Sonce je vedelo

Sem si prav rekel, da moram objavit eno zanimivo dogodivščino iz verouka na Srpenici.
Katehet Milan mi je pravil, kako so sedaj v postnem času v 1. razredu risali risbice in je neka deklica narisala križ, zraven pa sonce, ki se smeje.
Po njegovem vprašanju, zakaj je narisala nasmejano sonce, je sledil odgovor:
"Ja, saj je vedelo, da bo vstal!"

;)

Pozdravljen Kralj, krotak in iz srca ponižen

6. postna - cvetna nedelja nedelja

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Tako je govoril Jezus učencem, ko so si domišljali, kakšne funkcije bodo prevzeli, ko bo Jezus prevzel oblast.

V duhu tega gesla se je zgodil tudi Jezusov vhod v Jeruzalem, ki se ga spominjamo danes na cvetno nedeljo. Iz strani ljudi je bil sicer sprejet z vsemi častmi (celo svoje obleke so polagali predenj, kamor je šel) Jezus pa se ni veliko oziral na to, saj je vedel, da bodo čez nekaj dni ti isti ljudje kričali »Križaj ga!«.

Jezus ni prišel z vojsko in na bojnem vozu, temveč na osličku, da bi pokazal, da je bistvo njegovega kraljevanja ponižnost in krotkost.

Krotek kakor jagnje, s katerim se je Jezus poistovetil pri velikonočni daritvi.
V stari zavezi je predpodoba njegove krotkosti Mojzes.
Morda se bo kdo vprašal zakaj ravno Mojzes, saj je bil mogočen prerok, ki je po Božjem posredovanju odprl Rdeče morje in v njem potopil Egipčane, razbil table z zapovedmi in zlato tele in dal tisto zlato Izraelcem, da so ga popili.

V čem je njegova krotkost?
Po raznih preizkušnjah, ko se je končno ves predal Bogu, da On vodi njega in izraelsko ljudstvo se je izkazala. Bil je vedno neizprosen do greha, a usmiljen do grešnika.
Najbolj se je to pokazalo, ko so se Izraelci hoteli obrniti nazaj proti Egiptu in so načrtovali, da bodo Mojzesa ubili. Bog je takrat Mojzesu predlagal, da bi celotno ljudstvo uničil in iz njega napravil novo ljudstvo, tedaj pa se je Mojzes za nehvaležne Izraelce zavzel in v njihovem imenu prosil Boga za odpuščanje.
V tem je postal predpodoba Jezusa.
Jezus je še na križu, ko se je hudobija razvnela do konca, klical: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«

Jezusova krotkost torej razodeva Božjo ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka, nikakor pa to ni izraz šibkosti.
Jezus še vedno ostaja mogočen vladar, česar mu nihče ne more nikoli vzeti in se nam bo kot tak še posebej razodel ob koncu časov, ko se mu bo, kot pravi »razodetje« pripognilo vsako koleno.

Zato je Jezus tudi pustil ljudi, da mu vzklikajo in ga častijo, čeprav si niso predstavljali, kakšno je v resnici njegovo kraljestvo.
Pustil jih je, čeprav je vedel, kako krhek je človek in kako se lahko v hipu obrne proč od njega ali celo proti njemu v obsodbo.

Tako Jezus pusti tudi nas, da ga častimo, tudi če ve, da bomo nato zopet grešili.
Pusti nam, da ga častimo in mu vzklikamo svet, svet, svet, ker to čaščenje predvsem nam pomaga, da se postavimo v pravi odnos pred Bogom in nas osmišlja kot del stvarstva.
Psalm pravi: Vse stvarstvo vzklika »Gospodu slava, Gospodu slava«. Že to, da smo je dobro in boljše kot če nas ne bi bilo.
Razlogov za hvaležnost Bogu je res ogromno, s tem, da ga slavimo in se mu zahvaljujemo, pa se nam na te razloge tudi vedno bolj odpira pogled in s hvaležnostjo se najbolje »treniramo« tudi v občutljivosti za darove, ki jih vsakodnevno od Boga prejemamo.

Naj nam torej Gospod pomaga, da bi tudi v neposredni pripravi na velikonočne praznike čim bolj odprli oči za znamenja Božje ljubezni, ki smo jih dnevno deležni in naj nam k temu pomaga tudi bogato doživetje Velikega tedna.

V duhu tega gesla se je zgodil tudi Jezusov vhod v Jeruzalem, ki se ga spominjamo danes na cvetno nedeljo. Iz strani ljudi je bil sicer sprejet z vsemi častmi (celo svoje obleke so polagali predenj, kamor je šel) Jezus pa se ni veliko oziral na to, saj je vedel, da bodo čez nekaj dni ti isti ljudje kričali »Križaj ga!«.

Jezus ni prišel z vojsko in na bojnem vozu, temveč na osličku, da bi pokazal, da je bistvo njegovega kraljevanja ponižnost in krotkost.

Krotek kakor jagnje, s katerim se je Jezus poistovetil pri velikonočni daritvi.
V stari zavezi je predpodoba njegove krotkosti Mojzes.
Morda bo kdo vprašal zakaj ravno Mojzes, saj je bil mogočen prerok, ki je po Božjem posredovanju odprl Rdeče morje in v njem potopil Egipčane, razbil table z zapovedmi in zlato tele in dal tisto zlato Izraelcem, da so ga popili.

Po raznih preizkušnjah, ko se je končno ves predal Bogu, da On vodi njega in izraelsko ljudstvo se je naužil tudi Božje krotkosti. Bil je neizprosen do greha, a usmiljen do grešnika.
Najbolj se je to pokazalo, ko so se Izraelci hoteli obrniti nazaj proti Egiptu in so načrtovali, da bodo Mojzesa ubili. Bog je takrat Mojzesu predlagal, da bi celotno ljudstvo uničil in iz njega napravil novo ljudstvo, tedaj pa se je Mojzes za nehvaležne Izraelce zavzel in v njihovem imenu prosil Boga za odpuščanje.
V tem je postal predpodoba Jezusa.
Jezus je še na križu, ko se je hudobija razvnela do konca, klical: »Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo.«

Jezusova krotkost torej razodeva Božjo ljubezen in usmiljenje do vsakega človeka, nikakor pa to ni izraz šibkosti.
Jezus še vedno ostaja mogočen vladar, česar mu nihče ni mogel in ne more nikoli vzeti in se nam bo kot tak še posebej razodel ob koncu časov, ko se mu bo, kot pravi »razodetje« pripognilo vsako koleno.

Zato je Jezus tudi pustil ljudi, da mu vzklikajo in ga častijo, čeprav si niso predstavljali, kakšno je v resnici njegovo kraljestvo.
Pustil jih je, čeprav je vedel, kako krhek je človek in kako se lahko v hipu obrne proč od njega ali celo proti njemu v obsodbo.

Tako Jezus pusti tudi nas, da ga častimo, tudi če ve, da bomo nato zopet grešili.
Pusti nam, da ga častimo in mu vzklikamo svet, svet, svet, ker to čaščenje predvsem nam pomaga, da se postavimo v pravi odnos pred Bogom in nas osmišlja kot del stvarstva.
Psalm pravi: Vse stvarstvo vzklika »Gospodu slava, Gospodu slava«. Že to, da smo je dobro in boljše kot če nas ne bi bilo.
Razlogov za hvaležnost Bogu je res ogromno, s tem, da ga slavimo in se mu zahvaljujemo, pa se nam na te razloge tudi vedno bolj odpira pogled in s hvaležnostjo se najbolje »treniramo« tudi v občutljivosti za darove, ki jih vsakodnevno od Boga prejemamo.

Naj nam torej Gospod pomaga, da bi tudi v neposredni pripravi na velikonočne praznike čim bolj odprli oči za znamenja Božje ljubezni, ki smo jih dnevno deležni in naj nam k temu pomaga tudi bogato doživetje Velikega tedna.

Bog je postal "fetus"

PRIDIGA (25.3.2010) – Gospodovo oznanjenje

Kaj se je dejansko na ta dan zgodilo je težko dojeti.
Tako težko, da še mi danes, ko se tega dogodka spominjamo včasih raje kot praznik Gospodovega oznanjenja Mariji imenujemo ta dan kar materinski dan.
Vse lepo in prav. Marija v dogodku, ki se ga danes spominjamo odigra zares pomembno vlogo in v tem smislu je res sprejela najpomembnejše in najtežje materinstvo vseh časov ter hkrati pokazala na pomembnost vsakega materinstva.

Poglejmo pa vseeno raje danes bolj iz vidika Božje dejavnosti.

To je bil trenutek, ko je Bog tako rekoč poljubil Zemljo. Kot s poljubom oseba izrazi svojo odvisnost in ranljivost pred drugo osebo, tako je Bog prvič postal ranljiv in se je prepustil na milost in nemilost človeku s tem, da se je učlovečil.

V dogodku učlovečenja se skriva bistvo Boga.
Najprej v tem, da je Bog ena sama ljubezen – postal je človek, da bi prevzel nase vse naše krivde in zablode. Boga ni nihče silil, da mora kaj takega narediti. Ni mu bilo niti treba, da nas ustvari, tudi celotnega stvarstva ne potrebuje zase. Ničesar ne dela iz koristoljubja.


Besede nadangela Gabriela nam zelo dobro opišejo, kako je dejanje Božje ljubezni vedno dejanje Svete Trojice. Kar naredi Bog, vedno naredijo Oče, Sin in Sveti Duh.
Ko je Marija s svojim »zgodi se« odprla vrata Bogu, je Sveti Duh prišel nad njo, s tem pa jo je obsenčila moč Najvišjega, torej Boga Očeta in v njej je vzklilo človeško življenje Božjega Sina.

Bog ni osamljena oseba nekje na koncu sveta. Bog je en sam odnos med tremi božjimi osebami. Ta odnos med tremi je tako pristen in tako močan, da ga imenujemo kar Bog. Lahko bi rekli, da bi mu bila čisto dovolj njegova lastna družba.
Toda že mi sami ljudje vemo, da če smo veseli in srečni, teh trenutkov in občutkov ne moremo držati zase, temveč jih dajemo naprej.

Tako je tudi Bog iz ljubezni, ki v njem kar kipi, kakor mleko, ko ga zavremo in gre čez lonec začel ustvarjati in še vedno ustvarja živo in neživo, vidno in nevidno naravo.

Iz tega vidika - ker vse iz njegove ljubezni izhaja in se k njemu tudi vrača, je želel priti tudi k človeku, ki se je od njega oddaljil in ga pritegniti k sebi – iz začaranega kroga zaverovanosti vase v krog Božje ljubezni.
Ni hotel priti zgolj zraven človeka. Hotel je priti v človeka, da bi bil lahko tudi človek ne le zunanji opazovalec Božje ljubezni, temveč tudi člen znotraj Svete Trojice – v Bogu.
Za boljšo predstavo prim.: Kot da bi Sveta Trojica v svojem veselju ene Božje osebe nad drugo plesala kolo, v katerega bi vabila tudi nas.

Vabilo na ta »ples« nam je osebno prinesel Jezus – 2. Božja oseba na današnji dan (na oznanjenje) in nas je prepričeval skozi celotno svoje življenje (in nas še danes prepričuje in motivira po svoji besedi v Svetem pismu). Ples pa se je z nami, če smo Jezusa prijeli za roko in nas je popeljal v ta krog, začel z veliko nočjo in se ponavlja pri vsaki sveti maši. Če pa se oddaljimo od tega kroga, se lahko vedno nazaj primemo »za roke« s Sveto Trojico pri vsaki Sveti spovedi.

Ta primerjava je sicer šibka in nam vsekakor ne pove vsega. V resnici je Božja ljubezen veliko bolj požrtvovalna, močnejša in na sploh v vseh pogledih neskončna.
Lahko pa nam vseeno pomaga, da dojamemo delček tega, zakaj je današnji praznik v resnici zelo velik in zakaj je krščanstvo v svojem bistvu en sam razlog za veselje.
Tudi največja čudesa sveta, tudi Triglav in Mont everest nista vredna pred Bogom niti toliko, kot je vreden en človek.

Za nobeno drugo stvar na svetu se ni Bog tako izpostavil in ji izkazal take pozornosti, da je postal zanjo tako ranljiv, kot je to pokazal človeku – najprej ob začetku, ko je postal človek – ko je bil v bistvu človeški zarodek – fetus, kot danes pravijo »strokovnjaki«, kot tudi na koncu ob trpljenju in križanju.

Ni čudno, da so se nekateri angeli, kot pravi teologija iz ljubosumja do človeka Bogu uprli in postali hudiči.

Čudovita je naša vera!
Veselje, h kateremu smo povabljeni ni v tem, da bi mi nekaj Bogu dali in bi se potem Bog na nas obrnil in nas blagoslovil, ampak v tem,
da je Bog tisti, ki nas ljubi in je vedno prvi, ne glede na našo pripravljenost. Mi pa ga lahko ljubimo nazaj.