Nikodem, Jezusov skrivni učenec (Jn 3; 19,38-40), je moj krstni zavetnik.
V njegovi vlogi se večkrat prepoznam tudi sam. Predvsem mi je všeč njegova drža pred Jezusom, ki je razvidna tudi iz ikone zgoraj -
z odprtimi dlanmi pred Njim.
Njegovo ime pa ustreza tudi namenu mojega bloga.
Tu najdete namreč predvsem moje pridige, ki jih objavljam z namenom, da bi po njih Božji blagoslov, za katerega vedno prosim, kadar jih sestavljam, dosegel čimveč ljudi.
"Nikodemos
(Νικόδημος)" - "zmagovalec med ljudstvom" (evangelij ga imenuje "prvak med Judi") naj pomeni tudi zmago in blagor za vse ljudstvo.

sobota, 1. maj 2010

Novost


Ljudje imamo radi novosti. Kar je označeno kot novo nas vedno znova vznemirja in pritegne našo pozornost.
Zaradi te naše nagnjenosti pa se žal pojavlja to, da vse stvari vedno pogosteje menjujemo.
Že beseda trend nam govori o tem, da gre za nenehno spreminjanje in ena novost že kliče po drugi, ki bo še bolj nova.

Z željo po nenehni novosti in s tem barvitosti pa se nam žal spodmika gotovost in stalnost, ki ju človek tudi nujno potrebuje.
Z nenehno novostjo stvari zgubijo svojo vrednost, zato se jih človek še prej naveliča in nikoli ga ta novost zares ne nasiti.
Žal pa se to ne dogaja le s stvarmi. To trendovstvo prehaja tudi na področje naših odnosov. Ker smo soočeni z neprestanimi novostmi, ki pomenijo tudi uspešnost, še bolj želimo novost in svežino tudi v medsebojnih odnosih.
Ker gre tudi tu za vedno več stikov, tudi tu vedno bolj odnosi postajajo površinski, lakote po pristnosti pa je s tem le vedno več.


Na to naše iskanje nam odgovarja Bog. Pa ne s tem, da bi to željo po novosti hotel zatreti. Pravzaprav nam jo je sam vcepil. S tem namreč, največkrat ne vede, iščemo ravno njega, ki je nedojemljiv, nedosegljiv, neulovljiv in zato vedno znova za nas ena sama novost.
Dejstvo Božje prisotnosti je vsak dan lahko novo, kljub temu, da je Bog vedno enak. Njegova novost je tako velika, da kljub stalnosti, kljub nespremenljivosti vedno znova preseneča. Vedno znova je odnos z njim novost, zato se človek, ki enkrat odkrije to neizmerno svežino, vedno znova vrača k temu izviru.

Tudi današnja Božja beseda nam govori o tem. V Razodetju smo slišali: »Glej, vse delam novo!«, v evangeliju pa »Novo zapoved vam dam«
In tu lahko dodamo še psalm, ki naroča, naj pojemo Gospodu novo pesem.

V čem je torej prava novost, h kateri nas vabi Gospod
in zakaj nas bežne novosti bolj raztresajo, kot napolnjujejo?


Hitro menjavanje videza nam govori o tem, da gre pri neki stvari zgolj za zunanjost, ki jo je potrebno hitro spreminjati, da ne bi spoznali, kako plitka in enoznačna je.
In kaj je v Bogu tako resnično novega? Predvsem ljubezen. Tudi zapoved, ki jo Jezus imenuje »nova« je zapoved ljubezni do bližnjega.

Ljubezen je vedno nova. Vedno izziva in ni je potrebno menjati. Ne potrebuje stalnih zunanjih sprememb, saj je dovolj zanimiva navznoter.
Ljubezen nikoli ne stoji na istem mestu, za svojimi varnimi okopi. Vedno se izpostavlja in s tem podira meje. Če je nek odnos v znamenju ljubezni, se ga torej ne moremo naveličati in ga ni potrebno zamenjati.
Zato tudi psalmistova »nova pesem« ne potrebuje novega besedila in melodije. Kdor Bogu ali bližnjemu z njo izrazi svojo ljubezen, jo zapoje, kot da bi bila nova in prvič slišana.


Naj bo tudi današnja sveta maša, daritev in molitev, čeprav na videz ista, kot vse druge do sedaj, zaradi srečanja našega osebnega doprinosa in resnične Božje navzočnosti, novost.
Naj nas Božji odgovor na naše konkretne življenjske trenutke preseneti in nas napolni z gorečnostjo, da bi si še bolj prizadevali za ljubezen do Njega in do bližnjega.

2 komentarja:

  1. In zaradi tega nenehnega hlastanja za novostjo ne znamo narediti tistega 'novega' koraka - iti na novo raven. Mnogi tega ne naredijo in njihov odnos ali odnosi se sesujejo. Tudi tisti z Bogom ali zlasti tisti z Bogom.

    Dobro povedano!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, tudi zato, ker Božje novosti ni videti in čutiti, dokler je ne izkusiš.
    Če te zagrabi si Njegov, če ne pa ostaneš na plitvini, ki je bolj varna.

    OdgovoriIzbriši