Kdo ima zasluge za prehod: "Ne poznam tega človeka" -> "V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, vstani in hodi! ... In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih." ??
Mir vam bodi!
ponedeljek, 12. april 2010
nedelja, 4. april 2010
3x Glejte les križa ... 3x Aleluja
velika noč
Kdo je bil prvi pri grobu?
Jezus je izbral žene, ne katerekoli, temveč tiste, ki so bile navzoče pri njegovi smrti.
Kajti kdo bi lahko Jezusa prepoznal kot vstalega in ne dvomil v to, ko bi ga videl, če ne tisti, ki ga je videl umreti. Kdo bi verjel, ko bi videl, da ima na rokah še vedno znamenja od žebljev, če ne tisti, ki je videl, kako so ga pribili.
To pa so bile ravno te žene, ki so prišle na vse zgodaj h grobu in učenec Janez. Tudi za slednjega je zapisano – vstopil je v grob in veroval.
Kar je videl mu je bilo dovolj, ni potreboval razlage.
Tako je tudi v našem življenju. Kaj pomeni vstajenje od mrtvih, ve lahko le tisti, ki je preizkusil tudi križ.
Pa ne gre za to, da bi si sedaj iskali križ. Križ je vsakemu že dan, le objeti ga je treba in nositi za Kristusom. To je tista hoja za Jezusom, h kateri nas vabi On sam.
Zrno mora popolnoma odmreti, da bi se lahko iz njega razvil ves potencial, ki ga nosi v sebi.
Že narava sama nam govori o tej logiki.
Zato je pomembno, da smo Jezusa skozi 40 dnevni post spremljali na križevem potu in na veliki petek še prav posebej počastili križ ter zrli v križanega.
»Ko bom povzdignjen, boste spoznali, da Jaz sem«, je rekel Jezus apostolom.
Trikratna »Aleluja« vedno predstavlja trikratni »Glejte les križa…«
Sv. Pavel pravi: »Če z njim umremo, bomo z njim tudi živeli.«
Umreti sebi pa v konkretnosti pomeni, da znamo posamezne križe oz. težave, lahko tudi izzive – vsakega posebej izročati Jezusu – da nas On vodi pri njihovem reševanju in prenašanju.
Vedno pa je potrebno biti pri tem povabilu Jezusu v naše življenje čim bolj konkreten. Jezus oz. Bog sicer ve, kaj potrebujemo, toda želi, da to svojo željo tudi ubesedimo v molitev.
Šele, ko uspemo zaznati, da je v jarem naših vsakodnevnih problemov vprežen tudi Jezus, nam bo tudi novica o njegovem vstajenju vedno nova in nam bo nekaj pomenila.
Sicer lahko celotno praznovanje izvisi nekje v zraku in velika noč mine kot še en kičast praznik.
Zato vam vsem ob tem prazniku želim obilo pravih razlogov za radost in veselje.
Kdo je bil prvi pri grobu?
Jezus je izbral žene, ne katerekoli, temveč tiste, ki so bile navzoče pri njegovi smrti.
Kajti kdo bi lahko Jezusa prepoznal kot vstalega in ne dvomil v to, ko bi ga videl, če ne tisti, ki ga je videl umreti. Kdo bi verjel, ko bi videl, da ima na rokah še vedno znamenja od žebljev, če ne tisti, ki je videl, kako so ga pribili.
To pa so bile ravno te žene, ki so prišle na vse zgodaj h grobu in učenec Janez. Tudi za slednjega je zapisano – vstopil je v grob in veroval.
Kar je videl mu je bilo dovolj, ni potreboval razlage.
Tako je tudi v našem življenju. Kaj pomeni vstajenje od mrtvih, ve lahko le tisti, ki je preizkusil tudi križ.
Pa ne gre za to, da bi si sedaj iskali križ. Križ je vsakemu že dan, le objeti ga je treba in nositi za Kristusom. To je tista hoja za Jezusom, h kateri nas vabi On sam.
Zrno mora popolnoma odmreti, da bi se lahko iz njega razvil ves potencial, ki ga nosi v sebi.
Že narava sama nam govori o tej logiki.
Zato je pomembno, da smo Jezusa skozi 40 dnevni post spremljali na križevem potu in na veliki petek še prav posebej počastili križ ter zrli v križanega.
»Ko bom povzdignjen, boste spoznali, da Jaz sem«, je rekel Jezus apostolom.
Trikratna »Aleluja« vedno predstavlja trikratni »Glejte les križa…«
Sv. Pavel pravi: »Če z njim umremo, bomo z njim tudi živeli.«
Umreti sebi pa v konkretnosti pomeni, da znamo posamezne križe oz. težave, lahko tudi izzive – vsakega posebej izročati Jezusu – da nas On vodi pri njihovem reševanju in prenašanju.
Vedno pa je potrebno biti pri tem povabilu Jezusu v naše življenje čim bolj konkreten. Jezus oz. Bog sicer ve, kaj potrebujemo, toda želi, da to svojo željo tudi ubesedimo v molitev.
Šele, ko uspemo zaznati, da je v jarem naših vsakodnevnih problemov vprežen tudi Jezus, nam bo tudi novica o njegovem vstajenju vedno nova in nam bo nekaj pomenila.
Sicer lahko celotno praznovanje izvisi nekje v zraku in velika noč mine kot še en kičast praznik.
Zato vam vsem ob tem prazniku želim obilo pravih razlogov za radost in veselje.
sobota, 3. april 2010
Naj razsvetli temine
velika noč - vigilija
Najbolj zgovoren simbol na današnji dan je velikonočna sveča.
Kot smo lahko slišali v hvalnici nosi v sebi veliko sporočilnost.
Najbolj je izpostavljen vidik, da sveča tako kot Jezus, ki je Bog, gori iz same sebe in se použiva, se sama sebe »žrtvuje« zato, da bi drugi imeli svetlobo in toploto.
Tudi o mnogih drugih vidikih in drugih lastnosti sveče, nam govori omenjena hvalnica.
Ustavil pa bi se nekoliko prav pri lastnosti svetlobe, ki jo oddaja goreča sveča.
Posebej je bila na začetku današnjega obreda izpostavljena prošnja:
»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«
Kaj vse lahko pomenijo temine srca in duha?
Temine – ali sence so tam, kjer ni svetlobe, s tem pa tudi ne toplote.
Sence v nas so podobe greha. Greh vedno postopoma zamegljuje pomembne vidike našega življenja, ki nam dajejo veselje in hvaležnost.
Pomen sence oz. temine nam spregovori predvsem o lastnosti greha, da nam prikrije pogled na vse lepo, hkrati pa tudi na greh sam.
Največja tema je takrat, ko ne znamo več ločiti svetlobo od teme, ko nam je vseeno.
Temni kotički srca so tam, kjer nimamo vpogleda in zato tudi ne rešitve.
Zato govorimo tudi o oblasti greha. Človek nikdar ne išče teme, tema se s prevaro luči sama vsiljuje in če nismo pozorni pri majhnih stvareh, se tema vedno bolj naseli v nas. Izraz »bloditi v temi« pa kaže na to, da človek v temi ne more zdržati in išče vedno nekaj več.
Človek je ustvarjen po Božji podobi tudi v tem smislu, da vedno išče in si želi dobro.
Če si kdaj človek želi slabo, je to posledica prevare hudega duha, ki nam vedno približa greh kot nekaj, kar je za nas dobro, sicer se ne bi nikoli zanj odločili.
Zato je moč in volja za vztrajanje v dobrem vedno odvisna od tega, kako dobro imamo osvetljen svoj vsakdanjik in sami sebe iz strani Kristusa.
Ne gre za to, da bi nam Kristus dajal odločitve. Naše odločitve so vedno naravnane na dobro, ker je to v nas položil že Stvarnik. Gre za to, da nam Jezus pomaga videti, kaj je zares dobro.
Razlika med močno in medlo svetlobo pa je v tem, da pri močni svetlobi lahko vidimo tudi podrobnosti.
Ravno v tem pa je bistvo boja proti grehu. Ko konkreten greh že trka na vrata človekovega srca je velikokrat že prepozno, da bi človek lahko zbral dovolj volje in se odločil za dobro. Zato nas Jezus po svojem vstajenju s svojo Božjo besedo in prisotnostjo v evharistiji želi še posebej krepčati, da bi naši čuti za drobne odločitve, postajali vedno bolj izostreni.
Zato je tudi sporočilo velikonočne sveče in velike noči same v tem, da Jezus ne izžareva svetlobe in moči za naše življenje le kot odsev, kot npr. luna, marveč kot sonce, kot pravi izvir luči in življenjske moči.
Ni večjega izvira luči, kot je Jezus, ki je tudi pravi Bog. In ker je s svojim vstajenjem tudi nas povabil k deležnosti pri njegovem božanstvu in njegovi svetlobi, lahko v tem najdemo tudi vzrok radosti in razbremenjenosti za vse nas.
Naslonímo torej svoje zaupanje na vstalega Kristusa.
Najbolj zgovoren simbol na današnji dan je velikonočna sveča.
Kot smo lahko slišali v hvalnici nosi v sebi veliko sporočilnost.
Najbolj je izpostavljen vidik, da sveča tako kot Jezus, ki je Bog, gori iz same sebe in se použiva, se sama sebe »žrtvuje« zato, da bi drugi imeli svetlobo in toploto.
Tudi o mnogih drugih vidikih in drugih lastnosti sveče, nam govori omenjena hvalnica.
Ustavil pa bi se nekoliko prav pri lastnosti svetlobe, ki jo oddaja goreča sveča.
Posebej je bila na začetku današnjega obreda izpostavljena prošnja:
»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha.«
Kaj vse lahko pomenijo temine srca in duha?
Temine – ali sence so tam, kjer ni svetlobe, s tem pa tudi ne toplote.Sence v nas so podobe greha. Greh vedno postopoma zamegljuje pomembne vidike našega življenja, ki nam dajejo veselje in hvaležnost.
Pomen sence oz. temine nam spregovori predvsem o lastnosti greha, da nam prikrije pogled na vse lepo, hkrati pa tudi na greh sam.
Največja tema je takrat, ko ne znamo več ločiti svetlobo od teme, ko nam je vseeno.
Temni kotički srca so tam, kjer nimamo vpogleda in zato tudi ne rešitve.
Zato govorimo tudi o oblasti greha. Človek nikdar ne išče teme, tema se s prevaro luči sama vsiljuje in če nismo pozorni pri majhnih stvareh, se tema vedno bolj naseli v nas. Izraz »bloditi v temi« pa kaže na to, da človek v temi ne more zdržati in išče vedno nekaj več.
Človek je ustvarjen po Božji podobi tudi v tem smislu, da vedno išče in si želi dobro.
Če si kdaj človek želi slabo, je to posledica prevare hudega duha, ki nam vedno približa greh kot nekaj, kar je za nas dobro, sicer se ne bi nikoli zanj odločili.
Zato je moč in volja za vztrajanje v dobrem vedno odvisna od tega, kako dobro imamo osvetljen svoj vsakdanjik in sami sebe iz strani Kristusa.
Ne gre za to, da bi nam Kristus dajal odločitve. Naše odločitve so vedno naravnane na dobro, ker je to v nas položil že Stvarnik. Gre za to, da nam Jezus pomaga videti, kaj je zares dobro.
Razlika med močno in medlo svetlobo pa je v tem, da pri močni svetlobi lahko vidimo tudi podrobnosti.
Ravno v tem pa je bistvo boja proti grehu. Ko konkreten greh že trka na vrata človekovega srca je velikokrat že prepozno, da bi človek lahko zbral dovolj volje in se odločil za dobro. Zato nas Jezus po svojem vstajenju s svojo Božjo besedo in prisotnostjo v evharistiji želi še posebej krepčati, da bi naši čuti za drobne odločitve, postajali vedno bolj izostreni.
Zato je tudi sporočilo velikonočne sveče in velike noči same v tem, da Jezus ne izžareva svetlobe in moči za naše življenje le kot odsev, kot npr. luna, marveč kot sonce, kot pravi izvir luči in življenjske moči.
Ni večjega izvira luči, kot je Jezus, ki je tudi pravi Bog. In ker je s svojim vstajenjem tudi nas povabil k deležnosti pri njegovem božanstvu in njegovi svetlobi, lahko v tem najdemo tudi vzrok radosti in razbremenjenosti za vse nas.
Naslonímo torej svoje zaupanje na vstalega Kristusa.
Naročite se na:
Objave (Atom)