Jezus nas danes vabi, da stopimo z njim za 40 dni v puščavo.
To seveda ni le "čas zase", ampak predvsem "čas s seboj"
Takrat nas sicer obkrožajo "zveri", toda tudi angeli nas krepčajo. Če vzamemo post zares nam bo gotovo za vsako preizkušnjo Bog dal tudi potrebne milosti, da jo bomo prestali. Seveda pa se mora vedno na nek način zgoditi tudi "vesolni potom" - umreti mora staro in se roditi novo.
Bog, ki nas kliče k sebi v puščavo pa nam ne postavlja pred nos ogledala zato, da bi v njem uzrli svojo podobo, ki je ranjena od greha, ne želi, da bi ostali ranjeni, temveč želi, da bi v ogledalu videli podobo, ki nam jo je On pripravil, da bi se nad njo znova navdušili in z novimi močmi krenili naprej.
Kot je dejal že sv. Avguštin: »Naše življenje je vaja v hrepenenju. Toliko bolj bo učinkovita ta vaja v hrepenenju, kolikor bolj bomo trgali iz srca posvetna hrepenenja. Nekoč sem že rekel, da se je treba najprej izprazniti, če se hočemo napolniti. Poln dobrega moraš postati, zato moraš srce očistiti zla.
Predstavljaj si, da te hoče Bog napolniti z medom. Če si poln kisa, kam boš dal med? Izlij, kar je v posodi, in jo očisti. Očisti jo, četudi še tako težko, čeprav moraš drgniti, da bo lahko sprejela vase kaj drugega.«
Zato povabimo znova v svoje življenje Svetega Duha in mu pustimo, da nas tako kot Jezusa odvede v puščavo. Bolje, da nas s svojimi teminami, svojimi "demoni" sooči On, ki nas bo tudi rešil in izpeljal iz tega boja kot zmagovalce, kot da bi se temu boju izognili.
Saj nas te sence, ki se nabirajo v nas, sicer lahko prehitijo po desni in nas v življenju presenetile ravno takrat, ko si tega najmanj želimo.
Zaupajmo našemu Odrešeniku. Že tolikokrat je pokazal svojo moč in svojo dobroto v našem življenju. Naj bo tudi tokrat zdravnik naših duš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar