ogledalo ljubezni

Jezus nas danes vabi, da stopimo z njim za 40 dni v puščavo.
To seveda ni le "čas zase", ampak predvsem "čas s seboj"
Takrat nas sicer obkrožajo "zveri", toda tudi angeli nas krepčajo. Če vzamemo post zares nam bo gotovo za vsako preizkušnjo Bog dal tudi potrebne milosti, da jo bomo prestali. Seveda pa se mora vedno na nek način zgoditi tudi "vesolni potom" - umreti mora staro in se roditi novo.

Bog, ki nas kliče k sebi v puščavo pa nam ne postavlja pred nos ogledala zato, da bi v njem uzrli svojo podobo, ki je ranjena od greha, ne želi, da bi ostali ranjeni, temveč želi, da bi v ogledalu videli podobo, ki nam jo je On pripravil, da bi se nad njo znova navdušili in z novimi močmi krenili naprej.

Kot je dejal že sv. Avguštin: »Naše življenje je vaja v hrepenenju. Toliko bolj bo učinkovita ta vaja v hrepenenju, kolikor bolj bomo trgali iz srca posvetna hrepenenja. Nekoč sem že rekel, da se je treba najprej izprazniti, če se hočemo napolniti. Poln dobrega moraš postati, zato moraš srce očistiti zla.
Predstavljaj si, da te hoče Bog napolniti z medom. Če si poln kisa, kam boš dal med? Izlij, kar je v posodi, in jo očisti. Očisti jo, četudi še tako težko, čeprav moraš drgniti, da bo lahko sprejela vase kaj drugega.«

Zato povabimo znova v svoje življenje Svetega Duha in mu pustimo, da nas tako kot Jezusa odvede v puščavo. Bolje, da nas s svojimi teminami, svojimi "demoni" sooči On, ki nas bo tudi rešil in izpeljal iz tega boja kot zmagovalce, kot da bi se temu boju izognili.
Saj nas te sence, ki se nabirajo v nas, sicer lahko prehitijo po desni in nas v življenju presenetile ravno takrat, ko si tega najmanj želimo.

Zaupajmo našemu Odrešeniku. Že tolikokrat je pokazal svojo moč in svojo dobroto v našem življenju. Naj bo tudi tokrat zdravnik naših duš.

Kaj je sedaj na vrsti?

Božja beseda se danes loteva problema človekove krhkosti, ki se na posebej občuten način izraža z boleznijo. S tistim stanjem torej, v katerem človek čuti svojo slabotnost, svojo odvisnost od drugih, ko mu zmanjkuje moči in volje, ko se pogled v prihodnost zamegli.
Poleg tega pa nam ponuja tudi razmislek o našem času na zemlji oz. bolj natančno o našem delavniku, o našem dnevu. In predvsem ta vidik bi rad danes nekoliko osvetlil.
Na eni strani nas Job ne le opominja na bolezen in na to, kako težak je lahko njen križ, ampak lahko to njegovo primerjavo razumemo tudi v povezavi z našimi dnevi, kadar jih zapravimo. Pravi: »Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček, minevajo brez upanja… Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar komaj pričakujem večer, se naveličan premetavam do mraka.« In na drugi strani imamo evangelij, ki prav tako na nek način predstavlja enoto dneva, Jezusov dan – Od oznanjevanja in ozdravljenj pa do počitka in ne nazadnje molitve.

Kako pomembno je ločiti posamezne dele dneva in najti čas tudi za molitev, so že davno odkrili tudi redovniki s sv. Benediktom na čelu, ki je postavil za svoje redovne brate enostavno pravilo glede delitve dneva: 8 ur dela, 8 ur počitka in 8 ur molitve. To pravilo pri njih funkcionira sedaj že blizu 1500 let in vzdržuje tako njihov red, kot tudi redovnike same.
Posebno sporočilo v evangeliju je Jezusova jutranja molitev. Čeprav zanj velja, kot je tudi sam rekel: »neprenehoma molite…« in hkrati, kot je zapisal Pavel: »Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.«, čeprav mu je torej že delo samo, vse ozdravljanje in oznanjevanje ena sama hvalnica Bogu in je bil kot Božji Sin verjetno tudi v mislih nenehno v stiku z Bogom Očetom, si je še vedno poiskal čas, ko ni počel nič drugega kot se pogovarjal z Njim in ga pri tem ni nihče motil.
In še eno zanimivost nam ponudi današnji evangelij. Po molitvi, ko so učenci prišli k Jezusu je sledila sprememba načrta. Sprememba kraja in delovanja. Odločitev, da mora še v druge kraje, pa čeprav ga je že čakala množica ljudi, da jih ozdravi, - to odločitev, da bo tam oznanjal, pa je komentiral z besedami »kajti za to sem prišel.« - v teh zadnjih besedah se skriva tudi globlji pomen molitve.
Z njo pridemo tudi bolj v stik s samim seboj. V pogovoru z Bogom in v spoznavanju Njega vedno bolj spoznavam tudi sebe in vedno bolj spoznavam tudi vrednost in mesto mojih odločitev in moje poti.

Evangelist torej predstavlja, kako tudi Jezus po molitvi krene naprej in drugače.
Zato jo tudi mi tako močno potrebujemo. Potrebujemo, kot je že sv. Benedikt poudaril, tako delo, tako akcijo, kot tudi molitev, kontemplacijo, ko se prejšnja akcija mora nekam pripeti, nekam usesti in hkrati, da najdemo smisel in pot za novo akcijo. Da ne izvisi vse skupaj nekje v zraku.
Nismo poklicani niti samo za eno, niti samo za drugo. Če se preveč osredotočimo samo na molitev, potem se lahko oddaljimo od svojega poslanstva, da smo Božji sodelavci pri njegovem stvariteljskem načrtu in kot bi rekel Jezus, »kdor ne gradi, podira«.
Spet na drugi strani pa obstaja, za nas danes gotovo večja nevarnost, kot opozarja tudi Job, da brez molitve, brez Boga, vsa akcija ostane prazna in nesmiselna. Brez nje se vsak dan začne nekje v zraku in se prav tako tudi konča, kot brez repa in glave. Saj smo gotovo že vsi kdaj doživeli ta občutek, ko smo pozabili na molitev, kako na koncu dneva ostanemo praznih rok, ko želimo obrati sadove.

Zato nam priložnost ponuja tudi današnja sveta maša, da po zgledu Jezusa ter predvsem z njegovo pomočjo izročimo naš čas v Božje roke, da ne bomo delali vseh stvari na enkrat, temveč vsako stvar ob svojem času in ji bomo namenili toliko časa ter pozornosti, kot ji pripada, da se bomo skupaj z Njim, ki je edini Stvarnik in tisti, ki daje rast semenom našega napora, iskreno veselili vseh naših sadov in jih z veseljem delili tudi z drugimi.