Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 3. april 2010

Naj razsvetli temine

velika noč - vigilija

Najbolj zgovoren simbol na današnji dan je velikonočna sveča.
Kot smo lahko slišali v hvalnici nosi v sebi veliko sporočilnost.
Najbolj je izpostavljen vidik, da sveča tako kot Jezus, ki je Bog, gori iz same sebe in se použiva, se sama sebe »žrtvuje« zato, da bi drugi imeli svetlobo in toploto.
Tudi o mnogih drugih vidikih in drugih lastnosti sveče, nam govori omenjena hvalnica.

Ustavil pa bi se nekoliko prav pri lastnosti svetlobe, ki jo oddaja goreča sveča.
Posebej je bila na začetku današnjega obreda izpostavljena prošnja:
»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«

Kaj vse lahko pomenijo temine srca in duha?

Temine – ali sence so tam, kjer ni svetlobe, s tem pa tudi ne toplote.
Sence v nas so podobe greha. Greh vedno postopoma zamegljuje pomembne vidike našega življenja, ki nam dajejo veselje in hvaležnost.

Pomen sence oz. temine nam spregovori predvsem o lastnosti greha, da nam prikrije pogled na vse lepo, hkrati pa tudi na greh sam.
Največja tema je takrat, ko ne znamo več ločiti svetlobo od teme, ko nam je vseeno.
Temni kotički srca so tam, kjer nimamo vpogleda in zato tudi ne rešitve.

Zato govorimo tudi o oblasti greha. Človek nikdar ne išče teme, tema se s prevaro luči sama vsiljuje in če nismo pozorni pri majhnih stvareh, se tema vedno bolj naseli v nas. Izraz »bloditi v temi« pa kaže na to, da človek v temi ne more zdržati in išče vedno nekaj več.

Človek je ustvarjen po Božji podobi tudi v tem smislu, da vedno išče in si želi dobro.
Če si kdaj človek želi slabo, je to posledica prevare hudega duha, ki nam vedno približa greh kot nekaj, kar je za nas dobro, sicer se ne bi nikoli zanj odločili.

Zato je moč in volja za vztrajanje v dobrem vedno odvisna od tega, kako dobro imamo osvetljen svoj vsakdanjik in sami sebe iz strani Kristusa.

Ne gre za to, da bi nam Kristus dajal odločitve. Naše odločitve so vedno naravnane na dobro, ker je to v nas položil že Stvarnik. Gre za to, da nam Jezus pomaga videti, kaj je zares dobro.
Razlika med močno in medlo svetlobo pa je v tem, da pri močni svetlobi lahko vidimo tudi podrobnosti.
Ravno v tem pa je bistvo boja proti grehu. Ko konkreten greh že trka na vrata človekovega srca je velikokrat že prepozno, da bi človek lahko zbral dovolj volje in se odločil za dobro. Zato nas Jezus po svojem vstajenju s svojo Božjo besedo in prisotnostjo v evharistiji želi še posebej krepčati, da bi naši čuti za drobne odločitve, postajali vedno bolj izostreni.

Zato je tudi sporočilo velikonočne sveče in velike noči same v tem, da Jezus ne izžareva svetlobe in moči za naše življenje le kot odsev, kot npr. luna, marveč kot sonce, kot pravi izvir luči in življenjske moči.

Ni večjega izvira luči, kot je Jezus, ki je tudi pravi Bog. In ker je s svojim vstajenjem tudi nas povabil k deležnosti pri njegovem božanstvu in njegovi svetlobi, lahko v tem najdemo tudi vzrok radosti in razbremenjenosti za vse nas.
Naslonímo torej svoje zaupanje na vstalega Kristusa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar