Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 7. marec 2010

Božja "rafinerija"

3. postna nedelja

Čeprav smo šele vstopili v mesec marec in nam zima še vedno lahko pokaže zobe, pa že opažamo prve znake pomladi. Sonce že sije topleje in zvončki so se že pokazali.
Življenje, ki ga pomlad s seboj prinaša nas nagovarja in razveseljuje, hkrati pa tudi sili k temu, da drevesa, od katerih pričakujemo sadov pravočasno obrežemo in še prej morda tudi pognojimo, sicer namesto cvetov požene le listje.



Podobno prispodobo uporabi tudi Jezus v evangeliju. Z njo nas želi opozoriti, da smo tudi mi, ki od njega prejemamo življenje in druge darove dolžni obroditi temu primerne sadove.
Kot smokva brez sadov smo, ko nas obremenjujejo grehi.

Največkrat drevo ne obrodi, če ima česa premalo ali preveč. Premalo hrane, vode, zraka in sonca ali preveč odvečnih vej, ki »odžirajo« hrano sadovom, ki se ne morejo razviti.
Tako je z grehom – ko se človek z grehom loči od Boga, se loči od duhovne hrane, vode, zraka in sonca, hkrati pa si nakoplje odvečno težo, ki ga hromi in mu onemogoča razvoj njegovih duhovnih globin in človeških vrlin.

Odrezati in sežgati greh v zakramentu sprave oz. spovedi in sprejeti Božjo ljubezen pa je začetek poti, ki doživi pozneje svoj vrhunec na tej zemlji v obhajanju evharistije, nekoč pa v večnem življenju. Če greha ne odstranimo, naša rodovitnost ne more biti velika in težko kasneje pri daritvi svete maše karkoli konkretnega darujemo. Zato je očiščenje grehov, predvsem smrtnih, ki nas popolnoma ločijo od Boga, pogoj, da lahko evharistijo obhajamo v polnosti – tudi s prejemom sv. obhajila.

Pomemben simbol, ki se pojavlja v današnji Božji besedi pa je poleg drevesa tudi ogenj.
To je lahko simbol za Boga - ne le zato, ker se pojavlja pri Mojzesu, v prvem berilu, temveč tudi zato, ker lahko z njim primerjamo tudi Božjo
uničujočo oz. očiščujočo vlogo v razmerju do grehov.

Pomembno pa je izpostaviti tudi lastnost ognja, da greje. Tako kot ogenj greje nas lahko ogreje tudi Božja bližina.
Pri sveti maši bi lahko Besedno bogoslužje primerjali z ogrevanjem za Jezusov prihod pod evharistično podobo.
Podobno sta učenca, ki sta potovala v Emavs spoznala, da sta njuni srci goreli v njima, ko sta poslušala Jezusa, ki jima je razlagal Sveto pismo.
Jeremija pa celo pravi, da čuti prisotnost Boga kot ogenj v kosteh, ki mu ne pusti, ko ga je enkrat vžgal, da bi nanj pozabil.



Naš Bog, ki ni le Bog slepih naravnih sil, temveč predvsem Bog osebnih odnosov (kot tak se je tudi predstavil Mojzesu v gorečem grmu), pa ni le neizprosen kot ogenj v svojih zahtevah proti grehu in proti vsemu, kar nas bremeni.
Najprej je to Bog, ki na vrata naših src trka - kot pravi Jezus v enem od evangelijev »Stojim pred vrati in trkam«.
Bog ne vstopi, če mu pustimo vrata svojega življenja zgolj odklenjena. Zelo spoštuje našo svobodo – zato mu je treba tudi odpreti in ga v življenje povabiti. Šele potem lahko v njem tudi učinkovito deluje in nas s svojo bližino ogreje.

Povabímo ga s sveto mašo, z vsakodnevno molitvijo in s premagovanjem samega sebe v tem postnem času, da nas bo Božji Duh ogrel in prežaril in da bo praznovanje Kristusovega vstajenja zares tudi naše praznovanje.

2 komentarja:

  1. Lepo povedano. Sploh mi je všeč, da se jasno in glasno pove o grehu, po drugi strani pa o bogastvu in raznovrstnosti 'orožij' proti le-temu ter o zdravilih. Lepo je povedal Špiro v pridigi o grmu, ki je simbol človeške krhkosti, ki pa ga Božja milost tako okrepi in obda, da kljub temu ne zgori. Milost, ki naravo predpostavlja in okrepi, ne pa uniči.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja itak. Se spomnim enkrat, ko je škof Jurij pravu o trti, kulku jo je treba obrezat, da je glih fajn. 90% mladik, je rekel, da se obreže. To je verjetno fenomen tudi med drevesi.
    In zadnjič, ko smo se s skavti sprehajali med Branikom in Štanjelom sem glih to opazoval. Tiste trte, ki še niso ble obrezane so ble kot kakšno grmovje, ta obrezane so pa zgledale kakor da bi ostali samo še štori.
    Ni kaj. Pouhnu listja ali grozdje - v tem je tudi naša vsakodnevna odločitev.

    OdgovoriIzbriši