binkošti

Kaj vse prejemamo po Svetem Duhu, se v veliki meri niti ne zavedamo. Prvo berilo je prikazalo predvsem tiste sadove, ki so bili navzven najbolj vidni. Apostol Pavel (2. berilo) pa je nekaj let potem pokazal, kako so pri delovanju Svetega Duha še bolj pomembni notranji sadovi: ljubezen, mir, veselje, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost... In gotovo je to vprašanje tudi za nas danes pomembneje kot sámo govorjenje različnih jezikov in oznanjevanje na javnih mestih. Začne se že pri sami molitvi, ki je zlagana če ni izraz Duha in Resnice. Gotovo imamo vsi izkušnjo, kako se znajdemo v molitvi kot barka v brezvetrju – kot da se nikamor nič ne premakne. Takrat je nevarnost, da nas prevzame malodušje, češ saj je vseeno. Še večja nevarnost pa tiči v naši samovolji. Pa ne gre toliko za to, da bi odkrito dvomili v moč molitve. Ko Bog preizkuša našo potrpežljivost, ali pa preprosto želi odpreti vrata do določenega problema drugje, kot si mi predstavljamo, mi velikokrat Bogu samo namišljeno izročimo molitev, brez posebne vere, da se bo to res zgodilo in potem gremo in delamo, kot da določene dejavnosti oz. skrbi Bogu sploh nismo izročili. Podobni tistim mrtvim kostem iz knjige preroka Ezekiela postanemo, ko izpolnjujemo obveznosti iz minute v minuto, iz ure v uro, iz dneva v dan. Ko imamo pogled uprt v tla, samo nekaj korakov naprej. »Dela mesa« kot Pavel imenuje tovrstna dela, pa nam dajejo tudi lažne odgovore na naša globoka hrepenenja – češ da je ta »začasnost« edina resničnost. Toda Duh resnice nas nasprotno vsakokrat, ko se mu odpremo in mu pustimo, da v nas deluje, uči resnice, ker izhaja iz Boga Očeta in Sina in nas uvaja v vso resnico. Če ni sadov Duha, ki jih omenja apostol Pavel: »mir, veselje, potrpežljivost«, potem je potrebno pot, ki jo hodimo znova prevetriti in preveriti, kje se skriva strah in zapora, ki darove Svetega Duha v nas slabi in zavira ali celo zamrzne. Zato še kako tudi mi danes potrebujemo Binkošti. Sveti Duh je tisti, ki lahko posvečuje naše življenje in s tem naše dejavnosti. Ni potrebno, da spremenimo svoj delavnik, potrebno je le, da dobi naše početje svoj pomen, svojo globljo vrednost v luči večnosti, v luči graditve Božjega kraljestva med nami ljudmi in tega duha, lahko vlije samo Sveti Duh. V zvezi s Binkoštmi in problemi glede molitve, ki sem jih omenil zgoraj, pa bi poudaril še dvoje: - 50 dni so učenci pričakovali Sv. Duha. Samo pomislimo, koliko časa je letos že minilo od velike noči in kaj vse smo v tem času naredili. Toliko časa so apostoli čakali po vstajenju, da bodo prejeli Duha, ki jim bo pokazal kaj in kako naprej. Podobno je tudi sv. Frančišek, ko se je odločal, ali naj gre oznanjat Jezusov evangelij, ali naj se raje posveti molitvi, odločitev sprejemal veliko časa in v raznih samostanih prosil naj molijo za njegovo pravo odločitev. S tem se je izognil dvomom, ki nikoli niso sad Svetega Duha. - druga stvar pa se skriva v poročilu o tem, kako so se v tem času po veliki noči apostoli zbirali skupaj z Marijo v templju k molitvi. V tem tednu smo obhajali praznik Marije, pomočnice kristjanov. Cerkev se vedno zbira okrog Marije že na začetku so jo apostoli takoj vzeli za svojo mater in z njo pričakovali Svetega Duha. In to dvoje ČAKANJE in MOLITEV Z MARIJO je nato Sv. Duh napolnil in povzdignil v novo kvaliteto. To dvoje bi lahko primerjal dvokrilnim vratom, ki jih imajo skoraj vse cerkve. Ko je kakšen praznik, jih ponavadi vedno odpremo na stežaj. Tudi v našem življenju ta vrata čakajo, da jih odpremo. Ne pustimo Boga samo skozi stranska vrata, ali celo samo skozi zakristijo. Odprimo mu dvokrilna vhodna vrata čakanja/potrpežljivosti in molitve z Marijo. In Sveti Duh bo prišel ter nas napolnil s pravimi besedami ter pravo držo pred Bogom, saj nam edino On lahko navdihne pravo molitev, ki povzdigne in napolni prej omenjeno pripravljenost, že apostol Pavel je namreč rekel: »Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« Tako bo naše življenje v tem zaupanju, samo postalo molitev in hvalnica, kljub raznim slabostim, ki jih imamo. Pridi, Sveti Duh!

Najprej ovca, potem pastir

Božja beseda nas danes najprej zbode z besedami, da razen Jezusa Kristusa Nazarečana, pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se rešili. Na podlagi tega Jezus v evangeliju lepo zgradi svojo vlogo pastirja, kot edinega, ki je dober že sam po sebi, vsi drugi pa so lahko poklicani za pastirje le v toliko, kolikor jih on za to pokliče in v kolikor odsevajo njegovo podobo. Danes se torej znova srečujemo z likom dobrega pastirja. Predvsem dve napetosti oz. odnosa nam skuša predstaviti ta lik. Napetost med vlogama pastirja in ovce ter napetost med pastirjem in najemnikom. Če je torej vera v Jezusa Kristusa edini certifikat pred Bogom, če je le v tej veri rešenje in večno življenje, potem mi kristjani pred tem Pastirjem ne moremo igrati nobene druge vloge, kot vlogo ovce, še posebej, če gre za pastirja, ki je dober, ki da življenje za svoje ovce in jih vodi na najbolj sočne pašnike, kjer daje v jed celo sam sebe, da bi bili deležni njegovega božanskega življenja. Že samo ta podatek, da smo kot njegove ovce, ki mu sledijo, vedno bolj deležni njegovega božanstva, če mu seveda sledimo na njegovo pašo – ki je paša njegovega telesa in krvi, pa hkrati tudi nas, njegove ovce, dela pastirje. Pa ne gre tu samo za direktno, po Svetem Duhu v Cerkvi izbrane ljudi – papeža, škofe in tiste, ki jih oni posvečujejo: duhovnike, redovnike, … Skoraj vsak človek, pride kdaj pred izziv, da je sam drugim pastir. Imamo tudi veliko takih služb: učitelji, vzgojitelji, kateheti, trenerji, razni inštruktorji, tudi razne druge družbene voditeljske vloge so tukaj in ne nazadnje je tu tudi starševska vloga. Sedaj se nam torej postavlja pred oči še druga napetost: napetost med najemnikom in pastirjem. Ta napetost pa se v nas zopet bojuje ravno preko prej omenjene sposobnosti, postajati ovca v odnosu do Jezusa, prvega pastirja. Vsi taki ali drugačni pastirji smo tudi danes poklicani, da človeka, ki potrebuje pomoč, najprej sami opazimo in mu po svojih močeh damo, kar potrebuje, nato pa razodenemo, da smo le »podaljšana roka« ali kot beremo v evangeliju po Luku »nekoristni služabniki«. V svetu, ki nam narekuje, naj bomo delavni in uspešni, velikokrat postavljamo sebe v ospredje in čisto podzavestno sami sebe pohvalimo, kaj vse in kako dobro smo naredili ali pa si vsaj želimo te pohvale. Tudi najemniku je seveda mar za ovce, pomembno mu je, koliko jih je in koliko bodo dale od sebe. Tudi zavzel se bo zanje, dokler se mu splača, dokler ni v nevarnosti on sam in njegovo dobro ime. Toda to držo je Bog kaznoval že pri kralju Davidu. Ko se je nekoč sprehajal po dvoru v času miru, ko je njegovo kraljestvo cvetelo, je dal prešteti vse prebivalce Jeruzalema in vso vojsko. Sveto pismo ob tem pravi: »Potem, ko je preštel ljudstvo, je Davidu bilo srce.« Hotel je številke, hotel je človeško gotovost, kar pa je tudi sam potem spoznal za greh in sprejel kazen za to. Tudi vsaka pastirska vloga (tudi ko smo enkrat za to vlogo poklicani, ko si je nismo sami izbrali) se lahko sprevrže v t.i. najemniško vlogo. Saj ne gre samo zato, da bi se rad na račun tistih, ki so mi dani, okoristil. Včasih gre lahko že za pretirano skrb, ali bo neka stvar, nek projekt, ki ga zaupani mi ljudje izvajajo, uspel in zaradi tega zanemarimo ljudi, osebe. Lahko tudi med tistimi, ki jih imamo radi preveč skrbimo za ugled, kako bomo kot skupnost delovali navzven, ker nas skrbi, kaj bodo ljudje o nas rekli. Pastir pa je tisti, ki ljubi. Ljubezen nikoli ne tehta in ne preračunava. Tako kot tudi Jezus ni. Ne boj se mala čreda, je nekoč dejal in ni se ustrašil tudi tega, da ga bodo vsi zapustili. Ljubezen ima namreč vedno zadnjo besedo, pa čeprav ni vsiljiva in se jo zlahka pohodi.

Kaj ste preplašeni?

Res je, Jezus. Kaj smo preplašeni in kaj se nam v srcu oglašajo dvomi? Kako nekaj velikega je biti kristjan! Večkrat se vprašam: "Ma kaj me sploh vznemirjajo te bežne stvari, te obveznosti, ta vsakdan?" Saj imam vendar njega, ki mi pravi: "Nasloni se name!", "Vzemi moj jarem nase... moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." Sprašujem se, kaj me še ovira, da se zares ne morem od srca sprostiti in reči: "Hvala Bogu, rešen sem. Sem kot ptička na veji." Zakaj se vendar kristjani, ki (morda se nam tako samo zdi) nesporno verujemo v Jezusovo vstajenje in posledično tudi v naše vstajenje, sedaj v tem trenutku ne morem iz srca razveseliti, se vzradostiti tega trenutka. Opažam, da je tudi pri nas veliko tistega "veselja", ko se veseliš, da bo neke stvari konec, da bo šla mimo in bom potem lažje zadihal. Velikokrat se razveselim kakšnega srečanja v bližnji prihodnosti, kakšnega dopusta ali preprosto prostega dneva. Kaj pa sedaj? Ali podpišem, če mi nekdo ponudi pogodbo, da bi ta trenutek sedaj trajal večno? Če tega ne morem, če ne sprejmem tega trenutka (ne zaradi tega v kar se bo ta trud spremenil, ne zaradi sadov, ki jih od tega trenutka pričakujem, pač pa čisto zaradi njega samega) z vsemi težavami, ki jih ima in vsemi drugimi lastnostmi, potem je čas, da si pozorno še enkrat preberemo današnje 2. berilo, še posebej vrstico, ki po mojem še posebej "štrli" ven. Kdor pravi: ›Poznam ga‹, pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. Iz tega sledi: Katere so "njegove zapovedi"? Ena je: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega, kakor samega sebe. Rekel bi, da je naš trenutek izgubljen ravno zaradi nezmožnosti živeti to zapoved. Pa nikar se sedaj ne obrnimo stran, če nam ne uspeva. Sprejmimo njegove besede: "Mir vam bodi"