Ljubezen naj bo gospodar

Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema.
Ne moremo živeti, kot da nikdar ne bomo umrli in vseeno misliti, da bomo pripravljeni za nebesa.

Tudi nam bo nekoč »začasni Gospodar« rekel ne moreš biti več oskrbnik.
Prav vsakemu izmed nas.
Z gospodarjem, katerega oskrbniki smo, bi lahko primerjali življenje in oskrbništvo nad njegovim premoženjem je čas in vse druge dobrine, ki ne trajajo večno.
Zato je dobro premisliti, kaj imam vrednost v luči večnosti. Večni so lahko le pristni odnosi.
Ne le odnos z Bogom. Tudi naši medčloveški odnosi, kar jih je resnično vrednih, nujno ostanejo del nas. Kar pa postane del nas, gre z nami tudi v večnost.
Če je torej krivičnega oskrbnika Jezus pohvalil, ker si je pri ljudeh na račun svojega gospodarja delal dobro ime, potem je dobro, da tudi mi naredimo nekaj podobnega.

Ne moremo služiti dvema gospodarjema:
Ali služimo egoizmu in nenasitni želji po takšnem ali drugačnem ugodju v tem življenju, ali pa je naša pozornost usmerjena k drugemu gospodarju.
Če smo torej pozorni na Boga, pa to nujno pomeni, da smo pozorni tudi do drugih ljudi in to brez izjeme, saj smo vsi od Boga enako ustvarjeni.
Seveda pa v tem življenju to pomeni »odpis dajatev gospodarju«, torej odpis lastnih želja, potreba drugega namreč pomeni, če jo opazimo, naš dar, kar pa je v nasprotju z iskanjem ugodja.

Lahko se ljubosumno oklepamo časa in dobrin, ki so nam podarjene, ne da bi komur koli kaj kradli. Nihče nam ne bo ničesar očital, če bomo občutljivi, ko bo nekdo zapravljal naš čas ali nam oporekal nekaj, kar smo si s trudom zasluženo pridobili.

Toda ljubezen ni v tem, da nekomu daš to, kar si dolžan, temveč to, kar ti je najbolj dragoceno.
Ravno to pa je znamenje pripadnosti tistemu drugemu večnemu Gospodarju.

Za pripadnost prvemu gospodarju – mamonu, kot ga imenuje Jezus – vsemu minljivemu, se ni posebno truditi. Avtomatično postane naš gospodar, če si ne izberemo druge možnosti.
Življenjske dobrine so za vsakega od nas zaželene, tudi Jezus jih ni obsojal.
Obsojal pa je naslanjanje svojega upanja nanje zato, ker mu je pomemben vsak izmed nas in ve, kakšno razočaranje doživlja človek, ko ugotovi, da neka stvar, morda celo nek odnos, ki se je le pretvarjal za pravega, nekaj, na kar je stavil, zgublja svojo vrednost, da izginja v nič. Z njim namreč zgubi vse tudi človekovo prizadevanje in žrtve povezane s tem, na ta način pa lahko pride celo do življenjske krize.

Ljubezen, čeprav vedno izgublja in se žrtvuje pa nikoli ne pušča za seboj potrtosti, bolj kot je neko dejanje »ne nujno« - »ne izsiljeno« več zadovoljstva prinese s seboj.

In takrat ne le, da delamo preračunljivo za prihodnost, kot je delal krivični služabnik – ne le da nas nagrada čaka šele v nebesih.
Če je ljubezen prava, živimo nebesa lahko v določeni meri že na zemlji – takoj v istem trenutku, ko se podarjamo.

Logično je namreč, da v večnosti ne bomo kar na enkrat spremenili načina svojega življenja, saj še npr. na dopustu, ne moremo preživeti veliko časa drugače, kot smo vajeni živeti sicer.
Ljubezen nam mora vsaj v določeni meri postati način življenja že na zemlji, če želimo, da bi lahko na ta način živeli celo večnost.
Biti pri Bogu, ki ni nič drugega kot ena sama ljubezen, namreč seveda ne pomeni nič drugega, kot ljubiti.

Naj nam Gospod pomaga že pri majhnih vsakodnevnih možnostih za pozornost in darovanje, da bomo svojo srečo ter notranji mir z drobnimi koraki vedno bolj gradili.

Usmilil, pritekel, objel, poljubil

V čem je največja lepota krščanstva?
Ne verujemo v neko stvar, ali v pozitivne energije, še manj, da bi bila v ospredju zgolj neka pravila, in tudi ne gre zgolj za neko "nadbitje" z neskončno inteligenco, temveč gre za osebo – za Boga, ki je predvsem ljubeči Oče, ki sinu, ko se nazaj vrne k njemu ne očita, koliko skrbi mu je povzročil, temveč se ga, kot pravi zgodba v evangeliju, usmili, priteče, ga objame in poljubi.

Vse kar je potrebno je le vrniti se – tako kot Pavel, ki pravi v berilu: »Kristus Jezus je zato prišel na svet, da bi rešil grešnike, med njimi pa sem prvi jaz.«

Spoznanje, da sem grešnik je v prenesenem pomenu spoznanje, da si ne morem privoščiti niti rožičev, ki jih jedo svinje in da sem imel pri Očetu veliko večje dostojanstvo in veliko več vsega.
Iz tega spoznanja je logična pot kesanje, ki predstavlja že pot domov.
Pri tem pa nam vedno takoj pride naproti Gospod – kot v zgodbi: »ko je bil še daleč, ga je Oče zagledal«.

Bog je neskončno velik v vsem, v čemer se nam javlja, največji pa je ravno v ljubezni in usmiljenju, ki presega vse naše predstave.

Ko se torej soočamo z vlogo ljubečega Očeta, pa lahko danes v zvezi s tem pomembno sporočilo najdemo tudi v zadnjih besedah evangelija:
»Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba…«

Res je, da smo velikokrat kot izgubljeni sinovi. Greh nas lahko včasih zelo oddalji od Boga, to pa nas lahko postopoma vedno bolj greni.
Ravno zato pa je potrebno dati težo lepim stvarem, posebno vsakič, ko se vrnemo v objem Boga Očeta.
Lahko bi celo rekli, da bi bilo tako vrnitev dobro praznovati.
Če se spomnimo Jezusovih besed, da je v nebesih večje veselje takrat, ko se spreobrnemo, kot nad 99, ki tisti trenutek živijo pravično, potem se lahko tudi sami tega veliko bolj razveselimo.

Morda nam bo k temu spoznanju in veselju v prihodnje lahko najbolj pomagala ravno današnja zgodba o Usmiljenem Očetu in vloga mlajšega sina, v katero se lahko v mislih kar večkrat postavimo.
Edino ta vloga namreč začuti, kaj pomenijo štirje že omenjeni glagoli: Oče se ga je USMILIL, PRITEKEL je k njemu, ga OBJEL in POLJUBIL.

Prepričan sem, da vsi štirje lahko veljajo tudi za vsakega izmed nas.
Tudi nas Bog opazi že od daleč, že preden se sploh spokorimo, se nas že usmili. Tudi priteče nam naproti. Ne čaka, da bi sami do Njega delali dolgo pot nazaj, kot smo jo naredili, ko smo odšli proč od njega, ampak nam pride naproti.
Še posebej pa je pomembno da se zavedamo tega, da nas Bog kot izgubljenega sina tudi objema in poljublja. Pri tem je zelo inovativen. Vsak dan znova nam prinaša različne pozornosti, različne darove. Njegov največji dotik pa se zgodi pri evharistiji, ko se nas želi dotakniti tudi od znotraj.

V tem občutku, da smo ljubljeni (tudi če na svetu od nikogar drugega, smo še vedno ljubljeni od Boga), pa se skriva tudi humus, iz katerega rase naša prava samozavest in notranji mir.
Iščimo torej vedno znova to ljubeče Božje obličje!

Ponižnim pa daje milost

Živimo v družbi, ki tako neskončno potrebuje, da bi ponovno slišala to evangeljsko oznanilo o ponižnosti. Trud, da bi zasedli prva mesta, četudi bi bilo potrebno brez pomisleka hoditi po glavah drugih, stremuštvo in ogorčena tekmovalnost so značilnosti, ki jih vsi obsojamo, a jim žal tudi vsi lahko kaj hitro začnemo slediti.

K temu pa nas opozarja tudi današnja Božja beseda in tudi Sveto pismo na sploh.
Tako nas recimo opozarja tudi 1 Petrovo pismo
Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.

Pa saj ne gre toliko za to, da bi se Bog na vso moč upiral prevzetnim.
Greh prevzetnega človeka je v tem, da Boga sploh ne potrebuje. Čemu bi tak človek sploh potreboval nekoga nad seboj, saj bi njegovo prisotnost čutil kot moteč element – kot nekoga, ki ga kontrolira, ki se povišuje nad njim in ga hoče pritisniti k tlom.
Logično je da človek, ki se tudi preko drugih bori za boljši položaj v družbi in vse druge ljudi doživlja kot tekmece, tudi Boga doživlja zelo podobno.

Pa pustimo sedaj prevzetneže kot skrajnost.
Vprašajmo se raje, koliko, kdaj in zakaj mi potrebujemo Boga.

Ne gre za to, da bi si umetno ustvarjali to potrebo. To bi bil res nesmisel.
Pri pravi ponižnosti tudi ne gre za to, da bi se človek dajal v nič, temveč gre za to, da znamo videti in sprejeti svojo resničnost.
Svojo majhnost in krhkost, ki pa po drugi strani predstavlja lahko veliko bogastvo, ko ju znamo sprejeti in dopolnjevati z Božjo neskončnostjo, ki nam ponuja roko.

Da pa je v tem res Božja volja, ki je, če je res Božja, vedno dobra tudi za človeka, nam govorijo mnogi svetniki.
Če bi ponižnost prinašala s seboj zagrenjenost, Marija ne bi vzkliknila »moj duh se raduje« in če bi ponižnost povzročala kompleks manjvrednosti, ne bi naprej dodala tudi »glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«.

Pa tudi konkretno v družbi lahko vidimo, kako skromnost, ki je iskrena in ne prisiljena, osvaja. Takega človeka imajo radi, njegove bližine si ljudje želijo, njegovo mnenje cenijo.

Veselimo se torej, kadar nam uspe biti skromen in ponižen. Tudi to je dar od Boga, ki je zelo povezan z darom modrosti.
Iščimo vedno znova to ponižno veselje in zaupanje, da nas bo Gospodar povabil bližje. S tem veseljem smo zares lahko tudi Jezusove priče.