Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

nedelja, 8. avgust 2010

... ki čakajo ...

Vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, pravi Gospod.

Jezus ne primerja Božje kraljestvo s semenom le zaradi obilnega sadu, ki zrase iz enega semena, ampak nam ravno ta prilika govori tudi o potrpežljivosti, o čakanju.
Večino časa od setve do žetve ne vidimo rasti, ker se ta dogaja v zemlji, toda na podlagi izkušenj vemo, kdaj in kaj lahko na koncu pričakujemo.

Tudi vera nikoli ne stoji v zraku. Vedno verujemo na podlagi neke izkušnje.
Še vedno pa ne gre za gotovost, ki bi bila primerljiva z matematičnim izračunom.
Abraham je res vedno znova veroval in svojo vero krepil na podlagi prejšnjih izkušenj odnosa z Bogom, toda vseeno mu je vsak izziv predstavljal tudi veliko preizkušnjo.

Čakanje je eden največjih Božjih vzgojnih prijemov, ki ga je občutil tudi Abraham.
Sprejemati čas kot dar od Boga, za katerim se nam ni potrebno poditi in ga hlastati, da nam ne bi ušel je gotovo eden od največjih izzivov vsakega kristjana. S tem darom (s časom) je podobno kot z drugimi Božjimi darovi. Ko si ga poskusimo prilastiti, ga obvladati, nam spolzi skozi roke. Šele, ko se Bogu zanj zahvalimo in mu ga tudi darujemo (kot Abel - "prvence" svojega časa), ga lahko v polnosti užijemo.

S čakanjem, s potrpežljivostjo je Bog mnogokrat preizkušal ljudi že v Stari zavezi. Abraham in Sara sta že skoraj obupala nad tem, da bosta prejela potomstvo, prav tako Joahim in Ana, pa Elizabeta in Zaharija in še mnogo drugih… Nenazadnje pa je Bog precej časa pustil čakati tudi celotno izraelsko ljudstvo, ki mu je bil mesija obljubljen že za časa preroka Izaija.
Toda dočakali so ga le tisti, ki so se v tej vrlini potrpežljivosti, ki ima isto osnovo, kot ponižnost, urili in niso odnehali upati.

In na podoben način Bog deluje tudi danes. Kot je znano je tudi bl. mati Tereza dolga leta delovala v duhovni temi. Okoli 3o let je vztrajala vsak dan pred najsvetejšim, ne da bi čutila Božjo navzočnost. A kljub vsemu je vztrajala in doživela svojo veliko noč.

Pa tudi sami doživljamo lahko podobno.
Koliko je lahko molitev, ki se nam zdijo kot, da ne bi imele nikakršnih sadov? Koliko je morda žrtev ne da bi bil viden napredek?

Toda morda imamo še vedno kot Abraham vsaj eno izkušnjo Božjega posega v naše življenje, ki nas vleče naprej.

Kar pa nam je pri vsem tem lahko najbolj v spodbudo je to, da Bog ne pravi: »potrpite, bo že šlo mimo«, ampak pravi, da smo kristjani ljudje čakanja. Da smo tisti, pri katerih nobena molitev, noben darovan trenutek ni vržen proč, ampak da je Bog tisti edini, ki se spominja vsega dobrega in ki lahko vse sadove pomnoži.
In da se bo "gospodar" zagotovo vrnil iz svatbe in nagradil zveste služabnike.
Tako kot je pomnožil sadove Abrahamu, čigar vere se še danes spominjamo, predvsem pri sveti maši in se nanjo v prošnji k Bogu tudi še vedno naslanjamo.

Naj nam torej pri vseh naporih in pri čakanju, ki ga velikokrat od nas pričakuje Bog, ne upade pogum. Vse to naj nam bo še večja potrditev, da nas Bog preizkuša zato ker računa na nas in ker ve, da skupaj z njim zmoremo zmagovati in vztrajati proti cilju. Da zmoremo v sebi kljub vsemu ohraniti zaupanje vanj in veder pogled na sedanjost in prihodnost.

3 komentarji:

  1. Ja je treba zaupljivo čakat, pričakovat, ker ni samo po sebi umevno, da bom nekaj dobil - Bog daje, ne da bi si mi zaslužili. Do ničesar nismo upravičeni. Vsak otrok je njegov dar, ni le produkt moškega in ženske, kakor bi skupaj dal sestavine in proizvedel. Vse je njegovo - jaz s tem le upravljam, lahko dobro ali slabo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, res je, da ni nujno, da bo Bog dal, vsaj ne na tak način kot mi pričakujemo.
    Sam je pa tudi rekel: "Prosite in se vam bo dalo".
    Tako da to čakanje ni v smislu "ako može", ampak v veri. "Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo."
    Jst sm si bl to predstavljal v smislu, da smo kristjani ljudje čakanja, zato ker ima to čakanje vedno osnovo ima neko "gvišnost".

    OdgovoriIzbriši
  3. Ima seveda gvišnost - dobimo pa drugače ku mi mislimo. Če bi dobili točno tisto, kar mi hočemo, kaj bi blo? Kšnkrat dobimo tudi tako, večinoma pa ne - kej ni odvisno od darovalca, kaj in kako da? Da pa gotovo - je že dal, se mormo odločit, da sprejmemo, se tud spreobrnt, da lahko sprejmemo.

    OdgovoriIzbriši