Najprej ovca, potem pastir

Božja beseda nas danes najprej zbode z besedami, da razen Jezusa Kristusa Nazarečana, pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se rešili. Na podlagi tega Jezus v evangeliju lepo zgradi svojo vlogo pastirja, kot edinega, ki je dober že sam po sebi, vsi drugi pa so lahko poklicani za pastirje le v toliko, kolikor jih on za to pokliče in v kolikor odsevajo njegovo podobo. Danes se torej znova srečujemo z likom dobrega pastirja. Predvsem dve napetosti oz. odnosa nam skuša predstaviti ta lik. Napetost med vlogama pastirja in ovce ter napetost med pastirjem in najemnikom. Če je torej vera v Jezusa Kristusa edini certifikat pred Bogom, če je le v tej veri rešenje in večno življenje, potem mi kristjani pred tem Pastirjem ne moremo igrati nobene druge vloge, kot vlogo ovce, še posebej, če gre za pastirja, ki je dober, ki da življenje za svoje ovce in jih vodi na najbolj sočne pašnike, kjer daje v jed celo sam sebe, da bi bili deležni njegovega božanskega življenja. Že samo ta podatek, da smo kot njegove ovce, ki mu sledijo, vedno bolj deležni njegovega božanstva, če mu seveda sledimo na njegovo pašo – ki je paša njegovega telesa in krvi, pa hkrati tudi nas, njegove ovce, dela pastirje. Pa ne gre tu samo za direktno, po Svetem Duhu v Cerkvi izbrane ljudi – papeža, škofe in tiste, ki jih oni posvečujejo: duhovnike, redovnike, … Skoraj vsak človek, pride kdaj pred izziv, da je sam drugim pastir. Imamo tudi veliko takih služb: učitelji, vzgojitelji, kateheti, trenerji, razni inštruktorji, tudi razne druge družbene voditeljske vloge so tukaj in ne nazadnje je tu tudi starševska vloga. Sedaj se nam torej postavlja pred oči še druga napetost: napetost med najemnikom in pastirjem. Ta napetost pa se v nas zopet bojuje ravno preko prej omenjene sposobnosti, postajati ovca v odnosu do Jezusa, prvega pastirja. Vsi taki ali drugačni pastirji smo tudi danes poklicani, da človeka, ki potrebuje pomoč, najprej sami opazimo in mu po svojih močeh damo, kar potrebuje, nato pa razodenemo, da smo le »podaljšana roka« ali kot beremo v evangeliju po Luku »nekoristni služabniki«. V svetu, ki nam narekuje, naj bomo delavni in uspešni, velikokrat postavljamo sebe v ospredje in čisto podzavestno sami sebe pohvalimo, kaj vse in kako dobro smo naredili ali pa si vsaj želimo te pohvale. Tudi najemniku je seveda mar za ovce, pomembno mu je, koliko jih je in koliko bodo dale od sebe. Tudi zavzel se bo zanje, dokler se mu splača, dokler ni v nevarnosti on sam in njegovo dobro ime. Toda to držo je Bog kaznoval že pri kralju Davidu. Ko se je nekoč sprehajal po dvoru v času miru, ko je njegovo kraljestvo cvetelo, je dal prešteti vse prebivalce Jeruzalema in vso vojsko. Sveto pismo ob tem pravi: »Potem, ko je preštel ljudstvo, je Davidu bilo srce.« Hotel je številke, hotel je človeško gotovost, kar pa je tudi sam potem spoznal za greh in sprejel kazen za to. Tudi vsaka pastirska vloga (tudi ko smo enkrat za to vlogo poklicani, ko si je nismo sami izbrali) se lahko sprevrže v t.i. najemniško vlogo. Saj ne gre samo zato, da bi se rad na račun tistih, ki so mi dani, okoristil. Včasih gre lahko že za pretirano skrb, ali bo neka stvar, nek projekt, ki ga zaupani mi ljudje izvajajo, uspel in zaradi tega zanemarimo ljudi, osebe. Lahko tudi med tistimi, ki jih imamo radi preveč skrbimo za ugled, kako bomo kot skupnost delovali navzven, ker nas skrbi, kaj bodo ljudje o nas rekli. Pastir pa je tisti, ki ljubi. Ljubezen nikoli ne tehta in ne preračunava. Tako kot tudi Jezus ni. Ne boj se mala čreda, je nekoč dejal in ni se ustrašil tudi tega, da ga bodo vsi zapustili. Ljubezen ima namreč vedno zadnjo besedo, pa čeprav ni vsiljiva in se jo zlahka pohodi.

Kaj ste preplašeni?

Res je, Jezus. Kaj smo preplašeni in kaj se nam v srcu oglašajo dvomi? Kako nekaj velikega je biti kristjan! Večkrat se vprašam: "Ma kaj me sploh vznemirjajo te bežne stvari, te obveznosti, ta vsakdan?" Saj imam vendar njega, ki mi pravi: "Nasloni se name!", "Vzemi moj jarem nase... moj jarem je prijeten in moje breme je lahko." Sprašujem se, kaj me še ovira, da se zares ne morem od srca sprostiti in reči: "Hvala Bogu, rešen sem. Sem kot ptička na veji." Zakaj se vendar kristjani, ki (morda se nam tako samo zdi) nesporno verujemo v Jezusovo vstajenje in posledično tudi v naše vstajenje, sedaj v tem trenutku ne morem iz srca razveseliti, se vzradostiti tega trenutka. Opažam, da je tudi pri nas veliko tistega "veselja", ko se veseliš, da bo neke stvari konec, da bo šla mimo in bom potem lažje zadihal. Velikokrat se razveselim kakšnega srečanja v bližnji prihodnosti, kakšnega dopusta ali preprosto prostega dneva. Kaj pa sedaj? Ali podpišem, če mi nekdo ponudi pogodbo, da bi ta trenutek sedaj trajal večno? Če tega ne morem, če ne sprejmem tega trenutka (ne zaradi tega v kar se bo ta trud spremenil, ne zaradi sadov, ki jih od tega trenutka pričakujem, pač pa čisto zaradi njega samega) z vsemi težavami, ki jih ima in vsemi drugimi lastnostmi, potem je čas, da si pozorno še enkrat preberemo današnje 2. berilo, še posebej vrstico, ki po mojem še posebej "štrli" ven. Kdor pravi: ›Poznam ga‹, pa se njegovih zapovedi ne drži, je lažnivec in v njem ni resnice. Iz tega sledi: Katere so "njegove zapovedi"? Ena je: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega, kakor samega sebe. Rekel bi, da je naš trenutek izgubljen ravno zaradi nezmožnosti živeti to zapoved. Pa nikar se sedaj ne obrnimo stran, če nam ne uspeva. Sprejmimo njegove besede: "Mir vam bodi"

Kakor pride dež...

V letošnjem postnem času smo se precej ozirali v nebo in se spraševali, kdaj bo padlo kaj dežja. »Sicer bo suša«, smo se naglas zavedali.
Zanimivo je, kako Bog uporabi tudi naravne pojave za to, da v nas prebudi občutek za čakanje, za potrpežljivost.
Prerok Izaija prav v tem smislu pravi: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha«
V adventu pa smo prav tako molili: »Rosite nebesa od zgoraj in oblaki dežite Pravičnega.«

Sedaj, preko velikega petka in velike noči smo prejeli ravno to rast, to odrešenje, ki si ga sami ne moremo nikoli dati, tako kot tudi zemlja ne more dati druge vode, kot tisto, ki jo prej dobi iz neba.
Zgovorna pa je tudi podoba groba, ki je omenjen v vseh poročilih o Jezusovem vstajenju.
Voda ne ostane na strehah, pa če so še tako lepe in tudi na lepih marmornatih ali granitih skalah odteče, dokler ne najde zemlje, da jo ta vpije.
Zemlja je tista snov, ki je sestavljena iz razpadajočih in gnijočih stvari.
Tako tudi Jezus najde prostor v grobu, v prostoru, ki ni naša dnevna soba, pač pa je prostor razpadanja in gnitja.
Jožef iz Arimateje je ponudil za Jezusa svoj kamniti grob, mi pa lahko Jezusu ponudimo svoje notranje grobove. Vsak nosi gotovo kaj takega v sebi, morda je to kakšna grešna razvada ali kakšna druga neurejenost, ki nas dela malodušne ali vsaj nezmožne pristnega veselja. To so tisti "prostori" naše duše, ki jih običajno ne kažemo navzven. Vsak se boji drugim pokazati svoje neodrešene (trohneče) stvari, zato si velikokrat tudi postavljamo maske.
Jezus pa je tisto zrno, tista voda, ki naredi, da vzbrsimo ravno takrat, ko ga položimo v svoj "grob".
In naredi, da je težak kamen, s katerim je zagrnjen ta "grob", odvaljen. Lahko si predstavljamo, da s tem Jezus "prelufta" te naše "zadeve" in ne pusti groba razkopanega, pač pa nas ob pogledu na "zložene povoje" prevzema z veseljem in tisto vero, o kateri je evangelist spregovoril, ko je omenil vstop drugega apostola v grob: "In videl je in veroval".
V preprostosti odrešenega "groba" je mogoče verovati, drugače ne.

veliki četrtek

Evangelist Janez, ki je bil najverjretneje hkrati tudi apostol Janez in torej edini od apostolov, ki je z Jezusom ostal tudi na križevem potu in pod križem, nam zadnjo večerjo pokaže v prav posebni luči.
V ospredje še posebej stopajo besede: »vzljubil je svoje, ki so bili na svetu« in jim »izkazal ljubezen do konca«.

Ko se spominjamo zadnje večerje in jo tudi obhajamo pri vsaki sveti maši, se nam gotovo pred oči zariše neka skupnost, ki skupaj nekaj praznuje – neka skupina ljudi, ki je med seboj tesno povezana. Domača miza tudi nam pomeni nek prostor pristnosti in pripadnosti.
Ni slučaj, da ta trenutek Jezus uporabi za bistveni element, ko tudi po smrti, vstajenju in vnebohodu ostaja navzoč v svoji Cerkvi.

Prav tako tudi niso bili slučaji znamenja oz. čudeži, ki jih je Jezus delal v svojem času oznanjevanja. Z vsem svojim delom je pripravljal teren za svoj zadnji čudež, ki je ostal učencem sprva skrit, a so ga spoznali po Jezusovem vstajenju in tudi mi danes ob njem rečemo »skrivnost vere«.

Že prvi čudež, ki ga je Jezus naredil je bil tako rekoč pri mizi – na svatbi v Kani Galilejski. Spomnimo se, kako je Jezus ogromno količino vode skrivnostno, v trenutku in v tišini, brez kakšnih posebnih zvočnih in svetlobnih efektov, spremenil v vino.
Prav tako se lahko spomnimo tudi čudežne pomnožitve kruha. Tam sicer ni bilo mize, ker so bili na prostem, a prav tako so se zbrali v množici k obedu.
Spet je Jezus, v podobnem slogu kot v Kani, ob zahvali svojemu Očetu čudežno pomnožil kruh.

In danes pri zadnji večerji, ko nas spomin na te čudeže spremlja, nam Jezus pravi: »Vzemite in jejte, to je moje telo, …Vzemite in pijte, to je moja kri«. Ni razloga, da mu ne bi verjeli in sledili.

Tako nas Jezus od zadnje večerje naprej vabi k mizi njegovega telesa in krvi.
In tudi mi, kot apostoli, potrebujemo to skupnost, to mizo, saj potem sledi vselej tudi to, da od mize vstanemo. In po izkušnji »biti skupaj« in »biti z Njim« sledi samota vrta Getsemani ter Kalvarije – tudi za nas, za vsakega.
Čeprav smo še vedno obdani z ljudmi, ki nas imajo radi in za nas tudi molijo, smo na križevem potu vseeno sami, sami pred Bogom. Vsak mora izboriti svoj križev pot.

Seveda nas skozi kalvarijo vedno čaka tudi vstajenje, kot nam je Jezus obljubil. V tem upanju zmagujemo.
Današnji dan pa nas še posebej spodbuja predvsem k temu, da se pred tem bojem, pred to samoto preizkušenj okrepimo z Božjo hrano, z Jezusovim telesom in krvjo.
Če so nekoč v Egiptovski sužnosti namazali vrata s krvjo jagnjeta, da je šla morilna šiba mimo njih, smo danes povabljeni, da svoja srca pomažemo s krvjo in telesom novega Jagnjeta – Jezusa, da se izognemo morilni šibi greha, šibi nesvobode.

Naj pride torej Gospod tudi danes pri tej daritvi na oltar pod podobo kruha in vina ter nas po njegovem prejemu pri obhajilu ozdravi ter naredi svobodne za služenje svojim bližnjim po Njegovem zgledu.

Ne boj se, sionska hči!

Tako nam pravi današnji evangeljski odlomek ob kraljevskem prihodu Jezusa v Jeruzalem.
Tudi mi mu vzklikamo "Hozana, Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu" pri vsaki sveti maši.
Tako zelo potrebujemo ta Njegov "prihod"! Prav v teh dneh ko se po naših župnijah obhaja "praznik usmiljenja" (sv. spoved) mi vedno bolj v zavest prihaja ta vzklik.
Koliko raznih pričakovanj nosimo v sebi: do sebe, do drugih, drugih do nas,... Čutimo, kakšni bi radi bili, kakšni bi radi postali, a hkrati čutimo svojo nemoč. Radi bi naredili korak naprej, a se nam zdi, da stopicamo na istem mestu, da se nam grehi vedno znova ponavljamo in zdi se nam, da izgubljamo energijo in motivacijo, da bi sploh še znova začeli.
Drug na drugega se jezimo, ker si želimo, da bi bili prazniki odlično izpeljani (tako kot lepo izgleda družina v kakšni reklami za nov avto ali za mačjo hrano) pa prav nič ne kaže na to. Želimo si, da bi bili skupaj, kot da se včeraj ni nič zgodilo in kot da nas jutri ne čaka kup obveznosti.

Jezus pa nas na veliki petek gleda s križa. Gol (brez mačje hrane, brez novega pralnega praška in brez novega avtomobila z rekordno nizko porabo), pribit - negiben (brez skrbi, kakšen opravek ga še čaka, ker se itak ne more premakniti in brez "jutri"). Pa ne išče pri nas sočutja, da bi mu rekli: "O, ubogi, kako je moral trpeti", Išče naš pogled in nam pravi: "Daj še sebe sem zraven mene, daj mi svojo težo. Bova šla skozi kalvarijo. Se vidiva v raju."
Hoče, da sprejmemo njegovo usmiljenje.
In hoče, da sem tudi jaz z njegovim pogledom usmiljen do sebe in do svojega bližnjega.