Hvala za pomnožitev

Ustavimo se najprej pri Izaiji. Govori o večni zavezi, ki so Davidove dobrote.
Zakaj je za dobrote sploh potrebna zaveza?
Saj gre pri zavezi za neke vrste pogodbo. Kakšna pogodba je v tem, da mi nekdo nekaj podari – samo to?
A vendar je. Dar, ki je iz srca zavezuje k spoštovanju in hvaležnosti.

In danes je v celi Božji besedi govora o tem daru, o Božji milosti, ki prekipeva in se ji moramo le odpreti, saj potem ko nas napolnjuje, drugo ni več pomembno pravi Pavel.
Tudi čudežna pomnožitev kruha govori o tem.
To ni dogodek, ki bi bil sam sebi namen.

Morda se kdo ob tem dogodku sprašuje, zakaj se taki čudeži ne dogajajo danes.
Pa v bistvu se. Koliko je stvari, dogodkov, talentov, časa, ko darujemo tistih naših »pet hlebov in dve ribi«. In če ne bi Jezus tudi danes posegel ter vse te stvari čudežno pomnožil, ne bi bilo sadov, ki smo jim vsakodnevno priča in nas razveseljujejo. Ali ni enak čudež, ko v zemljo na vsakih 3o cm vsadiš en krompir, ko pa odkoplješ je na isti površini vsaj 10x toliko krompirja.

Morda se nam zdi samo po sebi umevno, pa ni. Lahko se to ne bi zgodilo. Sedaj, ko je čas dopustov tudi veliko načrtujemo, kaj bomo počeli kateri dan itd., ne da bi sploh pomislili, da je jutri v Božjih rokah in da ni nujno, da bom naslednjo uro še hodil po tej zemlji.
Toliko darov prejemamo redno iz Božjih rok, da smo se jih kar navadili.

Prav zato pa je tu pomembna molitev Oče naš, in v njej tisti del: »daj nam danes naš vsakdanji kruh«. To prošnjo moramo vedno znova obnavljati iz dveh razlogov: Ker zares potrebujemo vsakdanji kruh in ker ni nujnost – nekateri ga nimajo, ter zato da se spomnimo, kaj vse sploh prejemamo in obujamo hvaležnost.

Potrebujemo jo – hvaležnost. Tudi ta stvar ni toliko zaradi Boga. On je ljubezen in bo to ostal tudi če bomo mi do njega popolnoma brezbrižni.
Mi potrebujemo hvaležnost, saj je na ta način lažje pogledati v prihodnost z veseljem in upanjem ter v preteklost z usmiljenjem in odpuščanjem.

vse

Že tretjo nedeljo zapored poslušamo Jezusove besede o Božjem kraljestvu.
Toliko primerjav nam ponuja, da bi si ustvarili kar se da dobro predstavo o njem in o tem, kje se v odnosu do njega nahajamo mi.

Danes lahko v evangeliju zaznamo predvsem »totalnost«.
besede: »proda vse kar ima« ne govorijo toliko o nenavezanosti na dobrine, na imetje, pač pa nam govorijo o spoznanju tega, kako nekaj pomembnega in velikega je biti Božji otrok, Božji prijatelj. Kako nobena stvar ne doseže te vrednosti, pa čeprav te vrednosti na zunaj na hitro ni zaznati.

Majhnosti gorčičnega semena iz evangelija prejšnje nedelje se tokrat pridružita tudi zaklad na njivi in biser.
Oboje je potrebno najti in prepoznati bogastvo, ki ga nosita v sebi.

To, da tisti, ki najde to bogastvo, proda vse, kar ima, samo da ga dobi, ni nobena prisila. Ta naravnanost izhaja iz spoznanja, da če je Bog z menoj, ni nikogar in ničesar, kar bi lahko bilo proti meni in bi bilo močnejše od te vezi.

Tudi vsako tveganje ni več tveganje v prazno. Vedno je ob nas varna Očetova roka.

ruvati ljulko

Služabniki pa so mu rekli:
»Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?« - ljulko namreč.
Pa Gospodar odgovarja, da nikakor, saj bi lahko z njo vred izruvali tudi pšenico.

Kako radi bi včasih ruvali ljulko! Toliko jo je v tem našem svetu, da človeka prime, da bi jo kar ruval.
Tako si želimo pogleda na lepo žitno polje, kjer ni ljulke, na lepo življenje, kjer ni problemov, na prijeten teden, ko v medijih ne bomo zasledili novic o izkoriščanju, o umorih in drugih podobnih stvareh.
Toda v tem svetu živimo. In zato je pomembno, da znamo biti pozorni na pšenico. – na tisto dobro, ki ga je vseeno več kot je plevela.
In da pustimo sodbo za tistega, ki bo to polje požel.
Mi, če se postavimo v kožo služabnikov iz današnje prilike, moramo še naprej skrbeti za to polje tako kot če bi bilo celo posuto samo s pšenico.
Saj včasih tudi pogled vara in lahko se v kakšnem grmu ljulke skriva tudi kakšen šop pšenice, ki ga na prvi pogled ni niti opaziti.

Sodb je v današnjem svetu že tako ali tako dovolj. Gotovo se jim tudi mi ne moremo izogniti, toda zdi se mi, da bi lahko kvas ali gorčično zrno, o katerem Jezus govori, da je majhno a ima velik učinek primerjali s človekom, ki ne obsoja in se skuša čim manj ravnati po vtisih in predsodkih.
Tak človek, kot služabnik v evangeliju, ki na gospodarjev ukaz ne izruva ljulke, nosi v sebi upanje. In s tem pogledom se usmerja v vsakega človeka tudi tistega, nad katerim so že vsi obupali. Takim ljudem bi zagotovo lahko rekli, da so kot kvas, saj kar vlečejo s svojim zgledom – so kot magnet.

Tudi danes imamo veliko takih ljudi. Gotovo so taki najprej svetniki. Če se ozremo predvsem po teh, ki jih morda bolj poznamo: Mati Terezija, Janez Pavel II., Pater Pij,... lahko rečemo, da je za vse te skupno, da niso nikoli delili na naše in vaše. Na tiste, ki so dobri in tiste, ki se ni vredno z njimi ukvarjati.

Morda nam ne bo uspelo postati ravno Mati Terezija ali Pater Pij ali kdo od drugih svetnikov, lahko pa se danes odločimo, da želimo vsaj izbrati to pot – poskusiti biti »služabnik« ki ne ruva ljulke.