Odpri mi oči srca ... rad bi te videl

Kot je običajno za evangelij, tudi dogodek povezan s cestninarjem Zahejem ni le zgodba, ki jo je lepo poslušati in nam govori o nekem človeku, ki je živel nekoč.
Ampak je ena izmed vlog, v katero se lahko kadarkoli postavimo in nam pomaga moliti.
Zahej je namreč hotel videti Jezusa. Čisto iskreno ga je hotel videti.
To pa ni tako nepomembna želja.
Ta motiv se v Svetem pismu pojavlja velikokrat. Tudi sveti trije kralji so pripotovali od daleč iz tega preprostega nagiba – da bi videli Mesija.
Potem so prišli do učenca Filipa neki Grki, ki so mu rekli: »…hočemo videti Jezusa«, nenazadnje pa je tu tudi Bartimaj, ki je Jezusu povedal, kaj si želi: »Gospod, da bi spregledal« - tudi ta želja je v ozadju izražala globljo željo po gledanju Boga.
In seveda ne smemo pozabiti na starčka Simeona, ki je rekel: »Zdaj odpuščaš Gospod, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Na svoje oči sem videl Zveličarja…«
To je bil ves razlog za njegovo zahvalo.

Kaj namreč pomeni, gledati Boga, nam govori nadaljevanje današnjega evangeljskega odlomka.
Zrenje Boga, da človeku njegovega Duha. Duha poguma in spreobrnjenja.
Korenito se je po tem srečanju spremenil Zahej. V Jezusovem pogledu je našla pogum za naprej grešnica, ki so jo judje obsodili na kamenjanje, Simon Peter pa je zagledan v Jezusa lahko shodil po vodi.

Tudi mi danes lahko rečemo: »radi bi videli Jezusa«. Saj ni potrebno, da se v telesni podobi postavi pred nas. Važne so duhovne oči, s katerimi ga lahko vedno prikličemo v zavest. Velika pomoč pri tem pa nam je lahko tudi zakrament svete evharistije. Posebej češčenje najsvetejšega je posebej namenjeno temu, da se v Jezusovem pogledu takorekoč okopamo in nasončimo.


Ta pogled srečati je namreč lepo, saj iz tega sledi naslednji korak.
Kot pri Zaheju.
»Danes moram ostati v tvoji hiši.«
Že prvo berilo pravi, da Bog ljubi vse, kar je in da mu ni nihče zopern.
Nasprotno vsakega od nas je ustvaril in želi, da živimo v polnosti, zato pa želi priti k vsakemu tudi k meni in tebi.
Kaj pomeni, da želi ostati Jezus pri meni in tebi, v moji in tvoji hiši, pa je tudi na dlani.
Starejša oblika molitve pred obhajilom je to jasno poudarjala: »Gospod nisem vreden, da prideš pod mojo streho…«
Res je, da ga nismo vredni, toda potrebujemo ga.
Zato tudi danes ponovimo nadaljevanje te iste molitve: »…ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.«
Naj tako tudi za vsakega izmed nas veljajo besede:
»Danes je v to hišo prišlo odrešenje.«

Gospod, tudi do mene, grešnika, bodi usmiljen

Glede molitve, teče danes beseda.
In glede tega bi začel kar s citatom iz drugega berila.
Pavel pravi: »Rešil me je iz levjega žrela«.
Levje žrelo v tem primeru pomeni neizbežno smrt, poudarjena je nemoč žrtve, ki jo lev ujame.
V tem se skriva odgovor na to, zakaj farizejeva molitev ni bila uslišana.
Če v prenesenem pomenu pred levom ne čutiš, da si žrtev, potem ti nihče ne more nuditi pomoči, saj zate ni nevarnosti.
A žal ravno to žrtev dejansko naredi zares žrtev.

To gotovo velja tudi za današnje naslovljence prilike.
»Prepričani so bili, da so pravični in so zaničevali druge«
Tako jih evangelist opiše.
Kot da bi se hotel delati norca in bi pokazal na nesmisel te povedi.
Kako si lahko pravičen in hkrati druge zaničuješ? Lastnost biti pravičen se vedno pojavlja v odnosu do drugih. Po pravici nekoga jemati pomeni najprej spoznati ga. To pa vedno predpostavlja spoštovanje, ki je več kot zgolj toleriranje – je prepoznavanje Božje podobe v bližnjem, nekaj kar me presega in preseneča.
Kdor torej kogarkoli zaničuje ne more biti pravičen in o drugem ne more govoriti resnice.
Žal pa s tem tudi o sebi ne more sprejeti resnice, kar je pogoj za molitev.
Pri molitvi ni pomembno le to, da verujemo v Boga, da se zavedamo, kdo je za nas Bog, pomembno je namreč tudi to, da se zavedamo, kdo smo mi pred Bogom.
Zato tudi pravi 1. berilo: »Oblake predre molitev siromaka«.

In Jezus zato tudi pravi:
»Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Zato da bi ta beseda prišla do vsakega človeka, pa se danes na misijonsko nedeljo še posebej spominjamo naših misijonarjev, ki so odšli med uboge, da jim s svojo besedo in zgledom oznanijo evangelij.
Jezus je namreč naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!«

Misijonska nedelja nam sporoča predvsem dvoje.
To, da je misijonska dejavnost ena glavnih dejavnosti, ki logično izhaja iz evharistije in nas zato kliče, da evangelij ponesemo med ljudi, ki Jezusa ne poznajo.
Druga pa je ta, da vedno znova pomislimo, da smo tudi mi tisti, ki vedno znova potrebujemo oznanila – da moramo vedno znova osvajati logiko misijona – kraja, kjer željno pričakujejo oznanila o Jezusu Odrešeniku.

Za konec bi zato samo še izpostavil stavek iz evangelija: »Povem vam, ta je šel opravičen domov.«
Vsak izmed nas zase lahko pomisli, ali bo danes tudi zanj veljal ta stavek.

vztrajnost s pomočjo drugih

Rdeča nit nedeljske Božje besede nam tokrat govori o vztrajnosti.
Pavel naroča Timoteju: »Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah…«,
Jezus govori o vdovi, ki prav tako ne neha iskati svojo pravico,
Mojzes pa je moral dolgo časa držati palico v zrak, da so lahko Izraelci postopoma zmagali boj.

In na koncu kot nalašč nam Jezus postavi vprašanje:
»Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«

Vera se torej najbolje preizkuša skozi čas, skozi vztrajnost.

Peter je tudi shodil po vodi, ko je videl Jezusa. Toda to še ni bilo dovolj, Jezus je hotel, da tako tudi prehodi del poti do njega.
In ko ni vztrajal, ko se je ustrašil, mu je Jezus rekel: »Malovernež, zakaj si podvomil?«

Če človek ne vztraja, se vanj naseli dvom in občutek nemoči, ki pa naredi prostor za strah.

Zato pa je Jezus Petru pomagal in ga dvignil iz vode. Mojzesu sta tudi pomagala Aron in Hur ter mu podpirala roke, Timoteja pa je spodbujal Pavel.

Pri vztrajanju in s tem pri veri, smo si lahko torej drug drugemu v veliko pomoč. Tega se je gotovo zavedal tudi Jezus, ki je zato tudi ustanovil Cerkev in naročil, naj se skupaj spominjamo njegovih del odrešenja.


Pa še nekaj je pomembno. Ne glede na to, koliko zvestobe in vztrajnosti Bog pričakuje od nas, nikoli nas ne pusti čakati več, kot zmoremo.
Jezus namreč pravi: »Prosite in se vam bo dalo, trkajte in se vam bo odprlo.«
Danes pa glede Boga celo sprašuje: »Bo mar odlašal?« in odgovarja: »Hitro bo pomagal do pravice.«

Tudi vse nas Bog čuti in ve, kaj potrebujemo.
Samo vztrajati moramo in držati pogled proti Njemu, kakor Mojzes palico.

70 x 7 krat

Glede Naamanovega ozdravljenja (iz prvega berila) bi rad poudaril dogajanje preden se je dal očistiti gobavosti v reki Jordan.
Ko mu je prerok Elizej naročil, naj se okopa v Jordanu, je imel velike pomisleke in je že skoraj odšel neozdravljen nazaj v svoj kraj.
Jordan namreč že takrat ni bil kakšna posebno velika reka, pa tudi voda ni bila ravno čista. V primerjavi z drugimi rekami, ki jih je Elizeju omenil Naaman, res ni bila nič posebnega.
Toda ker ni imel kaj izgubiti je preroka ubogal.
Tudi potopiti se je moral večkrat (7x), ne le enkrat.

Vse to je Bog od njega pričakoval, zato, da je preizkusil njegovo potrpežljivost in ponižnost in da je pokazal, da ni voda, tista, ki ozdravlja.

Tudi danes lahko s tem dogodkom najdemo veliko vzporednic.

Mnogi npr. so opustili sv. mašo. Saj navzven gledano (kot show) res ni kaj posebnega. Morda se komu celo upira.
Po eni strani toliko stvari slišimo o Cerkvi in nas lahko odbijajo. Po drugi strani pa tudi, ko pridemo k maši morda vidimo poleg sebe koga, ki ga težko prenašamo. Morda mu celo ne moremo odpustiti. Poleg nas je lahko morda tudi kdo, ki se ne more zbrati in morda celo moti mojo zbranost, spet v drugem kotu lahko vidimo nekoga, za katerega vemo, da bo takoj po maši že grdo govoril o drugih, hkrati pa še gledamo proti oltarju, kjer nam je tudi že vsaka podrobnost dokaj poznana, kjer se scena bolj malo spreminja, kjer je morda tudi obred postal že dolgočasen, ker se ponavlja in tudi voditelj - duhovnik ni vedno ravno goreč.
Vse te stvari, bi lahko koga, ki nas opazuje odzunaj odbile. Tako kot je Naamana najprej odbila umazana jordanska voda.

Tudi mi smo kot jordanska voda, eden pred drugim nič posebnega, lahko bi celo rekli kot Jordan smo majhni in umazani.
Toda Bog ozdravlja ravno po nas.
Če se sprejmemo drug drugega takšni kot smo.
O tem, da ni dovolj, da se ustavimo že pri bežnem pogledu in da moramo odnose graditi globlje, pa nam govori zopet Naamanova gesta, ko ni bilo dovolj le dotakniti se te vode, ampak 7x se potopiti. Število 7x pa ne pomeni, da je potrebno ravno tolikokrat odpustiti – 7x sprejeti nekoga, ki me moti.
Lahko se spomnimo tudi Jezusovega odgovora, ko ga je nekdo vprašal, če je dovolj odpustiti 7x: »Ne rečem ti do 7x, temveč do 70x 7x.«
To bi lahko potem primerjali bolj Naamanovemu dotiku reke Jordan.

Bog si pač vedno izbira šibko in slabotno, da prihaja in napolnjuje. Že od Izraelcev – ki so bili sužnji, pa do Betlehemskega hleva.
Lepo je da smo! Tudi če drug drugemu včasih bolj v oviro, kot v spodbudo.
Take nas namreč Bog obiskuje.
In nam preko svojih zakramentov daje, kar potrebujemo, da gremo lahko zopet naprej.
Sprejmimo ga tudi danes, da bo lahko tudi nam Jezus rekel:
»Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«