roka vzame pripelje celega človeka v nesvobodo, da človek ostane »hrom«. Saj tudi trta ali sadno drevje, ko ga obrežemo, na videz zgleda »pohabljeno«, a vemo, da bomo dobre sadove dobili le na ta način. Vsak pri sebi najbolje ve, kje je v prenesenem pomenu v njegovem življenju tisto njegovo oko, roka in noga, ki ga vodijo proč od bistvenih stvari. Ko pa se tega sedaj skušamo spomniti in zavedati nam evangelij predstavlja še eno pomembno malenkost. Jezus sam nam jih ne bo sekal, tudi kdorkoli drug ne. Ker ve, da so to naša občutljiva področja, se jih moramo s potrpežljivostjo in hkrati z odločnostjo lotiti sami. Predvsem pa je pri tem pomembno, da je vsaka žrtev narejena iz ljubezni, da pride neka odpoved iz srca. Krščanska askeza nima smisla v trpinčenju, tudi ne v nekih drugih ciljih, ki so lahko sami posebi sicer dobri, kot je npr. zdravje ali lep izgled, pač pa ima svojo vrednost v tem, da je to dejanje ljubezni. To je edino znamenje, da smo odsekali pravi "ud", ki nas je zares obremenjeval. Ko ravno premišljujemo o teh bremenih našega življenja, ki nas upočasnjujejo na poti za Jezusom, pa lahko tudi danes ravno te stvari položimo na oltar pred Jezusa. Naj On, ki se je odpovedal vsem udom in jih dal pripeti na križ pomaga k resnični svobodi tudi nam.

Gospod, reci tudi meni!

Evangelij na 23. navadno nedeljo pred nas postavlja gluhonemega, ki ga Jezus ozdravlja na prav poseben način. S slino se dotika njegovih čutil. Nekateri evangeljski odlomki omenjajo tudi, da je pljunil na tla in s tem naredil blato, s katerim je pomazal človeka, ki je prišel, k njemu, da ga ozdravi. To pa ne pomeni, da je Jezus uporabljal kakšno magijo, ali uroke, pač pa bi s tem dejanjem lahko razumeli, da Jezus hoče še bolj poudariti vzporednico med svojimi ozdravitvami in Božjo stvariteljsko dejavnostjo. V Stari zavezi je namreč Stvarnik opisan kot kipar, ki iz zemlje naredi raznovrstna bitja, nazadnje tudi prvega človeka, Adama, ki ga že ime označuje, da je zemljak. Razlog, da so dali evangelisti tudi besedi »Efatá« takšen poudarek (ena redkih besed, ki je ostala v aramejščini v Svetem pismu – poleg Abba, amen…), pa je v tem, da so že v prvi Cerkvi razumeli, da se ta beseda ne nanaša le na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred, kjer je ostala vse do današnjih dni. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se dotakne njegovih ušes in ust ter pravi: Efatá, odpri se! S tem hoče reči: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje, za življenje. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo, in oči, da bi videlo. To je del najbolj splošnega človeškega prepričanja in je izraženo tudi v nekaterih izrazih vsakdanje človeške govorice. Tudi za človeka zato rečemo, da ima »odprto« srce, ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je »zaprto« za sleherno sočutje? Kolikokrat smo tudi mi gluhi, ko nočemo slišati nasveta prijatelja, ko gredo Jezusove besede mimo nas, ko slišimo, da nekdo trpi in rečemo »Bogu hvala, da se to ni zgodilo meni«, ko nas pretekle zamere omejujejo, da bi lahko sploh slišali kaj dobrega o določenem človeku. Pa tudi nemi smo velikokrat, ko ne zmoremo reči »oprosti«, ko ne zmoremo pohvale in priznanja, ko nekomu nekaj uspe, ko se nam zdi samoumevno, da je nekdo izpolnil svojo nalogo, ko ne najdemo besed tolažbe in upanja… Koliko je teh trenutkov v našem življenju! Gotovo se vsakemu, ko to razmišlja, kar slikajo prizori iz življenja, ko je šel trenutek mimo in ni bil sposoben dati od sebe pravo besedo ali dejanje pozornosti. Sedaj je lepa priložnost, da v mislih pokličemo Jezusa, naj pride na te trenutke, na te odnose, pa če so se zgodili v daljni preteklosti ali pa morda danes zjutraj in naj tudi nam zakliče »Efatá!« - Odpri se! Razveži se! Nekaj podobnega slišimo tudi vsakokrat pri spovedi: »…in jaz te odvežem tvojih grehov…« tudi danes Jezus dela čudeže. Tudi danes ozdravlja in osvobaja, le pusti mu je treba, ponižati se je treba in odkrito priti pred njega. Jezus nas ne vabi, da se zavarujemo pred svetom in njegovimi grožnjami, ali da se zapremo sami vase, v svoj varen kotiček, kjer nas nihče ne more prizadeti in kjer tudi mi ne moremo nikogar raniti, pač pa nas vabi po poti za njim. To je pot ranljivosti, to je pot umivanja nog, joka pred Lazarjevim grobom, izdajskega poljuba v Getsemani in nenazadnje pot nemoči ter ranjenosti na križu. Prosimo Gospoda z besedami preroka Samuela: »Govôri, kajti tvoj hlapec posluša«, da bi preko Njegove besede in preko prejemanja njegovega telesa in krvi tudi mi rasli v odprtosti zanj ter za bližnjega.