Daj nam znamenje (mir), Gospod

»Izprosi si znamenje od Gospoda« To je danes Izaijevo naročilo vsakemu izmed nas.

Prvo Berilo nam na videz ponuja paradoks.
Kralju Ahazu, ki se je bal vojne, ki mu je grozila in se ni znal odločiti, kaj naj naredi, je prerok Izaija naročil, naj si izprosi znamenje od Gospoda.
Ahaz pa je odgovoril, da ne bo prosil in preizkušal Gospoda.
Izaija na to sprašuje: » vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate še mojega Boga?«

S čim vendar Ahaz utruja Boga, če pa ravno njega noče vznemirjati?

Ravno ta Ahazov strah, ki izhaja iz tega, da se sam odpravlja v boj, kjer že v naprej ve, da bo poražen in se noče opreti na Boga, je za Boga največja zavrnitev.

Najhujše, kar se človeku lahko zgodi ni vztrajno in krčevito zavračanje Boga, pač pa duhovna lenoba. Najhuje je ko človek reče kot kralj Ahaz: »Ne bom prosil in preizkušal Gospoda«.

Na številnih mestih v Svetem pismu namreč piše, kako je dobro, da sebe in svoj odnos do Boga vedno postavljamo pod vprašaj in ga preverjamo.

Nekje pravi: »Bodi mrzel ali vroč, če si mlačen te izpljunem«.
Potem nekje drugje Bog po preroku pravi: »Pravdajmo se, če so vaši grehi rdeči kot škrlat bodo beli kot sneg«.

Tudi za Jakoba je v Svetem pismu napisano, da se je boril z Bogom in si v boju izboril blagoslov. Ta boj je za njegovo osebno rast pomenil pomemben mejnik. Po njem je postal drugačen.
Res pa je, da je po boju šepal, kar nakazuje, da boj z Bogom vedno prinaša tudi določene žrtve.

In tudi z zgodbo o vdovi, ki je iskala pravico pri krivičnem sodniku in jo je našla samo zaradi svoje vztrajnosti, ker je sodnik ni več prenašal, nam Jezus spregovori o tem, da naj vztrajamo v molitvi. Lahko smo celo sitni v molitvi. Bog si to želi.
Boga s svojimi molitvami nikoli ne utrujamo.
Kot je že Izaija rekel utruja samo to, da Bogu ne damo možnosti.
Pa ne toliko Boga, (Bog bo že preživel) ampak nas same.

Utrudljivo je biti mlačen.
Utrudljivo je reči na primer: »ni dobro biti preveč veren.« Saj to pomeni, da je vera poleg vseh obveznosti, ki jih je že tako in tako dovolj le še ena obveznost zraven, ki jemlje dragocen čas.

Zato nam kliče Izaija: »Izprosi si znamenje od Gospoda«!
Ker nam želi, da bi nas vera Vanj dvignila in bi nam vsa opravila z Njim postala kot »dva tleča ogorka«, kot prerok Izaija imenuje dve vojski, ki sta Ahazu napovedali vojno.
Da bi nepremagljive ovire z Njim postale premagljive.

Sveti Duh namreč zna biti v vseh časih zelo konkreten,
tako kot je bil konkreten tudi pri Mariji, ki je od njega spočela Jezusa.

Jezus je tudi sam pozneje rekel pismoukom, da bi lahko Bog naredil človeka (potomca Abrahamu) celo iz kamna in gotovo mu niti to ne bi bilo potrebno.

Svoje skrbi in svoja čutenja izlijmo pred Gospoda, da bi lahko ob praznovanju njegovega prihoda na svet zares prejeli v svoje srce njegov mir in gotovost.

utrditi (ne utruditi) srce

Kaj so v mojem življenju »utrujene roke in klecava kolena«? – Kaj to kar je potrebno okrepiti?
Kaj je tisto, na kar bi se rad oprl, a se mi vedno znova izmika?

Če tega ne iščemo in se vsaj ne trudimo popraviti, smo kot človek, ki hodi po debeli snežni odeji in se mu pri vsakem koraku udre do pasu.
Nekaj časa lahko napreduje, toda ta hoja ga tako izmuči, da je vprašanje če bo sploh prišel do cilja, kaj šele v času, ki si ga je zastavil.

Do klecavih kolen in utrujenih rok običajno pridemo po velikem naporu, po tem, ko nesemo kakšen težak tovor.

Vprašanje, ki se nam po prvem berilu odpira je:Enega takih najtežjih in najpogostejših bremen nam v življenju predstavlja 2. berilo, ko pravi: »Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje«.
To breme nas gotovo največkrat paralizira.

Pri »klecavih kolenih«, kot prerok Izaija imenuje vse, kar je ranjeno, bolno in utrujeno, pa obstajata dve možnosti:

- Pri tisti, ki jo opisuje evangelij in je dobra, gre za ponižnost, ki Jezusa privabi, da jo ozdravi. Gre za tisto šibkost, tista »klecava kolena«, ki kličejo Jezusa, da jih ozdravi in so potem tudi ozdravljena.

- Pri »klecavih kolenih« v prvem berilu pa gre za klecavo voljo, za šibkost v veri.
Prerok nas kliče, da ju utrdimo in okrepimo.

V tem času t.i. veselega decembra, času priprav, ko se veliko vrti okoli zunanjosti, nakupov in se vse dogaja z veliko hitrostjo, nas advent kliče ravno k temu: da utrdimo »klecava kolena« naše vere, da obnovimo smisel za pričakovanje in potrpežljivost ter se tako pripravimo na Tistega, ki bo potem lahko utrdil in ozdravil tudi vsa »klecava kolena« naših odnosov, našega miru, osebnih prizadevanj, ki so jih morda ranili grehi in vseh ostalih nezmožnosti in šibkosti.

Zato se lahko raduje pustinja in vriska puščava, kot pravi Izaija, ker Bog prihaja, da napolnjuje to kar je izpraznjeno, da le ni že napolnjeno s čim drugim, kar nas zapira za Boga.

Veselimo se tudi mi in mu z vso voljo izročimo svoje skrbi (in »utrujene roke«), da nas bo dvignil in ponesel naprej.

Obrni pozornost!

»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!«
Tako je oznanjal Janez Krstnik.
Ta isti stavek pa velja danes tudi za nas.
Tudi za nas se je približalo nebeško kraljestvo.
Danes, tukaj in sedaj je priložnost za vsakega od nas, da postavi svoje življenje na tehtnico.
Zakaj je tako pomemben ta danes? Zato ker odlašanje pomeni, da za to odločitev tudi jutri ne bomo pripravljeni in potem vedno znova težje in težje.

Spreobrnjenje pri človeku je nekaj podobnega kot če recimo pečemo meso. Če ga ne obrnemo, se na eni strani zasmodi, na drugi strani pa ostane surovo.

Tudi v življenju kristjana brez nenehnega spreobračanja lahko pride do tega, da človek začne čutiti, kot da ga prakticiranje verskih drž (molitev, obredov, itd.) obremenjuje, veže, kot da jih je preveč, na drugi strani pa je prazen in kljub »krščanskemu« načinu življenja nima vere in miru.

Spreobrnjenje vsekakor ni enostavna stvar.
To je odločitev, ki se že prej gradi, ali pa ne.

Ko so k Janezu Krstniku prišli farizeji in saduceji, jim je rekel:
»Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Pomembni so vsakodnevni sadovi, vsakodnevne odločitve. Le z majhnimi lahko gradimo veliko odločitev, ki nam pove, da smo uresničili enega največjih Božjih darov, svobodo.